Jedro

Ker je bil tek 5 letnega zastaralnega roka do izterjave izvršilnih naslovov pretrgan z izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe, saj gre za uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen, je zastaranje začelo teči znova. Tako ni nastopilo niti relativno niti absolutno zastaranje pravice do izterjave neplačanega RTV prispevka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Javni zavod Radiotelevizija Slovenija (RTV Slovenija), prvostopenjski organ, je zoper dolžnika A.A., s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke iz naslova neplačanega RTV prispevka uvedel davčno izvršbo dolgovanega zneska iz naslova plačila prispevka za programe RTV Slovenija, na podlagi izvršilnih naslovov, navedenih v 1. točki izreka tega sklepa, v skupnem znesku 814,92 EUR in določil način oprave davčne izvršbe, določil, da je delodajalec oziroma izplačevalec dolžan na dan prejema sklepa o izvršbi zarubiti dolžnikove denarne prejemke do višine dolgovane obveznosti, delodajalcu oziroma izplačevalcu prepovedal izplačati zarubljen del denarnih prejemkov dolžniku, dolžniku naložil plačilo stroškov davčne izvršbe ter odločil, da pritožba dolžnika ne zadrži začete davčne izvršbe in da ugovor delodajalca oziroma izplačevalca zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži izvršitve.

2. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za kulturo, je zavrnil dolžnikovo pritožbo in pojasnil, da je skladno z določbo 393. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), RTV dolžan uvesti in voditi postopek izterjave RTV prispevka, ki ga zavezanec ni plačal v predpisanem roku, po določbah ZDavP-2. Na podlagi določbe prvega odstavka 143. člena ZDavP-2 se davčna izvršba uvede zoper dolžnika, ki zapadlega davka ni plačal v predpisanem roku, začne pa se z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Na podlagi prvega odstavka 145. člena ZDavP-2, se davčna izvršba izvede na podlagi izvršilnega naslova. Skladno z določbo prvega odstavka 146. člena ZDavP-2 je izvršilni naslov, ko gre za izterjavo drugih nedenarnih nedavčnih obveznosti, tudi odločba, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki jo izda organ, pristojen za odmero te obveznosti.

3. V obravnavani zadevi se kot izvršilni naslov štejejo tri odločbe o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija, s katerimi je bilo dolžniku, kot zavezancu za plačilo RTV prispevka, naloženo, da v 15 dneh od vročitve posamezne odločbe plača dolgovani mesečni RTV prispevek, sicer bo uvedena davčna izvršba. Ker v zadevi ni sporno, da davčni dolg ni bil plačan, je pritožbeni organ ocenil, da so bili za izdajo izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe izpolnjeni vsi pogoji ZDavP-2, prav tako pa so bili upoštevani pogoji iz 151. člena istega predpisa.

4. Drugostopenjski organ je ugovor zastaranja zavrnil kot neutemeljen in pritožniku pojasnil, da na podlagi tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka (tudi RTV prispevka) zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati, ob upoštevanju drugega odstavka 126. člena istega predpisa, pa tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Po pretrganju (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2) začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon.

5. Iz dokumentov zadeve je razvidno, da je RTV Slovenija dolg po odločbi št. 7046167801688580-01, ki je postala izvršljiva 2. 3. 2012 in odločbi št. 70461678-01968809-01, ki je postala izvršljiva 26. 4. 2013, izterjevala s sklepom o davčni izvršbi z dne 10. 10. 2013, ki je bil dolžniku vročen 21. 10. 2013, zato je bilo s tem dejanjem na podlagi drugega odstavka 126. člena ZDavP-2, dne 21. 10. 2013 pretrgano zastaranje in je začelo po pretrganju teči znova. Ker pa od 21. 10. 2013 do vročitve izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi 3. 9. 2018 še ni preteklo pet let, posledično pravica do izterjave dolga, ki izhaja iz izvršljivih odločb, ni zastarala.

6. Prav tako ni zastarala pravica do izterjave dolga na podlagi odločbe, št. 70461678-02086306-01, ki je postala izvršljiva 28. 4. 2014, saj bi petletni zastaralni rok nastopil šele 28. 4. 2019. Ne glede na to, pa je bil v tem primeru tek zastaranja pretrgan z izdajo sklepa o davčni izvršbi, št. 88681181 z dne 8. 10. 2014, ki je bil dolžniku vročen 10. 10. 2014, kar pomeni, da je zastaranje pravice do izterjave dolga začelo teči tudi v tem primeru znova in tako do vročitve izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi dne 3. 9. 2018 še ni poteklo pet let in posledično zato pravica do izterjave ni zastarala. Na podlagi navedenega je neutemeljen tudi ugovor o zastaranju zamudnih obresti.

7. Tožena stranka zavrača pritožbeni ugovor neupravičenega zahtevka iz naslova zamudnih obresti od zapadlosti posamezne glavnice do dneva izdaje sklepa o davčni izvršbi, ker s tem dolžnik v bistvu ugovarja višini dolga, torej izvršilnemu naslovu, to pa je ugovor, ki na podlagi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 v postopku davčne izvršbe ni dopusten. Kot neutemeljeno je drugostopenjski organ štel tudi pritožbeno navedbo, da stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne glavnice. ZDavP-2, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 393. člena ZDavP-2 in prvega odstavka 40. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (v nadaljevanju ZRTVS-1), posebnih določb o zastaranju stranskih občasnih terjatev ne vsebuje. Tako tudi v tem primeru velja petletni zastaralni rok, ki izhaja iz določbe 125. člena ZDavP-2. Na podlagi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti in na podlagi prvega odstavka 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrniti tudi zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

8. Tožnik izpodbijani odločitvi oporeka, ker sklep o davčni izvršbi in tudi odločitev organa druge stopnje nista zakonita, predvsem v delu, ki se nanaša na ugovor zastaranja. Tožnik je namreč ugovarjal zastaranje izterjave davka po tretjem odstavku 125. člena ZDavP-2, ki določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko ga bi bilo treba plačati. Iz seznama neplačanih RTV prispevkov po izvršilnih naslovih na dan 29. 8. 2018 pa izhaja, da tožena stranka od tožnika izterjuje glavnice, ki so zapadle pred 31. 8. 2013, kar ob pravilni uporabi materialnega prava pomeni, da je nastopilo zastaranje.

9. Nadalje se drugostopenjski organ v svoji odločbi sklicuje na institut pretrganja zastaranja. Ker je tožena stranka sklep o davčni izvršbi, št. 89265998 z dne 31. 8. 2018, izdala na podlagi treh izvršilnih naslovov (odločb), izvršljivih 2. 3. 2012, 26. 4. 2013 in 28. 4. 2014, ne pa na podlagi sklepa o davčni izvršbi, št. 88446212 z dne 10. 10. 2013, se na pretrganje zastaranja ne more sklicevati.

10. Še posebej pa je drugostopenjski organ napačno rešil vprašanje zastaranja zamudnih obresti, obračunanih od zapadlosti posamezne glavnice do dneva izdaje sklepa o davčni izvršbi v višini 263,51 EUR. Materialna podlaga za pravilno rešitev zadeve bi bile namreč določbe Obligacijskega zakonika in bi morala tožena stranka vse občasne terjatve, kamor sodijo tudi obresti, vrednotiti oziroma upoštevati triletni zastaralni rok vsake posamezne dajatve (prvi odstavek 347. člena OZ). Tako bi tudi v primeru, če ne bi prišlo do zastaranja glavnice, tožena stranka morala odločati o zastaranju obresti na tej pravni podlagi.

11. Tožnik sodišču predlaga, da sklep o davčni izvršbi odpravi, predlaga pa tudi povrnitev stroškov postopka.

12. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da tožnik napačno razlaga določbo tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2, v povezavi z določbo drugega odstavka 126. člena ZDavP-2. Kot nepravilno ocenjuje navedbo tožnika, da bi morala tožena stranka izpodbijani sklep o davčni izvršbi izdati na podlagi predhodno izdanega sklepa o davčni izvršbi z dne 10. 10. 2013 in ne na podlagi treh izvršilnih naslovov - izvršljivih odločb o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija, ker za to nima podlage v relevantnih določbah ZDavP-2, ki jih v nadaljevanju tudi pojasnjuje. Prav tako kot napačno šteje sklicevanje tožnika na določbe OZ, v zvezi z zastaranjem zamudnih obresti. Pojasnjuje, da glede zastaranja tudi za obresti veljajo določbe ZDavP-2, zaradi narave obveznosti, ki se izterjuje in zato, ker ZDavP-2 na uporabo drugih predpisov ne napotuje. Navaja tudi, da tožnik napačno povzema obrazložitev drugostopenjske odločbe, saj ne drži, da je drugostopenjski organ menil, da naj bi ugovor zastaranja zamudnih obresti predstavljal poseg tožnika v izvršilni naslov. Sklicuje se na obrazložitev drugostopenjske odločbe na tretji strani, drugi odstavek, v kateri je pritožbeni organ presodil, da dolžnik z ugovorom izpodbija višino dolga, ki se izterjuje, torej izpodbija izvršilne naslove. Sodišču predlaga, da tožbo v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov tega postopka.

K I. točki izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit in ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev, zato sodišče v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

15. V obravnavani zadevi ZDavP-2 v VI. poglavju „Plačevanje prispevkov za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti“ določa pravila, ki se nanašajo na plačevanje prispevkov za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti, pravila v zvezi z izdajo odločbe v primeru neplačila zavezančeve mesečne obveznosti plačila tega prispevka, pooblastilo za izdajo odločbe in pritožbo ter v 393. členu (postopek izterjave) izrecno določa, da postopek izterjave prispevka, ki ga zavezanec ni plačal v predpisanem roku, uvede in vodi RTV Slovenija po določbah zakona o davčni izvršbi.

16. V obravnavani zadevi sodišče pojasnjuje tudi, da je o naravi obveznosti RTV prispevka odločalo Vrhovno sodišče RS, ki je v sodbi X Ips 1737/2006 z dne 28. 5. 2009 pojasnilo, da je obveznost plačila RTV prispevka predpisana z zakonom, zato gre za javnopravno in ne obligacijsko dajatev in pojasnilo tudi, da glede plačila RTV prispevka in njegove prisilne izterjave veljajo določbe ZRTVS in določbe Zakona o davčnem postopku.

17. V obravnavanem primeru tožnik v tožbi ugovarja zastaranju pravice do izterjave dolga zaradi neplačanih prispevkov za programe RTV Slovenije. Pojasnjuje, da iz seznama neplačanih RTV prispevkov po izvršilnih naslovih na dan 29. 8. 2018 izhaja, da tožena stranka izterjuje glavnice, ki so zapadle pred 31. 8. 2013, torej so glavnice zastarale, saj je minilo več kot 5 let od dneva, ko jih je bilo treba plačati in oporeka ugotovitvi tožene stranke, da je do pretrganja zastaranja prišlo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, št. 88446212 z dne 10. 10. 2013, vročenega 21. 10. 2013 in da je z dnem 21. 10. 2013 petletni zastaralni rok pričel teči znova.

18. Tretji odstavek 125. člena ZDavP-2 določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati, določba 126. člena ZDavP-2 pa določa, da tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil zavezanec za davek obveščen. Skladno z določbo četrtega odstavka istega člena pa po pretrganju začne zastaranje teči znova in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga je določil ta zakon.

19. Sodišče tožbene ugovore, ki se nanašajo na izterjavo glavnice, ki so zapadle pred 31. 8. 2013, zavrača kot neutemeljene in pojasnjuje, da glavnice, na katere se sklicuje tožnik, predstavljajo sicer zneski neplačanih (mesečnih) prispevkov, vendar se ti zneski niso izterjevali posamično, ampak sta bili po ugotovitvi, da jih tožnik ni plačal (390.člen ZDavP-2) izdani odločba št. 7046167801688580-01, ki je postala izvršljiva 2. 3. 2012 in odločba št. 70461678-01968809-01, ki je postala izvršljiva 26. 4. 2013 in ki v obravnavani zadevi predstavljata samostojna izvršilna naslova. Obe odločbi in odločba št. 70461678-02086306-01, ki je postala izvršljiva 28. 4. 2014, torej predstavljajo (samostojni) izvršilni naslov iz drugega odstavka 145. člena ZDavP-2. Slednji določa, da v kolikor davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, davčni organ začne davčno izvršbo (prvi odstavek 143. člen ZDavP-2) z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek 143. člen ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2), kamor skladno s prvo točko drugega odstavka tega člena spada tudi izvršljiva odločba o odmeri davka, tudi odločba iz 390.člena ZDavP-2. 20. Ker je namen davčne izvršbe izterjava (neplačane) davčne obveznosti, ki izvira iz izvršilnih naslovov, sodišče ob dejstvu, da v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ugotavlja, da je neutemeljen tudi tožbeni ugovor zastaranja. Pritrjuje toženi stranki, da je bil tek 5 letnega zastaralnega roka do izterjave izvršnih naslovov, odločbe št. 7046167801688580-01, ki je postala izvršljiva 2. 3. 2012 in odločbe št. 70461678-01968809-01, ki je postala izvršljiva 26. 4. 2013, pretrgan z izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe, št. 88446212 z dne 10. 10. 2013, ki je bil dolžniku vročen 21. 10. 2013, saj gre za uradno dejanje davčnega organa iz 126. člena ZDavP-2 z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen, zastaranje pa je začelo teči znova. Glede na datum izdaje obeh odločb ter datum njune izvršljivosti ter datum izdaje in izvršljivosti odločbe št. 70461678-02086306-01 in upoštevanju določbe 125. člena ZDavP-2, tudi po presoji sodišča ni nastopilo niti relativno niti absolutno zastaranje pravice do izterjave neplačanega RTV prispevka.

21. Kot neutemeljenega pa sodišče zavrača tudi tožbeni ugovor zastaranja zamudnih obresti. Tožniku pojasnjuje, da obresti v obravnavanem primeru (ob odsotnosti posebnih določb) delijo naravo glavne obveznosti, ki je javnopravne in ne obligacijske narave in jih je zato po presoji sodišča mogoče obravnavati po določbi četrtega odstavka 3. člena ZDavP-2, kar seveda pomeni, da tudi zanje velja relativni petletni zastaralni rok.

22. Ker so bili tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa, je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, zavrnilo kot neutemeljeno.

23. Odločitev je sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo na seji, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta med tožnikom in toženo stranko ni bilo sporno.

K II. točki izreka:

24. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.