Jedro

Uredba Bruselj I se na podlagi 1. točke prvega člena uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. Ne zajema pa dejanj pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii). Spori iz ZOPNI niso civilni ali gospodarski spori, kot jih opredeljuje Uredba Bruselj I, ker je njihov temelj v izvajanju državne oblasti, ko država zaradi javnopravnega varstva preko civilnih sankcij izreka ukrepe, s katerimi posega v lastninsko pravico toženca, ki je pridobil premoženje na nezakonit način.

Tožba iz ZOPNI, ki jo uveljavlja država zoper toženca, je po svoji vsebini penalna, kar je posledično tudi podlaga za reipersekutorni oziroma vrnitveni zahtevek in prenos lastninske pravice na državo, kar dodatno potrjuje, da pravna podlaga tožbenega zahtevka niso (klasični) civilnopravni oziroma zasebnopravni predpisi. Glede na opisano naravo spora je uporaba Uredbe Bruselj I v sporih iz ZOPNI izključena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, ker je ugotovilo, da slovensko sodišče ni pristojno za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša na tretje in četrto toženo stranko,1 s katero tožeča stranka zahteva, da se ugotovi, da je stanovanje na Hrvaškem, ki je v lasti toženih strank do 1/2, delež 11/100 nepremičnine parc. št. 7544/4, ki je vpisana v zk vložek št. 7035, podvložek 4 k.o. ...,2 v vrednosti 112.728,00 EUR, do celote premoženje nezakonitega izvora, da se nepremičnina toženima strankama odvzame in s pravnomočnostjo sodbe postane last tožeče stranke (točka I in II izreka sklepa). Sodišče je tudi ugotovilo, da slovensko sodišče ni pristojno za odločanje o predlogu tožeče stranke za začasno zavarovanje premoženja nezakonitega izvora zoper toženi stranki,3 v katerem tožeča stranka predlaga, da se do pravnomočne odločitve o tožbenem zahtevku toženima strankama prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine, zato je predlog zavrglo. Sodišče je v obrazložitvi sklepa pojasnilo, da je tožbo in predlog zavrglo iz razloga, ker je ugotovilo, da se tožbeni zahtevek in predlog nanašata na nepremičnino, ki je na ozemlju Republike Hrvaške4 in ker gre za spor o stvarnih pravicah na nepremični z mednarodnim elementom, je na podlagi 1. tč. prvega odstavka 24. člena Uredbe Bruselj I izključno pristojno sodišče v R Hrvaški. V zvezi z razlogi zaradi katerih je zavrglo predlog, je sodišče še pojasnilo, da 35. člen Uredbe Bruselj I določa, da se pri sodiščih države članice lahko vloži zahteva za začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih predvideva pravo te države članice, tudi v primeru, ko so za odločanje o glavni stvari pristojna sodišča druge članice. Uredba Bruselj I torej predvideva za izdajo začasnih odredb dvotirnost, ker jih lahko izda sodišče v državi, ki je pristojno za meritorno odločanje o zahtevku po določbah bruseljske uredbe, kot sodišče v državi članici, katere notranje pravo utemeljuje pristojnost za izdajo ukrepa zavarovanja. Vendar se glede na veljavne slovenske pravne predpise5 določba o atrakciji pristojnosti za odločitev o ukrepu zavarovanja z začasno odredbo lahko uporabi le v primeru, ko je tako za odločitev v sporu, kot odreditev in opravo izvršbe pristojno slovensko sodišče o ukrepu zavarovanja z začasno odredbo. Ker se zavarovanje dovoljuje in opravlja na ozemlju R Hrvaške, je to okoliščina, ki po mnenju sodišča izključuje pristojnost slovenskega sodišča za odločanje o predlogu. Sodišče še ugotavlja, da kršitev pravil o izključni pristojnosti iz Uredbe Bruselj I pomeni razlog, zaradi katerega lahko država zavrne predlog za priznanje in izvršitev sodne odločbe, ki je bila izdana v drugi državi, kar pomeni, da tudi v primeru, če bi sodišče izdalo odločbo s katero bi ugodilo tožbi in predlogu, tožeči stranki odločbi ne bi koristili, zato tožeča stranka po mnenju sodišča ne izkazuje pravnega interesa za takšno sodno varstvo.

2. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da bi bilo nevzdržno, če država ne bi mogla poseči na premoženje nezakonitega izvora, ki se nahaja v tujini. V tovrstnih primerih velja enako kot za protipravno premoženjsko korist po kazenski zakonodaji, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, zato premoženje, ki se nahaja v tujini, ni ovira za odvzem, niti za začasno zavarovanje. V postopku odvzema premoženja nezakonitega izvora gre za kazenskocivilni postopek in ne za klasični spor med dvema enakovrednima pravdnima strankama. V 48. členu Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (v nadaljevanju ZOPNI) je določeno, da se mednarodno sodelovanje za namene tega zakona izvaja na podlagi mednarodnih sporazumov ali pravnih aktov Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji6 uporabljajo neposredno, če teh ni, ali ne rešujejo odprtih vprašanj, se mednarodno sodelovanje izvaja na podlagi določb tega zakona. Mednarodno sodelovanje iz ZOPNI vključuje zagotavljanje pomoči pri iskanju, začasnem zavarovanju ali odvzemu premoženja nezakonitega izvora. ZOPNI določa postopek zagotavljanja pomoči pristojnemu organu tuje države v zvezi s predlogom za začasno zavarovanje premoženja nezakonitega izvora, kakor tudi izvršitev odločbe o odvzemu premoženja nezakonitega izvora v R Sloveniji. Pravno podlago za ravnanje skladno s predlogom za začasno zavarovanje dopolnjuje tudi Varšavska konvencija (Zakon o ratifikaciji konvencije Sveta Evrope o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, in o financiranju terorizma (Ur. l. RS - mednarodne pogodbe, št. 4/10), ki v tretjem odstavku 23. člena določa, da pogodbenice sodelujejo v največji možni meri v skladu s svojim notranjim pravom s tistimi strankami, ki zahtevajo izvedbo ukrepov, enakovrednih odvzemu, ki vodi k odvzemu premoženja. Prvi odstavek 21. člena te konvencije pa daje podlago za uvedbo začasnih ukrepov. Na zahtevo druge pogodbenice, ki je uvedla kazenski postopek, ali postopek za odvzem premoženja, se pogodbenica zavezuje sprejeti potrebe začasne ukrepe, kot je zamrznitev ali zaseg, da prepreči kakršnekoli posle, prenos ali razpolaganje s premoženjem, ki je v kasnejši fazi lahko predmet zahtevka za odvzem. Zmotna je ugotovitev sodišča, ko se sklicuje na Uredbo Bruselj I, saj se ta uredba uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne pa v primeru sporov, ko se izvaja oblastna funkcija države. Civilnopravna razmerja, v katerih so močno prisotni javnopravni elementi niso predmet bruseljske uredbe, čeprav se morda odloča v pravdnih postopkih. Navedeno konvencijo je treba razlagati evroavtonomno, za katere je značilno, da med civilne in gospodarske zadeve ne spadajo postopki, v katerih ni elementa spora.

3. Toženi stranki sta v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tem pravdnem postopku je sporno vprašanje, ali iz razloga, ker se nepremičnina v lasti toženih strank nahaja na ozemlju R Hrvaške, ni podana pristojnost slovenskih sodišč za odločanje o tožbi in o predlogu, ki ju tožeča stranka utemeljuje na podlagi ZOPNI, ker je izključno pristojno sodišče v R Hrvaški. V nadaljevanju so povzete določbe Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah,7 ki so pravna podlaga, na kateri sodišče prve stopnje ugotavlja, da v sporu ni pristojno sodišče R Slovenije.

6. Prvi člen Uredbe Bruselj I: "Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. Zlasti ne zajema davčnih, carinskih ali upravnih zadev ali odgovornosti države za dejanja in opustitve pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii)." 24. člen Uredbe Bruselj I: "Ne glede na stalno prebivališče strank so izključno pristojna naslednja sodišča države članice: 1. v postopkih, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah ali najem/zakup nepremičnin, sodišča držav članic, v katerih se nahaja nepremičnina." 35. člen Uredbe Bruselj I: "Pri sodiščih države članice se lahko vloži zahteva za začasne ukrepe, vključno z ukrepi zavarovanja, ki jih predvideva pravo te države članice, tudi v primeru, ko so za odločanje o glavni stvari pristojna sodišča druge države članice."

7. ZOPNI določa pogoje, postopek in pristojne organe za finančno preiskavo, začasno zavarovanje odvzema, začasen odvzem, hrambo, upravljanje in odvzem premoženja nezakonitega izvora, odgovornost R Slovenije ter mednarodno sodelovanje v zvezi s postopki po tem zakonu (1. člen ZOPNI). Postopek, ki se vodi po določbah ZOPNI, je specifičen, ker se v postopku finančne preiskave, začasnega zavarovanja in začasnega odvzema premoženja nezakonitega izvora smiselno uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku, v postopku za odvzem premoženja nezakonitega izvora pa smiselno določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), glede prenosa premoženja brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, ter glede domneve brezplačnosti prenosa pa se smiselno uporabljajo določbe KZ-1 o odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali zaradi njega (glej 9. člen ZOPNI). Postopek se prične s finančno preiskavo, če se v predkazenskem ali kazenskem postopku izkažejo razlogi za sum, da posamezne osebe razpolagajo s premoženjem nezakonitega izvora in njihova vrednost presega 50.000,00 EUR (glej 3. člen ZOPNI), nadaljuje pa se s pravdnim postopkom za odvzem premoženja nezakonitega izvora, ki se začne s tožbo, ki jo vloži Specializirano državno tožilstvo RS, ki zastopa v postopku R Slovenijo (glej drugi odstavek 7. člena ZOPNI), zoper lastnika kot toženo stranko (glej 26. člen ZOPNI). Postopek se vodi zoper stvar (in rem) in ne zoper osebo (in personam). Okoliščina, da se v postopku ugotavlja tudi ali je toženec ravnal protipravno, nima nobenih kazenskopravnih posledic zoper toženca (osebno). Postopek ni namenjen ugotavljanju njegove kazensko pravne odgovornosti. Ugotovljena protipravnost je le pravna podlaga za morebitni odvzem premoženja, ki je bil pridobljen s takšnimi nezakoniti ravnanji. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je torej nezakonita pridobitev premoženja, pravna posledica pa odvzem tega premoženja in prenos lastninske pravice na stvari na državo. Spor med državo in tožencem nima podlage v pogodbenem (obligacijskem) ali stvarnopravnem razmerju ali kakšnem drugem zasebnopravnem razmerju, za katere veljajo klasična civilna oziroma zasebnopravna pravila. Tožba, ki ima pravno podlago v ZOPNI, je pravno dejanje, s katero se želi doseči (le) zaščita javnopravnega interesa, ki je v tem, da se prepreči pridobivanje in uporaba premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi (glej 2. člen ZOPNI in 67. člen Ustave RS). Država s tožbenim zahtevkom, da se tožencu odvzame nezakonito pridobljeno premoženje, uveljavlja civilnopravno sankcijo, ki pa nima pravne podlage v veljavnih civilnopravnih predpisih oziroma uzakonjenih klasičnih mehanizmih civilnega prava (npr. v neupravičeni obogatitvi ali odškodninskih zahtevkih).8 Predmet spora je premoženje nezakonitega izvora, ker obstaja sum, da je toženec storil kataloško kaznivo dejanje, zaplemba tega premoženja je le posledica.9 Ali povedano drugače; tožbeni zahtevek predstavlja oblastni ukrep, s katerim želi država preprečiti pridobivanje in uživanje nezakonitega premoženja ter uporabo tega premoženja za nadaljnja protipravna ravnanja.

8. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-91/15 z dne 16. 3. 2017 pojasnilo, da gre pri odvzemu premoženja nezakonitega izvora za oblastni ukrep države, ki ima jasen in nedvoumen javnopravni namen: tj. doseči, da posameznik ne more obdržati premoženja, ki ga je pridobil na nezakonit način oziroma z nezakonito dejavnostjo, če ob vzpostavljenem sumu storitve določenih hudih kaznivih dejanj ne more izkazati zakonitosti izvora premoženja. Kljub formalni ločitvi ukrepa odvzema premoženja nezakonitega izvora od ukrepov kazenskega prava in kljub smiselni uporabi ZPP v postopku za odvzem premoženja nezakonitega izvora je odvzem premoženja nezakonitega izvora po ZOPNI oblastni ukrep države, s katerim država zasleduje javnopravne interese. Njegov namen je namreč preprečevanje pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi. Ta namen pa se zagotavlja z odvzemom premoženja tistim, ki so ga pridobili na nezakonit način ali na katere je bilo tako premoženje preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, ali ki so vedeli ali bi morali vedeti, da je nanje preneseno premoženje nezakonitega izvora. ZOPNI temelji na predpostavki, da ukrepi kazenskega prava, ki omogočajo odvzem predmetov in protipravne premoženjske koristi, ne zadoščajo za dosego cilja, da posameznik ne more obdržati premoženja, ki ga je pridobil na nezakonit način oziroma z nezakonito dejavnostjo, če ob vzpostavljenem sumu storitve določenih hudih kaznivih dejanj ne more izkazati zakonitosti izvora premoženja. Zato ukrepi po ZOPNI pomenijo dodatno poseganje države v civilnopravno sfero posameznika, ki presega kazenskopravne ukrepe.10 Pravico do varstva lastnine zagotavlja tudi 1. člen Prvega protokola k EKČP. Po presoji Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) pomeni konfiskacijski ukrep poseg v to pravico. Tak poseg, naložen neodvisno od kazenske obsodbe v posebnem postopku, katerega namen je povrnitev nezakonito pridobljenega premoženja, pomeni po presoji ESČP nadzor nad uporabo premoženja v smislu drugega odstavka 1. člena Prvega protokola k EKČP (sodba v zadevi Gogitidze in drugi proti Gruziji z dne 12. 5. 2015, 94. točka obrazložitve).11 Ustavno sodišče še pojasnjuje, da presojani zakonodajalčev namen temelji na premisleku, da je treba onemogočiti materialno okoriščanje, izvirajoče iz ravnanj, ki so javnopravno prepovedana zaradi varstva vrednot skupnosti. Preprečiti oziroma onemogočiti ga je treba že zato, ker bogatenje z nezakonito, javnopravno protipravno dejavnostjo ni pravično. Oškodovanec takih protipravnih dejanj je v širšem smislu celotna družbena skupnost, zato država v njenem imenu to premoženje vzame iz rok tistih, ki so neupravičeno obogateli z njegovo protipravno pridobitvijo. Prvi cilj je onemogočiti materialno okoriščanje posameznikov s protipravno dejavnostjo, ki je v škodo skupnosti. Drugi cilj je preprečiti investiranja premoženja nezakonitega izvora v nadaljnjo protipravno dejavnost oziroma preprečitev širjenja takih dejavnosti. Prvi cilj je usmerjen k (izravnalni) pravičnosti kot gradniku ustavnega načela pravne države. Drugi cilj je usmerjen k preprečevanju širjenja družbeno škodljivih (in zato) javnopravno protipravnih dejavnosti ter pomeni udejanjanje z Ustavo zapovedane socialne vezanosti lastnine. Oba cilja sta ustavno dopustna.12 Podobno je tudi stališče ESČP, po katerem je ukrep odvzema premoženja lahko v splošnem interesu zagotavljanja, da uporaba premoženja posameznikom ne omogoča ugodnosti na škodo skupnosti (prim. sodbo v zadevi Gogitidze in drugi proti Gruziji, 103. točka obrazložitve).13

9. Sodišče prve stopnje zato zmotno ugotavlja, da sodi spor med pravdnimi strankami v skupino sporov o stvarnih pravicah. Pravilne pa so ugotovitve sodišča prve stopnje, da se predlog za začasno zavarovanje in tožba nanašata na nepremičnino, ki se nahaja v R Hrvaški, da sta R Slovenija in R Hrvaška članici Evropske unije, za kateri veljajo enotna pravila o mednarodni pristojnosti ter medsebojnem priznanju in izvršitvi sodnih odločb, da so na podlagi 1. točke prvega odstavka 24. člena Uredbe Bruselj I v postopkih, katerih predmet so stvarne pravice na nepremičninah, izključno pristojna sodišča držav, kjer se nepremičnina nahaja in da so sodišča dolžna uporabiti Uredbo Bruselj I, ki je zavezujoča in se neposredno uporablja v državah članicah EU.

10. Uredba Bruselj I se na podlagi 1. tč. 1. člena uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, ne glede na naravo sodišča. Ne zajema pa dejanj pri izvajanju državne oblasti (acta iure imperii). Spori iz ZOPNI niso civilni ali gospodarski spori, kot jih opredeljuje Uredba Bruselj I, ker je njihov temelj v izvajanju državne oblasti, ko država zaradi javnopravnega varstva preko civilnih sankcij izreka ukrepe, s katerimi posega v lastninsko pravico toženca, ki je pridobil premoženje na nezakonit način. Za uvrstitev med javnopravne zadeve, ki ne spadajo pod uredbo, je odločilna okoliščina, da je v zadevi s spornim predmetom podano izvajanje javnih pooblastil oziroma gre za oblastna ravnanja, za katera veljajo drugačna pravila, ne civilnopravna. Ocena, da gre za izvajanje javnih oblastnih pooblastil, je ustrezna, če ravnanje tudi formalno izraža javnopravno naravo, katere značilnost je razmerje nadrejenosti subjekta na položaju oblasti. Kot civilne zadeve se obravnavajo pravna razmerja, kjer država nastopa enakopravno z zasebnopravnimi subjekti na podlagi splošnih pravil zasebnega prava, pravna podlaga tožbe pa so civilni predpisi in način njene vložitve tudi temelji na civilnih predpisih in ne na javnopravnih predpisih.14 Tožba iz ZOPNI, ki jo uveljavlja država zoper toženca je po svoji vsebini penalna, kar je posledično tudi podlaga za reipersekutorni oziroma vrnitveni zahtevek in prenos lastninske pravice na državo, kar dodatno potrjuje, da pravna podlaga tožbenega zahtevka niso (klasični) civilnopravni oziroma zasebnopravni predpisi. Glede na opisano naravo spora je uporaba Uredbe Bruselj I v sporih iz ZOPNI izključena.

11. Pa tudi, če bi veljala teza sodišča prve stopnje,15 da gre v obravnavanem sporu za stvarnopravna razmerja, to ne velja glede vseh zahtevkov, ki jih uveljavlja tožeča stranka s tožbenim zahtevkom. Tožeča stranka je postavila tožbeni zahtevek v skladu s prvim odstavkom 34. člena ZOPNI, ki določa, da sodišče v obsodilni sodbi ne odloči le, da se premoženje nezakonitega izvora tožencu odvzame in da po pravnomočnosti sodbe to premoženje postane last R Slovenije, saj mora predhodno v sodbi ugotoviti, da je premoženje nezakonitega izvora. V tem delu pa zagotovo ne gre za spor o stvarnih pravicah, tudi če se upošteva sicer (preozka) razlaga sodišča prve stopnje, da naravo spora določa (le) tožbeni zahtevek.16 Tožeča stranka torej izkazuje pravni interes glede ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka, da bo lahko pred sodiščem R Hrvaške vložila predlog za priznanje tuje sodne odločbe, tudi če se upoštevajo sicer že pojasnjena zmotna materialno procesno pravna stališča sodišča prve stopnje.

12. Mednarodno sodelovanje za namene ZOPNI se izvaja na podlagi mednarodnih sporazumov in pravnih aktov Evropske unije, ki se v R Sloveniji uporabljajo neposredno. Če teh ni ali ne rešujejo odprtih vprašanj, se mednarodno sodelovanje izvaja po določbah ZOPNI (prvi odstavek 48. člena ZOPNI). Mednarodno sodelovanje v smislu določb tega zakona vključuje zagotavljanje pomoči pri iskanju, začasnem zavarovanju ali odvzemu premoženja nezakonitega izvora (drugi odstavek 48. člena ZOPNI). Premoženje nezakonitega izvora v R Sloveniji se na podlagi prvega odstavka 54. člena ZOPNI odvzame, ko pristojni organ druge države sodišču predloži pravnomočno odločbo o odvzemu premoženja nezakonitega izvora v svoji državi (prvi odstavek 54. člena ZOPNI). Z odvzetim premoženjem nezakonitega izvora se postopa po določbah tega zakona, če ni z mednarodnimi pogodbami ali pravnimi akti EU, ki se v R Sloveniji uporabljajo neposredno, določeno drugače (tretji odstavek 54. člena ZOPNI). Predlagatelj je v Predlogu ZOPNI-A pojasnil,17 da se z novelo zakona urejajo tudi tisti primeri, ko mednarodni sporazumi ali pravni akti EU, ki se uporabljajo v R Sloveniji neposredno, določenega dejanskega stanja z vidika mednarodnega sodelovanja ne bodo urejali. Zato je predvidena subsidiarna uporaba ZOPNI v primeru mednarodnega sodelovanja. Drugi odstavek 54. člena ZOPNI določa, da se za postopek priznanja in izvršitve tuje sodne odločbe uporabljajo pravila Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), če mednarodni sporazum ali pravni akt EU, ki se v R Sloveniji uporablja neposredno, ne določa drugače. 13. Glede na predstavljeno zakonsko ureditev tožeča stranka izkazuje pravni interes, da v tem postopku pridobi obsodilno sodbo oziroma sklep o začasnem zavarovanju premoženja nezakonitega izvora. Navedeni odločbi sta namreč formalnopravni predpostavki, s katerima bo tožeča stranka lahko predlagala sodišču v R Hrvaški priznanje in izvršitev teh odločb. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da je pristojnost sodišč R Slovenije izključena, če obstoji med zadevo in neko tujo državo takšna zveza, ki bi bila v primeru, če bi obstajala med zadevo in R Slovenijo, podlaga za izključno pristojnost sodišč R Slovenije (drugi odstavek 50. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku). Takšna zveza med zadevo in R Hrvaško ni izkazana, pa tudi nobena mednarodna pogodba ali konvencija ne določa, da v obravnavanem sporu ni pristojno sodišče R Slovenije oziroma je podana izključna pristojnost sodišča v R Hrvaški. Sprejete so bile sicer številne konvencije, s katerimi se želi na mednarodni ravni onemogočiti pridobivanje in ohranjanje protipravno pridobljene koristi s kaznivimi dejanji, predvsem pa preprečiti uporabo tega premoženja za nova protipravna (kazniva) dejanja. V konvencijah18 se posebej poudarja medsebojno sodelovanje med državami, da se vzpostavijo učinkovite metode za odvzem premoženjske koristi oziroma nezakonito pridobljenega premoženja, med katere pa spada tudi priznanje in izvršitev sodnih odločb druge države. Ker gre za vrednote, ki so hkrati temeljni postulat delovanja EU, se pričakuje od vsake države članice EU, da sprejme ukrepe zoper pridobivanje premoženja nezakonitega izvora, ob hkratnem zagotavljanju spoštovanja temeljnih pravic do poštenega sojenja, ki pripada vsakemu posamezniku.19

14. Odločanje o tožbi spada v sodno pristojnost sodišča prve stopnje, zato je na podlagi drugega odstavka 266. člena ZIZ pristojno tudi za odločanje o predlogu, s katerim tožeča stranka zahteva začasno zavarovanje premoženja nezakonitega izvora, s tem, da se toženima strankama prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine.

15. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo (3. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

1 V nadaljevanju toženi stranki. 2 V nadaljevanju nepremičnina. 3 V nadaljevanju predlog. 4 V nadaljevanju R Hrvaška. 5 Sodišče prve stopnje se pri odločitvi sklicuje na 239., drugi odstavek 266. in 268. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter na 29. člen ZPP; podrobneje glej 11. točko obrazložitve sklepa. 6 V nadaljevanju R Slovenija. 7 V nadaljevanju Uredba Bruselj I. 8 Primerjaj s Predlogom ZOPNI-A z dne 27. 11. 2013 tč. 2.2 tč. "Načela zakonskega predloga". 9 Glede povezanih oseb glej 6. člen ZOPNI. 10 V tem delu (glej 16. in 17. tč. obrazložitve) se Ustavno sodišče sklicuje na Predlog ZOPNI z dne 30. 6. 2011. 11 Prav tam 37. tč. obrazložitve. 12 Prav tam 41. tč. obrazložitve. 13 Prav tam 42. tč. obrazložitve. 14 Glej dr. Vesna Rijavec: Pomen sodb sodišča ES za opredelitev pojma civilne ali gospodarske zadeve z mednarodnim elementom, Podjetje in delo, 6-7/2007, 3. Razmejitev med področjema javnega in zasebnega prava (prvi odstavek 1. člena BU I) str. 1153-1155; podrobneje glej tudi v članku predstavljeno sodno prakso sodišča ES (EU). 15 Ki jo pritožbeno sodišče ne sprejema, kot je bilo že pojasnjeno. 16 Primerjaj z razlogi iz 8. točke obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje. 17 Glej Predlog ZOPNI-A z dne 27. 11. 2013 str. 22. 18 Konvencije z obravnavanega pravnega področja, ki sta jih ratificirali R Hrvaška in R Slovenija: Konvencija Združenih narodov zoper nezakonit promet mamil in psihotropnih snovi, Konvencija Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, Konvencija o zatiranju financiranja terorizma, Civilnopravna konvencija o korupciji, Kazenskopravna konvencija o korupciji in Konvencija Sveta Evrope o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ter financiranju terorizma. Glej tudi: Okvirni sklep Sveta 2006/783/PNZ o uporabi načela vzajemnega priznavanja odredb o zaplembi in Direktivo 2014/42/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. 4. 2014 o začasnem zavarovanju in odvzemu predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. 19 Glej 95. - 101. čl. ZMZPP v katerih so navedene predpostavke na podlagi katerih slovensko sodišče lahko zavrne zahtevo za priznanje tuje sodne odločbe. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZMZPP sodišče ne prizna tuje sodne odločbe v primeru, če je za zadevo, za katero gre, izključno pristojno sodišče ali drug organ R Slovenije. Pritožbeno sodišče glede na obravnavano sporno razmerje in glede na že obrazložene razloge pojasnjuje, da 57. člen ZPP določa izključno pristojnost slovenskega sodišča (le) v primeru, če gre za spor o stvarnih pravicah na podlagi splošnih pravil zasebnega prava, ne pa v primeru izvajanja oblastnih pooblastil države. ZMZPP v prvem odstavku 101. člena tudi določa, da se tuja sodna odločba ne prizna, če ni vzajemnosti. Glej tudi Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah v državah članicah EU, 21. poglavje Posredovanje odločbe domačega sodišča s katero je izrečen zaseg predmetov in začasno zavarovanje odvzema premoženjske koristi, v priznanje in izvršitev drugi državi članici (posebej glej 210. člen - Razlogi za zavrnitev priznanja in izvršitve).