Jedro

Ugovor, da poimensko določeni sodnik prve stopnje ali sodnik porotnik v določeni zadevi ne sme opravljati svoje dolžnosti, ker je glede njega podan kateri od izločitvenih razlogov, lahko stranka uveljavlja le v okviru zakonskih rokov. Če tega ne stori, pa bi lahko, je v svoji pravici prekludirana oziroma v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, še manj pa v zahtevi za varstvo zakonitosti, kršitve v povezavi z nepristranskostjo sodnika ne more več uveljavljati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo M.R. in M.B. za kriva storitve nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po 2. odstavku 211. člena v zvezi s 25. členom KZ. Izreklo jima je pogojni obsodbi, v katerih je vsakemu določilo kazen en mesec zapora in preizkusno dobo eno leto. Pritožbo zagovornika obsojenega M.R. je Višje sodišče v Mariboru s sodbo z dne 6.3.2003 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je zagovornik obsojenega M.R. vložil dne 1.4.2003 zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ter drugih kršitev določb ZKP, ki so vplivale na pravilnost sodbe. Predlaga razveljavitev obeh odločb ter vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodna odločba se namreč ne opira na uradni zaznamek, ki ga je sodnik izločil po opravljeni glavni obravnavi. Glede na to, da je obsojenec dejanje priznal in ga tudi opisal, ta kršitev (izločitev uradnega zaznamka po izreku sodbe) ni v ničemer vplivala na zakonitost sodne odločbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v zahtevi izpodbija zakonitost postopka, ki je tekel pred izdajo pravnomočne sodne odločbe, in sicer očita sodišču prve stopnje kršitev določb 83. in 286. člena ZKP, saj je sodnica, ki je razsodila, uradni zaznamek o razgovoru z osumljencem oziroma sedanjim obsojencem v predkazenskem postopku izločila iz sodnega spisa šele po opravljeni glavni obravnavi oziroma po izreku sodbe (20.8.2002) dne 18.12.2002. Ta kršitev pa je po mnenju zagovornika vplivala na razsodbo, saj je imela sodnica možnost vpogledati ta uradni zaznamek, s čimer je bil tudi podan razlog za njeno izločitev po 4.a točki 39. člena ZKP v zvezi s 83. členom ZKP. Obsojencu je bila tako kršena pravica do nepristranskega sojenja, ki ga zagotavlja 23. člen Ustave RS in 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, enako pa določa tudi odločba Ustavnega sodišča RS U-I-92/96. V času, ko je bila opravljena glavna obravnava (20.8.2002), je tedaj veljavni ZKP (Ur. l. RS, št. 63-2168/94 z dne 13.10.1994 s spremembami in dopolnitvami z dne 23.10.1998 - Ur. l. RS, št. 72-36622/98) v 3. odstavku 286. člena ZKP nalagal predsedniku senata, da takoj ko ugotovi, da so v spisih zapisniki ali obvestila iz 83. člena tega zakona, izda sklep o njihovi izločitvi. Če tega predsednik senata ali pred njim že preiskovalni sodnik ni storil, je zakon predvideval še možnost izločitve uradnih zaznamkov na koncu izvedenega dokaznega postopka na glavni obravnavi (3. odstavek 340. člena ZKP). Peta točka 377. člena tega zakona pa je v primerih spregleda v prejšnjih fazah zavezoval še sodnika (poročevalca) višjega sodišča, kateremu je bil spis dodeljen v zvezi s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, da je pred sejo na drugi stopnji zaradi izločitve teh obvestil poslal spis predsedniku senata sodišča prve stopnje.

V konkretni kazenski zadevi sodnica, ki je odločala pred sodiščem prve stopnje, dejansko ni izločila uradnih zaznamkov o izjavah obsojenca (tedaj osumljenca) v fazah postopka, kot jih za izločitev predpisuje ZKP, oziroma med pripravami za glavno obravnavo v skladu s 3. odstavkom 286. člena in tudi ne po izvedenem dokaznem postopku na glavni obravnavi, kot to določa 3. odstavek 340. člena ZKP, temveč šele po izreku sodbe. Glede na to da je zakon dopuščal možnost izločitve uradnega zaznamka še po tem, ko je bil spis predložen sodišču druge stopnje, je po mnenju vrhovnega sodišča sodnica s tem, ko je uradni zaznamek izločila, pa čeprav šele po končani glavni obravnavi, prejšnjo kršitev sanirala. Uradni zaznamek je namreč bil izločen. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, se sodba tudi ne opira na ta uradni zaznamek, tako da tudi ni podana kršitev določb ZKP iz 8. točke 1. odstavka 371. člena tega zakona.

Določbe o izločitvi dokazov oziroma podatkov seveda niso same sebi namen, temveč je zakon uvedel ekskluzijsko pravilo (uradnih zaznamkov) zaradi tega, da se razpravljajočemu sodniku prepreči vpogled v obvestila, ki jih je zbrala policija, torej v zagotovitvi nepristranskega sojenja. Še posebej je na to problematiko opozorilo Ustavno sodišče s svojo odločbo U-I-92/96 z dne 21.3.2002, ko je ugotovilo, da je tedanji ZKP v neskladju z Ustavo RS, ker ne določa učinkovitega načina, s katerim bi preprečil, da bi se sodnik, ki je odločal o glavni stvari, seznanil z obvestili, pridobljenimi v predkazenskem postopku. Od tedaj dalje sodišča v zvezi s tem vprašanjem niso bila več vezana na določbe ZKP, temveč so uporabljala Ustavo neposredno oziroma so bila dolžna organizirati sojenje tako, da v posameznih primerih ne bi prišlo do kršitve pravice iz 1. odstavka 23. člena Ustave, torej vsakomur zagotoviti, da o njegovih pravicah odloča nepristransko sodišče. Kršitev te pravice oziroma dvom v nepristranskost sodnika pa v zahtevi uveljavlja zagovornik (izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena tedanjega ZKP, nov izločitveni razlog 4.a točke istega člena je uzakonil šele Zakon o spremembah in dopolnitvah ZKP, Uradni list RS, št. 56/2003 z začetkom veljave 13.7.2003).

Ob upoštevanju navedene ustavne odločbe je bila torej o svoji izločitvi najprej dolžna presoditi okrajna sodnica, preden je razpisala glavno obravnavo (2. odstavek 40. člena ZKP). Sodnica je očitno ocenila, da dejstvo, da se je seznanila z uradnim zaznamkom o razgovoru policistov z osumljencem, ni okoliščina, ki bi ob ostalih okoliščinah obravnavanega primera lahko vplivala na njeno nepristranskost, še posebej ob upoštevanju številnih obremenilnih dokazov kot so priznanja obeh obsojencev, izpovedb prič in potrdil o zasegu predmetov, ki so njuno priznanje le še podkrepili.

Možnost uveljaviti izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP pa sta v postopku imela tudi obsojenec in zagovornik in sicer ves čas postopka pa vse do konca glavne obravnave, pa te možnosti nista izkoristila.

Ugovor, da poimensko določeni sodnik prve stopnje ali sodnik porotnik v določeni zadevi ne sme opravljati svoje dolžnosti, ker je glede njega podan kateri od izločitvenih razlogov, lahko stranka uveljavlja le v okviru zakonskih rokov. Izločitev sodnika prve stopnje lahko zahteva brž ko zve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Glede na že omenjeno odločbo Ustavnega sodišča, ki je bila izdana pred tem, ko je razpravljajoča sodnica v tej kazenski zadevi opravljala procesna dejanja, velja ta rok tudi glede izločitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP - pred tem je bila ta možnost dana strankam le do začetka glavne obravnave.

Obsojenec in zagovornik sta torej vedela oziroma imela možnost ugotoviti, da se v spisu nahaja uradni zaznamek ter sklepati v okviru tega procesnega dejstva na pristranskost sodnice (vprašanje zunanje neodvisnosti), prav tako pa bi lahko zaznala eventualno nepristranskost na glavni obravnavi (subjektivni odnos sodnice do predmeta odločanja) ter posledično zahtevala njeno izločitev, pa očitno nepristranskosti ni bilo oziroma je nista opazila in tudi izločitve sodnice nista zahtevala. S tem sta v svoji pravici prekludirana, oziroma v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, še manj pa v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitve določb 2. točke 371. člena ZKP v povezavi z nepristranskostjo sodnika ne moreta več uveljavljati. Kršitev po prej navedeni določbi bi bila namreč podana le, če bi na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena ZKP). Zakonski pogoj, da sme pritožnik v pritožbi uveljavljati to procesno kršitev, je, da na kršitev ni mogel opozoriti med glavno obravnavo, ali da je nanjo opozoril, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo (člen 384. ZKP). Ob enakih zakonskih pogojih se sme pritožnik v pritožbi sklicevati tudi na okoliščine iz 6. točke 39. člena, torej le, če je pravočasno zahteval izločitev, pa je bila zahteva za izločitev zavrnjena ali zavržena. Povsem logično je namreč, da stranki, ki v zakonskem roku ni uporabila pravice zahtevati izločitve sodnika prve stopnje, pa zato ni bilo objektivnih ovir, ni dovoljeno uveljaviti, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 6. točke 39. člena, z izrednim pravnim sredstvom, to je z zahtevo za varstvo zakonitosti, saj bi v nasprotnem prekluzija stranke v pritožbi izgubila svoj namen, njeni učinki pa bi bili v kasnejši fazi postopka z zlorabo procesne pravice ne le izničeni, ampak bi bilo morebitno novo sojenje samo še bolj oddaljeno in oteženo.

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ni vsebinsko presojalo zatrjevane procesne kršitve, temveč je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno. Ker obsojenec ni zaposlen, nima pa tudi premoženja, ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila povprečnine.