Jedro

Tožniku je delovno razmerje prenehalo po samem zakonu, ko je vročena odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije postala pravnomočna. Ker je rok za pritožbo zoper navedeno odločbo iztekel v nedeljo, bi tožena stranka ravnala pravilno, če bi mu delovno razmerje zaključila z naslednjim dnem, saj se rok za pritožbo izteče s potekom prvega naslednjega delovnika, če je zadnji dan roka nedelja, praznik oziroma kakšen drug dan, ko se pri organu ne dela.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II/1. točki izreka delno spremeni tako, da se datum prenehanja delovnega razmerja v sklepih tožene stranke z dne 16.3.2004 in 21.4.2004 spremeni na 15.3.2004. Kar tožnik zahteva več, to je, da se sklepa v celoti razveljavita, pa se zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku kot nadomestilo za 10 ur nadurnega dela plača znesek 22.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Zavrnilo je zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke št. 112/60-1/2004/7008-001 z dne 16.3.2004 in št. 907.597/2004 z dne 21.4.2004, za poziv nazaj na opravljanje dela in priznanje pravic iz delovnega razmerja, za plačilo nadomestila za 24 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2003 v znesku 288.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in za plačilo stroškov postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da vseskozi stanuje na naslovu Y v Mariboru in ne na naslovu X, Hoče. Sodišče prve stopnje bi ga v postopku moralo zaslišati in tudi pričo D.Ž. Upoštevati bi moralo, da je upravičen do nadomestila za 20 ur nadurnega dela. Izpodbijana sklepa sta napačno ugotovila dan pravnomočnosti, saj je bila 14.3.2004 nedelja in je zato odločba postala pravnomočna 15.3.2004, zaradi česar je pritožba z dne 15.3.2004 pravočasna. Prav tako bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je upravičen do nadomestila za 25 dni in ne za 24 dni neizkoriščenega letnega dopusta. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka meni, da bi bilo potrebno pritožbo tožnika zavreči, saj M.F. ni zakoniti zastopnik tožnika. Sprememba tožbenih zahtevkov glede števila nadur in števila dni letnega dopusta v pritožbi ni dovoljena. Glede neizkoriščenega letnega dopusta meni, da ga tožnik po pravnomočnosti odločbe o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije ne more izkoristiti, zato ni upravičen do nadomestila. Predlaga, da se pritožba zavrže oz. podrejeno, da se zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu sodbe ni ugotovilo bistvenih postopkovnih kršitev. Sodišče prve stopnje je v sporu pravilno ugotovilo odločilna dejstva (razen glede datuma prenehanja delovnega razmerja, kar bo obrazloženo v nadaljevanju) in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Po takšnem preizkusu sodbe je ugotovilo, da uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo zaslišanje tožnika kot stranke in priče D.Ž., niso podane. V skladu z določbo 257. čl. ZPP se sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko ugotovijo tudi z zaslišanjem strank. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage v dokazih, ki jih je izvedlo, zaradi česar zaslišanje tožnika, kot tudi predlagane priče D.Ž. v zvezi z nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, za drugačno presojo ni imelo odločilnega pomena. Z izdajo odločbe ZPIZ št. 834362 z dne 13.2.2004 (priloga B6) o invalidnosti I. kategorije je nastopilo dejstvo, ki ga zakon predpisuje za avtomatično prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Takšno prenehanje pogodbe o zaposlitvi nastopi in učinkuje brez aktivnosti strank in drugih oseb, zaradi česar bi bilo zaslišanje stranke in priče D.Ž. brezpredmetno. Prav tako zaslišanje tožnika ne more biti odločilno za ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z odškodnino za neizkoriščeni dopust za leto 2003, ker iz izpovedbe priče J.P., ki je tožnika v letu 2004 opozarjal na koriščenje letnega dopusta za leto 2003 (o čemer je priložil tudi listinske dokaze), izhaja, da tožniku ni bilo onemogočeno koriščenje letnega dopusta. Poleg tega je bil pri zaslišanju priče J.P. na glavni obravnavi dne 16.3.2005 prisoten tudi tožnik, ki priči ni postavil nobenega vprašanja, njeni izpovedbi pa tudi ni nasprotoval. Nadalje je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje, da je imel tožnik stalno prebivališče vseskozi v X v Mariboru. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 13.10.2004 (l. št. 25) izhaja, da je pooblaščenec tožnika sodišču prve stopnje sporočil, da živi tožnik na naslovu Y, Hoče in da ga sodišče vabi na ta naslov. Po določbi 145. člena ZPP mora stranka takoj sporočiti sodišču spremembo svojega naslova do vročitve odločbe druge stopnje, s katero se konča postopek. Zato je sodišče prve stopnje vsa sodna pisanja od dneva sporočene spremembe naprej pravilno vročalo na spremenjeni naslov.

Tožnik je pred sodiščem prve stopnje s tožbenim zahtevkom zahteval plačilo nadomestila za 10 ur nadurnega dela in nadomestilo za 24 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2003. Zahtevku za plačilo nadomestila za 10 ur nadurnega dela je sodišče prve stopnje ugodilo, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo nadomestila zaradi neizkoriščenega letnega dopusta. Pritožbene navedbe v zvezi z večjim številom ur opravljenega nadurnega dela in številom dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2003 in letnega dopusta za leto 2004, so pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati glede na določbo 1. odst. 337. člena ZPP. Zato pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe ne odgovarja po vsebini.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženi stranki prenehalo delovno razmerje po samem zakonu. Po določbi 119. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu, ko je delavcu vročena odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije postala pravnomočna. Pri tem podlaga za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni pravnomočna odločba o priznani pravici do invalidske pokojnine, temveč pravnomočna odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije po 1. alinei 2. odst. 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami).

Z odločbo ZPIZ z dne 13.2.2004, ki je bila tožniku vročena dne 28.2.2004, je bila ugotovljena tožnikova invalidnost I. kategorije. Tožnik je zoper citirano odločbo sicer vložil pritožbo, vendar se je pritožba nanašala na odpravo očitne pomote glede datuma priznanja pravice do invalidske pokojnine po 223. členu Zakona o upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS št. 80/1999 s spremembami). Ker odločitev o ugotovitvi invalidnosti I. kategorije ni odvisna od priznanja pravice do invalidske pokojnine, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so ostali deli izreka odločbe (odločitev o invalidnosti I. kategorije) postali pravnomočni na podlagi 2. odst. 225. člena ZUP.

Utemeljene pa so pritožbene navedbe glede datuma prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odločba ZPIZ o tožnikovi invalidnosti I. kategorije postala pravnomočna dne 14.3.2004. Zoper to odločbo je bila dovoljena pritožba v 15 dneh od njene vročitve. 15-dnevni rok za vložitev pritožbe zoper odločbo, ki je bila tožniku vročena dne 28.2.2004, se je iztekel v nedeljo, dne 14.3.2004. V primeru, če je zadnji dan roka nedelja ali praznik Republike Slovenije ali dela prost dan v Republiki Sloveniji, ali kakšen drug dan, ko se pri organu, pri katerem je treba opraviti dejanje postopka, ne dela, 2. odstavek 101. člena ZUP določa, da se rok izteče s pretekom prvega naslednjega delavnika. Ker je bil zadnji dan roka nedelja, je odločitev o tožnikovi invalidnosti I. kategorije postala pravnomočna z iztekom pritožbenega roka šele naslednji dan, to je v ponedeljek, dne 15.3.2004. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče skladno z določbo 4. tč. 358. člena ZPP v zvezi z odločitvijo v II/1. tč. izreka izpodbijane sodbe spremenilo le datum prenehanja delovnega razmerja v sklepih tožene stranke z dne 16.3.2004 in 21.4.2004, kar pa je tožnik zahteval več, to je, da se navedena sklepa v celoti razveljavita, pa je pritožbeno sodišče zavrnilo.

V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.