Jedro

Ker v Odloku o PUP stanovanjska gradnja na območju predvidenega posega ni predvidena, pa tudi plan, s katerim je bila določena namembnost predmetnega območja, take pozidave ne predvideva, je bila zahteva tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja utemeljeno zavrnjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 13. 4. 2005, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Kočevje z dne 17. 11. 2004. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil zahtevo tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo večstanovanjskega objekta na gradbeni parceli, ki jo sestavljajo zemljišča parc. št. ..., vse k.o. ...

2. Po presoji prvostopnega sodišča je prvostopni upravni organ postopal pravilno, ko je zahtevo tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo večstanovanjskega objekta zavrnil, saj stanovanjska gradnja na območju predvidenega posega po Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za območje severovzhodnega dela ureditvenega območja mesta Kočevje, za del planske celote P 5 (Ur. l. RS, št. 42/94; v nadaljevanju Odlok o PUP), ni predvidena. Navedena gradnja tudi ni predvidena po Odloku o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Kočevje za obdobje 1986 - 2000 in srednjeročnega družbenega plana Občine Kočevje za obdobje 1986 do 1990, dopolnjen v letu 1999 (Ur. l. RS, št. 71/2000; v nadaljevanju plan). Iz plana je razvidno, da je območje urejanja P 5 opredeljeno kot območje za potrebe proizvodne in servisne dejavnosti, ne pa stanovanjske gradnje.

3. Tožeča stranka vlaga zoper navedeno sodbo pritožbo iz razloga zmotne ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da gre v zadevi predvsem za to, kako razlagati Odlok o PUP in plan. Stališče prvostopenjskega sodišča: da je pri presoji dopustnih posegov v prostor treba upoštevati le Odlok o PUP, ne pa tudi plan; da namembnost predmetnega zemljišča po Odloku o PUP ni določena in da zato, ker stanovanjska gradnja na predmetnem zemljišču ni izrecno predvidena, takšna gradnja ni dovoljena, v Odloku o PUP ni pravilno. Ne strinja s stališčem, da bi moral biti poseg posebej in izrecno opredeljen kot dovoljen. Že doslej je opozarjala na to, da v drugih primerih uporabe istih predpisov za isto območje niti prvostopni upravni organ niti republiški upravni organ, ki je odločal na prvi stopnji, nista naletela na težave domnevno nejasnega predpisa. Obstajajo pa tudi druge okoliščine, ki vzbujajo dvom v zakonitost izpodbijane sodbe oziroma upravnih odločb. Gre za političen obračun med načelnikom upravne enote, ki je izdala prvostopenjsko upravno odločbo, in županom, ki je predlagal izdajo odločbe. Zato bi moralo sodišče še posebej natančno preučiti vse ostale navedbe (med drugim navedbe glede ostalih gradbenih dovoljenj, izdanih za objekte na predmetnem območju) ne pa, da jih sodišče odpravi, ne da bi se podrobneje spuščalo v njihovo presojo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka in zastopnik javnega interesa, ki je prijavil udeležbo v tem postopku, na pritožbo nista odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006), ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče RS vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka tega člena se obravnavana pritožba, vložena še po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1, ker je v Zakonu o graditvi objektov - ZGO-1 (Ur. l. RS, št. 110/2002 in 47/2004) določeno, da se gradbeno dovoljenje lahko izvršuje šele po pravnomočnosti.

7. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je prvostopni upravni organ na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabil materialno pravo, ko je zavrnil zahtevo tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja. Ravno tako je pravilna odločitev tožene stranke, ki je pritožbo tožeče stranke zoper odločbo prvostopnega upravnega organa kot neutemeljeno zavrnila. V zadevi gre za vprašanje, ali so, glede na določbe 66. člena ZGO-1 za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo večstanovanjskega objekta na A. v K. izpolnjeni pogoji ali ne. Po tej določbi mora pristojni upravni organ za gradbene zadeve, preden izda gradbeno dovoljenje, med drugim tudi preveriti, ali je projekt izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom. Predmetno območje ureja Odlok o PUP, po katerem leži zemljišče predvidenega posega v območju urejanja B 1 - .... V upravnem postopku je bilo pravilno ugotovljeno, čemur je pritrdilo tudi prvostopenjsko sodišče, da v grafičnem delu Odloka o PUP, kjer se nahaja obravnavana lokacija, predstavlja to območje prazno polje. V tekstualnem delu Odlok o PUP določa merila in pogoje za posege v prostor v tam navedenih območjih urejanja, med drugim je tam navedeno tudi območje B 1 – .... , kjer je sporna lokacija. V 5. členu Odloka o PUP so določene osnovne namembnosti obravnavanega območja urejanja, in so označena s črkami : S, I, Ž, Z, K, G, KOM, pri vsaki od teh črk je navedeno, čemu so površine, ki so označene s posamezno črko, namenjene. Tako je na primer območje urejanja s črko „S“ namenjeno površinam za stanovanja in spremljajoče dejavnosti, „I“ so površine za proizvodne in servisne dejavnosti .... itd. Med temi oznakami pa ni navedena črka „P“, tako da iz tekstualnega dela Odloka o PUP ni možno razbrati, med katere površine po Odloku o PUP spada predmetno zemljišče oziroma, da to zagotovo niso površine za stanovanja in spremljajoče dejavnosti, ker niso označene s črko „S“, ki so temu namenjene. Pravilna je bila tudi ugotovitev v postopku, da iz plana za navedeno območje (točka 8.3. Razvoj naselij) izhaja, da je to opredeljeno kot območje za potrebe proizvodne in servisne dejavnosti. Ker torej v Odloku o PUP stanovanjska gradnja na obravnavanem območju ni predvidena, pa tudi plan, s katerim je bila določena namembnost predmetnega območja, take pozidave ne predvideva, je bila zahteva tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja utemeljeno zavrnjena.

8. Neutemeljen je zato pritožbeni ugovor tožeče stranke, da naj bi prvostopenjsko sodišče v tej zadevi napačno uporabilo materialno pravo, Odlok o PUP in plan, oziroma, da naj bi si navedena predpisa napačno razlagalo. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s tem v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, da srednjeročni družbeni plan občine ni izvedbeni akt, ki bi lahko bil neposredna pravna podlaga za izdelavo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. V tem primeru je to lahko le PUP in njegove sestavine, s katerimi se konkretizirajo planske odločitve v zvezi z urejanjem prostora tako, da je omogočeno njihova realizacija v prostoru.

9. Pravno neupoštevna je pritožbena navedba tožeče stranke, da naj bi isti prvostopni upravni organ, za isto območje urejanja, kot je v obravnavanem primeru, kljub temu, da je namembnost predmetnega območja proizvodna, izdal več gradbenih dovoljenj za storitvene dejavnosti. Že prvostopno sodišče je tožeči stranki pojasnilo, da se gradbena dovoljenja, ki jih je priložila tožbi, nanašajo na objekte drugačne namembnosti v primerjavi s stanovanjskim objektom, ki ga želi graditi sama, in da so zato lahko tudi pogoji za take objekte drugačni. Poleg tega pa predložena upravna dovoljenja tudi niso predmet presoje zakonitosti v tem upravnem sporu.

10. Pravno nepomemben je tudi pritožbeni ugovor, da obstajajo tudi druge okoliščine, ki naj bi vzbujale dvom v zakonitost izpodbijane sodbe oziroma obeh upravnih odločb. Ugovor je že kot tožbeni ugovor pravilno zavrnilo prvostopenjsko sodišče, saj takšne okoliščine (političen obračun med načelnikom upravne enote in županom) same po sebi niso pomembne za presojo zakonitosti odločbe, ki je bila izdana v skladu s predpisi.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene in uveljavljana pritožbena razloga nista podana, prav tako niso podane kršitve, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.