Jedro

Roka iz 32. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) sta kratka zaradi načela hitrosti postopka v sporih zaradi motenja posesti. To pa zato, ker gre za provizorično pravno varstvo posesti, ki naj se doseže čim hitreje. Tožba je instrumentarij za uveljavljanje sodnega varstva posestvi, pri njej pa je bistveno, ali je bila vložena znotraj rokov, določenih v 32. členu SPZ. Ker je sodišče prve stopnje prepričljivo argumentiralo, da je bila tožba vložena po izteku 30-dnevnega roka, od kar je tožnik vedel za motenje in storilca, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbo zaradi motenja posesti z dne 19. 3. 2018 zavrglo in tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 439,81 EUR, v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča prve stopnje.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpostavlja nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je za motitev izvedela 14 dni po tem, ko mu je P. Š. izročil ključe, to je konec januarja, ter poudarja, da je „prvič po prevzemu posesti nad predmetno nepremičnino šla v sporno stanovanje 5. 3. 2018 in nikoli poprej. Prvič je torej ugotovila motenje posesti 5. 3. 2018“, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da tožbo zavrže nepravilna in nezakonita. Sodišče bi moralo „stranke pred svojo odločitvijo opozoriti na neskladje v izjavi tožeče stranke o dnevu ugotovitve motenja in s stranko in pričami nato dejansko ugotoviti, kakšna je njihova pravilna izpoved.“ Sodišče tudi ne more mimo dejstva, da so tožeča stranka, njegova žena in Š. P. takoj odšli k odvetniku, ki je o tem napravil pisni zaznamek in se posvetoval z izvršiteljem, kar je bilo na dan 5. 3. 2018. Za ugotovitev dejanskega stanja bi moralo sodišče prve stopnje ponovno zaslišati stranko ter razčistiti neskladnosti v njegovi izjavi, zaslišati njegovo ženo in izvršitelja ter nato oceniti dopise, in sicer e-mail z dne 5. 3. 2018 in 7. 3. 2018 ter dopis Policijski postaji z dne 5. 3. 2018. Predlaga, da „pritožbeno sodišče sklep razveljavi in vrne v ponovno obravnavo pred drugim sodnikom iz razloga, ker je razpravljajoča sodnica tudi v drugih zadevah, ki jih je zastopal pooblaščenec D.L.K. namerno in očitno odločalo v škodo njegove stranke in bo z dokazi, s katerimi razpolaga, tudi sprožil ustrezni postopek.“

3. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi se kot temeljno postavlja vprašanje, ali je tožba zaradi motenja posesti vložena pravočasno. Sodišče prve stopnje je podalo nikalen odgovor in temu v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Ni razloga, da ne bi sledili dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je jasna, logična in prepričljiva.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnika pravilno ugotovilo, da je tožnik najkasneje konec januarja 2018 vedel za motilno ravnanje tožencev. Pritožnik, zaslišan na naroku, je namreč izpovedal, da je zamenjavo ključavnice ugotovil 14 dni po tem, ko mu je P.Š. v navzočnosti izvršitelja in odvetnika K. izročil ključe. Ob njegovi izpovedbi mu je sodišče predočilo, da so se opisovani dogodki zgodili 3. 1. 2018 in 5. 1. 2018, ter je nato odgovoril, da ne ve, če je bilo točno 14 dni, vendar pa ne kaj dosti več ter pojasnil še, „da je ponavadi konec meseca vozil P., da je dvignil položnice“. Nato mu je bilo ponovno predočeno, da sam navaja, da so bile ključavnice zamenjane 5. 3. 2018, ter nato odgovoril,, „da je bilo to mogoče že drugič“. Tudi priča D.K., žena tožnika, je potrdila, da je tožnik P.Š. enkrat mesečno vozil po pošto in da je bil tožnik v M. kakšna dva do tri tedne po dogodku z izvršiteljem. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da izpovedbe tožnika in priče D.K. ne negirajo, da je bil tožnik seznanjen z motenjem že konec januarja 2018 in bi torej tožbo moral vložiti najkasneje konec februarja oz. v začetku marca 2018, vendar je njegova tožba bila vložena šele 19. 3. 2018 in zato je sodišče prve stopnje njegovo tožbo pravilno zavrglo kot prepozno.

7. Roka iz 32. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) sta kratka zaradi načela hitrosti postopka v sporih zaradi motenja posesti. To pa zato, ker gre za provizorično pravno varstvo posesti, ki naj se doseže čim hitreje. Tožba je instrumentarij za uveljavljanje sodnega varstva posestvi, pri njej pa je bistveno, ali je bila vložena znotraj rokov, določenih v 32. členu SPZ. Ker je sodišče prve stopnje prepričljivo argumentiralo, da je bila tožba vložena po izteku 30-dnevnega roka, od kar je tožnik vedel za motenje in storilca, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

8. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Pravdne stranke niso priglasile pritožbenih stroškov, zato odločitev o njih ni potrebna.