Jedro

Nezmožnost plačevanja obveznosti in slabo finančno stanje zavezanca samo zase ne more biti podlaga za odložitev upravne odločbe, ki nalaga zavezancu plačilo denarne obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 690/2000-17 z dne 2.4.2001

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, vloženo na podlagi 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS). Z njo je tožeča stranka predlagala, da se do izdaje pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu začasno odloži izvršitev sklepa Uprave Republike Slovenije za telekomunikacije z dne 24.12.1999, o plačilu pristojbine za uporabo radijske frekvence.

Pritožbo zoper ta sklep je tožena stranka zavrnila z odločbo z dne 15.3.2000, ki se izpodbija v tem upravnem sporu.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je podlaga za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe določba 1. odstavka 69. člena ZUS. Izvršitev izpodbijanega akta je mogoče odložiti le, kadar so izpolnjeni vsi pogoji, določeni v 2. odstavku 30. člena ZUS, to je, da bi z izvršitvijo akta tožeči stranki nastala težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Pri tem je treba navesti okoliščine in razloge, zaradi katerih bi tožeči stranki nastala težko popravljiva škoda in jih z ustreznimi dokazi tudi utemeljiti. Navaja, da tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe le zatrjuje, da bi ji z izvršitvijo sklepa o plačilu pristojbine za radijsko frekvenco nastala nepopravljiva škoda, ne pove pa, v čem bi se ta škoda odražala.

Okoliščina, na katero opira svojo zahtevo (da poteka od leta 1999 dalje sanacijski program za odpravo izgube nastale v letu 1998), po presoji sodišča prve stopnje ni zadostna, da bi vplivala na zadržanje izvršitve navedenega sklepa. Ker tožeča stranka ni opredelila, v čem ji bo z izvršitvijo sklepa nastala težko popravljiva škoda in te tudi ni izkazala, ni izpolnila zakonsko določenih pogojev za izdajo začasne odredbe, zato jo je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da dopolnjuje zahtevo za izdajo začasne odredbe z manjkajočimi podatki, ki po njenem mnenju izkazujejo, kje lahko zanjo nastane nepopravljiva škoda, če se ne bo izdala začasna odredba. Navaja, da je plačilno nesposobna. Svojo plačilno nesposobnost izkazuje s podatki o izgubah v poslovnem letu 1998 in s podatki o pokrivanju izgub. Navaja razloge zaradi katerih se je znašla v finančnih težavah (neugoden položaj na trgu storitev, nezagotovljeni pogoji za nemoten doseg signala na radiofuzni frekvenci, za katero se zaračunava sporna pristojbina, investicija v nove poslovne prostore). Z odločbo o plačilu pristojbine (v višini 780.000,00 SIT) jo je tožena stranka postavila v položaj, v katerem bi glede na relativno skromen obseg poslovanja in slabo finančno stanje, morala sprožiti ustrezne postopke za zavarovanje interesov lastnikov, poslovnih partnerjev in upnikov. Če začasna odredba ne bo izdana, ji bo nastala škoda, ki je ne bi bilo mogoče odpraviti ali nadomestiti tudi zato, ker rezultati v bilančnem prerezu stanja poslovanja v prvih mesecih letošnjega leta kažejo negativno sliko. Denarni tok kaže na grozečo nelikvidnost. Glede na navedeno bi zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe in posledično prisilna izterjava zneska, ki je določen za plačilo pristojbine za uporabo frekvence, pri njej povzročila finančne razmere, ki jih ne bi mogla več obvladati in bi bile lahko tudi podlaga za začetek stečajnega postopka. Predlaga, da se izda zahtevana začasna odredba.

Ministrstvo za informacijsko družbo Republike Slovenije, ki je v skladu s 7. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 119/2000) tožena stranka v tem upravnem sporu, na pritožbo ni odgovorilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in se pridružuje razlogom, ki jih je sodišče navedlo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Po 1. odstavku 69. člena ZUS, ki je bil podlaga za odločanje sodišča prve stopnje o izdaji zahtevane začasne odredbe, lahko tožnik, če pristojni organ v primerih in pod pogoji iz 2. odstavka 30. člena tega zakona ne odloži izvršitve upravnega akta do izdaje sodne odločbe, zahteva odložitev iz enakih razlogov od sodišča. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ni izkazala težko popravljive škode, ki bi ji bila prizadejana z izvršitvijo sklepa o določitvi pristojbine, kar pa je eden od pogojev za odložitev izpodbijanega akta po določbi 2. odstavka 30. člena ZUS.

Pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj gre za novote, ki v pritožbi praviloma niso dovoljene. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče dodaja, da nezmožnost plačevanja obveznosti in slabo finančno stanje zavezanca samo zase ne more biti podlaga za odložitev izvršbe upravne odločbe, ki nalaga zavezancu plačilo denarne obveznosti, tudi če bi se tožeča stranka na to sklicevala in ta dejstva izkazovala že ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe. Začasna odredba je procesno sredstvo, ki naj bi preprečilo, da bi v času postopka pred sodiščem, prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Izpolnitev denarne obveznosti samo zase pa za stranko ne more pomeniti težko popravljive škode, saj bi imela v primeru uspeha v upravnem sporu možnost vračila, če ji je bila obveznost odmerjena v napačnem ali previsokem znesku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.