Jedro

Navajanje različnih razlogov v odločitvah tožene stranke z dne 2.8.1995 in 7.8.1995 kaže na to, da je bila odpoved dana zaradi fiktivnih razlogov in brez predhodno vodenega postopka. Taka odpoved pa ne more biti zakonita, zato sta pravilni odločitvi nižjih sodišč, ki sta razsodili, da tožnici delovno razmerje na podlagi takih odločitev ni prenehalo.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo zahtevku tožnice, razveljavilo odločitvi tožene stranke z dne 2.8.1995 in 7.8.1995, ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo in da jo je zato ta dolžna pozvati nazaj na delo.

Tožničine denarne zahtevke je izločilo in se bodo obravnavali v posebnem postopku.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri formalno ni navajala revizijskih razlogov. Vsebinsko je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da za vložitev tožbe ni bilo procesnih predpostavk in bi sodišče tožbo moralo zavreči. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo procesno pravo. Tožnica proti sklepu o prenehanju delovnega razmerja ni ugovarjala v predpisanem roku. Poleg tega je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za določen čas, zato ni pravilna odločitev, da ji delovno razmerje še traja. Delovno razmerje ji je prenehalo že po zakonu, zaradi odsotnosti z dela, daljše od petih dni. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in tožbo zavrže oziroma podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane.

Revizija vsebinsko zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj ne bi bilo procesnih predpostavk za vložitev tožbe. Zakaj naj bi manjkale procesne predpostavke sicer ne pojasni, navaja pa, da tožnica proti sklepu o prenehanju delovnega razmerja ni ugovarjala v predpisanem roku. Zatrjevan prepozen ugovor in možne posledice takšnega ugovora s procesnimi predpostavkami nimajo nič skupnega.

Kot procesne predpostavke pravna teorija navaja okoliščine in lastnosti, ob katerih je dopusten postopek, tožba, obravnava in meritorna sodba. Tako določba 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), kot tudi 44. člena kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (KPDZD - Uradni list RS, št. 26/91-I), predvidevata možnost sodnega varstva, če delavec ni zadovoljen z odločitvijo delodajalca ali mu ta ne odgovori. Ker tožnica ni bila zadovoljna z odgovorom tožene stranke z dne 15.9.1995, je bila upravičena do sodnega varstva - tak pravni pouk bi moral vsebovati že citirani odgovor - kar z drugimi besedami pomeni, da je bil dopusten postopek, saj je bil vložen v roku krajšem od 30. dni od prejema odgovora. Zato revizijska navedba o pomanjkanju procesnih predpostavk ni sprejemljiva.

Revizijske navedbe o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas in o prenehanju delovnega razmerja po zakonu zaradi odsotnosti z dela daljše od petih dni, pomenijo novoto, ki v postopku do sedaj še ni bila obravnavana, v reviziji pa je možno navajati nova dejstva samo, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka (387. člen ZPP). Zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Revizija tudi ni utemeljena zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Revizijsko sodišče, enako kot sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, ugotavlja, da tožena stranka tožeči stranki ni odpovedala delovnega razmerja tako, kot je to mogoče po določbah ZTPDR, ZDR ali KPDZD, saj navajanje različnih razlogov v odločitvah tožene stranke z dne 2.8.1995 in 7.8.1995 kaže na to, da je bila odpoved dana zaradi fiktivnih razlogov in brez predhodno vodenega postopka. Taka odpoved pa ne more biti zakonita, zato sta pravilni odločitvi nižjih sodišč, ki sta razsodili, da tožnici delovno razmerje na podlagi takih odločitev ni prenehalo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bila ugoditev tožničinemu zahtevku materialnopravno pravilna, zato je revizijo v skladu z določbo 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Dopolnitve revizije z dne 17.11.1998, ki je bila vložena po izteku roka iz prvega odstavka 382. člena ZPP, revizijsko sodišče ni obravnavalo.

Izrek o revizijskih stroških temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).