Jedro

Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku za svojo odločitev navesti materialno pravno podlago za uporabo vrednosti točke 1,5 SIT za sporno odmerno leto, glede na Sklep občine, ki je določila vrednost točke 0,1250 SIT. Navedeni določbi ZDavP namreč ne dajeta podlage za razlago, da je vrednost točke, ki jo je določil Občinski svet določena na mesec.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada z dne 14. 8. 2001 odpravi in zadeva vrne Ministrstvu za finance Republike Slovenije v ponovni postopek.¤Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave A z dne 10. 4. 1998, s katero je bilo tožniku za leto 1998 odmerjeno nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča od poslovnih prostorov v znesku 1.009.350,00 SIT. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 do 33/89 in Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ), Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč v Občini Brežice (Uradni list RS, št. 53/96 in 77/96, v nadaljevanju Odlok) in sklepa Občinskega sveta Brežice (Uradni list RS, št. 17/97, v nadaljevanju Sklep). Po 1. alinei 56. člena ZSZ (Uradni list RS, št. 44/97) se tudi po uveljavitvi tega zakona uporabljajo kot veljavne določbe VI. poglavja o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 do 33/89). 58. člen ZSZ določa, da se za uporabo stavbnega zemljišča plačuje nadomestilo in določa predmet obdavčenja. Po 61. členu ZSZ nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi občinska skupščina v skladu z dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga sklenejo občine, pri čemer upoštevajo zlasti opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnosti priključitve na te objekte in naprave, lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča. Gre za vrsto obvezne dajatve, ki predstavlja trajno obveznost in s tem vir javnih prihodkov za urejanje stavbnih zemljišč. Občinski svet Občine Brežice je sprejel Odlok ter v 16. členu določil, da vrednost točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča določi občinski svet do 31. marca za tekoče leto in jo objavi v uradnem listu. Glede postopka odmere, pobiranja ter vračanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča se od 1. 1. 1997 uporabljajo določbe Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98 in 108/99, v nadaljevanju ZDavP). Po 108. in 191. členu ZDavP se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča odmeri vnaprej za odmerno leto in se plačuje v treh mesečnih obrokih. Mesečna obveznost tožnika bi znašala glede na poslovno površino 13.458 m2, število točk, določenih po kriterijih 13. člena Odloka (50 točk za 1 m2 zazidanega stavbnega zemljišča) in ob upoštevanju vrednosti točke 0,1250 SIT, 84.112,50 SIT mesečno in letna obveznost znaša 1.009.350,00 SIT kot je bila tožniku pravilno določena s prvostopno odločbo, s tem da je prvostopni organ v odločbi navedel letno obveznost z upoštevanjem vrednosti točke za 12 mesecev.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačno uporabljenega materialnega predpisa. Vztraja pri svojem stališču, da je prvostopni organ sklicujoč se na odredbo (pravilno: sklep) Občinskega sveta Brežice z dne 10. 3. 1997, ki določa vrednost točke na 0,1250 SIT, pri izračunu odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča uporabil napačno vrednost točke, to je 1,5 SIT namesto že navedene, ki je desetkrat manjša od vrednosti, ki jo je organ dejansko uporabil. Tožeča stranka ugovarja tudi površini, za katero je bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. V lasti tožeče stranke je 7.076 m2 in ne 13.458 m2, kot napačno navaja odločba. Od celotne površine poslovne stavbe znaša koristna površina poslovnega prostora po gradbenih normativih približno 90 % bruto površine in torej znaša koristna površina poslovnega prostora v lasti tožeče stranke največ 6.368 m2. Samo od te površine je torej tožeča stranka dolžna plačati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži izdajo odločbe, s katero bo ugodila pritožbi tožeče stranke ter da tožena stranka tožeči stranki povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je v Zakonu o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85 in 33/89) določeno kot trajna obvezna dajatev (58. člen) in s tem vir javnih prihodkov za urejanje stavbnega zemljišča (41. člen). Občinska skupščina določi območje in nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v skladu s tem zakonom in dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo in za določanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga sklenejo občine (61. člen). Na podlagi 16. člena Odloka je Občinski svet Občine Brežice določil vrednost točke za izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v letu 1997, ki znaša 0,1250 SIT. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe tožeči stranki pojasnila, glede na njeno pritožbeno navedbo, da je bila uporabljena napačna vrednost točke (enak ugovor ponavlja tudi v tožbi), kakšen naj bi bil način odmere in izračun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v obravnavanem primeru. Organ prve stopnje naj bi v prvostopni odločbi navedel letno obveznost z upoštevanjem vrednosti točke za 12 mesecev. Takšna utemeljitev, kot jo je uporabila tožeča stranka, sklicujoč se na Sklep in določbi 108. in 191. člena ZDavP, v navedenih določbah nima podlage, zato je po presoji sodišča odločitev tožene stranke nezakonita. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku za svojo odločitev navesti materialno pravno podlago za uporabo vrednosti točke 1,5 SIT za sporno odmerno leto, glede na Sklep občine, ki je določila vrednost točke 0,1250 SIT. Navedeni določbi ZDavP namreč ne dajeta podlage za razlago, da je vrednost točke, ki jo je določil Občinski svet določena na mesec.

V zvezi s tožbenimi ugovori napačno ugotovljene površine za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, pa sodišče ugotavlja, da gre za tožbeno novoto, ki je sodišče ni dolžno obravnavati. Sodišče odloča o sporu praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku. Stranke ne smejo navajati novih dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (3.odstavek 14. člena Zakona o upravnem sporu - Ur.l. RS št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Tožeča stranka v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ugotovljeni površini za odmero nadomestila ni ugovarjala.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 2. in 3. odstavka istega člena.

Sodišče je v tem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta in v takem primeru glede na določbo tretjega odstavka 23.člena ZUS, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.