Jedro

Z zahtevkom na ugotovitev lastninske pravice zgolj na gospodarskem poslopju (brez zemljišča, na katerem je poslopje postavljeno) zaradi načela superficies solo cedit ni mogoče uspeti.

Tožnik je v predmetni pravdi postavil nov drugačen (popoln oziroma sklepčen) zahtevek, s katerim sicer zasleduje isti cilj, to je ugotovitev lastninske pravice na omenjenem gospodarskem objektu – zidanici, vendar iz tako (pravilno) postavljenega zahtevka izhaja željena pravna posledica, medtem ko z zahtevkom v prvi pravdi željenega cilja ni bilo mogoče doseči.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik lastnik dela parcele št. 657/1, vpisane pri vl. št. 1027, k.o. ..., last tožene stranke, in sicer skrajnega SZ dela te parcele, ki meji na zahodu na parc. št. 662/1 k.o. ... v dolžini približno 3,80 m, na severu pa na javno pot parc. št. 3506 v dolžini približno 6,07 m, z na njem stoječim gospodarskim poslopjem iste k.o., kot je razvidno iz skice – prikaz stanja na terenu sodnega izvedenca za geodezijo J. R. z dne 22. 8. 2006, ki je sestavni del sodbe. Toženec je opisano stanje dolžan priznati in dovoliti geodetsko odmero tega zemljišča ter nato za novo parcelo dovoliti vknjižbo lastninske pravice na ime tožnika, sicer bo tako listino nadomestila v tej pravdi izdana sodba. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo in tožencu naložilo plačilo tožnikovih pravdnih stroškov.

2. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča ter odločilo, da toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče je v izpodbijani sodbi pritožbo toženca zavrnilo z obrazložitvijo, da ne gre za spor, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, ker tožbeni zahtevek ni istoveten s tožbenim zahtevkom v pravdi istega prvostopnega sodišča opr. št. P 650/2002. Menilo je, da sta oba zahtevka materialnopravno različna, saj se prvi (ki je nesklepčen, neizvršljiv in nedoločen) glasi na „lastništvo dela objekta (zidanice), stoječega na parceli št. 657/1“, zahtevek v tej pravdi pa na lastništvo „dela parcele št. 657 z na njem stoječim gospodarskim poslopjem“. Revident meni, da je opredelitev v obeh zahtevkih enaka in gre v obravnavani zadevi za res iudicata, saj gre materialnopravno za isto zgradbo, to je zidanica na parceli 657/1 k.o. ... in v skladu z 8. in 18. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) za isto nepremičnino. Meni tudi, da je bila nesklepčnost tožbenega zahtevka v prvi pravdi razlog za zavrženje tožbe in ne za materialno odločanje. Poudarja še, da sodišče kljub njegovim trditvam in dokazom v smeri posesti služnostne pravice sodbe ni obrazložilo. Meni, da je imel tožnik na zidanici služnostno pravico užitka, kar mu toženec ves čas postopka tudi priznava. Izpodbijana sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih in je s tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki predstavlja razlog za razveljavitev sodbe.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Na splošno presoja o (ne)obstoju že pravnomočno odločene zadeve kot procesne ovire temelji na kriteriju identitete spora: če je o identičnem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno, novo sojenje ni dopustno. Dva spora sta po uveljavljenem stališču sodne prakse identična, če sta podani (1) subjektivna istovetnost in (2) objektivna istovetnost - istovetna sta zahtevka v obeh zadevah, pri čemer se istovetnost primerjanih zahtevkov presoja po njuni podlagi(1) in je podana, kadar je pravno razmerje, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde(2); če je dejanska podlaga različna, ne gre za res iudicata(3).

7. Obe nižji sodišči sta se pravilno postavili na stališče, da v pravdi pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, ki se je vodila pod opr. št. 650/02, še ni bilo meritorno odločeno o tožbenem zahtevku postavljenem v tej pravdi. O subjektivni identiteti v konkretni pravdi ni spora. Tožbena zahtevka v obeh pravdah temeljita na isti dejanski podlagi, razlikujeta pa se v opredelitvi predmeta, na katerem se zahteva ugotovitev lastninske pravice. V prvi pravdi je tožnik tožil na ugotovitev lastninske pravice na delu objekta (zidanice), ki stoji na parceli št. 657/1, vpisane pri vl. št. 1027, k.o. ..., last tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče je zahtevku ugodilo, pritožbeno sodišče pa je zaradi dejstva, ker tožnik ni zahteval ugotovitve in ni zatrjeval, da je lastnik tudi dela zemljišča, na katerem stoji sporni del stavbe, tožbeni zahtevek iz razloga nesklepčnosti zavrnilo. Izrek sodbe, da je toženec dolžan dovoliti geodetsko odmero skrajnega SZ dela objekta, ki meji na zahodu na parc. 662/1, k.o. ..., gledano proti javni poti in je dimenzij cca 5,60 m x 3,35 m, je označilo kot nedoločen in neizvršljiv, saj s tako opredelitvijo tožnik ni zahteval dovolj individualno določene stvari. V predmetni pravdi je tožnik tožbeni zahtevek postavil drugače in sicer, da je predmet lastninske pravice, ki naj se ugotovi, opredelil kot del parcele št. 657/1, vpisane pri vl. št. 1027 k.o. ..., last tožene stranke skupaj z na njem stoječim gospodarskim poslopjem“.

8. Sodišče je v zadevi opr. št. 650/02 meritorno odločilo o pomanjkljivo substanciranem zahtevku in zato objektivne meje pravnomočnosti te sodbe na prvi pogled niso povsem jasne.(4) Opredelitev ali gre v prvotni pravdi za nepopoln ali (formalno) nesklepčen zahtevek v tem primeru ni bistvena, temveč je bistveno to, da z zahtevkom na ugotovitev lastninske pravice zgolj na gospodarskem poslopju (brez zemljišča, na katerem je poslopje postavljeno) zaradi načela superficies solo cedit ni mogoče uspeti. Tožnik je v predmetni pravdi postavil nov drugačen (popoln oziroma sklepčen) zahtevek(5), s katerim sicer zasleduje isti cilj, to je ugotovitev lastninske pravice na omenjenem gospodarskem objektu – zidanici, vendar iz tako (pravilno) postavljenega zahtevka izhaja željena pravna posledica, medtem ko z zahtevkom v prvi pravdi željenega cilja ni bilo mogoče doseči. Razlogovanje revizije, da gre pri obeh pravdah za enak zahtevek, je zmotno, saj istovetnost tožbenih zahtevkov ni podana. Ker ne gre za res iudicata, revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

9. Prav tako je neutemeljen revizijski očitek, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na vse toženčeve ugovore glede služnostne pravice, katere temelj naj bi bil dogovor med očetoma pravdnih strank (tretji in četrti odstavek na 4. strani prvostopenjske sodbe). Pritožbeno sodišče je pravilno zaključilo, da toženec ni uspel dokazati obstoja dogovora o uporabi zidanice, sploh pa je bil s takšnimi navedbami prepozen, saj jih je podal šele v pritožbi, ker je očitno menil, da se je prvostopenjsko sodišče s tem njegovim ugovorom seznanilo že z vpogledom v spis opr. št. 650/02. 10. Ker uveljavljani revizijski očitki niso utemeljeni, je revizijsko sodišče revizijo toženca zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 667/2001. Op. št. (2): Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 468/2003. Op. št. (3): Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 167/99. Op. št. (4): Glej tudi J. Zobec (2006), Vsebinski pogoji za izdajo zamudne sodbe in poizvedovalni postopek, v: Pravnik, letn. 61, št. 11/12, str. 909. Op. št. (5): Prim. J. Zobec (2006), str. 910-911.