Jedro

Ker je bil tožnik v inšpekcijskem postopku obravnavan kot inšpekcijski zavezanec in kot investitor v smislu določb 2. člena ZGO-1 pod točko 4.1. zaradi nelegalnega kopa, je glede na določbo 157. člena ZGO-1 zavezanec za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26. 8. 2004, s katero je ta odpravila odločbo Upravne enote Gornja Radgona z dne 9. 12. 2003, in odločila, da je tožnik kot investitor nedovoljene gradnje na zemljišču parc. št.: ..., ... in ... k.o. A. dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v znesku 180.475,00 SIT na poseben vplačilni podračun Upravne enote ... v 15 dneh po prejemu te odločbe. Z navedeno odločbo je Upravna enota ... (med drugim) odločila, da mora tožnik plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v skupnem znesku 185.404,00 SIT v 15 dneh po pravnomočnosti te odločbe.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 157. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1 (Ur. l. RS, št. 110/2002). Navaja, da je tožena stranka na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku na prvi stopnji, ugotovila, da je prišlo do računske napake, ki je povzročila nepravilno uporabo materialnega predpisa. Zato je na podlagi 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP pravilno odpravila odločbo prve stopnje in sama odločila o stvari.

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) navaja, da sta tožena stranka v upravnem postopku in sodišče prve stopnje v sodnem postopku povsem neutemeljeno in brez vsake dejanske in pravne podlage ugotovila, da je tožnik investitor nedovoljenega posega v prostor, izvedenega na navedenih zemljiščih. Ni izvajal posega v prostor in ga tudi z ničemer ni investiral. To, da v upravnem postopku ni dal nobene izjave, mu ne more biti v škodo, posebej ne, če ni nobenih materialnih dokazov, na katere bi bilo mogoče opreti odločitev. Prvostopenjsko sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Priglaša stroške postopka.

4. Odgovori na revizijo (prej pritožbo) niso bili vloženi.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe tega zakona, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Po drugem odstavku 107. člena ZUS-1 zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo tega zakona, Vrhovno sodišče obravnava kot pritožbe po tem zakonu, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah tega zakona, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po ZUS-1, jo Vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je glede na določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil tudi izveden revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. ZGO-1 v določbi 2. člena določa pomen posameznih izrazov, uporabljenih v tem zakonu. Pod točko 4.1. (2. člena) je navedeno, da je investitor pravna ali fizična oseba, ki naroči graditev objektov, ali ki jo sam izvaja. Pod točko 12 (2. člena) je med drugim določeno, da je nedovoljena gradnja nelegalni kop. Pod točko 12.4. (2. člena ZGO-1) pa je navedeno, da nelegalni kop pomeni, da se mineralne surovine izkoriščajo na območju, za katerega ni z izvedbenim prostorskim aktom opredeljeno, da je takšna raba prostora dovoljena oziroma dopustna. Po določbi prvega odstavka 157. člena ZGO-1 pa je investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt, dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora.

9. Ker iz predloženih spisov izhaja, da je bil tožnik v inšpekcijskem postopku obravnavan kot inšpekcijski zavezanec in kot investitor v smislu citiranih določb 2. člena ZGO-1 pod točko 4.1. zaradi nelegalnega kopa, je glede na določbo 157. člena ZGO-1 tudi po presoji Vrhovnega sodišča zavezanec za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Med predloženimi spisi sta odločbi urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 21. 4. 2000 in 27. 8. 2001. Z navedenima inšpekcijskima odločbama je bilo namreč med drugim odločeno, da mora tožnik vzpostaviti v prvotno stanje zemljišče s parc. št. ..., ... in ... k.o. A. S tem, ko je bilo tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu in investitorju nelegalnega kopa na podlagi določbe 157. člena ZGO-1 odmerjeno nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je bilo Vrhovno sodišče vezano na že ugotovljeno dejansko stanje prvostopenjskega upravnega organa.

10. Glede na podano obrazložitev so revizijski ugovori neutemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Ker tožnik z revizijo ni uspel, trpi sam svoje stroške postopka glede na določbo prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.