Jedro

V konkretni zadevi izvedba ukrepa po 149.b členu ZKP ni nesorazmerno posegla v ustavno zagotovljene pravice obsojenca do komunikacijske zasebnosti in varstva osebnih podatkov: zbrani podatki so se nanašali na točno določeno osebo, točno določeno časovno obdobje in na točno določeno komunikacijsko sredstvo – mobilni telefon (osredotočenost ukrepa), v času izdaje odredbe za ukrep po 149b. členu ZKP in pridobitve podatkov pa so že obstajali utemeljeni razlogi za sum, da naj bi obsojenec z že znanimi in s še neznanimi sostorilci izvršil kazniva dejanja zatajitve finančnih obveznosti in ponarejanja listin.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo z dne 1. 7. 2014 obsojenega M. P. spoznalo za krivega storitve triindvajsetih kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika - v nadaljevanju KZ (dejanja opisana pod točko 1/a-č izreka), petnajstih kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ (dejanja opisana pod točko 2/a-č izreka), štirih kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ (dejanja opisana pod točko 3/a-b izreka), treh kaznivih dejanj po prvem odstavku 256. člena KZ (dejanja opisna pod točko 4 izreka), dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ (dejanji opisani pod točko 5 izreka) in dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika - v nadaljevanju KZ-1 (dejanji opisani pod pod točko 6/a-b izreka) in kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1. Sodišče je obsojencu za vsako kaznivo dejanje pod točkami 1-5 izreka po prvem odstavku 256. člena KZ določilo kazen dva meseca zapora, za vsako kaznivo dejanje pod točkama 6/a-b po prvem odstavku 251. člena KZ-1 kazen dva meseca zapora in za dejanje po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 štiri mesece zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen 3 leta in 4 mesece zapora, v katero je vštelo čas odvzema prostosti in pripor od 9. 3. 2014 dalje. Sodišče je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov postopka in odločilo, da se nagrada in potrebni stroški zagovornice izplačajo iz proračuna.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12. 1. 2015 delno ugodilo pritožbi zagovornice ter sodbo prvostopenjskega sodišča v odločbi o krivdi, pravni opredelitvi, kazenski sankciji in stroških spremenilo tako, da je obsojenca iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za dejanje, opisano pod točko 1/č-3 alineja ter skladno s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela postopka, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornice bremenijo proračun; (točka I izreka); dejanja, opisana pod točkami od 1 do 5 izreka opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ ter obsojencu določilo kazen dve leti zapora; ter ob upoštevanju na novo določene kazni dveh let zapora in določenih kazni dva meseca, dva meseca in štiri mesece zapora za kaznivi dejanji ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 in kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. členu KZ-1 obsojencu izreklo enotno kazen 2 leti in 7 mesecev zapora (točka II izreka); v preostalem pa pritožbi državne tožilke in zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sobo sodišča prve stopnje (točka III izreka).

3. Zoper pravnomočno sodbo je dne 23. 4. 2015 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornica skupaj s prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks. V zahtevi navaja, da je vložena iz razlogov iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in zaradi kršitev človekovih pravic obdolženca, in sicer zaradi kršitve enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave), zaradi kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravice do sodnega varstva iz 25. člena Ustave in načela zakonitosti v kazenskem postopku iz 28. člena Ustave. Vložnica Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 3. 6. 2015 predlagal zavrnitev zahteve. Ocenjuje, da ni bila zagrešena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, nadalje, da je že višje sodišče v celoti odgovorilo na očitke o napačni uporabi materialnega prava pri pravni kvalifikaciji dejanj pod prvo in drugo alinejo 1.č točke izreka prvostopenjske sodbe, in da v preostalem zahteva uveljavlja nedopusten razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne odmere kazenske sankcije.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki je podala izjavo dne 17. 6. 2015, v kateri v celoti nasprotuje odgovoru vrhovnega državnega tožilca iz že podanih razlogov v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B-I.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišč prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev (drugi odstavek 420. člena ZKP). Glede na strogo določene meje preizkusa (prvi odstavek 424. člena ZKP) se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi in katere obrazloži tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B-II.

7. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da se sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 38. in 35. člena Ustave. Sodba se opira na podatke o telefonski komunikaciji, ki jih je v skladu z določbami ZEKom o obvezni hrambi podatkov vodil in hranil telefonski operater, Ustavno sodišče pa je s sodbo U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014 razveljavilo smiselno enake določbe ZEKom-1 in odredilo takojšnje uničenje hranjenih prometnih podatkov s strani operaterjev. Po stališču zagovornice bi lahko sodišče prve stopnje podatke o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju uporabilo le, če bi jih organi oz. sodišče lahko pridobili zakonito in skladno z Ustavo tudi brez uporabe določb ZEKom-1 oz. smiselno enakih določb ZEKom. V obravnavani zadevi pridobljenih podatkov ni bilo mogoče pridobiti drugače kot z uporabo neustavnih določb ZEKom oz. ZEKom-1. Odredba sodišča z dne 14. 7. 2009 se nanaša na že preteklo obdobje 7. 2. 2008 do 23. 7. 2008, ko še niso obstajali razlogi za sum zoper obsojenca in ni bilo pogojev za ukrep po 149.b členu ZKP. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in poleg tega zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, argumentacija višjega sodišča v zvezi z očitano kršitvijo je po vložničini oceni tudi nerazumna, nejasna in arbitrarna. Višjemu sodišču očita tudi, da je obsojenca neutemeljeno in protiustavno neenako obravnavalo (s tem kršilo 14., 22., 23. in 25 člen Ustave), ker je razlikovalo podatke, ki so jih organi pregona pridobili pred objavo odločbe US (18. 7. 2014), in tiste, ki so jih pridobili kasneje, saj je uporaba takšnih podatkov po oceni zagovornice smiselno podvržena doktrini sadežev zastrupljenega drevesa.

8. Iz podatkov spisa in izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je Okrožno sodišče v Krškem z odredbo dne 2. 7. 2009 (Kpd 188/2009) odredilo družbi MOBITEL d.d., da pošlje prometne podatke za telefonsko številko 041 ... (uporabnik M. K. - Priloga A 12); z odredbama z dne 14. 7. 2009 (Kpd 200/2009 in Kpd 198/2009) pa odredilo družbi MOBITEL d.d. da pošlje prometne podatke za telefonsko številko 041 ... (uporabnik A. B. - Priloga A 13) in družbi SIMOBIL d.d., da pošlje prometne podatke za telefonsko številko 040 ... (uporabnik in lastnik M. P. - Priloga A 14) za obdobje 6. 2. 2008 do 31. 7. 2008. Glede na vsebino teh odredb je sodišče z njimi odredilo mobilnim operaterjem pridobitev podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju (149.b člen ZKP), v citiranih odredbah pa je preiskovalni sodnik, ob tem, da je že iz predlogov policije izhajalo, da je bil sum osredotočen na M. P., M. K., M. V. in A. B., ocenil da obstojijo utemeljeni razlogi za sum storitve kaznivih dejanje zatajitve finančnih obveznosti po prvem odstavku 254. člena KZ, goljufij po prvem odstavku 217. člena KZ in posebnih primerov ponarejanja listin po tretjem, drugem in prvem odstavku 257. člena KZ, ter da bi bilo s pribavo zahtevanih podatkov mogoče ugotoviti identitete drugih sostorilcev navedenih kaznivih dejanj ter razjasniti vloge posameznikov pri kaznivih dejanjih.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bili v konkretnem kazenskem postopku podatki o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju (v nadaljevanju: prometni podatki) obsojenca, pridobljeni na podlagi skladno z ZKP izdanih odredb preiskovalnega sodnika z dne 2. 7. 2009 in 14. 7. 2009. Določba 149.b člena ZKP, na kateri vsebinsko temeljijo izdane odredbe preiskovalnega sodnika, z odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 3. 7. 2014(1) (kot to ugotavlja tudi pritožbeno sodišče) ni bila razveljavljena. Hramba in obdelovanje podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju, ki so bili na podlagi 149.b člena ZKP pridobljeni pred objavo odločbe Ustavnega sodišča ne pomeni vnaprejšnje, nediskirminacijske hrambe in obdelave prometnih podatkov, kar je bil razlog za razveljavitev določb ZEKom-1. Prav tako Ustavno sodišče ni razveljavilo določbe prvega odstavka 154. člen ZKP, na podlagi katere pridobljene podatke o prometu v elektronskem komunikacijskega omrežju hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis, oziroma do njihovega uničenja. Ustavno sodišče s svojo odločbo tudi ni poseglo v podatke, s katerimi so organi pregona oziroma sodišča razpolagali že pred objavo ustavne odločbe (18. 7. 2014) in je takojšen izbris podatkov naložilo le operaterjem iz prvega odstavka 163. člena ZEKom-1. V konkretni zadevi je sodišče prometne podatke od operaterjev pridobilo in hranilo že pet let pred objavo sodbe Ustavnega sodišča, zato Vrhovno sodišče soglaša s presojo pritožbenega sodišča (točki 5 in 6 sodbe) in razlogi, iz katerih je enako v pritožbi uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka zavrnilo že sodišče druge stopnje.

10. Vrhovno sodišče je v svojih sodbah že zavzelo stališče, da pridobivanje in hramba (v konkretnem primeru pri sodišču) že pridobljenih podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju ter obdelovanje in uporaba pri preiskovanju kaznivih dejanj pomenijo poseg v ustavni pravici do (komunikacijske) zasebnosti in varstva osebnih podatkov(2). Zato je potrebno presoditi, ali konkreten ukrep pridobivanja prometnih podatkov zadosti merilom, ki jih je v odločbi z dne 3. 7. 2014 opredelilo Ustavno sodišče. Ustavno sodišče je ob razveljavitvi zakonske podlage, ki je omogočala obvezno hrambo podatkov o prometu v javnem komunikacijskem omrežju in po ugotovitvah Ustavnega sodišča omogočala preventivno in neselektivno hrambo prometnih podatkov vseh državljanov, ne da bi bila hramba omejena na določeno časovno obdobje, geografsko območje ali krog oseb, ki bi lahko bile v določeni zvezi z namenom, ki ga ukrep zasleduje, poudarilo tudi, da je boj proti hudim kaznivim dejanjem temeljnega pomena za delovanje pravne države. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da v konkretni zadevi izvedba ukrepa po 149.b členu ZKP ni nesorazmerno posegla v ustavno zagotovljene pravice obsojenca do komunikacijske zasebnosti in varstva osebnih podatkov (točka 6 sodbe): zbrani podatki so se nanašali na točno določeno osebo, točno določeno časovno obdobje in na točno določeno komunikacijsko sredstvo – mobilni telefon (osredotočenost ukrepa), v času izdaje odredbe za ukrep po 149.b členu ZKP in pridobitve podatkov pa so že obstajali utemeljeni razlogi za sum, da naj bi obsojenec z že znanimi in s še neznanimi sostorilci izvršil kazniva dejanja zatajitve finančnih obveznosti in ponarejanja listin. Podani so bili tako potrebnost ukrepa kot tudi nujnost tega posega za preiskovanje v smeri odkrivanja povezav med že znanimi storilci ter za odkrivanje do tedaj še neznanih sostorilcev, upoštevaje obsežnost kriminalne dejavnosti in težo kaznivih dejanj pa je podana tudi sorazmernost s posegom v telekomunikacijsko zasebnost obdolženca. Čeprav pri kaznivem dejanju ponarejanja listin (prvi odstavek 256. člena KZ in 257. člen KZ) v temeljni obliki ne gre za kataloško kaznivo dejanje(3), je šlo v konkretnem primeru ne le za eno kaznivo dejanje ponarejanja listin, temveč za 45 ravnanj obsojenca, ki so izpolnila znake navedenih kaznivih dejanj, kaznivo dejanje ponarejanja listin pa je večkrat podlaga za organizirano kriminaliteto in njene pojavne oblike(4). Pridobljeni prometni podatki tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavljajo nedovoljenega dokaza in s tem, ko se je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi na te podatke oprlo, ni kršilo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane bistvene kršitve določb kazanskega postopka iz 8. toče prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. V nadaljevanju zahteve vložnica kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da je višje sodišče obsojenca pravilno oprostilo obtožbe za dejanje iz tretje alineje točke 1č izreka, ob tem pa ni pojasnilo, zakaj obdolženca ni oprostilo obtožbe tudi za enaki kaznivi dejanji iz prve in druge alineje 1.č točke izreka. Dejanja obdolženca, ki se mu očita, da je ob podaji prijav davčnemu organu predložil kot prava dva predrugačena računa s spremenjenimi (zmanjšanimi) zneski, niso kazniva dejanja. Po navedbah vložnice bi uporaba predrugačenih računov, ki so poslovne listine, lahko pomenila kvečjemu storitev kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ, vendar pa je to kaznivo dejanje blanketne narave in mora biti zato v opisu kaznivega dejanja glede poslovnih listin navedeno, na podlagi katerih zakonskih oz. podzakonskih predpisov se te listine (računi) vodijo, tega pa v konkretnem primeru pri navedenem opisu kaznivega dejanja ni, in bi moralo sodišče obsojenca oprostiti obtožbe za očitano dejanje iz točke 1č izreka sodbe. Vložnica navaja še, da je zmoten zaključek sodišča druge stopnje, da kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin po 240. členu KZ lahko stori le za to pooblaščena oseba.

12. Neutemeljene so navedbe zagovornice v zahtevi, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov v zvezi z oprostilnim delom sodbe. Pritožbeno sodišče je v 18. točki svoje sodbe utemeljilo, zakaj je obsojenca oprostilo obtožbe za dejanje, opisano pod točko 1/č-3 alineja. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi (točka 8 sodbe), da kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ lahko stori le, kdor je pooblaščen za vodenje poslovnih listin(5). Glede na to, da se obsojencu očita, da je sam ponaredil račune, pa za vodenje teh računov ni bil pooblaščena oseba, in ne, da je zgolj uporabil lažni račun, ravnanje obsojenca ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja 240. člena KZ. Zato s tem, ko je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ravnanja obsojenca pravno opredelilo kot kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, kazenskega zakona ni prekršilo in so vse nadaljnje navedbe zagovornice v zahtevi o blanketni normi 240. člena KZ ne-relevantne, kot je to pravilno ugotovilo že višje sodišče. 13. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da sta sodišči kršili obsojenčevo pravico do obrambe, ko sodišče ni zaslišalo priče A. B. Z zaslišanjem te priče je želel obsojenec dokazati resničnost svojega zagovora, da so potekali njuni telefonski pogovori o izterjavi dolga, ki ga je imel A. B. do obsojenca, razjasniti okoliščine v zvezi z registracijo vozila Jaguar, ki ga je obsojeni A. B. prodal, vendar ga ta ni nikoli registriral, ter da A. B. obsojencu nikoli ni predal dokumentacije družbe in da obsojeni ni nikdar posloval v imenu družbe. Vložnica sodišču druge stopnje očita tudi, da je navedlo povsem drugačne razloge za zavrnitev izvedbe tega dokaza kot sodišče prve stopnje, to pa pomeni poseg v obdolženčevo pravico do obrambe in do kontradiktornosti postopka ter v pravico do pravnega sredstva, ker se obsojenec do zaključkov sodišča druge stopnje in do njegove zmotne dokazne ocene v točki 8 (pravilno 7) ni mogel opredeliti in ne izpodbijati.

14. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazov dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo(6). Sodišče prve stopnje je dokazni predlog obrambe za zaslišanje A. B. zavrnilo, ker je priča sodišču nedosegljiva, ter v sodbi navedlo razloge za takšno odločitev (točka 2 sodbe), in ocenilo, da je izvajanje dokaza z zaslišanjem imenovane priče zaradi jasnosti zadeve odveč, ugotovljeno dejansko stanje in dokazno podlago za tak zaključek pa je navedlo v nadaljevanju sodbe. Sodišče druge stopnje je tem razlogom sodišča prve stopnje (ob zavrnitvi enakih pritožbenih navedb obrambe) pritrdilo in v svoji sodbi (točka 7 sodbe) po presoji Vrhovnega sodišča ni navedlo drugačnih razlogov za zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza, temveč se je strinjalo s presojo prvostopenjskega sodišča, da je upoštevaje preostale izvedene dokaze (izpovedbe prič M. K. in M. V., listinske dokumentacije, pridobljene od tujih davčnih organov) zaslišanje predlagane priče za razjasnitev dejanskega stanja nepotrebno. Glede na navedeno tudi po presoji Vrhovega sodišča z ne-izvedbo dokaza za zaslišanje priče A. B. sodišče ni prekršilo pravice do obrambe iz drugega odstavek 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP.

15. Težišče obširnih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko vložnica navaja, da obsojenec ni imel ničesar s poslovanjem firme ter s sestavo listin, da so zmotni zaključki sodišča, da je A. B. dokumentacijo podjetja M. K. s.p., skupaj s fotokopijo osebnega dokumenta M. K. izročil obsojencu, da telefonske zveze med A. B. in obsojencem niso vzpostavljene v zvezi s poslovanjem podjetja M. K. s.p., da bi sodišče moralo ugotoviti, kakšna je bila vloga M. K. in S. v zadevi, da podpisi M. K. na listinah niso ponarejeni, saj je imel obsojeni za podpisovanje M. K. pooblastilo, podpisi pa tudi niso bili narejeni z namenom kršenja pravnega reda, predstavlja nestrinjanje vložnice z v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovljenim dejanskim stanjem. Po vsebini s temi navedbami v zahtevi, v katerih vložnica s pojasnjevanjem vloge obsojenca in ponavljanjem njegovega zagovora, ki sta ga sodišči v izpodbijani pravnomočni sodbi obrazloženo zavrnili, vložnica ne uveljavlja kršitve zakona, temveč z lastno oceno izvedenih dokazov zatrjuje drugačno dejansko stanje, kot ga je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče. 16. Vložnica z obširnimi navedbami v zahtevi, da je sodišče obsojencu določilo previsoko kazen, ne da bi dovolj upoštevalo časovno oddaljenost dejanj, obsojenčevo skrb za dva otroka kot olajševalne okoliščine ter, da je dalo preveliko težo obteževalnim okoliščinam, izpodbija primernost izrečene kazenske sankcije (prvi odstavek 374. člena ZKP), česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. V zvezi z obsojencu izrečeno kaznijo vložnica v zahtevi tudi po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, saj v zahtevi niti ne zatrjuje, da bi sodišče z izrekom kazni obsojencu prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

C.

17. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev zakona, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

18. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje brez premoženja ter na prestajanju kazni, oprostilo plačila sodne takse.

(1) Za razliko od Ustavnega sodišča Avstrije, ki je z odločbo G 47/2012-49 in nasl., z dne 27. 6. 2014, ob ugotovitvi ustavne neskladnosti TelekommunikationsG 2003, TKG 2003 in razveljavitvi predmetnih določb telekomunikacijskega zakona, razveljavilo tudi 2.a točko 134. člena in 2.a odstavek 135. člena njihovega kazenskega procesnega zakona Strafprozessordnung, StPO, BGBl. Nr 631, spremenjen BGBl. I. Nr 33/2011. (2) prim. sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 4980/2011 z dne 9. 6. 2015, I Ips 62213/2011 z dne 9. 7. 2015; II Kr 9569/2015 z dne 10. 6. 2015. (3) prim. drugi odstavek 150. člena ZKP.

(4) Prim. 267. paragraf nemškega Strafgesetzbuch, kjer je za temeljno obliko primerljivega kaznivega dejanja ponarejanja listin oz dokumentov zagrožena zaporna kazen do pet let ali denarna kazen, saj štejejo, da je navedeno kaznivo dejanje temelj za izvrševanje gospodarskih kaznivih dejanj.

(5) prim. L. Selinšek, Gospodarsko kazensko pravo, stran 378, komentar 240. člena KZ.

(6) Prim. odločba Ustavnega sodišča RS Up-203/97 z dne 16. 3. 2000.