Jedro

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi tožnikovega opravljanje specializacije iz medicine dela, prometa in športa. Ker je ta razlog odpadel (zaradi tožnikove prekinitve oziroma prenehanja opravljanja specializacije), je pogodba o zaposlitvi prenehala v skladu s prvim odstavkom 79. člena ZDR-1. Zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je do prenehanja pogodbe o zaposlitvi prišlo na podlagi zakona in posebna odpoved niti ni bila potrebna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in: - se izpodbijani del sodbe v I. točki izreka delno spremeni tako, da se ta glasi: "1. Ugotovi se, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo dne 30. 4. 2014, temveč 4. 5. 2014. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 30. 4. 2014 do 4. 5. 2014 priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ji obračunati sorazmerni del neizplačane plače za polni delovni čas v bruto znesku 2.114,29 EUR, od bruto zneska neizplačane plače odvesti prispevke za socialno varnost, akontacijo dohodnine in druge prispevke po zakonu, neto znesek sorazmernega dela neizplačane plače pa ji plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2014 do plačila.

3. Kar tožeča stranka zahteva več ali drugače (ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, datirana z dnem 29. 4. 2014, nezakonita in se razveljavi; ugotovitev, da je delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki trajalo tudi po 4. 5. 2014; zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od vključno 5. 5. 2014 dalje do prenehanja delovnega razmerja z dnem izdaje prvostopenjske sodbe priznati vse pravice iz delovnega razmerja, in ji za ta čas obračunati še neizplačane plače za polni delovni čas v bruto znesku 2.114,29 EUR mesečno za posamezni mesec, od bruto zneska neizplačanih plač odvesti prispevke za socialno varnost, akontacijo dohodnine in druge prispevke po zakonu, neto zneske neizplačanih plač pa ji plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska plače 18. v mesecu za pretekli mesec v plačilo dalje, do plačila, v roku 15 dni; in zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati denarno povračilo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 18 mesečnih plač v znesku 38.057,22 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke po zakonu, in ji izplačati neto znesek denarnega povračila v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo) se zavrne." - se izpodbijani del sodbe delno razveljavi v II. točki izreka.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, ki mu je bila izdana dne 3. 5. 2014, datirana z dnem 29. 4. 2014, nezakonita in njeno razveljavitev in ugotovitev, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo dne 30. 4. 2014, temveč šele z dnem izdaje prvostopenjske sodbe; da mu je tožena stranka dolžna za čas od 30. 4. 2014 dalje do prenehanja delovnega razmerja z dnem izdaje prvostopenjske sodbe priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu za čas od 30. 4. 2014 dalje do prenehanja delovnega razmerja obračunati še neizplačane plače za polni delovni čas v bruto znesku 2.114,29 EUR mesečno za posamezni mesec, od bruto zneska neizplačanih plač odvesti prispevke za socialno varnost, akontacijo dohodnine in druge prispevke po zakonu, neto zneske neizplačanih plač pa mu plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska plače 18. v mesecu za pretekli mesec v plačilo dalje, do plačila, v roku 15 dni in da mu je tožena stranka dolžna plačati denarno povračilo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 18 mesečnih plač v znesku 38.057,22 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke po zakonu, in mu izplačati neto znesek denarnega povračila v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje, do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, ki mu je bila izdana dne 3. 5. 2014, datirana z dnem 29. 4. 2014, nezakonita in njeno razveljavitev in ugotovitev, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo dne 30. 4. 2014, temveč še traja in ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljal pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi; da mu je tožena stranka dolžna za čas od 30. 4. 2014 dalje do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja obračunati še neizplačane plače za polni delovni čas v bruto znesku 2.114,29 EUR mesečno za posamezni mesec, od bruto zneska neizplačanih plač odvesti prispevke za socialno varnost, akontacijo dohodnine in druge prispevke po zakonu, neto zneske neizplačanih plač pa mu plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska plače 18. v mesecu za pretekli mesec v plačilo dalje, do plačila, v roku 15 dni (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik. Izpostavlja, da je bil od 24. 4. do 30. 4. 2014 v bolniškem staležu, o čemer je na prvem naroku predložil potrdilo z dne 18. 9. 2014. Bolniški stalež ne more predstavljati prekinitve opravljanja specializacije. Sodba o tem nima razlogov. Iz izpovedi direktorja tožene stranke A.A. izhaja, da naj bi bil o tem, da tožnik ne izpolnjuje obveznosti specializacije, obveščen že po podani odpovedi tožniku. Razloge prenehanja specializacije je pojasnila priča B.B., iz njene izpovedbe pa izhaja, da specializacija preneha z dokončnostjo odločbe Zdravniške zbornice Slovenije (ZZS). V tožnikovem primeru je prenehala na podlagi izjave tožene stranke, poslane ZZS, o tem, da tožena stranka ni več plačnik specializacije, tožnik pa ni predložil soglasja morebitnega novega plačnika. Tožniku je tako specializacija prenehala z dokončnostjo odločbe ZZS z dne 21. 10. 2014, to je 6. 11. 2014. Izjava tožnika, da ne bo več opravljal specializacije, ne obstaja. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, saj tožnik 30. 4. 2014 ni prenehal opravljati specializacije.

Pogoj za prenehanje pogodbe o zaposlitvi je prenehanje specializacije na podlagi Odločbe ZZS in ne dejansko neizpolnjevanje obveznosti iz specializacije. Pogodbo o zaposlitvi je v celoti pripravila tožena stranka, zato morebitnih nejasnosti ni mogoče razlagati v škodo tožnika. Tožnik ni prenehal opravljati specializacije 30. 4. 2014, saj je bil v bolniškem staležu. Tudi pred 24. 4. 2014, ko je stalež nastopil, s specializacijo ni prenehal. Iz izpovedi njegove mentorice C.C. izhaja le, da ni redno opravljal specializacije, kar pa ne pomeni prenehanja opravljanja le-te. Izjava priče D.D. je neprepričljiva in neverodostojna. Vsebina te izjave ni povzeta v odpoved in tudi ne v dopis tožene stranke z dne 27. 5. 2014. Glede na to, da je ta priča zaposlena pri toženi stranki, ni verodostojna. Tudi sicer pa domnevna izjava tožnika, da ne namerava nadaljevati specializacije, ob tem, da si je tožnik večkrat premislil, ne more pomeniti, da tožnik specializacije po 18. 4. 2014 dejansko ni opravljal. Odpoved je bila sestavljena in tožniku poslana 29. 4. 2014, ko je bil še v bolniškem staležu. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako tudi ne zatrjevanih bistvenih kršitev v pritožbi tožnika.

6. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba jasno in podrobno obrazložena, in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in zavzetih stališčih. Za odločitev v tem sporu je bistven trenutek dejanskega prenehanja opravljanja specializacije, ki je bila razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje je glede na pričetek tožnikove zaposlitve pri drugem delodajalcu (v ponedeljek, 5. 5. 2014) in razpored praznikov oziroma vikenda pred tem datumom (ki predstavljajo štiri dela proste dni), ugotovilo, da je tožnik specializacijo dejansko prenehal opravljati najkasneje 30. 4. 2014. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, tako stališče o dejanski prekinitvi specializacije sicer ni pravilno, vendar pa se ob tako zavzetem stališču sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej opredeliti do tožnikove bolniške odsotnosti v času od 24. 4. do 30. 4. 2017. Sodišče prve stopnje je sicer v potrdilo o bolniškem staležu z dne 25. 4. 2014 vpogledalo, kot to izhaja iz 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, a delno ni pravilno uporabilo materialnega prava v zvezi z vprašanjem, kdaj je tožniku pogodba o zaposlitvi za določen čas prenehala po zakonu, zato je sprejeta odločitev delno nepravilna.

8. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 4. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku, oziroma zakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki z dnem 30. 4. 2014. O zadevi je pritožbeno sodišče sicer odločalo že dvakrat. S sklepom opr. št. Pdp 316/2015 z dne 25. 9. 2015 je ugodilo pritožbi tožnika. Sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 55/2014 z dne 13. 1. 2015 je razveljavilo ter sodišču prve stopnje naložilo, da odpravi očitano procesno kršitev in se opredeli, na kakšen način je pogodba o zaposlitvi tožniku prenehala in v primeru ugotovitve, da je bila tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, odloči o njeni zakonitosti. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločilo s sodbo, opr. št. Pd 78/2015, s katero je primarnemu tožbenemu zahtevku pretežno ugodilo, ker odpoved tožene stranke ni bila zakonita. Pritožbeno sodišče je s sklepom, opr. št. Pdp 544/2016 z dne 17. 11. 2016 ugodilo pritožbi tožene stranke, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je odpadel razlog za pogodbo, sklenjeno za določen čas. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožnik dejansko prenehal opravljati specializacijo, zaradi katere je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 15. 1. 2013. Zaključilo je, da je s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba, ta prenehala po samem zakonu, zato je bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi brezpredmetna in ni mogla imeti učinka.

9. Stranki sta imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zdravnik specializant za določen čas (za čas opravljanja specializacije iz medicine dela, prometa in športa v trajanju štirih let). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da: - je tožnik specializacijo pričel opravljati 1. 2. 2013 in po kakšnem letu direktorju tožene stranke povedal, da je ne želi več nadaljevati (o tem sta izpovedala direktor tožene stranke in tajnica D.D.); - je tožnik dne 1. 4. 2014 podal izjavo (priloga B3), da želi prekiniti specializacijo za področje medicine dela, prometa in športa ter da bo o svoji dokončni odločitvi obvestil toženo stranko najkasneje do 30. 4. 2014; - da je po podaji te izjave pristopil k zdravniškemu pregledu za opravljanje specializacije družinske medicine, ki pa ga ni opravil; - da tožnik svoje dokončne odločitve toženi stranki ni izrecno sporočil; - da se je tožnik s 5. 5. 2014 zaposlil na Urgenci E. na Hrvaškem.

10. Tožnikova mentorica dr. C.C. je izpovedala, da je tožnik v mesecu aprilu 2014 izjavil, da ne želi več opravljati specializacije. Sodišče prve stopnje je v izpodbijano sodbo utemeljeno povzelo tudi izpoved priče D.D. in jo upoštevalo pri odločitvi, saj je bila njena izpoved jasna in skladna z ostalimi dokazi (tako tožnik kot F.F. sta izpovedala, da se je tožnik že s 5. 5. 2014 zaposlil drugje - na Urgenci E., Republika Hrvaška, v spisu pa je tudi predlog o plačilu stroškov specializacije, ki ga je omenjala priča). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da vsebina izjave te priče ni bila povzeta v odpovedi, saj je tožena stranka izpodbijano odpoved podala na podlagi ugotovitve, da tožnik specializacije ne opravlja več. V odpovedi tožena stranka (še) ni mogla navesti, da se je tožnik s 5. 5. 2014 zaposlil drugje, ker je odpoved sestavila 29. 4. 2014, na pošto pa oddala 30. 4. 2014. 11. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS št. 21/2013 in naslj.) v prvem odstavku 79. člena določa, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena oziroma ko je dogovorjeno delo opravljeno ali s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena.

12. Kot navedeno, sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 15. 1. 2013, zaradi tožnikovega opravljanje specializacije iz medicine dela, prometa in športa. Ker je ta razlog odpadel (zaradi tožnikove prekinitve oziroma prenehanja opravljanja specializacije), je pogodba o zaposlitvi prenehala v skladu s prvim odstavkom 79. člena ZDR-1. Zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je do prenehanja pogodbe o zaposlitvi prišlo na podlagi zakona in posebna odpoved niti ni bila potrebna.

13. Podobno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v zadevi, opr. št. Pdp 1467/2014, v kateri je odločalo o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnici, ki je bila razrešena s funkcije generalne direktorice tožene stranke. V navedenem primeru je bil čas trajanja pogodbe o zaposlitvi določen s sklicevanjem na tožničin mandat in od obstoja in prenehanja tega razloga je odvisno prenehanje pogodbe o zaposlitvi za odločen čas - če se mandat predčasno konča, s tem odpade tudi dejanski in pravni razlog, zaradi katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena. Glede na prvo alinejo 77. člena ZDR-1 ni bilo treba odpovedati pogodbe o zaposlitvi, temveč je zadoščalo obvestilo o poteku časa, za katerega je bila pogodba sklenjena oziroma o prenehanju razloga, zaradi katerega je bila sklenjena (primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi, opr. št. VIII Ips 38/2015).

14. Za smiselno enako situacijo gre tudi v obravnavanem primeru - čas trajanja pogodbe o zaposlitvi je bil določen s trajanjem specializacije (4 leta) in od obstoja oziroma prenehanja tega razloga je bilo odvisno prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas - če se specializacija predčasno konča, s tem odpade tudi dejanski in pravni razlog, zaradi katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena.

15. Tožnik ni dokazal svojih trditev, da je toženo stranko pred 30. 4. 2014 obvestil, da si je premislil in da želi vztrajati pri obstoječi specializaciji. Iz spisa nadalje izhaja, da je dne 6. 5. 2014 toženi stranki podal predlog vračila stroškov v zvezi z opravljanjem specializacije, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo kot dodaten dokaz, da je tožnik prenehal z opravljanjem specializacije.

16. Tožnik, ki po izpovedbi njegove mentorice vseh svojih obveznosti iz specializacije ni opravljal niti v letu 2013 in ne v letu 2014, se je v izjavi z dne 1. 4. 2014 tudi zavezal sporočiti toženi stranki dokončno odločitev v zvezi s to izjavo, da ne želi več opravljati specializacije. Nove izjave do tega datuma ni podal, iz izpovedi D.D., ki ji je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, pa izhaja, da je tožnik k direktorju ponovno prišel konec aprila in povedal, da specializacije ne namerava nadaljevati in da bo že plačal stroške. S 5. 5. 2014 se je tožnik zaposlil drugje. Vse navedeno, predvsem pa zadnje (zaposlitev pri drugem delodajalcu) predstavlja konkludentna dejanja, s katerimi je tožnik izkazal svojo voljo za prekinitev specializacije.

17. Sodišče prve stopnje pa je zmotno presodilo, da je tožnik specializacijo prenehal opravljati 30. 4. 2014, ker v času od 1. 5. do 4. 5. 2014 ni mogel delati, saj to niso bili delovni dnevi (1. in 2. maj je bil praznik, 3. in 4. maj pa vikend). Pritožba utemeljeno opozarja, da je bil tožnik 30. 4. 2014 še v bolniškem staležu. Na dela proste delovne dneve, ki so sledili 30. 4. 2014, pa specializacije ni bil dolžan opravljati. S 5. 5. 2014, ko je bil prvi delovni dan po izteku tožnikovega bolniškega staleža (kot to izhaja iz potrdila o upravičeni odsotnosti z dela v prilogi B11), se je tožnik že zaposlil pri drugem delodajalcu. Zato mu je delovno razmerje zaradi prenehanja opravljanja specializacije prenehalo dan pred tem, t. j. S 4. 5. 2014, in sicer po zakonu, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zaradi prenehanja razloga za sklenitev pogodbe za določen čas. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je pogoj za prenehanje pogodbe o zaposlitvi prenehanje specializacije na podlagi odločbe Zdravniške zbornice Slovenije, saj to za presojo v konkretnem primeru ni bistveno. Nenazadnje se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu s 5. 5. 2014, kar že po naravi stvari pomeni prenehanje opravljanja specializacije in s tem prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Zato odločba Zdravniške zbornice Slovenije o prenehanju specializacije z dne 21. 10. 2014 ne more biti relevantna za presojo o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Utemeljen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da je do prenehanja pogodbe o zaposlitvi prišlo na podlagi zakona. Zato posebna odpoved niti ni bila potrebna in odpoved z dne 29. 4. 2014 ni nezakonita, posledično pa tudi ni utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo denarnega povračila skladno s 118. členom ZDR-1. 18. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, delno podani, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ter 1. odstavka 351. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe v I. točki izreka tako, da je delovno razmerje tožniku pri toženi stranki prenehalo dne 4. 5. 2014 (in ne 30. 4. 2014), tožena stranka pa je tožniku za čas od 30. 4. do 4. 5. 2014 dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu obračunati sorazmerni del neizplačane plače za polni delovni čas v bruto znesku 2.114,29 EUR, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2013, od bruto zneska neizplačane plače odvesti prispevke za socialno varnost, akontacijo dohodnine in druge prispevke po zakonu, neto znesek sorazmernega dela neizplačane plače pa mu plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. do plačila.

19. V preostalem delu je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP ob ugotovitvi, da niso podani pritožbeni razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti oziroma razlogi, uveljavljeni v pritožbi, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (zavrnilni del I. točke izreka, ki se nanaša na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, ki mu je bila izdana dne 3. 5. 2014, datirana z dnem 29. 4. 2014, nezakonita in se razveljavi; ugotovitev, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki trajalo tudi po 4. 5. 2014; zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od vključno 5. 5. 2014 dalje do prenehanja delovnega razmerja z dnem izdaje prvostopenjske sodbe priznati vse pravice iz delovnega razmerja, in mu za ta čas obračunati še neizplačane plače za polni delovni čas v bruto znesku 2.114,29 EUR mesečno za posamezni mesec, od bruto zneska neizplačanih plač odvesti prispevke za socialno varnost, akontacijo dohodnine in druge prispevke po zakonu, neto zneske neizplačanih plač pa mu plačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska plače 18. v mesecu za pretekli mesec v plačilo dalje, do plačila, v roku 15 dni; in zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati denarno povračilo zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 18 mesečnih plač v znesku 38.057,22 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke po zakonu, in mu izplačati neto znesek denarnega povračila v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo).

20. Ker je pritožbeno sodišče delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, je potrebno razveljaviti odločitev o podrednem zahtevku v II. točki izreka. Skladno z določbo tretjega odstavka 182. člena ZPP se namreč lahko odloči o podrednem tožbenem zahtevku šele v primeru, če se prej v celoti zavrne primarni tožbeni zahtevek. Podredni oziroma eventualni zahtevek je namreč postavljen za primer, če bo primarni zahtevek zavrnjen. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi še opozarja, da se primarni in podredni zahtevek delno vsebinsko prekrivata, zato v tem delu takšna (navidezna) kumulacija ni mogoča, kar bi tekom postopka sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva moralo upoštevati in tožnika pozvati na ustrezno oblikovanje tožbenega zahtevka.

21. Pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji ni posegalo, ker je tožnik s svojim zahtevkom uspel v zanemarljivem delu.

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in 154. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel v sorazmerno majhnem delu, zato sam krije stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka stroškov ni priglasila.

23. S tem prepisom se nadomesti prejšnji prepis sodbe Pdp 323/2017 z dne 11. maja 2017.