Jedro

Tožniki vsak s svojim zahtevkom zahtevajo vsak svojo odškodnino za nepremoženjsko škodo, zato so navadni sosporniki. Sodna taksa se odmeri za vsakega tožnika posebej glede na vrednost njegovega zahtevka (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZST-1 in tar. št. 1111 ZST-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Odločanje o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovora tožnic (zoper plačilni nalog z dne 25.5.2016) in odločilo, da sta dolžni plačati sodno takso po izdanih plačilnih nalogih P 26/2016 z dne 25.5.2016, v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa, odločitev o stroških ugovora pa je pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper sklep sta tožnici vložili pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, plačilna naloga razveljavi, toženki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navajata, da tožniki vtožujejo odškodnino v skupnem znesku 8.700,00 EUR. Po vložitvi tožbe je sodišče s plačilnim nalogom z dne 19.4.2016 tožnikom odmerilo sodno takso za tožbo po tar. št. 1111 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 375,00 EUR. Glede na višino odmerjene sodne takse je nesporno, da je sodišče odmerilo sodno takso od vrednosti 8.700,00 EUR. Z navedenim plačilnim nalogom je sodišče tako že odmerilo sodno takso za vloženo tožbo za vse tri tožnike. Taksa je bila plačana dne 4.5.2016, plačala pa jo je druga tožnica. V posledici je potrebno plačilna naloga z dne 25.5.2016 razveljaviti, saj bi drugače prišlo do dvakratnega plačila sodne takse. Sicer pa menita, da je tudi 8. točka 3. člena ZST-1 jasna, saj določa, da je obveznost plačila sodne takse nerazdelna ko gre za več oseb, ki tožijo skupaj. Pritožnici ne razumeta, da sodišče plačilne naloge za tožnike, ki tožijo skupaj v eni tožbi, izdaja pod isto opravilno številko, saj ena tožba ne more imeti različnih vrednosti spora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožniki vsak s svojim zahtevkom zahtevajo vsak svojo odškodnino za nepremoženjsko škodo, zato so navadni sosporniki v smislu 2. točke prvega odstavka 191. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in ne enotni sosporniki kot to menita pritožnici, saj tako zakon kot narava pravnega razmerja ne terjata, da se spor reši enako za vse (196. člen ZPP).(1) Sodišče prve stopnje je zato sodno takso pravilno odmerilo za vsakega tožnika posebej glede na vrednost njegovega zahtevka (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZST-1 in tar. št. 1111 ZST-1).(2)

5. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, iz plačilnega naloga z dne 19.4.2016 izhaja, da se obveznost plačila sodne takse, odmerjene v višini 375,00 EUR, nanaša le na tožnika (plačilni nalog se glasi na njegovo ime), zato ni mogoče sklepati, da je bila z nakazilom navedenega zneska (opravljenim s strani druge tožnice), sodna taksa plačana za vse tri tožnike. Za tožnika, ki je plačal takso večjo od predpisane, pa je sodišče, ob upoštevanju, da je plačilni nalog pravnomočen, po uradni dolžnosti že odredilo vračilo preveč plačane takse (v višini 180,00 EUR).

6. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo, saj je odločitev tudi o teh stroških postopka odvisna od odločitve o glavni stvari.

Op. št. (1): primerjaj sklepa VS RS II Dor 164/2014 z dne 18.6.2014, II Dor 42/2015 z dne 23.4.2015, sklep VSM I Cp 922/2011 z dne 28.6.2011. Op. št. (2): prvemu tožniku in drugi tožnici, ki uveljavljata plačilo vsak 3.000,00 EUR, je sodno takso odmerilo od te vrednosti, v višini 195,00 EUR, tretji tožnici, ki uveljavlja plačilo 2.700,00 EUR pa od te vrednosti, prav tako v višini 195,00 EUR.