Jedro

Po proučitvi obtoženčeve zadnje prošnje za ponovno preložitev javne seje, je pritožbeni senat sklenil, da se ji ne ugodi. Kot izhaja iz obtoženčevega opravičila z dne 7. 12. 2017 je bil najkasneje od tega dne dalje seznanjen s tem, da ga v predmetni kazenski zadevi več ne zagovarja odvetnik J. G., saj je navajal, da ima dogovorjen termin za razgovor o prevzemu zadeve z drugim odvetnikom. Iz priložene zdravstvene dokumentacije ni razvidno, da bi bil obtoženec zdravstveno nezmožen za pridobitev zagovornika oziroma vložitev prošnje za brezplačno pravno pomoč v času med 17. 12. 2017 in 25. 1. 2018. Prav tako glede na določbe 70. člena ZKP kvalificirana obramba obtoženca po zagovorniku v predmetni kazenski zadevi ni obvezna. Zato je senat sodišča druge stopnje zaključil, da vložitev prošnje za brezplačno pravno pomoč šele 17. 5. 2018 pomeni obtoženčevo zlorabo usmerjeno v zavlačevanje postopka. V skladu z določbo 15. člena ZKP si mora namreč sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku. Tako je sodišče druge stopnje sklenilo, da se javna seja opravi v nenavzočnosti sicer pravilno obveščenega obtoženca, saj je štelo njegov izostanek za neopravičen (četrti odstavek 378. člena ZKP).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi M. R. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Za to kaznivo dejanje mu je bila določena kazen enega leta in dveh mesecev zapora, nakar mu je bila, upoštevaje kazen enega leta in štirih mesecev zapora iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 23. 4. 2015, opr. št. III K 33635/2014, po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen dveh let in petih mesecev zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ mu je sodišče v enotno izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in pripora, po prvem odstavku 48. člena KZ pa tudi že prestano kazen zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 23. 4. 2015, opr. št. III K 33635/2014. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je prvo sodišče obtoženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse. Po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je obtoženec dolžan povrniti pravnemu nasledniku oškodovane družbe H. L., družbi B. K., premoženjskopravni zahtevek v višini 46.157,14 EUR.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožila obtoženec in njegov tedanji zagovornik. Obtoženec jo smiselno izpodbija iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zagovornik pa uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka in drugi odstavek 371. člena ZKP), kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodbo pa izpodbija tudi v odločbi o kazenski sankciji. Oba pritožnika predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbi ni bil vložen.

4. Višje sodišče v Celju je o predmetni pritožbi že odločilo na nejavni seji in s sodbo z dne 6. 12. 2016, opr. št. II Kp 43328/2010, pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo prvostopenjsko sodbo, obtoženca pa oprostilo plačila sodne takse za pritožbo. Prvostopenjsko sodišče namreč pritožbenega sodišča ni seznanilo s pisno zahtevo obtoženčevih zagovornikov z dne 8. 9. 2016 (list. št. 614), da se obtoženca in zagovornika obvesti o seji pritožbenega senata.

5. Obtoženčevi zagovorniki so zoper sodbi prvostopenjskega in višjega sodišča vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. S sodbo z dne 19. 10. 2017, opr. št. I Ips 43328/2010, je Vrhovno sodišče RS zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in razveljavilo sodbo Višjega sodišča v Celju ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločitev. Vrhovno sodišče je zaključilo, da je bila z opravo nejavne pritožbene seje, kljub obtoženčevi izrecni zahtevi, da se ga o pritožbeni seji obvesti, kršena obtoženčeva pravica do pritožbe in njegova pravna jamstva v kazenskem postopku.

6. Glede na odločitev Vrhovnega sodišča RS, je sodišče druge stopnje 6. 11. 2017 razpisalo javno sejo pritožbenega senata za dne 8. 12. 2017 in o njej v skladu z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP obvestilo obtoženca, njegovega zagovornika in pristojnega državnega tožilca. Zagovornik je višje sodišče z dopisom z dne 30. 11. 2017 obvestil, da mu je pooblastilno razmerje z obtožencem prenehalo konec avgusta 2017 ter predlagal, da se o seji neposredno obvesti obtoženca.

7. V opravičilu z dne 7. 12. 2017 je obtoženec sodišče druge stopnje obvestil, da se iz zdravstvenih razlogov pritožbene seje ne more udeležiti. Priložil je zdravniško potrdilo o upravičeni odsotnosti z naroka na predpisanem obrazcu z dne 7. 12. 2017, na katerem je dr. M. K. potrdil njegovo upravičeno bolezensko odsotnost za dobo desetih dni. Obtoženec je na opravičilu med ostalim še navajal, da ima dogovorjen termin za razgovor o prevzemu zagovora pri odvetniku dr. B. M. in v dokaz priložil korespondenco z odvetnikom, po kateri naj bi se v odvetnikovi pisarni zglasil 8. 1. 2018. Naslednjo javno sejo je sodišče druge stopnje razpisalo za 26. 1. 2018, a je bila ponovno preložena, saj je obtoženec 25. 1. 2018 vložil novo prošnjo za preložitev seje iz zdravstvenih razlogov, s priloženim zdravniškim potrdilom dr. M. K. z dne 28. 1. 2018, po katerem naj bi bil nesposoben za udeležbo na naroku za obdobje desetih dni. Iz istega razloga je bila preložena javna seja razpisana za 9. 3. 2018. Obtoženec je 9. 3. 2018, ob 9.05 uri, sodišču predložil opravičilo z zdravniškim potrdilom, tokrat Zasebne zdravniške ordinacije dr. I. P. Višje sodišče je nato javno sejo razpisalo za 6., 13., 20. april ter 18. in 25. maj 2018. Obvestilo je bilo obtožencu osebno vročeno 30. 3. 2018. Na dan prvega naroka 6. 4. 2018, ob 8.10 uri, je višje sodišče prejelo obtoženčevo opravičilo z zdravniškim potrdilom dr. S. R. iz Zasebne splošne ambulante na P., po katerem naj bi bil zaradi bolezni tri tedne nesposoben za udeležbo na naroku. Glede na datum izdaje potrdila so se trije tedni iztekli 27. 4. 2018. V vseh zgoraj navedenih primerih, ko je obtoženec odsotnost z javne seje opravičeval s predpisanim obrazcem zdravniškega potrdila, je sodišče druge stopnje od izdajateljev zahtevalo tudi konkretne podatke o bolezni, zaradi katere je bilo posamezno zdravniško potrdilo izdano. Odsotnosti z javne seje 18. 5. 2018 pa obtoženec več ni opravičeval z zdravstvenim razlogom, pač pa je dan pred sejo, torej 17. 5. 2018, ob 15.59 uri, na sodišču neposredno vložil obvestilo, s katerim je sodišče druge stopnje obvestil, da je tega istega dne vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč, v želji, da njegovo stališče na javni seji zagovarja odvetnik. Prej si ga iz zdravstvenih razlogov ni mogel zagotoviti. Obvestilu je priložil obrazec prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, z dohodno štampiljko Okrožnega sodišča v Celju z dne 17. 5. 2018. 8. Po proučitvi obtoženčeve zadnje prošnje za ponovno preložitev javne seje, je pritožbeni senat sklenil, da se ji ne ugodi. Kot izhaja iz obtoženčevega opravičila z dne 7. 12. 2017 je bil najkasneje od tega dne dalje seznanjen s tem, da ga v predmetni kazenski zadevi več ne zagovarja odvetnik J. G., saj je navajal, da ima dogovorjen termin za razgovor o prevzemu zadeve z drugim odvetnikom. Iz priložene zdravstvene dokumentacije ni razvidno, da bi bil obtoženec zdravstveno nezmožen za pridobitev zagovornika oziroma vložitev prošnje za brezplačno pravno pomoč v času med 17. 12. 2017 in 25. 1. 2018. Prav tako glede na določbe 70. člena ZKP kvalificirana obramba obtoženca po zagovorniku v predmetni kazenski zadevi ni obvezna. Zato je senat sodišča druge stopnje zaključil, da vložitev prošnje za brezplačno pravno pomoč šele 17. 5. 2018 pomeni obtoženčevo zlorabo usmerjeno v zavlačevanje postopka. V skladu z določbo 15. člena ZKP si mora namreč sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku. Tako je sodišče druge stopnje sklenilo, da se javna seja opravi v nenavzočnosti sicer pravilno obveščenega obtoženca, saj je štelo njegov izostanek za neopravičen (četrti odstavek 378. člena ZKP).

9. Pritožbi nista utemeljeni.

10. Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ponovno zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in obtoženčev zagovor je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

11. Obtoženec pritožbeno problematizira odločitev prvostopenjskega sodišča, da njegova sposobnost aktivne udeležbe na glavni obravnavi ni bila okrnjena. Meni, da prvo sodišče ni upoštevalo okoliščine, da je bil v času sojenja pod vplivom protibolečinskih tablet Tramal, ki vsebujejo opijate, zaradi česar ni bil sposoben spremljati glavno obravnavo in pričam postavljati vprašanj. Prvo sodišče naj bi tudi kršilo njegovo pravico obrambe, ker mu ni omogočilo ponovnega zaslišanja prič v njegovi navzočnosti. Do vprašanja sposobnosti obtoženčeve aktivne udeležbe na glavni obravnavi in pogojev za izvedbo dela glavne obravnave 24. 11. 2015 v obtoženčevi nenavzočnosti (glavno obravnavo je zapustil med zaslišanjem priče M. J.), se je prvo sodišče z razumnimi in postopkovno neoporečnimi razlogi opredelilo pod točko 2 obrazložitve izpodbijane sodbe. Takoj, ko se je pokazal dvom v obtoženčevo sposobnost spremljanja in aktivne udeležbe na glavni obravnavi, je prvo sodišče angažiralo izvedenca nevrološke stroke. V izvedenskem mnenju z dne 14. 11. 2015 in dopolnilnem mnenju z dne 26. 11. 2015 je izvedenec ugotovil, da obtoženčevo zdravstveno stanje ni takšno, da bi mu onemogočalo aktivno udeležbo na glavni obravnavi. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da je izvedensko mnenje nevrologa popolno, strokovno in zanesljivo, zaradi česar ga je tudi sprejelo. Neoporečni pa so prav tako razlogi prvega sodišča glede odločitve za nadaljevanje glavne obravnave v obtoženčevi nenavzočnosti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da so bili za takšno odločitev izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa tretji odstavek 307. člena ZKP. Obtožencu je bil dne 26. 11. 2015 poslan prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 24. 11. 2015, na glavni obravnavi 27. 11. 2015 pa niti ni konkretiziral glede katerih relevantnih okoliščin bi bilo potrebno ponovno zaslišanje prič M. J., I. K. in D. D. Na glavni obravnavi je bil ves čas navzoč obtoženčev zagovornik, ki je aktivno sodeloval pri zaslišanju prič in skrbel za varovanje obtoženčevih koristi.

12. Obtoženec zmotno meni, da je bila njegova pravica obrambe kršena tudi s tem, ko sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče P. K. čeprav je sprva temu dokaznemu predlogu obrambe ugodilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev pravice do obrambe v konkretnem primeru ni podana. V prvem odstavku 18. člena ZKP je določeno, da pravica sodišča, da presoja ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena formalna dokazna pravila ali z njimi omejena. S tem je uzakonjeno načelo proste presoje dokazov. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s tem načelom, pri čemer je predmetni dokazni predlog zavrnilo in zavrnitev v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP ustrezno pojasnilo pod točko 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem je izhajalo iz dognanja, da je svoje zaključke o dokazanosti zakonskih znakov predmetnega kaznivega dejanja, o finančni plati posla in razlogih za neplačilo obveznosti po pogodbi, gradilo na drugih izvedenih dokazih.

13. Ni moč slediti pritožbeno izraženi domnevi pritožnikov, da naj bi prvo sodišče obtožencu, zgolj zaradi njegovega imena, sodilo pristransko ter strožje kot drugim obtožencem. Teh očitkov pritožnika nista niti ustrezno konkretizirala, njihova utemeljenost pa niti ne izhaja iz spisovnega gradiva. Razpravna sodnica je pri sojenju upoštevala vse kavtele in obtožencu omogočala v polni meri pravico obrambe, je pa seveda ravnala pravilno, ko obtožencu v kazenskem postopku ni dovolila zlorab. V skladu z določbo 15. člena ZKP si namreč mora sodišče prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku. Sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati kršitve domneve nedolžnosti, ker naj bi se, kot trdi zagovornik, ves kazenski postopek izvajal z namenom doseči obsodilno sodbo. Domneva nedolžnosti, kot izhaja iz 27. člena Ustave RS in prvega odstavka 3. člena ZKP pomeni, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Iz spisovnega gradiva ni razvidno, pa bi prvo sodišče kršilo to domnevo s tem, da bi dokazno breme prevalilo na obtoženca oziroma da bi kršilo načelo in dubio pro reo. Na podlagi zakonito vodenega dokaznega postopka, v katerem je prvo sodišče obrambi dopustilo izvedbo vseh relevantnih dokazov, je sprejelo pritožbeno izpodbijano sodbo iz katere obrazložitve je razvidno, da je na podlagi temeljite dokazne ocene z gotovostjo obtoženca spoznalo za krivega storitve predmetnega kaznivega dejanja.

14. Oba pritožnika neuspešno grajata oceno prvega sodišča o obtožencu kot posrednem storilcu predmetnega kaznivega dejanja poslovne goljufije. Kot pravilno navaja sodišče prve stopnje pod točko 25 obrazložitve izpodbijane sodbe, se je institut posrednega storilca, čeprav v Kazenskem zakoniku, ki je veljal v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja, še ni bil uzakonjen, v skladu z uveljavljeno sodno prakso uporabljal tudi brez izrecne zakonske podlage. Tako je npr. Vrhovno sodišče RS v sodbi z dne 17. 10. 2013, opr. št. I Ips 44406/2010, zapisalo, da je bil pojem posrednega storilstva v kazenskopravni teoriji poznan ter sprejet v sodni praksi že pred uveljavitvijo KZ-1. Posredno storilstvo je ena izmed oblik storilstva, ki pa ima določene specifične lastnosti. Zanj je značilno, da storilec kaznivega dejanja iz ozadja vodi dejavnost drugega, tisti, ki neposredno izvršuje kaznivo dejanje pa je le njegova podaljšana roka. Takšno obtoženčevo vlogo je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe definiralo z razumnimi in za pritožbeno sodišče prepričljivimi razlogi. Tudi sodišče druge stopnje ni našlo tehtnih razlogov za dvom v skladne izpovedbe priče M. J. glede okoliščin ustanovitve družbe M. vpliva, ki jo je imel nanjo obtoženec pri izvajanju poslov ter izvedbe konkretno inkriminiranega posla. Kljub temu, da je pogodbo o finančnem leasingu z oškodovano družbo podpisala M. J., je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb slednje, pričevanj R. O. in D. D. ter nenazadnje relevantne spisovne dokumentacije, pravilno zaključilo, da je inkriminirani posel dejansko vodil obtoženec, M. J. pa le izrabil za prikrivanje svoje vloge. Glede na to, da je bila M. J. orodje v rokah obtoženca, ki mu je sploh zagotovilo sklenitev predmetne pogodbe, so smiselno brezpredmetni očitki pritožnikov, češ da obtoženec leasingodajalca ni mogel preslepiti, ker z njim sploh ni bil v kontaktu, da zato pri predstavnikih oškodovane družbe ni mogel ustvariti lažne in zmotne predstave o tem, da bodo obveznosti poravnane, da z nabavo spornega avtomobila in z urejanjem dokumentacije za kreditiranje ni imel opravka, ter da M. J. pogodbe ni podpisala pod prisilo. Način izrabljanja M. J. po obtožencu je sodišče prve stopnje izčrpno opisalo pod točko 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. S tehtnimi argumenti je pojasnilo zakaj je M. J. obtožencu zaupala in ni dvomila v pravilnost njegovih ravnanj. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zanesljivo ugotovilo, da je M. J. z inkriminiranim poslom imela le toliko, kolikor je po navodilih obtoženca po njem pripravljeno dokumentacijo odnesla na sedež oškodovane družbe in tam podpisala predmetno pogodbo. S trdnimi argumenti je prvo sodišče pod točko 13 obrazložitve prišlo do sklepa, da M. J. ni sodelovala pri dogovarjanjih v zvezi z nakupom vozila, vozila ni prevzela niti ga ni ona prodala naprej. Sodišče prve stopnje je kritično dokazno ovrednotilo tudi izpovedbe prič D. M. in I. K. ter tudi na tej podlagi prišlo do sklepa, da M. J. nikakor ni bila oseba, ki je urejala predmetni posel osebno ali po kom drugem, temveč ga je iz ozadja vodil obtoženec. Ker M. J. predmetnega posla ni štela za svojega in je v njegovo izvedbo na zakonit in pošten način v celoti zaupala obtožencu, kot tedanjemu partnerju in osebi, po navodilu katere je ustanovila družbo M. se obtoženec ne more ekskulpirati s sklicevanjem na določbe 6. člena Obligacijskega zakonika (skrbnost dobrega gospodarja) in 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (odgovornost direktorja pri vodenju in zastopanju družbe). Okoliščina, da je M. J. vedela, da družbo M. ustanavlja, ker je obtoženec imel blokado na računih (torej, da jo je dejansko odprla za obtoženca), po prepričanju sodišča druge stopnje nikakor ne potrjuje teze obrambe, da naj bi tudi v inkriminiranem poslu ravnala popolnoma samostojno, ne pa izključno po obtoženčevih navodilih. Družba M. je sicer res bila, po preverjanju njenih bonitet, za leasingodajalca zanesljiv pogodbeni partner, kot izpostavlja pritožnik, a to je bil tudi sicer predpogoj, da je do sklenitve pogodbe sploh prišlo. Zanesljivost posla je obtoženec ravno navzven prikazoval z izrabljanjem M. J. (sam je imel sloves nezanesljivega poslovnega partnerja), čeprav je obtoženec že v času sklenitve pogodbe vedel, da obveznosti po leasing pogodbi ne bodo odplačane. Slednje se je pozneje tudi uresničilo, saj ni poskrbel za plačilo nobenega zapadlega obroka leasinga, čeprav je celo po M. J. predstavniku oškodovane družbe zagotavljal plačilo. Še več, celo predmet finančnega leasinga osebni avtomobil Audi A6 je izginil. Glede na to, da je šlo za obtoženčev posel, ki ga je vodil z M. J. kot podaljšano roko, je logičen in razumljiv zaključek, da se M. J. ni zanimala za usodo avtomobila. Ker vozila ni prevzela, podpisala komisijske pogodbe, ker ni opravila registracije, ker ni sklenila zavarovalne pogodbe, ker ni bila seznanjena z nadaljnjo usodo vozila, tudi za sodišče druge stopnje ni vprašljiva iskrenost njene izpovedbe, da se ni zanimala ali se plačila izvršujejo. Glede na izkazano verodostojnost te priče, ne gre slediti pritožbeni tezi, da se M. J. skuša s prelaganjem krivde ne obtoženca razbremeniti.

15. Čeprav pritožnik poudarja, da obtožencu v dokaznem postopku ni bilo dokazano, da že od sklenitve posla ni imel namena izpolnjevati pogodbenih obveznosti, pa je sodišče prve stopnje nanizalo jasne in razumne argumente, ki govorijo v prid tozadevnemu obtožbenemu očitku. Pod točko 18 obrazložitve je pravilno ugotovilo, da je v podpis leasing pogodbe pripravil M. J. in obenem poskrbel, da njegovo ime ni bilo omenjeno na nobeni listini, dalje pa je svoje zaključke utemeljilo tudi z okoliščinami plačila 8.464,60 EUR na račun pologa in poravnave stroškov leasinga ter dejstvom, da nato niti en mesečni obrok obveznosti iz sklenjene pogodbe ni bil poravnan. Sklicevanje pritožnika na določbo 440. člena Obligacijskega zakonika, ki naj bi dopuščala prodajo tuje stvari, ni relevantno glede na obtožencu očitano kaznivo dejanje poslovne goljufije, ko je prvo sodišče zanesljivo razsodilo, da je obtoženec kot posredni storilec uresničil vse zakonske znake tega kaznivega dejanja in pri tem ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa.

16. Pritožnik sodišču kršitve 2., 14., 22., 23. in 28. člena Ustave RS očita zgolj na načelni ravni in zato se sodišče druge stopnje do nekonkretiziranih pritožbenih navedb ni moglo opredeliti.

17. Zagovornik izpodbija še odločbo o kazenski sankciji z navedbo, da je obtožencu izrečena kazen odločno previsoka, nesorazmerna in pretirana glede na kriminalno količino in njegovo vlogo pri storitvi dejanja, ko sploh ni opravljal gospodarske dejavnosti, niti sklenil leasing pogodbe, se o njej dogovarjal oziroma bil odgovorna oseba leasingojemalca. V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri kazni za predmetno kaznivo dejanje ter nato pri izreku enotne kazni, upoštevalo vse relevantne okoliščine. Na strani obteževalnih okoliščin je pravilno izpostavilo obtoženčevo predkaznovanost, visok znesek škode, povzročene oškodovani družbi, visoko stopnjo obtoženčeve krivde ter okoliščino, da oškodovani družbi še ni povrnil ničesar na račun povzročene škode. Na strani olajševalnih okoliščin pa je ustrezno izpostavilo obtoženčevo skrb za tri otroke. Glede na prevladujoče obteževalne okoliščine in razpon zagrožene kazni, je kazen za predmetno kaznivo dejanje ustrezno določilo v trajanju enega leta in dveh mesecev zapora, kar predstavlja le dobro petino posebnega maksimuma in torej nikakor ni mogoče govoriti o nesorazmernosti. Ostalih uveljavljanih okoliščin pa glede na to, da je bil obtoženi spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije kot posredni storilec, ko je izrabljal M. J. in vodil njena ravnanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ni mogoče upoštevati pri odmeri kazni. Enotno izrečeno kazen dveh let in petih mesecev zapora je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo, upoštevajoč vse že zgoraj ugotovljene okoliščine ter določbo 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ.

18. Sodišče druge stopnje je po uradni dolžnosti tudi preizkusilo, ali je v predmetni kazenski zadevi nastopilo zastaranje kazenskega pregona. Za predmetno kaznivo dejanje je namreč zagrožena kazen zapora do petih let. Po 4. točki prvega odstavka 111. člena KZ znaša relativni zastaralni rok 5 let od storitve kaznivega dejanja, absolutni po šestem odstavku 112. člena KZ pa torej 10 let. Glede na to, da je bilo predmetno kaznivo dejanje storjeno 12. 5. 2008, bi utegnilo absolutno zastaranje nastopiti 12. 5. 2018, vendar pa je potrebno v predmetnem primeru uporabiti odločbo Ustavnega sodišča z dne 18. 9. 2008, št. U-I-25/07, po kateri mora biti do uveljavitve Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08) postopek nove razsoje pravnomočno končan najkasneje v dveh letih po razveljavitvi pravnomočne sodbe (po določbah prejšnjega KZ ta rok ni bil omejen). Pravnomočna sodba je bila v tem kazenskem postopku razveljavljena s sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 19. 10. 2017, opr. št. I Ips 43328/2010. 19. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

20. Obtoženec je brez vsakršnega premoženja in sredstev za preživljanje, dolžan je prispevati k preživljanju treh otrok. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje in vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.