Jedro

Vsakdo ima tudi pravico odkloniti predlagane medicinske posege, ki so, razen v nujnih primerih, dovoljeni le z vnaprejšnjo privolitvijo bolnika. Ta je pravno veljavna samo tedaj, ko je bolnik obveščen o lastnem stanju in o možnostih zdravljenja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovnem (četrtem) sojenju znova delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožniku je od zahtevanih 29.210,48 EUR z obrestmi tokrat prisodilo odškodnino v znesku 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2002 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da pravdni stranki sami krijeta svoje pravdne stroške.

2. Obe pravdni stranki sta se pravočasno pritožili, tožnik brez opredeljenega pritožbenega predloga, medtem ko toženka predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Tožnik očita sodišču prve stopnje zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi prisojena odškodnina je prenizka. Obžaluje, da mu sodnica na obravnavi ni dovolila prebrati njegovega povzetka. Zgolj zaradi doslednosti opozarja na nekatere napake v obrazložitvi sodbe. Čudi se, zakaj sodišče ni prebralo materialnih dokazov. Opozarja na površne toženkine trditve in izvedenčevo pristranskost. Sodnik tožniku v prejšnjem sojenju ni dovolil, da bi izvedencu zastavil vprašanje, kateri od obeh sklepov na RTG sliki je videti poškodovan. Poudarja, da mu nihče ne sme odrezati prsta, če sam ne privoli. Sicer pa je kljub površni operaciji v T. prst vseeno preživel. Dr. H. bi tožnika v vsakem primeru moral napotiti na operacijo v drugo, bolje opremljeno ustanovo. Tožniku bi tako prihranil vse bolečine, ki jih je trpel med obema operacijama v T. in čakanjem na operacijo v C., poškodovani prst pa bi bil danes vsekakor gibljiv. Višje sodišče mora odškodnino v vseh točkah ponovno ovrednotiti.

4. Toženka se v svoji pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Napačna je ugotovitev sodišča, da je toženkin zdravnik opravil operativni poseg, ne da bi z njim predhodno seznanil tožnika in pridobil tožnikovo soglasje za tak poseg. Škoda tožniku ni nastala zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti, saj je zdravnik pri tožniku izvedel prav tisti poseg, ki ga je tožnik hotel. Sam je namreč izpovedal, da s primarno amputacijo nikakor ne bi soglašal. Toženki ni mogoče očitati strokovne napake, saj je bil poseg opravljen v skladu z veljavno medicinsko doktrino in prakso, kar je potrdil izvedenec. Pretežni del nepremoženjske škode je tožniku nastal zaradi same poškodbe pri delu s krožno žago in ne zaradi zdravljenja pri toženki. Sodba je presenečenje za toženko, saj sodišče ni pojasnilo, zakaj je v ponovljenem sojenju tožniku prisodilo višjo odškodnino, čeprav se razmere od prve sodbe niso toliko spremenile. Prisojeni znesek odstopa od sodne prakse in ne ustreza standardu pravične in primerne odškodnine. Tožnik je zaradi domnevne zdravniške napake trpel zgolj nevšečnosti med zdravljenjem, ki je trajalo 12 dni dlje, za kar bi zadoščalo 750,00 EUR odškodnine. Pretirana je tudi odškodnina za sekundarni strah. Tega je tožnik trpel zaradi poškodbe in ne zaradi zdravljenja pri toženki. To je vplivalo na pomiritev njegovega strahu, zato bi pravična odškodnina zanj znašala 250,00 EUR. Tožniku pripadajo obresti šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ker se odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja glede na razmere ob zaključku glavne obravnave. Prej toženka ni mogla priti v dolžniško zamudo, zato tudi obresti niso začele teči. Sklep o stroških je nezakonit. Sodišče bi moralo upoštevati zgolj razmerje med vtoževanim in prisojenim zneskom. Ker je toženka v pravdi uspela z 88 %, je v enakem deležu upravičena do povračila svojih stroškov.

5. Tožnik v odgovoru na toženkino pritožbo očita toženki, da ponovno poskuša zavajati sodišče in zavlačevati postopek.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O tožnikovi pritožbi:

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih sta odvisni podlaga odškodninske odgovornosti in višina odškodnine. Tožnik dejanskim ugotovitvam izpodbijane sodbe niti ne nasprotuje. Večina njegovih pritožbenih navedb je namenjena ponovnemu opisu poteka tožnikovega zdravljenja in nasprotovanju toženkinim navedbam, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi sodbe. Tožnik na ta način drugačne odločitve ne more doseči, sicer pa je sodišče njegovemu zahtevku po temelju v celoti ugodilo.

8. Razlogi izpodbijane sodbe imajo zadostno oporo v izvedenih dokazih. To velja tudi za izvid in mnenje izvedenca medicinske stroke prof. dr. Z. A., ki je ob zaslišanju prepričljivo zavrnil tožnikove pripombe. Brez podlage je pritožbeni očitek o domnevni diskriminatornosti izvedenskega mnenja. Zaključek izvedenca, da bi bila v tožnikovem primeru najbolj smotrna takojšnja amputacija poškodovanega prsta, namreč temelji na mnenju, da bi bila tako v večji meri kot pri morebitni sekundarni rekonstrukciji ohranjena groba moč roke. Če je tožnik kljub temu podvomil o nepristranskosti izvedenca, bi smel v skladu z 247. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zahtevati izločitev izvedenca, vendar tega ni storil. 9. Tožnik po navedenem neupravičeno nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju. V pritožbi tudi ni pojasnil, zakaj se ne strinja z višino prisojene odškodnine. Uradni pritožbeni preizkus pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo pravilno uporabilo materialno pravo in da ni podlage za zvišanje odškodnine.

O toženkini pritožbi:

10. Sodišče prve stopnje se je po izvedenem dokaznem postopku lahko zanesljivo prepričalo, da je toženkin zdravnik dr. M. H., ki je zdravil tožnika, zanemaril pojasnilno dolžnost. Tožnika namreč ni seznanil z vsemi razsežnostmi njegove poškodbe, s predvidenim kirurškim posegom in z njegovimi posledicami ter nadaljnjim potekom zdravljenja. Tedaj veljavni Zakon o zdravstveni dejavnosti je v 47. členu določal, da ima vsakdo pravico dati soglasje za kakršenkoli medicinski poseg in pravico, da je predhodno obveščen o vseh možnih metodah zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih. Vsakdo ima tudi pravico odkloniti predlagane medicinske posege, ki so, razen v nujnih primerih, dovoljeni le z vnaprejšnjo privolitvijo bolnika. Ta je pravno veljavna samo tedaj, ko je bolnik obveščen o lastnem stanju in o možnostih zdravljenja. Toženka obrazloženo ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženkin zdravnik pri tožniku izvedel drugačen poseg, kot ga je sprva nameraval in kot ga je tožnik pričakoval, ne da bi o tem podrobno seznanil tožnika in pridobil njegovo soglasje za tako ravnanje. Očitno je torej, da je zdravnik v obravnavanem primeru ravnal protipravno. Že opustitev pojasnilne dolžnosti namreč predstavlja strokovno napako, zato toženkine odškodninske odgovornosti ni mogoče izključiti.

11. Odveč je tudi pritožbeni dvom o obstoju vzročne zveze. Tožnik je res priznal, da na amputacijo pri toženki ne bi pristal, čeprav bi bil s to možnostjo seznanjen, vendar je obenem tudi izpovedal, da ne bi pristal niti na kakšen drug zdravniški poseg, ker ne zaupa toženkini strokovnosti. Od toženke je tako pričakoval samo osnovno oskrbo rane in napotitev na zdravljenje v drugo ustanovo, ne pa kirurškega posega, kakršnega je pri njem opravil dr. M. H.. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo takšni tožnikovi izpovedi, ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivejša od izpovedi navedenega zdravnika, na katero se sklicuje toženka v pritožbi.

12. Brez pomena je toženkina pritožbena trditev, da se je njen zdravnik odločil za sekundarno rekonstrukcijo poškodovanega tožnikovega prsta v skladu z medicinsko doktrino. Če namreč zdravnik ne izpolni svoje pojasnilne dolžnosti, je poseg, ki ga opravi na podlagi neosveščene privolitve bolnika, vedno nedopusten, četudi ga zdravnik izvede „lege artis“, torej v skladu s pravili medicinske znanosti in stroke.

13. Toženka v obravnavnem primeru odgovarja za škodo, ki je nastala, ker se je tožnikovo zdravljenje zaradi protipravnega ravnanja tožnikovega zdravnika nedopustno zapletlo in podaljšalo. Odveč je zato pritožbeno vztrajanje, da so bile tožnikove telesne bolečine, nevšečnosti in strah, ki jih je prestajal, (zgolj) posledica njegove poškodbe pri delu. Sicer pa se je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno omejilo samo na tisto škodo, ki izvira iz toženkinega protipravnega ravnanja.

14. Pri odmeri odškodnine je pravilno upoštevalo predpisane kriterije iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Odškodnina v višini 3.500,00 EUR (2.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 1.500,00 EUR za strah) ustreza vsem okoliščinam obravnavanega škodnega primera, zlasti stopnji in trajanju bolečin ter strahu, kot je podrobno opisano v izpodbijani sodbi. Ta se v tem delu opira na izvid in mnenje izvedenca medicinske stroke, zato pritožbena trditev, da je tožnik zaradi zdravniške napake trpel le nevšečnosti med zdravljenjem, ne pa telesnih bolečin, nima podlage. Neresna je tudi pritožbena trditev, da naj bi sporno zdravljenje pri toženki celo vplivalo na zmanjšanje tožnikovega strahu za izid zdravljenja po poškodbi pri delu. Tožnik je glede na izvedensko mnenje imel tehtne razloge za dodaten strah, ki ga je prestajal zaradi toženkinega protipravnega ravnanja. Odmerjena odškodnina tako predstavlja pravično zadoščenje za tožnikovo trpljenje, s čimer bo mogoče doseči njen namen, obenem pa ustrezno odraža razmerje med najtežjimi, težjimi in lažjimi škodnimi primeri, upoštevaje sodno prakso. Pritožbeni očitek o odstopu od sodne prakse je ostal neobrazložen. Posebne okoliščine, ki bi lahko opravičile nižjo odškodnino od prisojene, v obravnavanem primeru niso bile ugotovljene. Nasprotno, ker je od nastanka škode do izdaje izpodbijane sodbe že preteklo skoraj 14 let, je tožnik zaradi čakanja na zadoščenje upravičen do višje odškodnine kot sicer. Odločitev sodišča prve stopnje o višini odškodnine je torej materialnopravno pravilna in v izpodbijani sodbi tudi dovolj obrazložena, da jo je mogoče preizkusiti. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej pojasnjevati, zakaj je tokrat tožniku prisodilo višjo odškodnino, kot v prejšnjem sojenju. Ker je bila prejšnja sodba v pritožbenem postopku razveljavljena, je ponovno opredeljevanje do njenih razlogov odveč.

15. Toženkino pritožbeno stališče je glede začetka teka zamudnih obresti materialnopravno zgrešeno. Res je, da sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upošteva cenovna razmerja v času sojenja, torej ob zaključku glavne obravnave. To pa ne pomeni, da tožniku zamudne obresti pripadajo šele od izdaje sodbe dalje. Po 186. členu ZOR se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, dolžnik pa pride po drugem odstavku 324. člena ZOR v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, ko upnik od njega zahteva, naj izpolni svojo obveznost. V obravnavanem primeru je tako toženka prišla v zamudo naslednji dan po vložitvi tožbe, kot ji je izčrpno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

16. Končno toženka neupravičeno nasprotuje tudi stroškovni odločitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo uspeh strank v pravdi, tako da je poleg razmerja med zahtevanim in prisojenim zneskom odškodnine upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnik v celoti uspel glede temelja svojega zahtevka, pri čemer je večina pravdnih stroškov nastala ravno zaradi toženkinega nasprotovanja podlagi njene odškodninske odgovornosti. Pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov je bilo torej pravilno upoštevano pooblastilo iz drugega odstavka 154. člena ZPP, po katerem lahko sodišče kadar, stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške. Očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana.

Sklepno:

17. Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, ne da bi zagrešilo kakšno od zatrjevanih ali uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Sodišče druge stopnje je zato obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki jih je priglasila samo toženka, je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe. Ker je toženka s pritožbo propadla, do povračila svojih stroškov zanjo ni upravičena.