Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je kot voznik tovornjaka dne 31.12.1996 poškodoval v trčenju s tovornjakom italijanske registracije. Od tožene stranke je zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje mu je od zahtevanih 650.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti prisodilo 600.000,00 SIT, od zahtevanih 300.000,00 SIT za strah 250.000,00 SIT, od zahtevanih 1,400.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 1,200.000,00 SIT in od zahtevanih 150.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti 100.000,00 SIT. V celoti je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 50.000,00 SIT odškodnine za premoženjsko škodo. Zato je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku skupaj 2,200.000,00 SIT odškodnine, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odškodnino za strah znižalo na 100.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa na 1,000.000,00 SIT, razveljavilo pa je prisojo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 50.000,00 SIT in odločitev o pravdnih stroških ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v še izpodbijanem prisodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. S to sodbo je bila torej tožniku odškodnina za nepremoženjsko škodo od skupaj 2,150.000,00 SIT znižana na 1,800.000,00 SIT.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se pritožba tožene stranke v celoti zavrne, torej tudi za revizijsko spornih 350.000,00 SIT. Tožnik se ne strinja z razlogi sodišča druge stopnje, da je strah večje intenzivnosti ob nesreči sicer preživljal, da pa kasneje ni bilo razloga za kakršenkoli strah, saj je taka ugotovitev v nasprotju s tožnikovo izpovedjo in izvedenskim mnenjem. Taka je bila tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pa je glede obstoja takoimenovanega sekundarnega strahu odločilo drugače. Ker je to storilo brez pritožbene obravnave, je prišlo do relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Znižanje odškodnine za strah je bilo zato neutemeljeno. Sodišče druge stopnje je neutemeljeno znižalo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, saj je obseg tega znižanja ugotovljen v višini 10 odstotkov. Tožnik povzema konkretne omejitve pri svojem delu in domačih aktivnostih ter zaključi, da je sodišče druge stopnje z znižanjem odškodnine tudi za to obliko nepremoženjske škode napačno uporabilo materialno pravo.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki ni vložila revizijskega odgovora, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Tožnik neutemeljeno očita sodišču druge stopnje relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke 373. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP. Sodišče druge stopnje v razlogih sodbe ni navedlo, da ni bilo razloga za kakršnokoli zaskrbljenost, pač pa, da ta zaskrbljenost ni bila tolikšne intenzivnosti in obsega kot v primerih življenjske ogroženosti. Zato revizijsko sodišče razume navedene razloge sodišča druge stopnje tako, da ugotovljeni obseg in intenzivnost tudi sekundarnega strahu ne utemeljujeta prisoje odškodnine v višini 250.000,00 SIT, ne pa tako, kot razume revizija, da naj bi sodišče druge stopnje ugotovilo, da tožnik sekundarnega strahu sploh ne bi prestajal. Revizijsko sodišče je še ugotovilo, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev.

Obe sodišči sta v tej pravdni zadevi ugotovili naslednjo dejansko podlago o obsegu tožnikove nepremoženjske škode. Tožnik je poklicni šofer tovornjaka, v času nesreče je bil star 26 let. Diagnoza njegove poškodbe se je glasila: popolni izpah leve ključnice v sklepu z lopatico. V bolnici je bil dvakrat, prvič zaradi operacije, ker se izpah ni dobro zdravil na konzervativni način, drugič zaradi odstranitve osteosintetskega materiala. Mavec je nosil štiri tedne, prestal je več rentgenskih slikanj, odstranili so mu šive, hodil je na kontrolne preglede in fizioterapijo, v bolniškem staležu je bili štiri mesece. Stalne hude bolečine je trpel pet dni, stalne srednje sedem dni, stalne lahke nadaljnjih sedem dni, nato pa so se te v obdobju šestih mesecev postopno zmanjševale in sedaj prihaja do občasnih lahkih telesnih bolečin ob dvigovanju težjih bremen in vremenskih spremembah. Take bolečine bo tožnik trpel tudi v bodoče. Za to obliko nepremoženjske škode mu je bilo prisojeno 600.000,00 SIT odškodnine.

Poleg strahu večje intenzivnosti ob sami nesreči zaradi čelnega trčenja je pri tožniku prišlo tudi do zaskrbljenosti v trajanju štirih mesecev za izid zdravljenja, predvsem ali bo še enako sposoben opravljati svoj poklic. Odškodnina za to obliko škode je bila na drugi stopnji prisojena v znižanem znesku 100.000,00 SIT.

Tožnik trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja svojih življenjskih aktivnosti, ki jih povzroča omejena gibljivost rame lažje stopnje. Zaradi tega mora vlagati več naporov v dvigovanje že srednje težkih bremen nad nivo ramena, pa tudi v opravljanje svojega poklica šoferja tovornjaka, omejen je pri delu na domači kmetiji s kmečkimi orodji, omejen je pri rekreaciji, zlasti igrah z žogo. Te omejitve je utrpel že v starosti 26 let in bodo zato dolgotrajne. Sodišče druge stopnje mu je za to obliko nepremoženjske škode odškodnino znižalo na 1,000.000,00 SIT.

Tožnik trpi duševne bolečine tudi zaradi skaženosti, ker mu je operacija pustila postoperativno 1 cm široko in približno 15 cm dolgo brazgotino. Za to obliko nepremoženjske škode je bilo tožniku prisojeno 100.000,00 SIT odškodnine.

Pravna podlaga za odločanje v tej pravdni zadevi je v določbah 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki med drugim vsebujejo tudi merila za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Pri tej prisoji mora sodišče individualizirati vsak posamezni odškodninski primer, ugotoviti mora torej konkretne objektivne prizadetosti posameznega oškodovanca in vpliv teh prizadetosti v njegovi duševnosti glede na njegove individualne okoliščine, kot so starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobne okoliščine. Poleg tega mora sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati širše družbene okvire, ki se odražajo ob primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin.

Pravkar povzeta merila za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo so tudi po presoji revizijskega sodišča upravičevala sodišče druge stopnje za delno znižanje odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Konkretno ugotovljeni obseg obeh revizijsko spornih oblik nepremoženjske škode ni utemeljeval prisoje kar 250.000,00 SIT odškodnine za prvo obliko in 1,200.000,00 SIT odškodnine za drugo obliko škode. Niti ugotovljeni obseg strahu, niti konkretne ugotovljene tožnikove vsakodnevne omejitve pri delu in siceršnjem življenju kljub njegovi mladosti niso bili tolikšne, da bi bile sorazmerne siceršnji prisoji odškodnin v podobnih odškodninskih zadevah. Prav ta primerjava je sodišču druge stopnje narekovala znižanje odškodnine zaradi ustreznejše umestitve v širše družbene okvire za prisojo pravične denarne odškodnine. Zato uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo, z njo pa tudi tožnikove priglašene revizijske stroške.