Jedro

Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V zvezi s tem so ključna ugotovljena dejstva: družba A. ni samostojno organizirala in izvajala delovnega procesa (opravljala storitev), delovni proces so nadzorovali delavci toženke, ki so tožniku dajali navodila, toženka oziroma njeni razporejevalci so družbi A. naročili zagotovitev določenega števila delavcev, tožnik se je moral držati tehnoloških postopkov toženke.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika s formalnim delodajalcem (A.) preko nezakonitega poslovnega modela toženke zlorabljeno. Družba A. ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti posredovanja delavcev. S toženko je imela sklenjeno pogodbo za opravljanje luško prekladalnih storitev, dejansko pa te dejavnosti ni opravljala, ampak je le trajno posredovala delavce na delo zgolj toženki. Vzpostavljen je bil nezakonit poslovni model, ki ni prikrival le posredovanja dela delavcev toženki, ampak tudi delovno razmerje, zaradi česar je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. zlorabljeno. Zloraba pomeni, da je treba toženko šteti za dejanskega delodajalca, ki za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja odgovarja kot za reparacijo, ne subsidiarno in ne na odškodninski podlagi. Zaradi tega je njena odgovornost enaka odgovornosti formalnega delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.

Izrek

I.Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe:

-razveljavi v II. točki izreka in

-delno spremeni v VI. točki izreka tako, da je toženka dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati in plačati mesečne razlike v plači za:

-julij 2022 v znesku 1.488,69 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2022 dalje;

-avgust 2022 v znesku 1.185,15 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2022 dalje;

-september 2022 v znesku 1.185,15 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2022 dalje;

-oktober 2022 v znesku 1.329,54 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2022 dalje;

-november 2022 v znesku 1.398,07 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2022 dalje;

-december 2022 v znesku 1.398,07 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2023 dalje;

-januar 2023 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2023 dalje;

-februar 2023 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2023 dalje;

-marec 2023 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2023 dalje;

-april 2023 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2023 dalje;

-maj 2023 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2023 dalje;

-junij 2023 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2023 dalje;

-julij 2023 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2023 dalje;

-avgust 2023 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2023  dalje;

-september 2023 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2023 dalje;

-oktober 2023 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2023 dalje;

-november 2023 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2023 dalje;

-december 2023 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2024 dalje;

-januar 2024 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2024 dalje;

-februar 2024 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2024 dalje;

-marec 2024 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2024 dalje;

-april 2024 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2024 dalje;

-maj 2024 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2024 dalje;

-junij 2024 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2024 dalje;

-julij 2024 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2024 dalje;

-avgust 2024 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2024 dalje;

-september 2024 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2024 dalje;

-oktober 2024 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2024 dalje;

-november 2024 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2024 dalje;

-december 2024 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2025 dalje;

-januar 2025 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2025 dalje;

-februar 2025 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2025 dalje;

-marec 2025 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2025 dalje;

-april 2025 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2025 dalje;

-maj 2025 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2025 dalje;

-junij 2025 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2025 dalje;

-julij 2025 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2025 dalje;

-avgust 2025 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2025 dalje;

-september 2025 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2025 dalje;

-oktober 2025 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2025 dalje;

-november 2025 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2025 dalje;

-december 2025 v znesku 1.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2026 dalje.

II.V preostalem se pritožbi zavrneta ter se potrdita nerazveljavljeni in nespremenjeni izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III.Toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Pritožbeno sodišče v zadevi odloča drugič. S sodno odločbo Pdp 596/2022 z dne 16. 3. 2023 je ugodilo pritožbi tožnika, prvostopenjsko sodbo razveljavilo glede reparacije za obdobje od 2. 3. 2015 dalje skupaj z obrestmi od 2. 3. 2017 dalje, reintegracije in stroškov postopka, ter v tem delu vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. O preostalem delu tožbe (ničnost pogodbe o zaposlitvi s formalnimi delodajalci, obstoj in izročitev pogodbe o zaposlitvi, prijava v socialna zavarovanja od 9. 7. 2008 dalje) je že pravnomočno odločeno (Pd 44/2020 z dne 4. 7. 2022 v zvezi s Pdp 596/2022).

2.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s sklepom dopustilo spremembi tožbe z dne 13. 2. 2026 in z dne 15. 4. 2026 (I. točka izreka). S sodbo je ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženki od 12. 7. 2022 dalje na delovnem mestu luško transportni delavec za krajši delovni čas 4 ure dnevno, 20 ur tedensko skladno z omejitvami iz odločbe ZPIZ z dne 3. 2. 2022 (II. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožnika pozove nazaj na delo (III. točka izreka) in ga za čas od 12. 7. 2022 prijavi v vsa obvezna socialna zavarovanja in dodatno poklicno zavarovanje pri KAD, d. d.; v presežku je zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Toženki je naložilo naj tožniku obračuna in plača bruto razlike za obdobje od marca 2015 do vključno januarja 2017 v določenih mesečnih zneskih z obrestmi od 2. 3. 2017 dalje; v presežku je zahtevek zavrnilo (V. točka izreka). Nadalje ji je naložilo obračun in plačilo bruto razlik za obdobje od februarja 2017 do konca leta 2025 v določenih zneskih z obrestmi; v presežku je zahtevek (glede višje razlike nadomestila plač, 13. plače, poračuna RDV, poslovne uspešnosti, božičnice, zavrnilo (VI. točka izreka). Odločilo je še, da toženka povrne tožniku stroške postopka v znesku 1.260,38 EUR (VII. točka izreka) in da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse (VIII. točka izreka).

3.Tožnik se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper zavrnilni del VI. točke izreka sodbe. Navaja, da je napačen obračun pripadajoče plače za polovični delovni čas od julija 2022 dalje, ko je prejemal nadomestilo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje. V tem času je upravičen do razlike v višini plače za polni delovni čas. Tožnik je do poziva na delo pri toženki na čakanju in bi prejemal 100-odstotno nadomestilo plače za polni delovni čas. Poudarja, da sodišče prve stopnje pri izračunu prikrajšanja ne bi smelo odšteti nadomestila, ki ga prejema od ZPIZ, ker ga bo dolžan vrniti. Pripada mu tudi poslovna uspešnost, 13. plača in božičnica.

4.Toženka se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del sodbe in sklep. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo o dopustitvi sprememb tožbe z dne 13. 2. 2026 in z dne 15. 4. 2026. Tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo v II. točki izreka sodbe, ni bil predmet ponovljenega postopka. S takšno odločitvijo je prekoračen tožbeni zahtevek. Obveznost toženke za plačilo denarnih zneskov je sodišče prve stopnje utemeljilo z zaključkom, da je bila toženka delodajalec tožnika, kar je v nasprotju s pravnomočno odločitvijo v prvem sojenju, da med strankama ne obstaja pogodba o zaposlitvi od 9. 7. 2008 dalje. Ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da tožnik ni bil v delovnem razmerju pri toženki, slednja ne more odgovarjati enako kot delodajalec. Sodišče prve stopnje je odstopilo od ustaljene sodne prakse, tega odstopa ni obrazložilo, zato je podana kršitev 2., 22. in 74. člena Ustave RS. Zmotno je presodilo, da so podani elementi delovnega razmerja med njo in tožnikom; tožnik je bil v delovnem razmerju pri t. i. IPS podjetjih. Sodelovanje toženke s temi podjetji je imelo naravo podjemne pogodbe. Da tožnik ni bil v delovnem razmerju pri toženki, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, saj je zaključilo, da naj bi IPS podjetje po vsebini opravljalo dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku. Tudi glede na odločitve Sodišča EU ni mogoč zaključek, da ker IPS podjetja niso bila vpisana v ustrezni register, obstaja delovno razmerje med tožnikom in toženko. Ni podan noben primer iz 59. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, kdaj ni dovoljeno napotiti delavce na delo k delodajalcu uporabniku. Zmoten je zaključek, da je zlorabila sistem posredovanja dela delavcev, zaradi česar odgovarja kot delodajalec. Nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča RS v istovrstnih zadevah in uveljavlja, da je odstopilo od odločitve v zadevi VIII SM 2/2021, odstopa pa ni obrazložilo. Tudi če bi bila temelj odgovornosti ugotovljena zloraba, ne more odgovarjati kot delodajalec v okviru reparacijskih zahtevkov, temveč kvečjemu na odškodninski podlagi. Nasprotuje tudi odločitvi o reintegraciji, saj je do prenehanja delovnega razmerja prišlo zaradi odpovedi tožnika. Sodišče prve stopnje ni odločilo o predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Zahtevek za prijavo tožnika v obvezna socialna zavarovanja od 9. 7. 2008 dalje je bil pravnomočno zavrnjen, zato je sodišče prve stopnje z odločitvijo v IV. točki izreka storilo bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede prijave v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje opozarja na neobrazloženost odločitve. Ugovarja metodologiji izračuna tožnikovega prikrajšanja. Izpostavlja, da bi se morala ugotoviti višina prikrajšanja tožnika upoštevaje t. i. individualni izračun brez upoštevanja dodatkov k plači in se ne bi smelo izhajati iz povprečnih prejemkov primerljivih delavcev; trditveno in dokazno breme je bilo na tožniku, ki temu bremenu ni zadostil. Sodišče prve stopnje je s takšno odločitvijo odstopilo od sodne prakse. Upoštevaje mnenje izvedenke bi moralo pri izračunu prikrajšanja v obdobju od 10. 5. 2017 dalje izhajati iz podatkov o višini plače za polni delovni čas brez vključenega dodatka za nadurno delo. Ugovarja pasivno legitimacijo za plačilo nadomestila za čas zadržanosti od dela nad 30 dni. Nepravilno je sodišče prve stopnje upoštevalo odmerni odstotek za bolniško odsotnost v primeru bolezni. Tožniku je od 17. 3. 2021 priznana III. kategorija invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom, zato je upravičen le do plačila za 4 ure dnevno. Tudi pri izračunu prikrajšanja od 1. 4. 2022 do 30. 6. 2022 bi moralo sodišče prve stopnje izhajati iz pripadajoče plače za 4 ure dnevno brez dodatkov in odšteti nadomestila iz naslova ZPIZ. Neutemeljeno je sklepalo, da zneski božičnice in 13. plače niso všteti v podatke o povprečni plači od leta 2022 dalje. Stroške postopka bi moralo odmeriti v skladu z načelom uspeha. Priglaša stroške pritožbe.

5.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6.Pritožbi sta delno utemeljeni.

I.Utemeljen je pritožbeni ugovor prekoračitve tožbenega zahtevka. Zahtevek tožnika za ugotovitev obstoja pogodbe o zaposlitvi med strankama za nedoločen čas, s polnim delovnim časom od 9. 7. 2008 dalje, je bil pravnomočno zavrnjen. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama za krajši delovni čas 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, skladno z omejitvami iz odločbe ZPIZ z dne 3. 2. 2022, čeprav tega zahtevka tožnik ni postavil. Sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Tožniku ne sme prisoditi niti več niti kaj drugega od tistega, kar je zahteval. Na kršitev pravil postopka zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče pazi na zahtevo stranke (tretji odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je ob ugotovljeni prekoračitvi zahtevka toženkini pritožbi delno ugodilo in na podlagi 357. člena ZPP razveljavilo II. točko izreka prvostopenjske sodbe, kot je razvidno iz izreka.

II.Sodišče prve stopnje je obveznost toženke za plačilo reparacije pravilno utemeljilo z ugotovitvijo, da je bila tožnikov delodajalec. Ugotovitev ni v nasprotju s pravnomočno odločitvijo o neobstoju pogodbe o zaposlitvi med strankama v obdobju od 9. 7. 2008 dalje, kot zmotno navaja toženka v pritožbi. Glede na ustaljeno sodno prakso tožniku za čas, ko je že imel priznano delovno razmerje pri formalnem delodajalcu (A.), sicer ni mogoče priznati še hkratnega delovnega razmerja s toženko. Vendar to ne onemogoča presoje sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v prikritem delovnem razmerju pri toženki v smislu 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), saj je bil vrsto let in tudi v spornem obdobju od 2. 3. 2015 do poškodbe pri delu 10. 5. 2017 vključen v njen delovni proces; delal je po njenih navodilih in pod njenim nadzorom.

III.Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V zvezi s tem so ključna ugotovljena dejstva: družba A. ni samostojno organizirala in izvajala delovnega procesa (opravljala storitev), delovni proces so nadzorovali delavci toženke, ki so tožniku dajali navodila, toženka oziroma njeni razporejevalci so družbi A. naročili zagotovitev določenega števila delavcev, tožnik se je moral držati tehnoloških postopkov toženke. Zatrjevanje toženke v pritožbi, da pravno razmerje med njo in tožnikom nima elementov delovnega razmerja in da kriteriji iz določbe 4. člena ZDR-1 niso izpolnjeni, glede na ugotovljena dejstva ni utemeljeno. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da so bili tožnikovi formalni delodajalci tisti, ki so mu zagotavljali delo, da niso bile kršene omejitve iz drugega odstavka 59. člena ZDR-1 glede napotitve delavcev, da je bila dolžnost toženke le posredovanje naročila formalnim delodajalcem, kot koncesionar pa je bila dolžna skrbeti za varnost na strogo varovanem območju pristanišča in ni imela nikakršnega vpliva na tožnikov delovni čas ter izplačila plače.

IV.Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika s formalnim delodajalcem (A.) preko nezakonitega poslovnega modela toženke zlorabljeno. Neutemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje ta zaključek sprejelo brez vsakršne dejanske presoje. Ugotovljeno je bilo, da je delovni proces organizirala toženka. Družba A. ni imela dovoljenja za opravljanje dejavnosti posredovanja delavcev. S toženko je imela sklenjeno pogodbo za opravljanje luško prekladalnih storitev, dejansko pa te dejavnosti ni opravljala, ampak je le trajno posredovala delavce na delo zgolj toženki. Vzpostavljen je bil nezakonit poslovni model, ki ni prikrival le posredovanja dela delavcev toženki, ampak tudi delovno razmerje, zaradi česar je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. zlorabljeno. Zloraba pomeni, da je treba toženko šteti za dejanskega delodajalca, ki za prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja odgovarja kot za reparacijo, ne subsidiarno in ne na odškodninski podlagi. Zaradi tega je njena odgovornost enaka odgovornosti formalnega delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja.

V.Neutemeljeno je obširno pritožbeno utemeljevanje toženke, da je Vrhovno sodišče RS kršilo 22. člen Ustave RS, ker je v kasnejših odločbah odstopilo od stališč, ki jih je o razmerju med izvajalci pristaniških storitev in toženko sprejelo v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021. Svetovalno mnenje ni zavezujoče (šesti odstavek 206. člena ZPP), poleg tega je bilo omejeno na vprašanje, ali je šlo pri poslovnem modelu toženke in izvajalci pristaniških storitev za nezakonito posredovanje dela delavcev uporabniku. Glede na to so neutemeljene tudi vse kršitve (zlasti poseg v 2. in 74. člen Ustave RS), ki jih toženka v pritožbi zatrjuje v zvezi z izpodbijanjem stališč Vrhovnega sodišča RS.

VI.Stališča v zadevah VIII Ips 70/2013, Pdp 114/2014 in Pdp 1059/2012, na katera se sklicuje toženka v pritožbi, niso uporabljiva v tem sporu, saj se ne nanašajo na primer ugotovljene zlorabe oziroma prikritega posredovanja delavcev. Tožnik je s tožbo zahteval priznanje delovnega razmerja pri toženki že 2. 3. 2020,2 torej pred prenehanjem delovnega razmerja pri formalnem delodajalcu.

VII.Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje toženke na odločitev Sodišča EU v zadevi Daimler AG (C-232/2020). Odgovor Sodišča EU v navedeni zadevi se je nanašal le na podlago, ki izhaja iz prava EU, ob upoštevanju dejanskega stanja v zadevi, v kateri je bil delavec zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, vendar njegovo delo ni bilo začasno, zato je bilo relevantno vprašanje sankcioniranja zaposlitve, ki ni več začasna. Pri tem ni ovire, da države članice delavcem v zakonodaji, kolektivnih pogodbah in preko sodne prakse zagotovijo večjo zaščito kot izhaja iz Direktive 2008/104/ES. Glede na ugotovljeno zlorabo posredovanja dela delavcev je neutemeljeno tudi sklicevanje na zadevo Manpower (C-35/70), ki obravnava problematiko čezmejnega opravljanja storitev na področju socialne varnosti.

VIII.Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o reintegraciji tožnika. Toženka se je svoji obveznosti, da s tožnikom tudi formalno sklene pogodbo o zaposlitvi, izognila z nezakonitim ravnanjem. Posledično tožniku ni mogoče odrekati pravice do vrnitve na delo. Na drugačno presojo ne vpliva njegova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi formalnemu delodajalcu. Z vročitvijo te odpovedi je prenehala veljati le pogodba o zaposlitvi med tožnikom in formalnim delodajalcem; ne učinkuje pa v prikritem delovnem razmerju med njim in toženko.

IX.Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog toženke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Predlog je preveč pavšalen, da bi mu lahko sodišče prve stopnje ugodilo. Enako velja za pritožbene navedbe, da je med strankama porušeno zaupanje s tem, ko je tožnik odpovedal pogodbo o zaposlitvi formalnemu delodajalcu in ne toženki, in da pri njej ni dela zanj. Toženka je dolžna s tožnikom (delovnim invalidom) skleniti pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela s krajšim delovnim časom glede na njegovo preostalo delovno zmožnost.

X.Ugovor toženke o pravnomočno razsojeni zadevi glede zahtevka tožnika za prijavo v socialna zavarovanja za čas od 12. 7. 2022 do poziva na delo ni utemeljen. Pravnomočno zavrnjen zahtevek tožnika za prijavo v obvezna zavarovanja od 9. 7. 2008 oziroma vložitve tožbe dalje, zajema stanje, ki je znano ob zaključku glavne obravnave v prvem sojenju. Obdobje po njej pa ni zaobseženo v časovnih mejah pravnomočnosti. To tudi pomeni, da se stranke kljub pravnomočnosti lahko sklicujejo na nova dejstva, če ta nastopijo kasneje. S tem, ko je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ugodilo zahtevku tožnika, ki je z vlogo 1. 9. 2023 od toženke zahteval, naj ga od 11. 7. 2022 dalje prijavi v socialna zavarovanja, vključno z vpisom delovne dobe v matično evidenco, ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

XI.Ne drži pritožbeni očitek toženke, da je sodišče prve stopnje brez vsakršne obrazložitve naložilo toženki, naj tožnika prijavi v obvezno dodatno poklicno zavarovanje pri KAD, d. d. Spregleda, da je sodišče prve stopnje v 25. točki obrazložitve izrecno navedlo, da iz opisa delovnega mesta luško transportni delavec (v nadaljevanju LTD), katerega delo je tožnik opravljal, izhaja, da gre za delovno mesto, kjer se plačuje tudi pokojninsko zavarovanje.

XII.Toženka neutemeljeno ugovarja metodologiji izračuna prikrajšanja. Sodišče prve stopnje je pri višini reparacije pravilno izhajalo iz dejanskih prejemkov tožnika v spornem obdobju in povprečnih prejemkov na delovnem mestu LTD, ker individualni izračun prikrajšanja ni mogoč. Plačni sistem pri toženki je zelo razčlenjen (osnovna plača se dvakrat letno revalorizira, delovna uspešnost - osebna in skupinska se ocenjuje vsake tri mesece, dodatki iz razporeditve delovnega časa se ločeno vrednotijo na kar osem ločenih pogojev, v katerih se delo opravlja, delavci so upravičeni še do več drugih v izpodbijani sodbi navedenih dodatkov, vse glede na kolektivno pogodbo, sporazume in dogovore). Glede na kompleksnost izračuna plače in številčnost v zvezi s tem zahtevanih podatkov za celotno vtoževano obdobje bi bilo prestrogo od tožnika zahtevati, da bi moral podati vse trditve in dokaze, potrebne za tak izračun.3 Tožniku podatki v zvezi z višino plače in drugih prejemkov niti niso mogli biti znani, saj pri toženki formalno ni bil v delovnem razmerju, zato tudi ni mogel podati bolj podrobnih trditev. V zvezi s tem je neustrezno pritožbeno sklicevanje toženke na zadeve Pdp 452/2022, VIII Ips 191/2018 idr., ker niso primerljive s tožnikovim položajem.

XIII.Izpodbijana sodba vsebuje ustrezne razloge o upravičenosti tožnika do dodatkov k osnovni plači, ki omogočajo njen preizkus, zato ni podana bistvena kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Plačilo za delo na posameznem delovnem mestu se razlikuje od delavca do delavca in je odvisno od pogojev dela oziroma delovne uspešnosti, vendar to ne pomeni, da bi bil tožnik ob odsotnosti konkretnih podatkov o opravljanju dela (kar še toliko bolj velja v primeru zlorabe) upravičen le do razlike v višini osnovne plače, ki bi jo imel pri toženki, če bi bil pri njej tudi formalno zaposlen. Če delovno razmerje tožnika ne bi bilo zlorabljeno in bi bil tožnik od leta 2010 dalje ne le dejansko, ampak tudi formalno zaposlen pri toženki, bi poleg osnovne plače prejemal tudi dodatke.

XIV.Tožnik je zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi 7. in 212. člena ZPP. Podal je ključne trditve, ki so omogočale odločitev o tožbenem zahtevku po višini. Predložil je dokaze, s katerimi je razpolagal; v zvezi z izračunom prikrajšanja pa je predlagal postavitev izvedenca finančne stroke. Glede dokazil, ki jih ni imel, a jih je štel kot pomembna za odločitev o višini tožbenega zahtevka, je utemeljeno predlagal njihovo pridobitev od toženke. Ob upoštevanju trditvene in dokazne podlage je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz podatka o povprečnih plačah tožniku primerljivih delavcev pri toženki.4

XV.Tožnik je bil v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu v obdobju od 10. 5. 2017 do 6. 2. 2020 in zaradi bolezni v obdobju od 7. 2. 2020 do 31. 3. 2022. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje toženke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri izračunu tožnikovega prikrajšanja v času bolniškega staleža izhajati iz podatkov o plači za polni delovni čas brez vključenega dodatka za nadurno delo. Pritožbeno sodišče ne sprejema izhodišča izvedenke, da je treba pri izračunu višine reparacije izhajati le iz podatkov o plači za polni delovni čas brez plačila dodatkov za nadurno delo. Takšno izhodišče je v temelju napačno. Po drugem odstavku 46. člena kolektivne pogodbe toženke so delavci upravičeni do nadomestila plače v skladu z ZDR v višini njegove povprečne mesečne plače iz zadnjih treh mesecev. Po prvem odstavku 31. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) je osnova za nadomestilo povprečna mesečna plača in nadomestila oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Navedeno pomeni, da je treba v osnovo všteti tudi dodatek za nadurno delo, ki je skladno z drugim odstavkom 126. člena ZDR-1 sestavni del plače.5 Glede na navedeno višina nadomestila, ki ga je sodišče prve stopnje obračunalo tožniku, ne presega plače, ki bi jo dobil, če bi v obdobju odsotnosti redno delal.

XVI.Neutemeljen je pritožbeni ugovor pasivne legitimacije glede plačila nadomestila plače za čas zadržanosti od dela nad 30 dni. Toženka spregleda, da tožnik uveljavlja plačilo reparacije zaradi kršitve pravic iz delovnega razmerja pri toženki. Pavšalen in nekonkretiziran je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da višina nadomestila plače v času bolezni znaša 80 %. Višini plače za čas bolniškega staleža zaradi bolezni bi lahko toženka nasprotovala s predložitvijo lastnih izračunov, česar ni storila. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da tožniku od 17. 3. 2021 dalje pripada le razlika v nadomestilu plače za 4 ure dnevno. Tožniku je bila z odločbo ZPIZ z dne 3. 2. 2022 resda priznana pravica do premestitve na delovno mesto, kjer bo delo opravljal 4 ure na dan, 20 ur na teden od 17. 3. 2021 dalje, vendar pa je bil vse do 31. 3. 2022 v bolniškem staležu za polni delovni čas.

XVII.Materialnopravno zmotno je tudi pritožbeno stališče toženke, da je upoštevaje navedeno odločbo ZPIZ tožnik od 1. 4. 2022 dalje upravičen do izplačila le do plačila za 4 ure dnevno. Ugotovljeno je bilo, da je bil tožnik do 11. 7. 2022 zaposlen za polni delovni čas. Ker je delovna obveznost tožnika v tem obdobju znašala 40 ur, je skladno z devetim odstavkom 137. člena ZDR-1 upravičen do nadomestila plače v tem obsegu oziroma do zahtevanih 1.500,00 EUR mesečno.

Utemeljeno pa tožnik nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje glede zavrnitve plačila razlike v plači za polni delovni čas od 12. 7. 2022 dalje. Odločba ZPIZ z dne 3. 2. 2022 še ni bila izvršena. Iz izpisa zavarovanj izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 12. 7. 2022 do 11. 1. 2023 prijavljen kot prejemnik nadomestila pri zavodu za zaposlovanje, od 12. 1. 2023 dalje pa kot uživalec začasnih invalidskih nadomestil. Tožnik od 12. 7. 2022 dalje ne opravlja dela iz razloga na strani toženke, zato je skladno s 46. členom kolektivne pogodbe toženke za čas čakanja na ustrezno razporeditev upravičen do nadomestila plače za polni delovni čas, znižano za prejeta nadomestila za brezposelnost. Pravilno pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo že izplačanih zneskov invalidskih nadomestil tožniku, ki jih bo moral vrniti.6 V 51. točki obrazložitve je tudi pojasnilo, da pri izračunu prikrajšanja ni odštelo nadomestil ZPIZ, zato so drugačne pritožbene navedbe tožnika neutemeljene.

Upoštevaje podatek o povprečni mesečni plači v višini 2.036,81 EUR za leto 2022 in prejeta nadomestila za brezposelnost, tožniku za mesec julij 2022 pripada 1.488,69 EUR namesto 823,91 EUR, za meseca avgust in september 2022 po 1.185,15 EUR namesto 166,745 EUR, za mesec oktober 2022 1.329,54 EUR namesto 311,135 EUR, za meseca november in december 2022 po 1.398,07 EUR namesto 379,665 EUR in za mesec januar 2023 vtoževanih 1.500,00 EUR namesto 783,465 EUR. V obdobju od februarja 2023 do decembra 2025 pa tožniku pripada vtoževanih 1.500,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo glede razlik nadomestil plače v času od julija 2022 do decembra 2025, tako kot to izhaja iz izreka.

Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je pripadajoče mesečno povprečje plače oziroma nadomestilo plače tožniku od julija 2022 dalje vseskozi enako, zaradi česar poslovna uspešnost od 2022 dalje ni zajeta v povprečje. To potrjuje tudi listina - povprečje mesečne plače iz istovrstnega spora, ki ga je pripravila toženka. Iz nje je razvidno, da je znesek povprečja za delovno mesto LTD za leto 2022 celo višji od tistega, ki je za leto 2022 predložen v tem spisu (2.036,81 EUR), pri čemer je tudi izrecno navedeno, da v to povprečje za LTD poslovna uspešnost ni zajeta. Glede na navedeno toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno sklepalo, da zneski poslovne uspešnosti v podatke o povprečni plači za delovno mesto LTD od leta 2022 dalje niso všteti in da ne bi smelo priznati tožniku še 13. plače in božičnice. Pavšalen in nekonkretiziran je pritožbeni očitek tožnika v zvezi s poslovno uspešnostjo, 13. plačo in božičnico, zato ga pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Neutemeljeno je toženkino nasprotovanje sklepu sodišča prve stopnje o dopustitvi sprememb tožbe z dne 13. 2. 2026 in z dne 15. 4. 2026. Spremembi tožbe glede reparacije sta vezani na spor o obstoju delovnega razmerja tožnika pri toženki, v katerem lahko delavec spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve toženke (četrti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1). Obenem sta bili smotrni za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP).

Neutemeljena je tudi pritožba toženke zoper odločitev o stroških postopka. O njih je sodišče prve stopnje pravilno odločilo na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1, skladno s katerim v sporih o obstoju delovnega razmerja (del katerih je tudi reparacija) krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče v ostalem pritožbi strank zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni in nespremenjeni izpodbijani del sodbe ter izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).