Jedro

Praviloma se na pravdo napoti tistega, ki zatrjuje drugačno stanje kot izhaja iz zemljiške knjige. Če ta tožbe ne vloži, se mora zapuščinski postopek končati glede na zemljiškoknjižne podatke, saj pokojni ne more ostati vpisan kot lastnik, prizadeta oseba pa tudi še kasneje lahko vloži tožbo (glej čl. 220 ZD). Če pa zapustnik ni vknjižen kot lastnik lahko pride do situacije, ko listina izkazuje verjetnejšo pravico, kot v tem primeru. V zemljiški knjigi je namreč vknjižen dedič, torej stranka zapuščinskega postopka, ki zatrjuje drugačno zemljiškoknjižno stanje kot listina. Če tožbe ne vloži, zapuščinsko sodišče lahko ugotovi obseg zapuščine ne glede na stanje zemljiške knjige, dediča pa sklep veže.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 1. odst. spremeni tako, da se glasi: D. P. se napoti na pravdo zoper C. S. in J. V. zaradi ugotovitve, da v zapuščino pok. J. P. ne spadata lokala - poslovna prostora, navedena v odločbi Sekretariata za občo upravo Občine L. z dne 17.9.1992, št. 363 - 57/89 v pritličju stavbe v Ljubljani, na parc.

št. 876, vl. št. 232 k.o..

Sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in napotilo na pravdo dedinji J. V. in C. S. zoper dediča D. P. zaradi ugotovitve, da v zapuščino spadata tudi dva lokala v Ljubljani, prav tako pa je J. V., C. S. in A. P. napotilo na pravdo zoper istega dediča z zahtevkom, da v zapuščino ne spadajo nepremičnine vl. št. 52 k.o.. Odločilo je, da morajo biti tožbe vložene v 30 dneh. Na pravdo je napotilo tiste dediče, ki so zatrjevali drugačno stanje, kakršno izhaja iz zemljiške knjige.

Proti sklepu se pritožujeta dedinji C. S. in J. V.. Obe predlagata razveljavitev sklepa. C. S. v pritožbi navaja: Sklep o napotitvi na pravdo v zvezi z lokaloma je neutemeljen, saj ne gre za spor v obsegu zapuščine, ki temelji na sporu o uporabi prava.

Gre za pravno vprašanje, na katere materialne določbe naj sodišče opre svojo odločitev ob sedaj znanih dejstvih. Spor o uporabi prava ni take narave, da bi o njej moralo razsojati pravdno sodišče. Podrejeno pa meni, da bi moralo sodišče na pravdo napotiti D. P..

Nepremičnina vl. št. 232 k.o. je bila zapustniku vrnjena v last s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo. Kot taka je pokojnikova zapuščina, o kateri se odloča v zapuščinskem postopku. Predhoden vpis lastništva te nepremičnine v zemljiški knjigi glede D. P. je ničen.

Denacionalizacijski postopek je sprožil sam. Vedel je torej, da ni lastnik in je s takim dejanjem izkazal svoj interes za pridobitev te nepremičnine. Tudi na podlagi izjav drugih strank je jasno, da to premoženje sedaj pripada zapustniku. Kvečjemu njega bi sodišče lahko napotilo na pravdo.

J. V. glede napotitve na pravdo v zvezi z lokaloma navaja isto, z dodatkom, da sam vpis v zemljiško knjigo še ne odloča o večji ali manjši verjetnosti, ampak je treba oceniti celotno dejansko stanje, sicer pa je denacionalizacijska odločba tudi javna listina. Po mnenju pritožbe pa isto velja glede nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 52 k.o.. V zapuščinskem postopku je bila predložena originalna darilna pogodba z dne 5.3.1976, na kateri je podpis darovalca overjen. Kot taka predstavlja za zemljiško knjigo sposobno listino. Tega, kar iz te listine izhaja, v pravdi ni treba dokazovati tistemu, ki se na listino sklicuje.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Prekinitev postopka in napotitev dedičev na pravdo je potrebna glede na določbo 212. čl. Zakona o dedovanju - ZD. Po tej določbi je namreč treba zapuščinsko obravnavo prekiniti, če je med dediči spor bodisi o dejstvih, bodisi o uporabi prava, med drugim tudi, če je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino. V obravnavanem primeru gre za tako situacijo, zato so neupoštevna pritožbena izvajanja dedinje C. S. v zvezi z vprašanjem, ali je prekinitev postopka potrebna.

O napotitvi na pravdo glede lokalov: Stališče sodišča prve stopnje, da je verjetnejša pravica tistega, ki se sklicuje na podatke zemljiške knjige, je načeloma pravilno, vendar pa to ne velja brezpogojno. Pri presoji verjetnosti pravice v okviru vprašanja, koga napotiti na pravdo (čl. 213/1 ZD), je namreč treba upoštevati tudi okoliščine primera. V konkretni zadevi je dedič D. P. vknjižen pri vl. št. 232 k.o. na podlagi izročilne pogodbe iz leta 1984. Iz zemljiškoknjižnega izpiska ni razvidno, da bi bil kakšen del te nepremičnine nacionaliziran z odločbo iz leta 1960. Očitno pa je tako bilo, saj bi sicer dedič D. P. ne imel interesa vlagati zahtevka za denacionalizacijo, kot izhaja iz odločbe kot priloge A11 zapuščinskega spisa. S to odločbo, ki je postala pravnomočna, je bilo premoženje, glede katerega je med dediči nastal spor, ali spada v zapuščino, vrnjen pok. J. P.. Listina torej izkazuje, da to spada v zapuščino. V taki situaciji ni mogoče trditi, da je verjetnejša pravica D. P., saj je vendar sam predlagal in izposloval pri upravnem organu odločbo, da oba lokala spadata v zapuščino. Če za potrebe zapuščinskega postopka sedaj trdi drugače, je torej njegova stvar, da v pravdi dokazuje, da ni tako. Njegova pravica je po povedanem manj verjetna. Če tožbe ne bo vložil, bo zapuščinsko sodišče štelo, da sta tudi oba lokala predmet zapuščine. Zato je pritožbeno sodišče pritožbama obeh dedinj ugodilo in sklep spremenilo tako, da mora dedič D. P. tožiti, da omenjena lokala ne spadata v zapuščino.

O napotitvi na pravdo glede vl. št. 52 k.o.: Napotitev na pravdo je glede tega vložka pravilna. Zemljiškoknjižni lastnik je zapustnik, zato velja domneva, da nepremičnine spadajo v zapuščino. Dejstvo, da v začetku zapuščinskega postopka o tej nepremičnini ni bilo spora in da je obstajalo soglasje, da v zapuščino spadata (glej redni št. 8 in 13) niti ni bistveno. Šteti je namreč treba, da je manj verjetna pravica dedičev, ki imajo listino - darilno pogodbo in bodo zato v pravdi morali dokazovati svojo pravico.

Ob primerjavi obeh napotitev se torej izkaže, da velja pravilo o napotitvi na pravdo tistega, ki zatrjuje drugačno zemljiškoknjižno stanje, kadar je zapustnik vknjižen kot lastnik, pa dediči zatrjujejo drugačno stanje. Če namreč tožbe ne vložijo, se mora zapuščinski postopek končati glede na zemljiškoknjižne podatke, saj pokojni ne more ostati vpisan kot lastnik, prizadeta oseba pa tudi še kasneje lahko vloži tožbo (glej čl. 220 ZD). Če pa zapustnik ni vknjižen kot lastnik, pa kot v obravnavanem primeru lahko pride do situacije, ko listina izkazuje verjetnejšo pravico. V zemljiški knjigi je namreč vknjižen dedič, torej stranka zapuščinskega postopka, ki zatrjuje drugačno zemljiškoknjižno stanje kot listina. Če tožbe ne vloži, zapuščinsko sodišče lahko ugotovi obseg zapuščine ne glede na stanje zemljiške knjige, dediča pa sklep veže, če tožbe ne vloži, kar izhaja prav tako iz 220. čl. ZD.

S tem je odgovorjeno na bistvene pritožbene trditve v obeh pritožbah.

Odločitev pritožbenega sodišča je utemeljena na določilih čl. 373 tč.

4, 368, 380 tč. 3 in 381 ZPP v zvezi s čl. 163. ZD.