Jedro

Za zanikanje trditev (nasprotne) stranke ne zadostuje ustrezna izjava dana ob zaslišanju (izpovedbi). Zaslišanje stranke (njena izpovedba) je le eno od dokaznih sredstev za predhodno podane navedbe. Če teh ni (kar velja tako za trdilne kot nikalne navedbe), z izpovedbo ni moč česarkoli dokazovati. Prav tako izpovedba ne more nadomestiti neobstoječih navedb. Navedbe (nasprotne) stranke je moč zanikati le z obrazloženimi navedbami in „zgolj“ ob zaslišanju dana izjava ne zadostuje. Zato je pritožbeno navajanje, kakšen obseg vtoževane terjatve je toženec (ob zaslišanju) „priznal“ oziroma katerega dela ni, brezpredmetno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 20. 8. 2014: - odločilo, da je dolžan toženec tožnici v roku 15 dni plačati 24.368,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka), - zavrnilo, kar je tožnica zahtevala (tj. še plačilo 74.984,27 EUR s pripadki) več (II. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožnica tožencu v roku 15 dni plačati stroške postopka v znesku 1.343,77 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni oziroma podredno da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Podana naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da toženec ne zanika, da je dolg v terjani višini dejansko nastal. To ne drži, saj je slednji to dejstvo zanikal ob zaslišanju na glavni obravnavi dne 11. 7. 2014 (kar izhaja iz prepisa zvočnega posnetka). Nadalje je izpovedal, da terjatev ne priznava v takem obsegu. V primeru, da kakšen račun ni obstajal ali ko je bilo v zvezi z njim kaj spornega, (ko so se oddajala poročila), se je to knjižilo kot dani kredit. Dogovorjeno je bilo, da naj bi se zadeva kasneje razčistila, vendar do tega ni prišlo. Iz tega razloga so nanj kot krediti knjiženi zneski, katerih pa dejansko ni dobil. Tožnica teh njegovih navedb ni prerekala niti se do njih v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo sodišče. Ker je obstoj spornega dolga zanikal, je dokazno breme na tožnici, ki mora dokazati, da so mu bili sporni zneski dejansko nakazani (česar pa slednja ni storila). Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da toženec obstoja dolga v terjani višini ni zanikal. Iz navedb njegove pooblaščenke oziroma njegove izpovedbe izhaja, da je poravnal najmlajše terjatve najprej v znesku 64.484,27 EUR, nato še v znesku 10.500,00 EUR. Terjatev v taki višini je tudi pripoznal, ne pa tudi preostanka tožničine terjatve (kar prav tako izhaja iz prepisa zvočnega posnetka z dne 11. 7. 2014). Tako ni priznal terjatve iz dokumenta št. 1 – dani krediti N.B. in zneskov z datumi dokumentov od 14. 7. 2006 do 23. 10. 2016 v skupnem znesku 24.368,79 EUR.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je upravičeno zaključilo, da je potrebno tožničino trditev o nastanku vtoževane terjatve (oziroma ustreznega toženčevega dolga) šteti za priznano – resnično (drugi odstavek 214. člen ZPP(1)). Ne drži namreč pritožbena navedba, da je toženec takšno tožničino trditev zanikal.(2) Iz trditev, ki jih je podal v odgovoru na tožbo oziroma na naroku za glavno obravnavo dne 11.7.2014, je jasno razvidno, da je ugovarjal „zgolj“, da je vtoževana terjatev (zaradi poplačila) prenehala obstajati oziroma da je zastarala. Ustreznih (konkretiziranih) navedb o tem, da vtoževana terjatev ni nastala, pa toženec ni podal.(3)

6. Napačno je pritožbeno stališče, da za zanikanje trditev (nasprotne) stranke zadostuje ustrezna izjava dana ob zaslišanju (izpovedbi). Zaslišanje stranke (njena izpovedba) je le eno od dokaznih sredstev za predhodno podane navedbe. Če teh ni (kar velja tako za trdilne kot nikalne navedbe), z izpovedbo ni moč česarkoli dokazovati. Prav tako izpovedba ne more nadomestiti neobstoječih navedb. Navedbe (nasprotne) stranke je moč zanikati le z obrazloženimi navedbami in „zgolj“ ob zaslišanju dana izjava ne zadostuje. Zato je pritožbeno navajanje, kakšen obseg vtoževane terjatve je toženec (ob zaslišanju) „priznal“ oziroma katerega dela ni, brezpredmetno (hkrati pa predstavlja nedopustno in posledično neupoštevno pritožbeno novoto – prvi odstavek 337. člena ZPP).(4) Ker v zvezi s tem ustrezne predhodne navedbe z njegove strani niso bile podane, se do izjav, ki jih je podal v okviru zaslišanja, ne sodišče prve stopnje in ne nasprotna stranka nista bila dolžna opredeljevati.

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženec sam trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(2) In da naj bi jo bila zato dolžna tožnica dokazati.

(3) Tudi sam v odgovoru na tožbo opisan način, kako naj bi se vtoževana terjatev (bodisi zaradi zastaranja bodisi plačila) po njegovem mnenju „zapirala“ (in tudi „zaprla“), jasno kaže, da samo dejstvo, da je nastala, za toženca očitno ni (bilo) sporno. Zato je pritožbeno navajanje o tem, kakšen obseg terjatve naj bi v „resnici“ priznal, ne le (nedopustno) novo ampak tudi sicer v nasprotju z navedbami podanimi v odgovoru na tožbo.

(4) Povsem enako velja za pritožbeno opisovanje, na kakšen način naj bi se (nanj) knjižili zneski (ki naj jih ne bi prejel), in navajanje, da naj bi se stranki dogovorili, da bosta zadevo kasneje razčistili.