Jedro

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je 20 litrov goriva natočil v PVC posodo namesto v rezervoar službenega vozila z namenom, da si ga protipravno prilasti. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da je tožnik hkrati ob polnjenju goriva v poltovorno vozilo natočil še 20 litrov goriva v plastenko za potrebe viličarja, pravilno ocenilo kot verjetno. Spornega dne je dostop do cisterne z gorivom na drugi lokaciji tožene stranke oviralo transportno vozilo. Posledično tožnik ne bi mogel brez večjega napora prenesti posode z gorivom od cisterne do viličarja, upoštevaje, da mu je iz naslova invalidnosti III. kategorije priznana omejitev dela z bremeni, težjimi od 10 kg. Tožnik je plastenko z gorivom postavil med sedeže vozila zgolj zato, da se gorivo ne bi razlilo. Mesto, kamor je tožnik postavil posodo, je bilo vidno, kar pomeni, da tožnik ni imel namena skrivati posode. Glede na navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni imel namena gorivo odtujiti, temveč ga uporabiti za polnjenje rezervoarja viličarja, ki ga je tisti dan potreboval za opravljanje dela. Ker tožniku očitana kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dokazana, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2013, podana tožeči stranki 1. 12. 2014, nezakonita in da na njeni podlagi pogodba o zaposlitvi ni prenehala, ter da je prepoved opravljanja dela z dne 4. 11. 2014 nezakonita (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za ves čas, ko na podlagi odpovedi ni delala, priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo in dodatki, ki bi jih prejela, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne dospelosti posameznega zneska plače v plačilo, to je od 19. v mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka 766,16 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. V obširni pritožbi izpostavlja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, pa tudi, da ne vsebuje ustrezne dokazne ocene. Meni, da sodišče ni pojasnilo, zakaj verjame tožniku in določenim pričam, kako je zaključilo, da ni imel namena prilastitve, zakaj je posodo z gorivom odložil med sedeže avtomobila, ter da se tudi ni opredelilo do listinskih dokazov. Uveljavlja predvsem zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kršitev 8. člena in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja še, da sodišče ni dopustilo pričama A.A. in B.B. postavljati vprašanj v zvezi z anonimno prijavo. To bi, v povezavi s korespondencami po elektronski pošti, privedlo do ugotovitve tožnikovega prilastitvenega namena. Sodišče ni upoštevalo navedb v odpovedi o razgovoru z C.C. ter njegovega zaslišanja. Prilastitveni namen tožnika izkazujejo številna dejstva, vendar jih sodišče ni upoštevalo. Odločilno dejstvo je, da v rezervoar vozila ni natočil 50 litrov, ampak le 30 litrov v vozilo in 20 litrov v plastenko. Tudi v kazenskem postopku, kjer so dokazni standardi višji, zadoščajo posredni dokazi, ki tvorijo zaključen krog (indična sodba). Vztraja, da je podanih več neposrednih in posrednih dokazov, ki tvorijo zaključek, da je tožnik izpolnil znake kaznivega dejanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa npr. če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Iz izpodbijane sodbe je razbrati odločilne razloge, na katerih temelji odločitev, tako da jo je možno preizkusiti. Tudi končni zaključek sodbe je jasen - da odpovedni razlog (očitana kršitev delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja) ni dokazan, zato je izredna odpoved nezakonita.

7. Pritožba neutemeljeno izpostavlja kršitev protispisnosti po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi se kazala v tem, da sodišče ni dopustilo določenih vprašanj v zvezi z anonimno prijavo. Sodišče prve stopnje je priči A.A. in B.B. sicer zaslišalo v zvezi s trditvijo tožene stranke, da je prišlo do uvedbe postopka izredne odpovedi zaradi anonimne prijave o sumu odtujevanja goriva. Vendar to še ne pomeni, da bi bilo potrebno ugotavljati, ali je tožnik gorivo odtujeval dalj časa. To bi preseglo okvir ugotavljanja pravno relevantnih dejstev v zvezi z odpovedjo. Zato sodišče ni kršilo postopka, ker ni dopustilo nadaljnjih vprašanj pričam v zvezi z anonimno prijavo. Tudi posledično dejansko stanje ni ostalo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno.

8. Prav tako pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP oziroma s tem povezano relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP. Po 8. členu ZPP mora sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, ugotoviti, katera dejstva se štejejo za dokazana. Pritožba s sklicevanjem na postopkovne kršitve pravzaprav uveljavlja zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje resda ni strnjena, vseeno pa se da ugotoviti, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna dejstva, na podlagi katerih je oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke. Tako da pritožba sodbo neutemeljeno izpodbija zaradi zmotne dokazne ocene oziroma zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. V sodbi je jasno izpostavljena presojana vsebina izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 12. 2014 iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki je podan, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima ta kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožniku je bilo očitano, da je 20 litrov goriva natočil v PVC posodo namesto v rezervoar službenega vozila z namenom, da si ga protipravno prilasti. To je bilo opredeljeno kot kršitev zakonske prepovedi škodljivega ravnanja po 37. členu ZDR-1, ki določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Odpoved je to kršitev prepovedi vezala na znake kar treh kaznivih dejanj, in sicer tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.), zatajitve po 208. členu KZ-1 in poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1. 10. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da je tožnik hkrati ob polnjenju goriva v poltovorno vozilo natočil še 20 litrov goriva v plastenko za potrebe viličarja, pravilno ocenilo kot verjetno. Obrazložilo je tudi, da je spornega dne dostop do cisterne z gorivom na drugi lokaciji tožene stranke (kjer bi tudi po navedbah tožene stranke tožnik moral natočiti gorivo za viličarja) oviralo transportno vozilo. Posledično ne bi mogel brez večjega napora prenesti posode z gorivom od cisterne do viličarja, upoštevaje pri tem še dejstvo, da mu je iz naslova invalidnosti III. kategorije priznana omejitev dela z bremeni, težjimi od 10 kg. Sodišče prve stopnje je sledilo tudi tožnikovemu pojasnilu o tem, da je plastenko z gorivom postavil med sedeže vozila zgolj zato, da se gorivo ne bi razlilo. Smiselnost tega je potrdila tudi priča D.D. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje poudarilo tudi dejstvo, da je bilo to mesto, kamor je tožnik postavil posodo, vidno, kar pomeni, da ni imel namena posodo skrivati. Posledično je tudi pravilno sklepalo, da tožnik ni imel namena gorivo odtujiti, temveč ga uporabiti za polnjenje rezervoarja viličarja, ki ga je tisti dan potreboval za opravljanje dela.

11. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do listinskih dokazov, ki jih je predložila tožena stranka, npr. do preglednic izdanih izvoznic za medobratne prevoze v letu 2014 in do korespondenc po elektronski pošti med B.B. in E. d. o. o. Sodišče prve stopnje je navedene dokaze sicer izvedlo, to da jim nato pri ocenjevanju dokazov ni dalo posebne teže, pa še ne pomeni, da jih ni upoštevalo. S tem, ko je iz obrazložitve sodbe razbrati, kateri dokazi so ključni za ugotovitev odločilnih dejstev, je posredno razbrati tudi to, kateri izvedeni dokazi so manj pomembni oziroma niso ključni za ugotavljanje odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je pri oblikovanju dokazne ocene dalo pravilni poudarek relevantnim dokazom za ugotavljanje odločilnih dejstev.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb v odpovedi o razgovoru z C.C. in zaslišanje te priče, iz česar naj bi izhajal tožnikov prilastitveni namen. Kot že rečeno, je sodišče ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov oblikovalo pravilno dokazno oceno.

13. Sploh pa bistveno vprašanje niti ni v tem, kar poudarja pritožba - ali je izkazan tožnikov prilastitveni namen. To je povezano predvsem z vprašanjem obstoja znakov kaznivih dejanj, ki naj bi jih tožnik izpolnil s kršitvijo delovne obveznosti. Iz ugotovljenih dejstev pa ne izhaja niti to, da je tožnik s spornim ravnanjem sploh kršil očitano delovno obveznost, to je prepoved škodljivega ravnanja. To pomeni, da nadaljnje ugotavljanje znakov kaznivega dejanja s strani sodišča prve stopnje niti ni bilo več potrebno. Posledično so nerelevantna pritožbena navajanja s tem v zvezi, kot npr. da za ugotovitev znakov kaznivega dejanja zadoščajo posredni dokazi.

14. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).