Jedro

Pri presoji, ali je bila oškodovancu priznana pravična odškodnina za negmotno škodo, je treba upoštevati tudi celotni znesek priznane odškodnine, in ne samo za vsak odškodninski temelj posebej. Tako je lahko priznana za posamezno vrsto negmotne škode večja, za drugo manjša, vendar je skupno priznana odškodnina kljub temu pravična.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno sodišče je s sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača 9,192.798,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi in mu povrne 608.926,00 SIT pravdnih stroškov, prav tako z obrestmi. V presežku pa je za 3,000.000,00 SIT tožnikov zahtevek zavrnilo.

Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik kot premikač 17.2.1992 poškodoval pri delu, in sicer mu je kolo vagona pri spenjanju poškodovalo obe nogi. Utrpel je odprt prelom desne golenice, prelom notranje kosti desnega gležnja, izpah končnega členka desnega nožnega palca, večkratni odprt prelom leve goleni in prelom dveh kosti levega gležnje. Ker je bil tožnik po ugotovitvi sodišča premalo pozoren pri svojem delu, je sodišče ugotovilo njegovo sokrivdo v višini 10 %. Upoštevajoč potek zdravljenja in trajne posledice ter ostale nevšečnosti med zdravljenjem, ter starost, je sodišče tožniku prisodilo 4,000.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine, 500.000,00 SIT za strah, 5,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti, skupaj 10,000.000,00 SIT. Ta znesek pa je za 10 % zmanjšalo, ker toliko škode mora trpeti tožnik sam, glede na ugotovljen delež sokrivde za nesrečo pri delu. Sodišče je tožniku prisodilo tudi odškodnino za materialno škodo v znesku 192.798,00 SIT.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo delno ugodilo pritožbi tožene stranke in delež tožnikove sokrivde zvišalo na 20 %, ter ustrezno znižalo prisojeno odškodnino, pritožbo tožnika pa je zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče ugotavlja, da bi tožnik ob ugotovitvi, da delo ne poteka normalno, moral zaustaviti premik, zato je sodišče prve stopnje prenizko ocenilo njegovo sokrivdo. Z višino določene odškodnine za posamezno vrsto škode pa pritožbeno sodišče soglaša, razen za telesne bolečine, ki jo je znižalo od 4,000.000,00 SIT na 3,000.000,00 SIT.

Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo zaradi zavrnjenega zneska 4,821.979,00 SIT, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sta daleč pretežna krivca za škodni dogodek delavca tožene stranke, vodja premika in strojevodja. Tožnikova sokrivda je zanemarljiva, saj je bil star komaj 22 let in dokaj neizkušen, delo premikača je opravljal šele pol leta. Pritožbeno sodišče zato ni imelo nobene podlage za povečanje deleža tožnikove sokrivde. Pritožbeno sodišče prav tako ni imelo podlage za znižanje odškodnine za doslej prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti. Tožnik je utrpel zelo hude telesne poškodbe, zdravljenje je bilo dolgotrajno in povezano s številnimi zdravniškimi posegi. Sodišči bi zato morali priznati vso zahtevano odškodnino - 5,000.000,00 SIT. Enako navaja za odškodnino za pretrpljen strah, ki bi morala biti priznana v zahtevanem znesku 1,000.000,00 SIT. Glede na starost tožnika in hudo skaženost bi tudi iz tega naslova moral dobiti vso zahtevano odškodnino v znesku 1,000.000,00 SIT. Tožnik v reviziji graja dolgotrajnost postopka, ki že pomeni kršitev ustavne pravice do sodnega varstva. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da mu prizna še nadaljnjo odškodnino v znesku 4,821.979,80 SIT z obrestmi in pravdnimi stroški.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Pri presoji ali je oškodovancu bila priznana za negmotno škodo pravična denarna odškodnina, je treba upoštevati tudi celotni znesek priznane odškodnine in oceniti, ali je ta ustrezna satisfakcija za vse neprijetnosti in trajne posledice, ki jih je oškodovanec že prestal oziroma jih bo še moral. Tako je lahko priznana odškodnina za posamezno vrsto negmotne škode večja, za drugo vrsto manjša, vendar pa je skupno priznana odškodnina za vso negmotno škodo kljub temu lahko pravična. Izhajajoč iz takega načina presoje tožniku priznane odškodnine v izpodbijani sodbi drugostopnega sodišča, revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožniku v skladu z določbami 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih priznana pravična odškodnina za negmotno škodo, ki jo je utrpel v zvezi z obravnavano nesrečo pri delu. Revizijsko sodišče pri tej svoji ugotovitvi izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je glede na določbo 3. odstavka 385. člena ZPP vezano, upoštevajoč namen odškodnine, pa tudi, da odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom, kar je zaznati iz vlog tožnikovega pooblaščenca. Kot že navedeno gre za določitev pravične odškodnine, kar pomeni, da tovrstne odškodnine ni mogoče natančno odmeriti, ker zato ni ustreznih objektivnih pogojev, oziroma meril. Zato je pri določitvi pravične odškodnine zlasti treba upoštevati, da ta ne odstopa bistveno od že priznanih odškodnin v podobnih primerih.

Primerjava s sodno prakso po posameznih elementih priznane odškodnine pokaže, da obstojajo določena odstopanja. Primerjava celotne priznane odškodnine s priznano celotno odškodnino v drugih podobnih primerih pa pokaže, da le ta ni nižja.

Glede na ugotovitve v izpodbijani sodbi, kako je tožnik ravnal pred nastankom nezgode, in kako bi moral ravnati, se revizijsko sodišče strinja z odločitvijo drugostopnega sodišča, da je tožnik sam odgovoren za 20 % nastale škode. Netočna je revizijska trditev, da je tožnik delo premikača opravljal šele pol leta, saj je tožnik sam izpovedal, da je to delo opravljal že eno leto in pol. Iz obrazloženega izhaja, da uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, revizijsko sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti, zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Določbe ZPP in Zakona o obligacijskih razmerjih je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).