Jedro

Tožeča stranka ne izpodbija upravnega akta, temveč vlaga tožbo na ugotovitev lastninske pravice v skladu z napotkom iz sklepa, ta pa temelji na tretjem odstavku 182. člena ZDavP-2, ki se (v okviru postopka davčne izvršbe) nanaša na postopanje z ugovorom dolžnika, da so zarubljene premičnine last tretje osebe.

Izrek

I. Upravno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o tožbi.

II. Zadeva se po pravnomočnosti tega sklepa odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 11. 1. 2013 vložila tožbo pri naslovnem sodišču zaradi ugotovitve obstoja lastninske pravice. Tožeča stranka je bila namreč, kot sledi iz tožbe in priloženih listin, s sklepom Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana št. DT-42914-7265/2012-6 08-3111-06 z dne 14. 12. 2012 napotena, da v roku 8 dni od vročitve sklepa vloži tožbo zoper toženo stranko na ugotovitev lastninske pravice na premičninah, ki so predmet izvršbe.

Po vložitvi tožbe tožeča stranka sodišče opozorja, da je tožbo vložila na stvarno nepristojno sodišče s predlogom, da se sodišče izreče za stvarno nepristojno in zadevo odstopi stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Upravno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi.

Po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) Upravno sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, o zakonitosti drugih posamičnih aktov in dejanj pa samo, če tako določa zakon, oziroma če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru ne gre za takšen primer. Tožeča stranka namreč s tožbo ne izpodbija upravnega akta, to je citiranega sklepa davčnega organa, temveč vlaga tožbo na ugotovitev lastninske pravice v skladu z napotkom iz sklepa, ta pa temelji na tretjem odstavku 182. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki se (v okviru postopka davčne izvršbe) nanaša na postopanje z ugovorom dolžnika, da so zarubljene premičnine last tretje osebe. Posebnih določb o pristojnosti sodišča za odločanje o tožbi na ugotovitev lastninske pravice ZDavP-2 ne vsebuje. Veljajo torej splošna pravila o pristojnosti sodišč za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih. To pa pomeni, da je v konkretnem primeru z ozirom na s prošnjo tožnika smiselno zatrjevano vrednost spornega predmeta, in sedež tožene stranke (DURS, DU Ljubljana), v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za odločanje o tožbi pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Zato je bilo potrebno na podlagi 19. in 23. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločiti tako, kot sledi iz izreka tega sklepa.