Jedro

Izvedenec ni podal mnenja o mehanizmu nastanka poškodbe z medicinskega vidika, pač pa je, upoštevaje izpovedbe tožnice in prič, ugotovil, kar pritožbeno ni sporno, da je tožnica stopila prva na tekoče stopnice, naslednja je bila njena mati in za njo je stopila tožničina stara mati - priča A. A., in glede na te izpovedbe ter oceno, da ne more priti do takšne spolzkosti površine stopnic, da bi posledično uporabnik padel pri pravilni uporabi stopnic, ocenil, da se je tožnica poškodovala pred vrhom tekočih stopnic ter da je poškodbo povzročil spotik in ne zdrs. Sodišče prve stopnje upravičeno glede mesta padca ni sledilo tožnici in njeni materi, pač pa izvedencu in ob pravilni dokazni oceni tožnice in prič pravilno ocenilo, da do nastanka poškodbe tožnice ni moglo priti na začetku stopnic - spodaj, in sicer tako zaradi fizikalnih lastnosti (časovne in krajevne razdalje) kot tudi zaradi same narave utrpelih poškodb.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 8.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2018 dalje do plačila, vse v 15 dneh, in ji povrniti vse pravdne stroške v roku 15 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 3.220,26 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh od prejema te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila. Sodbo izpodbija v celoti zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnica utrpela pri padcu po tekočih stopnicah dne 31. 8. 2018 v nakupovalnem centru ″...″, iz razloga, ker do obravnavanega škodnega dogodka ni prišlo na zatrjevani način ter ker tožeči stranki ni uspelo dokazati protipravnosti oziroma nedopustnosti ravnanja (opustitve) povzročitelja škode ter vzročne zveze med protipravnostjo in nastalo škodo, napačna in nezakonita. Tožeča stranka predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži celotne na prvi in drugi stopnji zaznamovane pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ostale pravnorelevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo in naloži tožeči stranki v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je zatrjevala, da je prišlo do škodnega dogodka 31. 8. 2018, ko je v vmesni etaži nakupovalnega centra ″...″ stopila na tekoče stopnice, nakar ji je na spolzki stopnici spodrsnilo, kar je privedlo do padca in telesne poškodbe. Utrpela je epifiziolizo - zlom nad narastiščem - baze proksimalne falanege mezinca desne roke, udarnino levega komolca in udarnino palca levega stopala. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne razloge sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih, vseh ne ponavlja in se v izogib ponavljanju povsem sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica padla blizu vrha stopnic in ne spodaj, ko je stopila na tekoče stopnice, kot je zatrjevala. Prepričljiva je dokazna ocena izvedenih dokazov - izvedenskega mnenja in izpovedb tožnice ter prič, na podlagi katere je sodišče utemeljeno ocenilo, da okoliščine, ki so potrditvah tožeče stranke privedle do nastanka poškodbe tožnice na začetku stopnic - spodaj niso možne zaradi fizikalnih lastnosti (časovne kot krajevne razdalje), kot tudi zaradi same narave utrpelih poškodb. Dvom o resničnosti trditve o zatrjevanem kraju nastanka škodnega dogodka je sodišču prve stopnje utemeljeno vzbudila tudi izpovedba priče C. C., tožničine mame, da je tožnici z desno nogo spodrsnilo, ko je hotela iti gor na stopnice (čeprav je bila dejansko udarjena leva noga), pri čemer je z levo roko po padcu pešala (čeprav ji je desni mezinec ″prav grozno štrlel″), ki je, kot je pravilno ocenilo, diametralno nasprotna izpovedbi priče T., kateri je sodišče zaradi logičnosti, podrobnega izpovedovanja ter ugotovitev, pridobljenih z ocenjenem izvedenim dokaznim postopkom, upravičeno verjelo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da škoda izvira iz sfere same tožnice. Na podlagi izvedenskega mnenja je namreč pravilno sklepalo, da je izključni vzrok nastanka tožničinih poškodb njena opustitev doslednega upoštevanja navodil za uporabo tekočih stopnic, predvsem oprijema tekočega gumiranega držala ograje. V kolikor bi se tožnica oprijela gumiranega držala ograje, kot ji to narekujejo piktogrami (obstoj katerih ni bil sporen), bi s tem preprečila izgubo ravnotežja, s tem ko je želela stopiti na višjo stopnico, in posledično sam padec. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da tožnica tudi ni zmogla dokazati, da je toženka ravnala protipravno (očitane so ji bile opustitve dolžnosti ustreznega čiščenja stopnic, rednega spremljanja in nadzorovanja stanja stopnic, opustitev glede postavitev opozorilnih tabel - spolzkost stopnic in protizdrsne podlage) in posledično tudi ni izpolnjena predpostavka vzročnosti med protipravnim ravnanjem toženke in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

6. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je na naroku za glavno obravnavo z dne 30. 1. 2020 podala ugovor prekluzije tako glede navedb v tretji pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 3. 1. 2020 kot tudi glede listine, ki je bila priložena k tej vlogi, in sicer iz razloga, ker je bil prvi narok za glavno obravnavo zaključen že dne 10. 12. 2019. Sodišče prve stopnje pa je presodilo, da ugovor prekluzije ni utemeljen, saj naj bi omenjena vloga toženke predstavljala zgolj repliko na prejšnjo vlogo tožnice. Tožeča stranka trdi, da je s tem sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, in sicer 286. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženka je namreč v predmetni vlogi podajala nove navedbe in v zvezi s temi navedbami predložila tudi nov dokaz (in ni šlo le za konkretizacijo trditvene podlage toženke, kot je to napačno odločilo sodišče), pri čemer pa ni navedla razloga, zakaj teh navedb in dokaza ni mogla navesti oziroma predložiti že na prvem naroku za glavno obravnavo, zato tožeča stranka meni, da je predmetni ugovor prekluzije utemeljen.

7. Kršitev 286. člena ZPP je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kar pomeni, da mora pritožnik to kršitev konkretno opredeliti in pojasniti, kako je ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). V primeru uveljavljanja relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka mora torej pritožnik navesti in obrazložiti obe citirani predpostavki, da je možen preizkus uveljavljene kršitve. Tožeča stranka v pritožbi ni navedla, kako je zatrjevna kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, zato pritožbeno sodišče ne more preizkusiti obstoja nadaljnje, kumulativno določene zakonske predpostavke ″vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe″. Tudi sicer pa se pritožbeno sodišče glede na vsebino vloge strinja s sodiščem prve stopnje, da je v vlogi šlo za repliko na prejšnjo vlogo tožeče stranke, s katero je toženka zgolj podrobneje pojasnila že pred tem navedene trditve v prejšnjih vlogah in ni šlo za nedovoljene navedbe - novote.

8. Pritožnica nadalje navaja, da je sodišče prav tako bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in nepravilno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje, s tem ko ni izvedlo dokaznega predloga z ogledom kraja samega škodnega dogodka. Navaja, da je ta dokazni predlog zavrnilo, ker izvedba ogleda kraja naj ne bi bistveno pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja, kar pa ne drži, še posebej zato, ker je sodišče samo, mimo trditvene podlage tožeče stranke, razsodilo, da naj bi se obravnavani padec tožnice zgodil drugje (na vrhu tekočih stopnic), kot pa je to zatrjevala tožnica. Glede na to, da se je sodišče pri svoji odločitvi glede kraja in mehanizma nastanka poškodbe oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za stroje in opremo, ki sploh ni kompetenten za podajanje ocene in mnenja glede teh dejstev, saj sam mehanizem nastanka poškodbe spada v področje izvedencev medicinske stroke, mesto padca pa je stvar presoje sodišča, in ki si prav tako ni ogledal kraja dogodka, pri tem pa sodišče ni upoštevalo izpovedbe mld. tožnice ter njene mame, ki sta konkretno in verodostojno (za razliko od priče A. A.) pojasnili ter skladno opisali ter obrazložili sam sporni padec tožnice, bi moralo sodišče za pravilno ter popolno ugotovitev dejanskega stanja izvesti tudi predlagani dokaz z ogledom kraja samega, saj bi si le tako lahko ustvarilo celotno in popolno sliko obravnavanega škodnega dogodka.

9. Tudi gornja očitka nista utemeljena. Tožeča stranka je predlagala ogled kraja z namenom, da bo na kraju samem pokazala točno mesto padca ter pokazala in obrazložila mehanizem nastanka poškodbe in da se bo videlo delovanje in uporaba ter stanje tekočih stopnic. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da izvedba predlaganega dokaza z ogledom kraja ne bi bistveno pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja. Kot je pojasnilo, se iz spisovnega gradiva, tj. številnih fotografij, ki sicer niso bile posnete na dan škodnega dogodka, same tekoče stopnice, njihova neposredna okolica (pred vstopom/izstopom na/s stopnice) ter njihova tehnična zasnova namreč dobro vidijo. Tudi izvedenec za stroje in opremo je v izvedenskem mnenju navedel, da ogled kraja ni potreben zaradi številnih fotografij in večkratne osebne prisotnosti v obravnavanem nakupovalnem centru, zato je sodišče prve stopnje dokazni predlog z ogledom kraja utemeljeno zavrnilo. Izvedenec je glede na vprašanje, ki ga je postavilo sodišče, ali bi se domnevni padec lahko preprečil, če bi se tožnica držala za ograjo oziroma držala za roke odraslo osebo, moral ugotoviti, ali se je lahko obravnavani padec tožnice zgodil na kraju, ki ga je zatrjevala tožnica in ki ga je tudi na zaslišanju jasno označila na fotokopiji fotografije - priloga A4, saj sicer ne bi mogel odgovoriti na vprašanje. To, da je sodišče sprejelo ugotovitve izvedenca, ne pomeni, da je sodišče samo, mimo trditvene podlage tožeče stranke, razsodilo, da naj bi se obravnavani padec tožnice zgodil drugje (na vrhu tekočih stopnic), kot pa je to zatrjevala tožnica, pač pa pomeni, da tudi zato (a ne izključno, saj je upravičeno, kot bo še pojasnjeno v nadaljevanju, sledilo tudi izpovedbi A. A.), ker je izvedenec mnenja, da je do padca prišlo na vrhu stopnic, ne sledi tožnici, da je padla že pri vstopanju na tekoče stopnice. Ker je tožnica na fotokopiji fotografije - priloga A4 označila mesto padca, ni bilo potrebno opraviti ogleda kraja, da bi na kraju samem pokazala mesto padca. Ogled ni bil potreben niti iz v tožbi zatrjevanega razloga, da se bo videlo delovanje in uporaba tekočih stopnic, saj je o tem izpovedal izvedenec, prav tako pa tudi ne iz razloga, da se bo videlo stanje stopnic. Zatrjevano je bilo, da so bile stopnice spolzke in ne morebiti kakšna druga okvara ali pomanjkljivost tekočih stopnic, ki bi bila vidna še morebiti kasneje ob ogledu, zato ogled tudi iz tega razloga ni bil potreben, saj je relevantno stanje v času škodnega dogodka. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče pri odločitvi glede kraja in mehanizma nastanka poškodbe ne bi smelo opreti na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za stroje in opremo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno v zvezi z vprašanjem, ali se je tožnica lahko sploh poškodovala v zatrjevanih okoliščinah, tj. na mokri oziroma spolzki tekoči stopnici na začetku tekočih stopnic - spodaj, izvedlo dokaz s sodnim izvedencem in cenilcem za stroje in opremo, saj je bilo za ugotovitev in razjasnitev pravno pomembnih dejstev v tem pravdnem postopku potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ni razpolagalo. Izvedenec ni podal mnenja o mehanizmu nastanka poškodbe z medicinskega vidika, pač pa je, upoštevaje izpovedbe tožnice in prič, ugotovil, kar pritožbeno ni sporno, da je tožnica stopila prva na tekoče stopnice, naslednja je bila njena mati in za njo je stopila tožničina stara mati - priča A. A., in glede na te izpovedbe ter oceno, da ne more priti do takšne spolzkosti površine stopnic, da bi posledično uporabnik padel pri pravilni uporabi stopnic, ocenil, da se je tožnica poškodovala pred vrhom tekočih stopnic ter da je poškodbo povzročil spotik in ne zdrs. Sodišče prve stopnje upravičeno glede mesta padca ni sledilo tožnici in njeni materi, pač pa izvedencu in ob pravilni dokazni oceni tožnice in prič pravilno ocenilo, da do nastanka poškodbe tožnice ni moglo priti na začetku stopnic - spodaj, in sicer tako zaradi fizikalnih lastnosti (časovne in krajevne razdalje) kot tudi zaradi same narave utrpelih poškodb. Po obrazloženem sodišče ni spregledalo izpovedbe tožnice in njene matere, le verjelo jima ni iz življenjsko prepričljivih razlogov, ki jih je v sodbi tudi obrazložilo. Po vsem obrazloženem ne drži, da bi moralo sodišče za pravilno ter popolno ugotovitev dejanskega stanja izvesti tudi predlagan dokaz z ogledom kraja samega in da bi si le tako lahko ustvarilo celotno in popolno sliko obravnavanega škodnega dogodka.

10. Tožeča stranka nadalje navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in nepravilno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za angažiranje izvedenca iz varstva pri delu z obrazložitvijo, da je izvedenec strojne stroke odgovoril na vsa zastavljena vprašanja pravdnih strank, da je njegovo izvedensko mnenje strokovno, logično in podkrepljeno s spisovno in tekom izdelave izvedenskega mnenja pridobljeno dokumentacijo ter da dodatna izvedba dokaznega predloga z angažiranjem izvedenca s področja varstva pri delu ne bi bistveno pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja in bi bila kvečjemu neekonomična. Tožeča stranka glede na vsebino očitka uveljavlja bistveno kršitev določb 254. člena ZPP. V skladu z 254. členom ZPP mora sodišče ponoviti dokaz z istim ali drugim izvedencem zgolj v primerih, ko ugotovi, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s sabo ali z raziskanimi okoliščinami, da so v izvedenčevem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti oziroma če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Ker sodišče prve stopnje omenjenih pomanjkljivosti izvedenskega mnenja ali utemeljenega dvoma o njegovi pravilnosti po oceni pritožbenega sodišča pravilno ni ugotovilo, ni bilo dolžno postaviti novega izvedenca. Potreba, da sodišče v pravdi angažira še novega izvedenca iste ali podobne stroke, mora biti utemeljena z razumnimi razlogi. Zgolj nezadovoljstvo ali nestrinjanje stranke z ugotovitvami prvega izvedenca ni tak razumen razlog.1 Zaradi odločitve, da se ne angažira še izvedenca iz varstva pri delu, dejansko stanje ni bilo nepopolno ugotovljeno, kot je pritožbeno očitano. Ne drži, da sodišče prve stopnje enači oba izvedenca, ki sta sicer resda izvedenca vsak na svojem področju. Tožena stranka je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem tehnične stroške, tožeča stranka pa nato izrecno izvedenca strojne stroke oziroma izvedenca za stroje in opremo, ki bo podal mnenje o tem, kako je potrebno vzdrževati in čistiti tekoče stopnice v trgovskem centru, da je zagotovljena njihova varna uporaba, kakšna je uporaba opozorilnih znakov pri obratovanju tekočih stopnic, torej kakšni opozorilni znaki so potrebni in kje se morajo ti znaki nahajati, kakšna je ustrezna površina tekočih stopnic in kako je s protizdrsno zaščito stopnic, da je zagotovljena njihova varna uporaba, kakšna je pravilna uporaba tekočih stopnic, ter o vseh ostalih relevantnih okoliščinah, upoštevaje konkretni primer. Izvedenec strojne stroke se je v svojem mnenju res večkrat skliceval na strokovni članek B. B. z naslovom ″Tekoče stopnice in trakovi za osebe, Varnost in izboljšanje varnosti″, ki ga je kot dokaz predložila tožeča stranka že v vlogi z dne 7. 10. 2019, in v mnenju poleg odgovora, da v konkretnem primeru uporabnik ni upošteval navodil in da vzrok padca ni zdrs, ter opisom svojega mnenja, kako je prišlo do padca, v tč. (3.19) navedel, da so priče nenadomestljive, noben izvedenec pa ni nenadomestljiv, zato priče ni mogoče odkloniti, izvedenca pa, in da je izbira drug izvedenec strojne stroke, izvedenec medicinske stroke ali izvedenec varstva pri delu. Navedeno pa ne pomeni, da bi moralo sodišče ugoditi predlogu tožeče stranke in angažirati še izvedenca varstva pri delu, saj je izvedenec strojne stroke natančno in strokovno odgovoril na vsa vprašanja, ki jih je postavila tožeča stranka in jih je določilo sodišče. Ne drži, da je izvedensko mnenje izvedenca strojne stroke pomanjkljivo in v nasprotju s podatki v spisu ter v nasprotju s pravili stroke. Tožeča stranka tega očitka niti ne konkretizira. Pravnih naziranj izvedenca in njegovega mnenja glede že izvedenih dokazov oziroma samega postopka sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo, pač pa je pravne zaključke sprejelo samo. Zgolj to, da je izvedensko mnenje napisano napisano z nekakšno ″osebnostno noto″ (pritožba izpostavlja izvedenčevo polemiziranje, podajanje nekakšnih hudomušnih opazk in navajanje drugih primerov, v katerih je izdelal mnenje in primerjanje s konkretnim postopkom), pa tudi ne pomeni, da je izvedensko mnenje napisano na nestrokoven način in da je nekonsistentno. Četudi je mestoma težko razumljivo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izvedenec odgovoril na vsa zastavljena vprašanja pravdnih strank. Izvedenec je pravilno ocenil, da do padca ni prišlo na tekočih stopnicah spodaj, zato ne drži, da izvedenec podaja lastno tolmačenje dejstev in da izvedensko mnenje podaja na subjektivno ugotovljenih dejstvih. Ne drži, da se je izvedenec postavil že na mesto sodnika in se glede sporne tematike opredelil ter da je zato njegovo mnenje subjektivno ter posledično nepravilno. Izvedenec je, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, strokovno, logično in podkrepljeno s spisovno ter tekom izdelave izvedenskega mnenja pridobljeno dokumentacijo, podal obširne utemeljitve za posamezne ugotovitve. Zato ni slediti pritožbi, da je subjektivno in hipotetično, celo laično, lastno izvedenčevo tolmačenje dogodkov, ko sam določi mesto padca tožnice (v nasprotju z dokazi v spisu) in celo nariše hipotetičen potek dogodka, kot se je zgodil po njegovem mnenju. Lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, zato predstavljajo pritožbene navedbe, da se je padec tožnice zgodil pri vstopanju na tekoče stopnice, in sicer na mestu, ki ga je tožnica označila tudi na fotografiji, in da je tožnica padla zaradi zdrsa na spolzki tekoči stopnici. Po obrazloženem se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnico, da so odgovori izvedenca v zvezi s pravilno oziroma nepravilno uporabo tekočih stopnic s strani tožnice nepravilni, ker je kot izhodišče za podajo svoje ocene vzel napačne predpostavke (napačno mesto in vzrok padca), in da je iz istega razloga napačna tudi ocena izvedenca, da bi se padec lahko preprečil, če bi se tožnica držala za ograjo oz. za roko odraslo osebo. Ne drži, da je izvedenec tudi v zvezi z vprašanji, ki so se nanašali na samo čiščenje stopnic, podajal neke splošne podatke ter se pri tem skliceval na strokovne članke s področja varstva pri delu, kar da zagotovo ne predstavlja ustreznih odgovorov izvedenca kot strokovnjaka. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je izvedenec odgovoril tudi na vprašanje glede varne uporabe tekočih stopnic, njihovega čiščenja in vzdrževanja, protizdrsne zaščite, opozorilnih znakov in pravilne uporabe oprijemalne ograje ter da tožničine pripombe na izvedensko mnenje pomenijo njeno nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca, ki pa ne vnaša dvoma o strokovnosti in pravilnosti izvedenčevih ugotovitev. Kot že rečeno, je izvedenec strokovno odgovoril tudi na vsa navedena vprašanja, sodišče pa je tudi na podlagi izvedenskega mnenja pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, in zato, iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve in so povzeti tudi zgoraj, za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja ni bilo potrebno izvesti še dokaza z imenovanjem izvedenca s področja varstva pri delu.

11. Ker je pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo že zato, ker ni podan temelj tožbenega zahtevka, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno presojati utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Zato ni utemeljen očitek, da je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, niti očitek, da je nepravilno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugodilo temu dokaznemu predlogu.

12. Pritožbeno sodišče tudi očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da je sodišče v nasprotju z navedbami pravdnih strank v drugem odstavku 9. točke navedlo določena dejstva kot nesporna, ne more presoditi, ker pritožba tudi v zvezi s to očitano relativno bistveno kršitvijo ne pove, kako je le-ta vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožnica tudi ne pojasni, zakaj meni, da je sodišče nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje s to navedbo, zato tudi tega očitka ni moč presoditi. Sicer pa je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo vsa sporna pravno odločilna dejstva.

13. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj meni, da tekoče stopnice v konkretnem primeru ne predstavljajo nevarne stvari, saj je v 12. točki obrazložitve, sklicujoč se tudi na sodno prakso, v zadostni meri in pravilno pojasnilo, da tekoče stopnice v konkretnem primeru zaradi vsakdanje in večkratne uporabe, zaradi vedno večje pogostosti ter zaradi varnostnih mehanizmov (oprijemalna ograja in gumba za izklop stopnic ter njihova mehanična zasnova) ne predstavljajo neobičajne nevarnosti s tako velikim tveganjem, da bi jih bilo mogoče opredeliti kot nevarno stvar, vožnjo po njih pa ne kot nevarno dejavnost. Očitana absolutna bistvena kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Pritožba zmotno meni, da bi sodišče moralo pri tem upoštevati, da je bila tožnica v času škodnega stara 13 let in do so bile stopnice na mestu padca spolzke. Starost tožnice na oceno, ali so tekoče stopnice nevarna stvar oziroma ali vožnja z njimi prestavlja dejavnost s povečano nevarnostjo, ne vpliva. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ni dokazala, da so bile tekoče stopnice spolzke, zato ni utemeljen očitek, da sodišče ni tega upoštevalo pri svoji odločitvi. Ne drži, da se sodišče sklicuje na sodno prakso, ki obravnava drugačne zadeve, kot je konkretna, saj je v obeh izpostavljenih primerih (v sodbi VSRS II Ips 394/2011 in v sodbi II Ips 214/2018) predstavljena ustaljena praksa Vrhovnega sodišča o tem, kaj se šteje za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost. Zmotno pritožnica tudi primerja oziroma celo enači mokra in spolzka tla s spolzkimi tekočimi stopnicami, saj ne gre za enako pohodno površino, in glede na aktualnejšo sodno prakso neutemeljeno navaja, sklicujoč se na sklep in sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 636/2005, da je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da so mokra in spolzka tla nevarna stvar, ker iz njih izvira večja nevarnost zdrsa in padcev. Zato je neutemeljen očitek, da sodišče tega pri odločitvi ni upoštevalo. S tem, ko je sodišče odločilo, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost, pa tudi ni niti napačno ugotovilo dejanskega stanja niti zmotno uporabilo materialnega prava, kot je očitano v pritožbi.

14. Ne drži niti, da sodišče ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo kot verodostojnih izpovedb tožnice in njene matere, saj je glede slednje to pojasnilo v 16. točki obrazložitve, iz celotne dokazne ocene izvedenih dokazov pa izhaja, da ni verjelo tožnici, saj njene izpovedbe niso potrdili ostali izvedeni dokazi. Potrebno je izpostaviti, da se tožnica, kar pritožbeno ni izpodbijano, ob zaslišanju ni spomnila niti, ali se je za ograjo držala, niti, kako je padla; o mokroti oziroma spolzkosti tal pa je, enako kot zaslišani priči, le domnevala. Tožnica v pritožbi predvideva, da je verjetno razlog za dvom o verodostojnosti izpovedb v tem, da ti dve izpovedbi ne sovpadata z mnenjem in oceno oziroma zaključki izvedenca, a po obrazloženem zmotno meni, da to še ne pomeni, da nista tožnica in priča C. C. izpovedali verodostojno. Ne drži, da sodišče ni imelo utemeljenega razloga, da bi v celoti verjelo priči A. A., medtem, ko pa je štelo izpovedbi tožnice in priče C. C. za neverodostojni. Pravilno je ocenilo, da je priča A. A. videla še največ za obravnavan primer relevantnih dejstev in da njeno izpovedbo, da je tožnica padla zgoraj, pri vrhu stopnic, potrjujejo tudi objektivni in logično argumentirani zaključki izvedenca. Zato na pravilnost zaključka sodišče ne vpliva, da je v nadaljevanju izpovedala, da se ne spomni dobro, ″ker je bila čisto v transu″. Prav tako pa tudi ne okoliščina, da je bila za tožnico tožničina mama in še za njo A. A. Četudi slednja padca ni videla, je prepričljivo sprva izpovedala, da je tožnica padla na vrhu stopnic, in šele nato, v nadaljevanju zaslišanja izpovedala, da se ne spomni dobro. Sodišče ni prekoračilo trditvene podlage in ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka. Pravilno je presodilo, da škodni dogodek izvira iz sfere same tožnice in ne toženke, pri čemer se je upravičeno oprlo na izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da naj bi bil izključni vzrok nastanka poškodb tožnice njeno opustitveno ravnanje doslednega upoštevanja navodil za uporabo tekočih stopnic, predvsem oprijema tekočega gumiranega držala ograje. Nasprotno pritožbeno stališče ne drži. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje o mestu padca ni moč slediti pritožnici, da se ograje ni mogla držati, saj je šele stopala na tekoče stopnice.

15. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo izvedencu, da je bilo vzdrževanje, nadzor tekočih stopnic in varne vožnje z njimi, čiščenje in namestitev opozorilnih piktogramov ustrezno in da postavitev posebnih opozoril za spolzkost tekočih stopnic ni bila potrebna kot tudi ni bila potrebna protizdrsna podlaga, saj tekoče stopnice niso spolzke in so po svoji konstrukciji grobe, hrapave in z utori, ki preprečujejo, da bi se na njih zadrževala oziroma nahajala tekočina ali razni madeži. Tekočine lahko odtekajo po horizontalnih in vertikalnih utorih s stopnice v stično režo med stopnicami, ker se na svoji poti obrnejo v viseči položaj in gredo čez dva čistilna glavnika in tako posledično ne more priti do (takšne) spolzkosti površine tekočih stopnic, da bi posledično uporabnik ob njihovi pravilni uporabi padel. Ko so namreč stopnice obrnjene navzdol in krožijo, se takrat otresajo iz utorov nečistoče in tekočine, tudi olja od vzdrževanja ali izrednih dogodkov (npr. polite tekočine zaradi strganja nakupovalnih vrečk, padca sladoledov in druge hrane itd.), nameščen za to pa je tudi oljni lovilec. Sodišče prve stopnje je po vsem obrazloženem pravilno zaključilo, da tožnica ni zmogla dokazati, da je toženka v konkretnem primeru ravnala s čemerkoli protipravno, in utemeljeno zaključilo, da s tem tudi ni izpolnjena predpostavka civilne odgovornosti. Posledično tudi ni izpolnjena predpostavka vzročnosti med protipravnem ravnanjem toženke in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega pravilno presodilo, da tožbeni zahtevek tožnice ni utemeljen. Tožnica ugotovitve, temelječe na izvedenskem mnenju, da zaradi odtekanja tekočine po utorih s stopnice v stično režo med stopnicami sploh ne more priti do takšne spolzkosti površine tekočih stopnic, da bi posledično uporabnik ob njihovi pravilni uporabi padel, ne more izpodbiti z navedbo, da že samo iz fotografij v spisu, na katerih da so jasno vidni razni madeži na stopnicah, izhaja, da to ne drži. Ne drži, da je takšna ugotovitev sodišča tudi nelogična, saj da v tem primeru sploh ne bi bilo potrebno čiščenje tekočih stopnic. Takšno sklepanje ni na mestu. Tožeča stranka neutemeljeno, iz razlogov, ki so že zgoraj navedeni, ponovno opozarja na subjektivnost, pomanjkljivost in nestrokovnost izvedenskega mnenja in neutemeljeno sodišču očita, da odločitve ne bi smelo opreti na takšno izvedensko mnenje in da gre za povsem napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

16. Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper izrek o stroških postopka. Sodišču očita, da je toženi stranki prisodilo tudi 200 točk za 3., 4., 5., 6. in 7. pripravljalni spis, pri tem pa ni upoštevalo, da se v večini teh vlog v svojih navedbah zgolj ponavlja in da gre dejansko za kopičenje vlog in stroškov s strani tožene stranke, zato toženi stranki v nobenem primeru ne bi smelo prisoditi stroškov za te pripravljalne spise, saj predstavljajo nepotreben strošek za predmetno pravdo. Ker tožeča stranka ne konkretizira, v katerih vlogah se tožena stranka zgolj ponavlja, pritožbeno sodišče ne more preizkusti te pritožbene navedbe. Tudi sicer pa glede na vsebino vlog ni moč zaključiti, da se v večini teh vlog ponavlja, saj se v 6. vlogi izjasni o izvedenskem mnenju, v ostalih navedenih vlogah pa odgovarja na navedbe v vlogah tožeče stranke, ki jih je sodišče stranki sproti vročalo. Sodišče prve stopnje je po obrazloženem te stroške upravičeno priznalo in jih pravilno odmerilo v skladu s tar. št. 19/3 Odvetniške tarife (OT). Pritožba je zato tudi v tem delu neutemeljena.

17. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožba zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške zastopanja po odvetniku, in sicer 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21 OT), 2 % materialne stroške (11. člen OT) in 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT).

1 Primerjaj VSRS sodba II Ips 72/2018.