Jedro

Pri določitvi pokojninske osnove se plače oziroma zavarovalne osnove iz prejšnjih let preračunajo z valorizacijskimi količniki tako, da ustrezajo gibanju povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine. Toženec je upošteval, da je bil tožnik v posameznih letih v bolniškem staležu, zato je skladno z določbo 3. odstavka 41. člena ZPIZ-1 za ta leta upošteval dohodke, ki jih je tožnik prejel v letu pred nastopom bolniškega staleža in tudi količnike iz prejšnjega obdobja. Zato v posameznem letu, če je bil tožnik določeno obdobje v bolniškem staležu, pride do različnih podatkov o dohodkih in tudi do različnih valorizacijskih količnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca opr. št. ... z dne 7. 5. 2010 in opr. št. ... z dne 28. 7. 2011 ter se mu prizna pravica do pokojnine v višini 800,00 EUR. Ob enem je odločilo, da stroški postopka bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ker gre v konkretnem primeru za odločanje o zelo pomembni pravici tožnika, to je o višini njegove pokojnine, je zanj, ki je invalidsko upokojen, pravilno izračunana višina pokojnine še kako pomembna. Meni, da je pokojnina, ki jo je izračunal toženec nepravilna oziroma prenizka in da sodišče sploh ni preverjalo, kako je toženec do same višine pokojnine dejansko prišel. Navaja, da se ne more šteti, da je to kar toženec navaja pravilno oziroma, da so njeni izračuni pravilni, sploh v konkretnem primeru, če so že pri tožencu prva in druga stopnja odločili drugače. Tožnik sam nima podatkov za vsa leta nazaj, da bi lahko sam preveril, ali so izračuni toženca pravilni ali ne. Zato je tudi predlagal dokaze v tej smeri in je po njegovem podal trditveno podlago, podal je dokazni predlog, da če toženec ne bo ustrezno pojasnil in izkazal kako je prišel do višine pokojnine, da se angažira izvedenca. Vendar sodišče ne pojasni, zakaj meni, da so zneski, ki jih je toženec upošteval, za posamezno leto in količniki, pravilni. Ne more se strinjati in sprejeti, da toženec ni pojasnil od kod posamezni zneski za posamezno leto oziroma kako je do teh zneskov prišel in zakaj so različni količniki za posamezno leto oziroma celo več količnikov za posamezno leto. V zvezi z obrazložitvijo sodbe v 11. točki navaja, da sodišče tudi ni naložilo tožencu, da predloži dokazila, kako je do teh podatkov za vračilo osnove prišel. Zadovoljen ni niti s sodiščem in z njegovim pojasnilom, da je potrebno upoštevati valorizacijske količnike za preračun plač in zavarovanih osnov iz prejšnjih let na raven plač in pokojnin iz leta 2008. Sodišče tudi obrazlaga odmerne odstotke, vendar pri izračunu pokojnine ne upošteva 35 %, saj je imel več kot 22 let delovne dobe. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in sicer v obsegu pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 28. 7. 2011 ter prvostopno odločbo opr. št. ... z dne 7. 5. 2010. V obravnavanem primeru je sporna višina invalidske pokojnine, konkretno ali je tožnik upravičen do invalidske pokojnine v višini 800,00 EUR.

Po 39. členu v zvezi z 72. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) se invalidska pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovanih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Za leto zavarovanja se upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestilo plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki zavarovalne osnove, ne upoštevajo pa se plače, nadomestila plače oziroma zavarovalne osnove iz koledarskega leta, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine (2. in 3. odstavek 39. člena zakona). Pri tem se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Pri določitvi pokojninske osnove se plače oziroma zavarovane osnove iz prejšnjih let preračunajo z valorizacijskimi količniki, tako da ustrezajo gibanjem povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine. Valorizacijski količniki se vsako leto določijo na novo tako, da se s povprečno plačo na zaposleno osebo v državi, izplačano za oktober 1990 in povečano za odstotek vseh uskladitev pokojnin po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona in po 150. členu, opravljenih od 1. 1. 1991 do konca koledarskega leta pred letom uveljavitve valorizacijskih količnikom, deli z zneskom povprečne plače na zaposleno osebo v državi, dosežene v letih, iz katerih se plače upoštevajo za izračun pokojninske osnove Posebej pa je v 41. členu določeno, da se med drugim zavarovancem, ki so prejemali nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju, za izračun pokojninske osnove za čas prejemanja nadomestila upošteva plača oziroma osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila. Kadar se v plačo za izračun pokojninske osnove všteva plača iz preteklega leta, se ta plača valorizira z istim valorizacijskim količnikom, kot bi se plača, ki je bila podlaga za izračun osnove za odmero nadomestila.

Kot je določeno v 203. členu ZPIZ-1 se pokojninska doba, plača, vplačila prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Glede na 409. člen ZPIZ-1 se zavarovancu, ki je del pokojninske dobe dopolnil do 31. 12. 1999, pokojnina odmeri ob upoštevanju odstotkov za odmero pokojnine po predpisih veljavnih do uveljavitve tega zakona in odstotek za odmero pokojnine določenih s tem zakonom.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 31. 7. 2007 s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1511/2008 z dne 3. 12. 2008, potrjeno z drugostopno sodbo opr. št. Psp 194/2009 z dne 20. 8. 2009, ki je tega dne postala pravnomočna. Nadalje je sodišče prve stopnje kot nesporno dejstvo ugotovilo, da je imel tožnik lastnost zavarovanca do 20. 8. 2009, to je do dneva, ko je postala sodba sodišča prve stopnje pravnomočna (veza: sodba opr. št. VIII Ps 869/2010).

Glede na to, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec, tožniku pravico do invalidske pokojnine, skladno s 1. odstavkom 157. člena ZPIZ-1 priznal od 21. 8. 2009, to je od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Tožnik pravilno ugotavlja, da je toženec z dokončno odločbo z dne 28. 7. 2011 priznal invalidsko pokojnino v višjem znesku, kot mu jo je pred tem priznal s prvostopno odločbo z dne 7. 5. 2010. Ključni razlog zaradi katerega je prišlo do drugačne odmere invalidske pokojnine z dokončno odločbo je dejstvo, da je toženec v prvostopni odločbi upošteval pokojninsko dobo le do 30. 7. 2007, z dokončno odločbo pa je upošteval pokojninsko dobo do 20. 8. 2009. Temu ustrezno je bil zaradi daljše pokojninske dobe odmerni odstotek 71 %, prej pa 68 %. Razen tega so bili glede na to, da je bilo zadnje leto pred uveljavitvijo pravice do invalidske pokojnine spremenjeno, temu ustrezno spremenjeni tudi količniki. Sodišče in pred tem toženec je obrazložil, kako je določil odmerni odstotek, ki je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilen in ne drži, da tega ni obrazložil oziroma, da tega ni obrazložilo sodišče. Nadalje je iz prilog o dohodkih in nadomestilih, ki sta bili tožniku posredovani tako s prvostopno odločbo kot z drugostopno odločbo (v prvi koloni) razvidno, da so se pri obeh odmerah upoštevali identični podatki o osebnih dohodkih ter nadomestilih. Razlikujejo se le podatki v delu, ki se nanašajo na predzadnje leto zavarovanja. Temu ustrezno so upoštevani valorizacijski količniki kot so določeni v Pravilniku o valorizacijskih količnikih za preračun plač in zavarovalnih osnov iz prejšnjih let na raven plač in pokojnin iz leta 2008 (Ur. l. RS, št. 42/2009) in ne valorizacijski količniki za preračun plač in pokojnin iz leta 2006 (Ur. l. RS, št. 41/2007) kot so bili upoštevani pri odmeri invalidske pokojnine s prvostopno odločbo.

Tožnik glede višine plače, ki jo je upošteval toženec pri izračunu pokojninske osnove, ni predložil nobenih dokazov, niti ni zatrjeval, kateri konkretni podatki so drugačni oziroma so nepravilni, pač pa je enako kot sedaj v pritožbi, pavšalno navajal, da podatki niso pravilni in da bi sodišče glede na takšno trditveno podlago moralo angažirati izvedenca. Sodišče prve stopnje glede na takšne pavšalne navedbe, utemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni naložilo tožencu, da predloži dokazila, kako je prišel do podatkov o osebnih dohodkih in nadomestilih. Glede na temeljno pravico materialnega dokaznega bremena, po katerem nosi dokazno breme tisti, ki dejstvo zatrjuje, bi moral tožnik dokazati, da so tisti podatki, ki jih je toženec upošteval nepravilni. Namreč samo dejstvo, kako je toženec prišel do podatkov za izračun pokojninske osnove, glede na izrecno določbo 203. člena ZPIZ-1, ki določa, kateri podatki se upoštevajo pri odmeri, v zvezi s sporno višino invalidske pokojnine, samo po sebi ni odločilno.

Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča dovolj in pravilno obrazložilo, da se pri določitvi pokojninske osnove plače, oziroma zavarovalne osnove iz prejšnjih let preračunajo z valorizacijskimi količniki tako, da ustrezajo gibanju povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine. Izrecno je poudarilo, da je toženec upošteval, da je bil tožnik v posameznih letih v bolniškem staležu in da je skladno z določbo 3. odstavka 41. člena ZPIZ-1 za ta leta upošteval dohodke, ki jih je tožnik prejel v letu pred nastopom bolniškega staleža in tudi količnike iz prejšnjega obdobja. Zato v posameznem letu, če je bil tožnik določeno obdobje v bolniškem staležu, pride do različnih podatkov o dohodkih in tudi do različnih valorizacijskih količnikov. Kateri podatki oziroma količniki niso pravilni, tožnik ne v postopku pred sodiščem prve stopnje in ne sedaj v pritožbi ne navaja.

Sodišče prve stopnje je pravilno določilo odmerni odstotek v višini 71 %. Očitek, da ni upoštevalo 35 % pa je brez podlage, kakor tudi to, da je imel dopolnjenih 22 let pokojninske dobe. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec, je namreč upoštevalo celotno pokojninsko dobo do prenehanja zavarovanja, to je do 20. 8. 2009. Tožnikova skupna pokojninska doba s prišteto dobo je znašala 38 let, 11 mesecev in 24 dni, kar glede na določbo 50. člena ZPIZ-1 predstavlja odmerni odstotek v višini 71 %. Pokojninska osnova, izračunana skladno z določbo 39. člena ZPIZ-1, na podlagi najugodnejšega 18 letnega povprečja plač, za obdobje 1991 do 2008, znaša 801,41 EUR. Invalidska pokojnina se odmeri od tako ugotovljene pokojninske osnove v višini 71 %, to je glede na skupno pokojninsko dobo. V konkretnem primeru ni podlage za odmero pokojnine v višini 100 % oziroma v višini 800,00 EUR, kot je tožnik uveljavljal s tožbenim zahtevkom.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.