Jedro

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da bi toženka morala - če je menila, da je tožeča stranka v letu 1989 kršila pogodbo, takoj uresničiti pravico odstopa od pogodbe. Tega pa ni storila, ampak je šele po več kot letu dni, potem ko je bil - z za toženko prejetimi zneski na tekočem računu - negativni saldo iz leta 1989 že pokrit, zavestno prekoračila dovoljeno negativno stanje. Tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da negativno stanje iz leta 1991 ni v vzročni zvezi z negativnim stanjem iz leta 1989 in da se zato s tem ugovorom toženka ne more razbremeniti odgovornosti za kršitev pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 15.9.1992 predlagala izvršbo na podlagi verodostojne listine. V predlogu je navedla, da ji toženka zaradi negativnega stanja na tekočem računu in zamudnih obresti dolguje

52.382,00 SIT. Sodišče je izvršbo dovolilo, nato pa je na podlagi ugovora toženke sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je izvršbo dovolilo, in odločilo, da bo o tožbenem zahtevku odločeno v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo trikrat. Višje sodišče je prvič ugodilo pritožbi toženke, drugič pa pritožbi tožeče stranke, obakrat pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo zato, ker je imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni bilo mogoče preizkusiti. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi ostane v veljavi in je toženka dolžna tožeči stranki povrniti tudi njene pravdne stroške. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov.

Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, razveljavi sklep o izvršbi in predlog zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo njenih stroškov postopka. Podrejeno pa predlaga, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je napačna ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka konec leta 1989 pridobila računalniški program, s katerim je mesečno korigirala obresti za prejšnji mesec in so bile takrat stornirane preveč obračunane obresti in je bil napravljen nov obračun, ki pa ga je toženka pokrila. Toženka meni, da sodišče še vedno ni ugotovilo, ali je bila sprememba obračunavanja obresti v skladu s pogodbo in zakonom. Toženka poudarja, da je tožeča stranka s protipogodbenim in nezakonitim ukrepom za nazaj odločila, da strankam ne gredo obljubljene, pogodbeno določene, obračunane in na tekoči račun pripisovane obresti pozitivnega stanja, ker so le te obračunavane samo evidenčno. Toženka meni, da zato po sodišču ugotovljeni manjko sploh ni bil dejanski manjko in tožeča stranka zato nima kaj terjati.

Toženka meni, da je napačen sklep sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kršila pogodbo, saj jo je kršila tožeča stranka, ki je samovoljno, mimo določil sklenjene pogodbe in za nazaj enostransko spremenila pogoje poslovanja in nezakonito posegala na tekoči račun toženke. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Med pravdnima strankama je ves čas nesporno, da sta dne 21.1.1988 sklenili Pogodbo o tekočem računu in da je bilo stanje na tekočem računu toženke od julija 1991 dalje negativno. Tožeča stranka uveljavlja tožbeni zahtevek na podlagi drugega odstavka 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ureja pogodbeno odškodninsko obveznost. Tožeča stranka zatrjuje, da je toženka kršila sklenjeno pogodbo o tekočem računu, ker je razpolagala z denarnimi sredstvi, čeprav ni imela kritja na računu niti dovoljene prekoračitve do takšnega zneska (1052. in 1054. člen ZOR). Tožeča stranka zatrjuje, da je toženka odškodninsko odgovorna za škodo, ki ji je nastala zaradi kršitve sklenjene pogodbe, ker je do negativnega stanja na računu prišlo izključno zaradi izdajanja nekritih čekov s strani toženke. Toženka pa ugovarja, da negativnega stanja na računu dejansko ni bilo, ker je z računa dvignila le toliko denarja, kolikor ji ga je tožeča stranka neupravičeno stornirala na račun naknadnega poračunavanja obresti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je v letu 1989 zaradi izjemno povečanega poslovanja s čeki prišlo do zamikov pri knjigovodski obdelavi čekov, zaradi česar je tožeča stranka mesečno korigirala obresti za prejšnji mesec. Tako je bilo toženki ob koncu leta 1989 storniranih za 6.175,70 din obresti , ki so ji bile pripisane med letom, in na novo z valuto 31.12.1989 pripisanih 4.479,00 din; - da je manjko iz leta 1989 toženka pokrila in je bilo do začetka leta 1991 poslovanje toženke korektno; - da je bila toženka v letu 1991 o stanju na tekočem računu redno obveščena z izpiski, da pa tem izpiskom toženka - vsakemu posebej - v petnajstih dneh ni ugovarjala; - da toženka ne zatrjuje, da bi v letu 1991 tožeča stranka naknadno stornirala pripisane obresti; - da je toženka zaradi pasivnosti tožeče stranke v zvezi z njenimi dopisi o nekorektnem poslovanju tožeče stranke v obdobju hiperinflancije v letu 1989, skušala pridobiti pozornost tožeče stranke tako, da je v letu 1991 namerno prekoračila dovoljeno negativno stanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka s tem, ko je namerno prekoračila dovoljeno negativno stanje kršila 4. člen sklenjene pogodbe o tekočem računu, po katerem imetnik tekočega računa lahko vsak trenutek razpolaga le s pozitivnim saldom in saldom dovoljene prekoračitve na tekočem računu. Velja domneva, da vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala izpolniti obveznost - v našem primeru iz sfere toženke, ki bi morala razpolagati le s pozitivnim saldom. To domnevo lahko pogodbena stranka ovrže, če dokaže, da je vzrok za kršitev zunaj njene sfere (263. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženki tega ni uspelo dokazati. Toženka je zatrjevala, da je v letu 1991 iz tekočega računa dvignila le znesek obresti, ki jih ji je tožeča stranka po njenem mnenju v letu 1989 neupravičeno stornirala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v letu 1991 ni bilo naknadnega poračuna obresti - niti toženka tega ne zatrjuje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da bi toženka morala - če je menila, da je tožeča stranka v letu 1989 kršila pogodbo takoj uresničiti pravico odstopa od pogodbe. Tega pa ni storila, ampak je šele po več kot letu dni, potem ko je bil - z za toženko prejetimi zneski na tekočem računu - negativni saldo iz leta 1989 že pokriti, zavestno prekoračila dovoljeno negativno stanje.

Tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da negativno stanje iz leta 1991 ni v vzročni zvezi z negativnim stanjem iz leta 1989 in da se zato s tem ugovorom toženka ne more razbremeniti odgovornosti za kršitev pogodbe. Tako je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo, da sklep o izvršbi ostane v veljavi. Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi

353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP) zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka.