Jedro

US RS je poudarilo, da pojasnilna dolžnost ne pomeni zahteve po točno določenem načinu informiranja, vendar je na podlagi izoblikovanih meril SEU, ključno, da ima povprečen potrošnik na voljo takšne informacije, ki mu omogočajo, da je zmožen oceniti dejansko tveganje, ki ga s podpisom kreditne pogodbe sprejema. To se v primeru kreditne pogodbe z valutno klavzulo (ob hkratni tuji variabilni obrestni meri) izraža predvsem v potencialnem povečanju njegovih kreditnih obveznosti. Pojasnilo mora vsebovati vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute (in povečanje tujih obrestnih mer) na obroke za odplačilo kredita.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje k drugemu sodniku.

II. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 7. 2021. III. Odločitev o stroških postopka s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. MS01 303870014 z dne 29. 6. 2006 in Notarski zapis opr. št. SV z dne 24. 8. 2006, izbris hipoteke in povrnitev plačila pravdnih stroškov (I. točka izreka sodbe). Tožnikoma je naložilo povrniti prvi toženki pravdne stroške v znesku 7.085,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

2. Nadalje je sodišče prve stopnje s sklepom P 72/2019 z dne 20. 7. 2021 zavrglo zahtevo za izločitev sodnice.

3. Zoper izpodbijano sodbo se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi kršitve pravice do lastnine iz 33. člena Ustave RS, socialne funkcije lastnine iz 67. člena Ustave RS, pravice do mirnega uživanja lastnega premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP, kot tudi kršitve načela pravne varnosti iz 2. člena Ustave RS, kršitve pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS ter pravice do enakega varstva pravic v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi iz 22. člena Ustave RS.

Pritožba izpostavlja, da mora biti pogodbeni pogoj kredita v tuji valuti vedno podvržen preizkusu preglednosti, ki je sestavni del ocene nepoštenosti, katero je sodišče prve stopnje napravilo nepravilno, zelo pavšalno in površno. Pri tem je sodišče prve stopnje opustilo metodološko pravilno presojo nepoštenosti tega pogoja in zato izpodbijana sodba v tem delu temelji na zmotni uporabi materialnega prava in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se sicer v 23. in 36. točki obrazložitve sklicuje na stališča Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) v zadevi Andriciuc1, ki poleg zahteve o jasnem in slovnično razumljivem jeziku, transparentnosti pojasnila o konverziji in zmožnosti ocene ekonomskih posledic, opredeljuje pravila razlage varstva potrošnika. Povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, je lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Sodišče prve stopnje je v danem primeru izhajalo zgolj iz seznanjenosti tožnikov z možnostjo nihanja tečajnega razmerja med CHF in EUR ter iz dejstva, da so bila takšna nihanja sprejemljivo tveganje (42. in 43. točka obrazložitve). Pravilno je sicer ugotovilo v 30. točki obrazložitve, da pojasnilna dolžnost ne more biti v celoti odvisna od zainteresiranosti potrošnika, temveč jo je potrebno opraviti v vsakem primeru. V tem kontekstu bi moralo upoštevati in oceniti dejstva, da so bili krediti v CHF v času sklepanja kreditne pogodbe ugodnejši in da je bila valuta CHF pred tem relativno stabilna.

Merila, na podlagi katerih se določi vsebina vestnega in poštenega ravnanja, so pomembna tako iz vidika ugotavljanja, ali je toženka v zadostni meri opravila pojasnilno dolžnost, kot tudi z vidika predpostavke nepoštenosti. Ta merila od banke zahtevajo, da mora posredovati informacije: kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima potrošnik stalno prebivališče, navesti mora mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti (Andriciuc tč. 49 in 50). Pri tem je pomembno, da se razišče, ali je banka kot strokovnjak zagotovila potrošniku vse informacije, ki so ji bile poznane in bi ji morale biti poznane. V obravnavanem primeru je bilo prvemu tožniku pojasnjeno, da so valutni tečaji varni in da večjih nihanj teh tečajev ni pričakovati, čeprav je prva toženka kot strokovnjak na svojem področju poznala mehanizem delovanja valute varnega zavetja, za katerega je značilno, da je stabilen pretežni del časa, močneje pa zaniha v času gospodarskih kriz. Ob tem je nebistveno, da teh nihanj tečajev ni mogoče zanesljivo napovedati, vendar ga pa v času 360 mesecev ni mogoče izključiti. Tudi, če prva toženka ni mogla napovedati intenzivne krepitve CHF proti EUR, pa je nedvomno vedela, da se CHF lahko močno okrepi in da je tveganje neomejeno. Tožnikoma bi morala pojasniti neomejenost valutnega tveganja in možnost, da se tečaj CHF lahko znatno okrepi. Sodišče prve stopnje bi moralo v tem kontekstu pojasnilne dolžnosti dokazno oceniti tudi poročila Banke Slovenije iz let 2005, 2006 in 2007. Sodišču prve stopnje nadalje pritožba očita, da ugotovitve (1. da je verjelo bančni uslužbenki A. A., ki je izpovedala, da je vsem strankam predstavila dobre in slabe plati lastnosti kreditov, pri čemer se tožnikov konkretno ni spomnila, 2. da sta bila tožnika seznanjena s tveganjem iz naslova gibanja in spremembe tečajev tuje valute, 3. da je nezanesljivo in nemogoče napovedati gibanje tečajnih razmerij) ne zadoščajo za ugotovitev, da je prva toženka izpolnila pojasnilno dolžnost. Tožnika bi morala biti opozorjena na možnost velike depreciacije domače valute kot zakonitega plačilnega sredstva, v kateri ima stalno prebivališče. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo zgolj dejstvo obstoja informacije o možnosti zvišanja ali znižanja tuje valute, ni bilo dokazano, da bi bila tožnika dejansko seznanjena z valutnim tveganjem. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da prva toženka pojasnilne dolžnosti ni izpolnila. Pritožba izpostavlja tudi, da je vse pogovore v zvezi s kreditno pogodbe opravil prvi tožnik, kar je smiselno potrdila tudi izpovedba priče A. A. Prva toženka bi morala pojasnilno dolžnost opraviti neposredno do vsakega posameznega kreditojemalca. Pritožba opozarja, da prva toženka ne samo, da ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, ampak je tožnikoma dala tudi zavajajoče informacije, ko je prvemu tožniku zagotovila, da gre za zelo ugoden in varen kredit. Kljub temu, da se priča A. A. ni spomnila konkretnega primera, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je prvemu tožniku enakovredno predstavila prednosti in slabosti kredita v CHF, pri čemer je bila vsebina opozorila in informacij takšna, da se je prvi tožnik na njihovi podlagi zavedal, da lahko pride do spremembe tečajnih razmerij. Sodišče prve stopnje bi moralo izhajati iz ključnega izhodišča, da je pojasnilna dolžnost banke lahko izpolnjena le tedaj, ko informacije, ki jih potrošnik prejme, omogočajo oceno tveganja glede možnosti zelo velike depreciacije domače valute, kot tudi informacije v povezavi z vplivom spremenljive obrestne mere, anuitetnim načinom odplačevanja kredita, ki že minimalne tečajne spremembe zelo specifično odraža na povečanju glavnice in izjemno dolgoročnost kreditnega razmerja v obdobju 360 mesecev. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da ni verjelo pričam tožnikov, ki so skladno izpovedale in potrdile izpovedbo prvega tožnika, da so se sicer zavedale spreminjanja mesečnega obroka, vendar jim je bilo pri prvi toženki pojasnjeno, da naj nihanje ne bi bilo bistveno. Priče so izpovedale, da niso prišle k prvi toženki z izoblikovano idejo, da vzamejo kredit v tuji valuti, da je prva toženka promovirala kredit v tuji valuti kot bolj ugoden, saj je bila mesečna anuiteta precej nižja, da je zatrjevala, da je CHF stabilna in varna valuta, da imajo kredite v CHF tudi bančni svetovalci in da so kredite v CHF ponudili tistim, kreditojemalcem, ki niso bili kreditno sposobni najeti kredita v EUR. Graja tudi, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz s predložitvijo seznama kreditojemalcev, ki so v letu 2006 vzeli kredit v isti poslovalnici kot tožnika pri A. A. in njihovo zaslišanje, kot tudi zavrnitev dokaza z zaslišanjem B. B., ki se ni odzval vabilu. Ob tem izpostavlja, da je VSRS v zadevi II Ips 201/2017 izrecno zavzelo stališče, da je treba zaslišati priče, ki lahko izpovedujejo, kako je banka izpolnila pojasnilo dolžnost v drugim primerih in kakšna je bila praksa prve toženke glede svetovanja kreditojemalcem pri sklepanju kreditov v tuji valuti.

Sodišče prve stopnje pa je svojo obrazložitev oprlo na prepise zvočnih posnetkov zaslišanja C. C., D. D. in E. E., ki jih je v spis vložila prva toženka, kljub izrecnemu nasprotovanju tožnikov, ki sta vztrajala pri neposrednem zaslišanju predlaganih prič. S tem je sodišče prve stopnje kršilo pravico tožnikov do neposredne izvedbe dokazov, kar predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje pritožba očita, da je sodišče prve stopnje razvrednotilo dokazno vrednost reklamnega materiala prve toženke iz leta 2004, v katerem je razglašala stanovanjski kredit v CHF kot idealno kršitev, ki zagotavlja, da se višina mesečne anuitete ne bo bistveno povečala. Vsebina letaka je že sama po sebi zavajajoča, saj izrecno napoveduje gibanje tečaja CHF za naprej. Nadalje sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo avstrijske zgibanke iz leta 2006, ki med drugim dokazuje trditve o preteklih znatnih nihanjih CHF tečaja. Do ste se je sodišče prve stopnje v 40. točki obrazložitve le pavšalno opredelilo. Zmotno pa je ocenilo tudi zloženko Banke Slovenije iz leta 2008 z identično vsebino kot jo je vsebovala avstrijska zloženka. Tudi v tem delu je bilo dejansko stanje nepopolno in tudi zmotno ugotovljeno, zato tožnika sodišču prve stopnje očitata kršitev 8. in 14. ročke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišču prve stopnje nadalje pritožba očita tudi, da ni ustrezno ocenilo dokumentov Banke Slovenije, ki je opozarjala, da se bo ob spremembi tečaja plačilna sposobnost kreditojemalcev lahko bistveno poslabšala, saj bodo zaradi dejstva, da prejemajo prihodke v domači valuti, kredite pa dolgujejo v CHF, le tega mogoče težko servisirali, ker se bo njihova obveznost v domači valuti občutno povišala. Prva toženka bi glede na to razumno pričakovala, da bi poznavanje vsebin dokumentov banke Slovenije v letih 2005, 2006 in 2007 bistveno vplivalo na določitev tožnikov za sprejem valutne klavzule kot bistvenega pogodbenega pogoja.

Pritožba graja tudi stroškovno odločitev, ker sodišče prve stopnje ni priznalo vseh priglašenih odvetniških stroškov.

Glede na vse navedeno predlagata, da sodišče druge stopnje ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da zahtevku ugodi, podredno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglašata stroške.

Tožnika se pritožujeta zoper sklep o zavrženju zahteve za izločitev sodnice. Navajata, da je sodnica na naroku sama izpovedala, da je vzela kredit v isti poslovalnici kot tožnika, vendar da ima kredit v valuti EUR. Glede na to ji očitata nepristranskost in zahtevata njeno izločitev.

4. Prva toženka je odgovorila na pritožbo in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

5. Pritožba zoper sodbo je utemeljena, pritožba zoper sklep ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je sodbo (in sklep) sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri čemer je argumentirano obravnavalo zgolj tiste, ki so za predmetno odločitev odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pri tem je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. V obravnavanem primeru pa se za odločanje uporabljajo tudi določbe prava Evropske unije in sicer Direktiva Sveta 93/13/EGS in njena razlaga v praksi Sodišča Evropske Unije (SEU). Direktiva ne vsebuje posebnih postopkovnih pravil, vendar pa v členu 7(1) opozarja na splošno pravico do učinkovitega pravnega sredstva zagotovljeno s 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah.2 Z njo se posega v načelo procesne avtonomije držav članic, saj morajo biti nacionalna postopkovna pravila uporabljena skladno z načelom enakovrednosti in učinkovitosti. Vse določbe Direktive, ki so nujne za dosego njenega cilja – torej varstva potrošnikov, so namreč obvezne (prisilne) narave (enakovredne določbam javnega reda v pravu držav članic).3 Iz tega izhaja spremenjen procesni položaj nacionalnega sodišča, ki mora nacionalne procesne institute uporabljati prilagojeno zavezi ugotavljanja nepoštenosti pogodbenih pogojev po uradni dolžnosti,4 kar pomeni tudi temu prilagojeno razlagati citirane določbe v postopku pred sodiščem druge stopnje.

7. V zvezi s pritožbenimi očitki glede postopkovnih kršitev sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pritožbena graja glede zavrnitve zaslišanja B. B. utemeljena. Res je sicer, da se že omenjena priča na vabilo ni odzvala ter tudi, da tožnika nista predlagala prisilne privedbe, vendar to ne moreta biti razloga, zaradi katerega sodišče prve stopnje tega dokaza ne bi izvedlo, drugih tehtnih in utemeljenih razlogov pa sodišče prve stopnje ni navedlo. Z neizvedbo tega dokaza je zato kršilo načelo neposrednosti (4. člen ZPP).

8. Pritožbena graja sodišču prve stopnje, da je zavrnilo dokaz s predložitvijo seznama kreditojemalcev, ki so v letu 2006 vzeli kredit v isti poslovalnici kot tožnika pri bančni uslužbenki A. A. in njihovim zaslišanjem (ker je dejansko stanje na podlagi izvedenih dokazov v zadostni meri pojasnjeno in izkazano, navedeni dokazni predlog pa bi postopek zgolj po nepotrebnem zavlačevali, ko gre obenem za podatke z razkritvijo, s katerim bi šlo za kršitev zasebnosti kreditojemalcev), je prav tako utemeljena. Sodišče prve stopnje ima o zavrnitvi tega dokaza zgolj pavšalne razloge, zato je ob dejstvu, da je ta dokaz opustilo, kršilo pravico do izjave tožnikoma (5. člen ZPP).

9. Pritožba nadalje graja, da je sodišče prve stopnje svojo obrazložitev oprlo na prepise zvočnih posnetkov zaslišanja C. C., D. D. in E. E., ki jih je v spis vložila prva toženka, kljub izrecnemu nasprotovanju tožnikov, ki sta vztrajala pri neposrednem zaslišanju prič. S tem je sodišče prve stopnje kršilo pravico tožnikov do neposredne izvedbe dokazov, v posledici česar mu očitata kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V skladu s šestim odstavkom 236.a člena ZPP lahko sodišče odloči, da se namesto zaslišanja priče le prebere njena pisna izjava, ki je bila pridobljena v skladu s prejšnjimi odstavki navedenega člena ZPP. Zaslišanje priče mora sodišče izvesti, če tako zahteva katera od strank. Kot izhaja iz listin v spisu sta tožnika na naroku dne 17. 9. 2019 vztrajala pri neposrednem zaslišanju navedenih prič, sta pa si pridržala pravico sodišču sporočiti drugačno odločitev. Vendar drugačne odločitve do konca naroka nista sporočila. Ker tudi nista mogla vedeti, da sodišče prve stopnje kljub temu, da omenjenih prič ni neposredno zaslišalo, na zvočne zapise njihovih zaslišanj iz drugih postopkov oprlo obrazložitev, tega nista mogla grajata na zadnjem naroku. Zato sedaj v pritožbi pravočasno grajata to procesno kršitev. Glede na to je njuna pritožba v tem delu utemeljena.

10. Sodišče prve stopnje je s postopanjem kot izhaja iz točk 7, 8 in 9 te obrazložitve kršilo procesne določbe, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Tožnika sta dne 24. 8. 2006 s prvo toženko kot banko sklenila kreditno pogodbo v obliki notarskega zapisa, katere predmet je bil stanovanjski kredit za poplačilo kredita, nakupa stanovanjske hiše in izplačilo gotovine za dokončanje gradnje le-te. Znesek kredita je znašal 274.000,00 CHF (175.521,67 EUR) z dobo vračanja 360 mesecev. Predvidena mesečna anuiteta pa 1.317,00 CHF. Obrestna mera, ki je seštevek veljavnega 12 mesečnega LIBOR-ja in obrestne marže, ki je znašala 1,90% p.a., kar je znašalo na dan 29. 6. 2006 3,86% p.a., efektivna obrestna mera pa po pogojih veljavnih na dan 29. 6. 2006 znašalo 5,03% p.a. Prav tako je bil sklenjen Sporazum o zavarovanju denarne terjatve na nepremičnini tožnika. Navedena dejstva med strankama niso sporna.

12. Iz listinskih dokazov in navedb strank kot nesporno izhaja tudi gibanje tečaja evra nasproti švicarskemu franku in dejstvo, da sta tožnika ob sklenitvi pogodbe svoje dohodke prejemala v tolarjih, kot takrat veljavni domači valuti, štiri mesece kasneje (po 1.1.2007) pa v EUR. Nesporna posledica spremembe razmerja omenjenih valut je dejstvo, da je kreditna obremenitev za tožnika večja, če vrednost EUR proti CHF pade, saj mora za vračilo istega števila enot CHF plačati več evrov. Tožnika sta najela kredit v višini 274.000,00 CHF (175.521,67 EUR) v letu 2006 in sta bila v februarju 2019 še vedno dolžna 187.610,75 CHF (164.657,50 EUR) glavnice.

13. Tožnika se v predmetnem postopku sklicujeta na ničnost sporne kreditne pogodbe. Ničnost utemeljujeta z zatrjevanji o špekulativnem ravnanju prve toženke, ki je sporno pogodbo sklenila s profitnim namenom, tožnikoma kot potrošnikoma pa je ponudila pomanjkljive in zavajajoče informacije (kredit mu je predstavila kot ugoden in varen, valutnih tveganj pa mu ni pojasnila). Prva toženka kot banka (profesionalna oseba) je ob sklepanju sporne pogodbe vedela oziroma bi mogla in morala vedeti, da bo tečaj CHF v prihodnje pridobival na vrednosti v razmerju do domače valute, kar bo na eni strani znatno povečalo obveznost tožnika, na drugi strani pa prvi toženki zagotovilo ustvarjanje nesorazmernih dobičkov. Ker je visoko tveganost tožnikoma ponujenega bančnega produkta poznala, jima je relevantne okoliščine za sprejem informirane odločitve zamolčala, tako da je nesorazmerje med pogodbenimi obveznostmi obstajalo že ob sami sklenitvi pogodbe, je prva toženka ravnala v slabi veri in nepošteno, zaradi česar sporna pogodba nima veljavne podlage (cause) in je posledično nična.

14. Za presojo spornega pogodbenega razmerja je potrebno uporabiti pravne predpise, ki se nanašajo na varstvo potrošnika, saj gre v obravnavanem primeru za potrošniško kreditno pogodbo5: določbo 38. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), Direktivo sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških kreditih (v nadaljevanju Direktiva), Zakon o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK) in Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ).

15. Varstvo potrošnikov je podrobneje urejeno v 169. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU), ki je bil podlaga za nastanek 38. člena Listine EU. V 38. členu Listina EU določa, da politike EU zagotavljajo visoko raven varstva potrošnikov. Varstvo potrošnikov je izrecno omenjeno še v tretjem odstavku 114. člena PDEU. V skladu z 12. členom PDEU se morajo zahteve s področja varstva potrošnikov upoštevati tudi pri opredeljevanju in izvajanju drugih politik in dejavnosti EU. Varstvo potrošnikov je tako lahko upravičen razlog za poseg v svobodo gospodarske pobude iz 16. člena Listine EU, kar poudarja tudi US RS,6 ki je v eni od svoji odločitev zapisalo, da je potreba po posebnem varstvu potrošnika kot šibkejše stranke še posebej poudarjena v kreditnem razmerju, torej pri sklepanju kreditnih pogodb. Na eni strani je namreč fizična oseba, ki pridobiva kredit za namene izven svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti, na drugi strani pa gospodarska družba, ki kredit dodeljuje v okviru opravljanja svoje dejavnosti. Dajalec kredita je v času sklepanja kreditne pogodbe v ekonomsko bistveno močnejšem položaju kot potrošnik.7

16. Sistem varstva potrošnika vzpostavlja že citirana Direktiva, ki temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, zaradi česar pristopi k pogojem, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik in na vsebino katerih ne more vplivati.8 Temeljno izhodišče Direktive 93/13/EGS je minimalna harmonizacija. Kot izhaja iz njenega 8. člena, lahko države članice na področju, ki ga ureja ta Direktiva, sprejmejo ali ohranijo najstrožje določbe, ki so združljive s PDEU, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov. Za pravno usodo sporne kreditne pogodbe sta najbolj upoštevna 3. in 4. člen Direktive. Člen 3 prepoveduje nepoštene pogodbene pogoje. To so vsi tisti pogodbeni pogoji, o katerih se stranke niso dogovorile posamično in v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Kot določa 4. člen te Direktive, je treba nedovoljenost pogodbenega pogoja oceniti ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katero je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe ter na vse druge pogoje te pogodbe ali druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen. Pri tem drugi odstavek tega člena določa izjemo glede presoje nedovoljenosti glavnega predmeta pogodbe in ustreznosti razmerja med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago. Nedovoljenost teh pogodbenih pogojev se ne presoja, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku. V dvomu glede pomena pogoja prevlada razlaga, ki je za potrošnika najbolj ugodna (člen 5 Direktive).9

17. Posledica prenosa Direktive v slovenski pravni red tako torej predstavljajo dopolnjene določbe 22. do 24. člena ZVPot z novelo ZVPot-A, ki omejujejo pogodbeno svobodo v razmerjih med potrošniki in bankami in s tem zagotavljajo varstvo potrošnika. V 22. členu ZVPot določa, da pogodbeni pogoji zavezujejo potrošnika le, če je bil pred sklenitvijo pogodbe seznanjen z njihovim celotnim besedilom, tako da ga je podjetje nanje izrecno opozorilo in so mu bili dostopni brez težav. Pogodbeni pogoji morajo biti jasni in razumljivi. Nejasna določila je treba razlagati v korist potrošnika (peti odstavek 22. člen ZVPot – kot to enako določa člen 5 Direktive). Nadaljnji določbi 23. in 24. člena ZVPot predstavljata materialnopravne predpostavke za ugotavljanje nepoštenosti pogodbenega pogoja, ki so v Direktivi ubesedene v členu 3(1) kot: »…če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.«

18. Nadalje države članice višjo varstvo potrošnikov uveljavijo tudi na način, kot je to storila Slovenija, da v svojo ureditev ne prenese omejitve iz drugega odstavka 4. člena Direktive ter tako omogoči presojo nepoštenih pogodbenih pogojev, ki se nanašajo na glavni predmet pogodbe in so jasni in razumljivi. Vendar pa navedeno ne pomeni, da jasnosti in razumljivosti pogodbenih pogojev sodišču sploh ni potrebno presojati. Zadeva po jasnem in razumljivem besedilu je vsebovana v členu 5 Direktive, ki določa, da morajo pogodbeni pogoji vedno izpolnjevati to zahtevo, iz česar sledi, da se ta zahteva uporabi tudi kadar pogoj spada na področje uporabe člena 4(2) navedene Direktive in tudi če država članica te določbe ni prenesla. Sodišče mora preveriti jasnost in razumljivost pogodbenega pogoja, ki se nanaša na glavni predmet pogodbe in to ne glede na prenos člena 4(2) Direktive v pravni red države članice.10 Ta je pomembna za nadaljnjo presojo elementov nepoštenosti; okoliščina nejasnosti pripravljenega bančnega produkta vpliva na presojo nepoštenosti, saj onemogoča izravnavo podrejenosti, kar je bistveno za preudarno in poučeno potrošnikovo sklepanje kreditne pogodbe.11

19. Na podlagi navedenih materialnopravnih izhodišč je zaključiti, da bi lahko v konkretnem primeru govorili o nepoštenosti pogodbenega pogoja (dogovor o valuti vračila v CHF), ki bi vodil do pravne posledice ničnosti pogodbe, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile ob sklenitvi pogodbe kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: - kršitev oziroma neizpolnitev pojasnilne dolžnosti banke - nedobrovernost banke, - obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank.Poenostavljeno povedano: ugotoviti je bilo potrebno ali je bil ob sklenitvi kreditne pogodbe v CHF zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti banke pogodbeni pogoj zgolj nejasen oziroma nerazumljiv ali pa je bil tudi nepošten zaradi bankine nedobrovernosti in znatnega neravnotežja, ki ima za posledico najhujšo sankcijo, ničnost pogodbe.

20. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi ukvarjalo pretežno z vprašanjem izpolnitve pojasnilne dolžnosti banke, katere presoja pa se v določenih segmentih dotika tudi presoje bankine dobrovernosti in uravnoteženost pogodbenih strank v njunih obveznostih in pravicah. Ob tem je sicer pravilno povzelo materialno pravna izhodišča obravnavane zadeve, vendar je le-ta zmotno uporabilo in v posledici tega je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zaključilo je namreč, da sta tožnika razumela valutno tveganje povezano s krediti vezanimi na CHF, pri čemer ju prva toženka ni nikoli zavedla oz. jima vsilila kredit v CHF, temveč sta se zanj odločila prostovoljno, ker je bil v danem trenutku bolj ugoden. Menilo je, da sta bila seznanjena z vsemi informacijami, s katerimi je ob sklenitvi ponudbe razpolagala prva toženka, ki so jima bile predstavljene na jasen in pregleden način, tako da sta lahko razumela vse možne rizike, tveganje in bodoče obremenitve. Poleg predstavitve tveganja s strani svetovalke, sta bila tožnika na tveganje opozorjena v 20. točki kreditne pogodbe. Tako dana pojasnila, naj bi po oceni sodišča prve stopnje vodila do zaključka, da sta se tožnika zavedala, da lahko pride do sprememb tečajnih razmerij in s tem do zvišanja anuitete in njunih pogodbenih obveznosti.

21. Navedeno pa je po oceni sodišča druge stopnje glede na sodno prakso SEU premalo za zaključek, da je prva toženka pojasnilno dolžnost pravilno izvedla.

22. Ustavno sodišče RS je sicer po izdani izpodbijani sodbi odločalo v podobnem primeru,12 sodišče druge stopnje citirano odločbo povzema, ker je v njej ustavno sodišče RS strnilo sodno prakso SEU in zelo jasno zavzelo stališče, kakšni so pogoji za presojo, ali je podana zadostna pojasnilna dolžnost s strani banke. Ustavno sodišča RS je namreč v svoji odločbi uporabilo vso že zgoraj navedeno materialno pravo in sodno prakso SEU. Bistveno sporočilo US RS je, da je zahtevo po transparentnosti treba razlagati široko. Tako mora nacionalno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe, preučiti, ali je bil potrošnik v tej zadevi obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih lahko presodi predvsem skupne stroške svojega kredita.13 V okviru razlage pojma pojasnilne dolžnosti bi morale vsebovane informacije vsebovati vsaj to: - kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima kreditojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer,14 - pojasnila morajo biti takšne narave, da lahko povprečen potrošnik na njihovi podlagi oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti,15 - kreditojemalec mora biti jasno obveščen o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, za katero obstaja verjetnost, da ga bo, ekonomsko gledano, težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, v razmerju do tuje valute, v kateri je bil kredit odobren,16 - banka mora navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo kredita v tujih valutah,17 - posebej pomembna so pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, in zvišanja tuje obrestne mere,18 - ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak mu je treba omogočiti tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto,19 - morajo številčne simulacije prispevati k temu, da potrošnik razume dejanski obseg dolgoročnega tveganja, povezanega z mogočimi nihanji menjalnih tečajev, in s tem tveganja, neločljivo povezana s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti.20

23. US RS je še poudarilo, da pojasnilna dolžnost ne pomeni zahteve po točno določenem načinu informiranja, vendar je na podlagi izoblikovanih meril SEU, kot navedena v prejšnji točki obrazložitve, ključno, da ima povprečen potrošnik na voljo takšne informacije, ki mu omogočajo, da je zmožen oceniti dejansko tveganje, ki ga s podpisom kreditne pogodbe sprejema. To se v primeru kreditne pogodbe z valutno klavzulo (ob hkratni tuji variabilni obrestni meri) izraža predvsem v potencialnem povečanju njegovih kreditnih obveznosti. Pojasnilo mora vsebovati vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute (in povečanje tujih obrestnih mer) na obroke za odplačilo kredita.21

24. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, katero pojasnilo ali gradivo banke je pri povprečnem potrošniku moglo in moralo povzročiti ne le, da se je zavedal tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov, ampak da se je moral in mogel zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Takšnega zavedanja banka ni mogla doseči s predstavitvijo drugega kredita v domači valuti, s predstavitvijo možnosti (neugodnega) nihanja tečaja (in tuje obrestne mere) in/ali predstavitvijo preteklih nihanj tečajnega razmerja (v grafični obliki) v povezavi z zatrjevanim vplivom na višino obveznosti.22 Tovrstna pojasnila namreč ne izrazijo razumljivo tveganja v realni sferi potrošnikovih kreditnih obveznosti in ob upoštevanju dolgoročnosti kreditnega razmerja. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti torej zmožnost zavedanja tožnikov dejanskega obsega tveganja najema tovrstnega kredita s posebnim opozorilom na vpliv zelo velike depreciacije domače valute na obroke odplačevanja njune kreditne obveznosti.

25. Sodišče prve stopnje je kot prepričljivejšo vzelo izpovedbo priče A. A., zaposlene pri prvi toženki, ki je opisala postopek najemanja kredita od razgovora, ugotavljanja kreditne sposobnosti do predstavitev dobrih in slabih lastnosti kreditov, pri čemer je kot slabost kredita vezanega na CHF predstavila možnost valutnega tveganja. Kredite v domači valuti in CHF je predstavila uravnoteženo in na razgovoru ni dajala prednost nobenemu kreditu. Strankam pa je običajno predstavila tudi grafe, nikoli pa ni dala niti opisno okvirja do kakšne spremembe anuitete lahko pride. Kot manj prepričljive je sodišče prve stopnje vzelo izpovedi prič in tožnikov – komitentov prve toženke, ki so najeli kredit v CHF, ker so po oceni sodišča prve stopnje zainteresirane za izid postopka. Tem izpovedbam je bilo skupno, da so bile priče seznanjene, da se lahko anuiteta spreminja, vendar v majhnem deležu, ter da o tem, kaj se lahko zgodi z vrednostjo CHF niso bile poučene.

26. Zaključki sodišča prve stopnje ne vzdržijo pritožbenega preizkusa. Sodišče prve stopnje je v celoti verjelo in poklonilo vero bančni uslužbenki, ne da bi ob tem celovito ocenilo tudi izpovedbe ostalih prič, predlaganih s strani tožnikov in izpovedbo tožnikov v povezavi z izpovedbami bančne uslužbenke v zvezi z razhajanji med njihovimi izpovedbami. Hkrati se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh s strani tožnikov predloženih listin v spisu, ki so relevantne glede vprašanja zamolčanja informacij, s katerimi je banka razpolagala pred sklenitvijo sporne pogodbe, vse pa v povezavi z izpovedbami prič.

27. Kljub zaslišanju večih prič, bivših kreditojemalcev kreditov v CHF, je v sodišče prve stopnje v dokazni oceni zgolj povzelo njihove izpovedbe v povezavi z ugodnostjo kredita v CHF oziroma z valutno klavzulo, ni pa se ukvarjalo z izpovedbami v delu, ki se nanašajo na njihovo razumevanje valutnega tveganja ob predstavljenih informacijah, posebej glede tega, ali so razumeli ekonomske posledice, ki jih bodo utrpeli v primeru večjega nihanja tuje valute (CHF). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so se vsi kreditojemalci (vključno s tožnikoma) odločili za zanje bolj ugoden kredit z manjšim obrokom in posledično lažjim odplačevanjem ne more biti razlog za zaključek o izpolnjeni pojasnilni dolžnosti banke. Dejstvo je, da potrošniki ob jemanju kredita zasledujejo prav ta cilj, vprašanje pa je, ali so bili potrošniki zadostno informirani, in na kakšen način so bili informirani, da so razumeli vsebino valutnega tveganja, torej kakšne ekonomske posledice bo zanje predstavljal morebiten dvig tuje valute (CHF) v razmerju do domače valute (domača valuta tožnikov v konkretnem primeru je bil EUR), ob dejstvu, da so kreditojemalci dohodek prejemali v domači valuti (tožnika sta prejemala mesečni dohodek najprej v tolarjih, od 1. 1. 2007 pa v EUR).

28. Posojila vezana na CHF so bila izpostavljena tako obrestnemu (kar je običajno pri kreditnih pogodbah, razen če gre za fiksno obrestno mero) kot tudi še dodatno valutnemu oziroma tečajnemu tveganju. Ali je bilo slednje tožniku (ob dejstvu, da druga toženka na pogovorih s prvo toženko ni bila prisotna) kot povprečnemu potrošniku na ustrezen in jasen, torej razumljiv način predočeno, iz razlogov sodišča prve stopnje ni moč razbrati. Zgolj iz tožniku predočenega dejstva, da se bo v posledici dviga tečaja CHF njegov obrok zvišal, ni moč sklepati o njegovem zavedanju in razumevanju kaj prinaša dodatno tveganje. Šlo je namreč za odstopanje od običajnega kreditnega razmerja (v tolarjih kot takrat veljavni domači valuti), saj je prinašalo še dodatno (valutno) tveganje, ki je zaradi dolge 30 let trajajoče dobe odplačevanja predstavljalo poseben finančni položaj za potrošnika, ki ga bi morala banka kot bančni strokovnjak predstaviti na jasen in enostaven način, torej na način razumljiv vsakemu povprečnemu potrošniku (kar sta bila naša tožnika).

29. Sodišče druge stopnje torej glede na zaključke sodišča prve stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ob izdelavi dokazne ocene ni ugotavljalo, ali sta tožnika prejela pojasnila o veliki depreciaciji domače valute (in povečanje tujih obrestnih mer) na obroke za odplačilo kredita. Kot izhaja namreč iz izpovedbe bančne uslužbenke, le-ta ni nikoli tožnikoma opisno dala okvirja do kakšne spremembe anuitete lahko pride v dobi odplačevanja kredita. Kot se je že izjasnilo v tej zvezi SEU, bi pojasnila dolžnost morala zajemati predvsem to pojasnilo o veliki depreciaciji in jasen prikaz, kaj le-ta pomeni na kreditno obveznost tožnikov. Prav tako sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali sta tožnika razumela dejansko tveganje, ki sta mu bila izpostavljena v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejemata dohodke, glede na obračunsko valuto. Pri tem se postavlja tako vprašanje, ali sta bila o tem sploh obveščena in ali sta se velikega tveganja tudi dejansko zavedala. Zadostnih ugotovitev o tem sodišče prve stopnje nima.

30. Nadalje pritožba graja, da se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pojasnilne dolžnosti banke ni opredelilo do vseh s strani tožnikov predloženih listin, ki izkazujejo, da je banka zamolčala določene informacije, s katerimi je bila seznanjena pred sklenitvijo sporne Pogodbe o zelo veliki izpostavljenosti tečajnemu tveganju kreditojemalcev, ter da je v primeru velike volatilnosti CHF mogoča realizacija teh tveganj pri kreditojemalcih, ne pa tudi pri bankah. Pritožba izpostavlja opozorila Banke Slovenije poslovnim bankam od leta 2005 dalje, ki so bila javno objavljena, ki potrditvah tožeče stranke kažejo na verjetnost uresničitve apreciacije tečaja CHF ter posledično uresničitev valutnega tveganja za potrošnika.

31. Sodišče druge stopnje se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da prva toženka ni mogla predvideti, da lahko pride do tako velikih sprememb (okrepitev CHF najprej v letu 2011 in nato v letu 2015), da pa je sicer lahko pričakovala, da v daljšem časovnem obdobju obstaja verjetnost, da bo prišlo do spremembe v gospodarstvu ali na trgih, kar se bo lahko odražalo tudi v spremembah vrednosti valut ali referenčni obrestni meri. Zato ni moč pritrditi nadaljnjemu zaključku sodišča prve stopnje, da toženka v letu 2006, ko sta tožnika sklepala kreditno pogodbo, ni imela nobenega indica za sklepanje, da se bo CHF toliko okrepil, saj s strani tožnika predložene listine (letna poročila bank in članki) tega ne izkazujejo in toženka v času sklepanja Pogodbe ni razpolagala z informacijami, na podlagi katerih bi lahko predvidela bodoče spremembe, posledično tožnikov o njih ni bila dolžna obvestiti. Sodišče druge stopnje se sicer strinja, da nihče ni mogel pričakovati ukrepov švicarske banke v letih 2011 in 2015, vendar pa se tukaj postavi vprašanje, ali banka, glede na opozorila BS in zgodovine preteklega dogajanja z gibanjem CHF kot velika finančna strokovnjakinja, za katero se je v postopku izkazalo, da se je posebej ukvarjala s produktom trženja kreditov v CHF, ni mogla in morala predvideti, da do apreciacije CHF v 30 letih (kolikor je bila doba odplačevanja po sporni pogodbi), vendarle lahko pride. Vrednost tečajev je v odvisnosti od gospodarskih razmer, pri čemer toženka ves čas poudarja, da je CHF veljal za stabilno valuto, kar pomeni, da bi bilo sklepati, da bo v primeru najhujše gospodarske spremembe, kot je to gospodarska kriza (do katere je dejansko prišlo po sklenitvi Pogodbe) obveljal CHF za stabilno valuto, v kateri pa tožnika nista prejemala dohodkov. Postavlja se vprašanje, ali je banka kljub temu, da ni mogla napovedati natančno prihodnje gibanje tečaja CHF, mogla in morala predvideti, da so tveganja apreciacije CHF glede na vsebino obvestil BS in preteklo zgodovino gibanja CHF, celo pričakovana in realna ter bi o tveganjih v tem smislu morala obvestiti kreditojemalce pred sklenitvijo pogodb.

32. Po oceni sodišča druge stopnje se na tem mestu postavlja tudi vprašanje bankine dobrovernosti glede sklepanja kreditnih pogodb v tuji valuti. Zakaj je banka tržila produkt v CHF, ko po drugi strani ves čas zatrjuje, da je bil kredit v EUR (kot domači valuti) zanjo manj ugoden (za potrošnike pa bistveno bolj ugoden) od CHF kredita? Kaj je torej v bodočnosti, ob dejstvu, da je šlo v večini za stanovanjske kredite in dolgo dobo odplačevanja (20 let in več, v našem primeru pa celo 30 let) mogla in morala pričakovati od trženja tega produkta? Tržni produkti banke so vendarle namenjeni pridobivanju čim večjega dobička.

33. Ob tem pa se seveda postavi vprašanja uravnoteženosti pravic in obveznosti pogodbenih strank, ko po eni strani banka priznava, da je pretežen del valutnega tveganja na strani kreditojemalcev, obrestno tveganje pa na strani obeh. V primeru apreciacije CHF bi se namreč valutno tveganje izrazilo (kar se je kasneje izkazalo v realnosti) le pri kreditojemalcih, posledično pa se je pri njih izrazilo tudi obrestno tveganje, kar nenazadnje dokazuje že golo dejstvo, da se je z apreciacijo CHF dvigovala glavnica in je logično, da so se posledično dvigovale tudi obresti. Ker pa je kreditna pogodba določala anuitetno odplačevanje (ki ima za posledico, da se v začetni dobi odplačevanja pretežno odplačujejo obresti, šele nato se začne delno odplačevati tudi glavnica), sta tožnika, ki sta najela kredit v višini 274.000,00 CHF (175.521,67 EUR) v letu 2006, bila v februarju 2019 še vedno dolžna 187.610,75 CHF (164.657,50 EUR) glavnice, pa čeprav sta obveznost po kreditni pogodbi redno izpolnjevala.

34. Upoštevaje vse navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, vendar pa je pri ugotavljanju pravno odločilnih dejstev izhajalo iz nepopolnega, če ne celo zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Odločitev sodišča prve stopnje o obstoju pojasnilne dolžnosti izhaja namreč iz pomanjkljive dokazne ocene vseh v tej smeri izvedenih dokazov. Zaradi pomanjkljive dokazne ocene sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Ker gre za kompleksno zadevo in ob zagotovitvi načela enakega varstva pravic strank ter pravice do rednega pravnega sredstva, sodišče druge stopnje ni samo odpravilo teh kršitev, temveč je sodbo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

35. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje odpravilo procesne kršitve opisane v točkah 7 in 8 obrazložitve ter glede uporabe pisnih izjav prič v postopku (točka 9 obrazložitve) in pravilno uporabilo materialno pravo, ki zahteva, da sodišče v okviru ugotavljanja dejanskega stanja ugotovi, ali sta se tožnika zavedala dejanskega obsega tveganja najema tovrstnega kredita in bila ob tem posebej opozorjena na vpliv zelo velike depreciacije domače valute na obroke odplačevanja njune kreditne obveznosti. Ob tem bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je dokazno breme o pravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti na prvi toženki in ne na tožnikoma. Šele če bi bilo ob ponovni presoji ugotovljeno, da prva toženka pojasnilne dolžnosti ni pravilno izpolnila, bi bilo treba opraviti še presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, v skladu s smernicami, ki jih je za to presojo podalo SEU (presoja dobre vere prve toženke in obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank). V kolikor pa bo sodišče prve stopnje presodilo, da do kršitve pojasnilne dolžnosti ni prišlo, bo odpadla potreba po presoji ostalih dveh pogojev, saj v tem primeru o nepoštenem pogodbenem pogoju in ničnosti kot njegovi pravni posledici ni moč govoriti.

36. V zvezi z izpodbijanim sklepom o zavrženju zahteve za izločitev sodnika, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je le-ta pravilen, glede na to, da je sodnica svoja osebna stališča glede najemanja kreditov delila s strankami konkretnega postopka po zaključeni glavni obravnavi, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča. Izločitev sodnika lahko stranka namreč zahteva, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe (drugi odstavek 72. člena ZPP). Ker je bila torej zahteva za izločitev podana po zaključeni glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, torej prepozno, je pritožba neutemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 7. 2021 (2. točka 365. člena ZPP).

37. Ker je razpravljajoča sodnica z razkrivanjem svojih osebnih stališč in izkušenj do najemanja kreditov pri prvi toženki23 ustvarila dvom v nepristranskost sodišča,24 je sodišče druge stopnje v tem sklepu odredilo, da zadevo v novem sojenju obravnava drug sodnik (356. člen ZPP).

38. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Zadeva C-186/16 z dne 20. 9. 2017. 2 Sodba C-176/17 z dne 13. 9. 2019, tč. 59. 3 Obvestila Komisije - Smernice glede razlage in uporabe Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah z dne 27. 9. 2019, Ur. l. EU C 323/19, tč. 4.1. (v nadaljevanju Smernice). 4 Sodba C-243/08 z dne 4. 6. 2009, 2. točka izreka: Nacionalno sodišče mora po uradni dolžnosti proučiti nedovoljenost pogodbenega pogoja, če razpolaga s potrebnimi dejanskimi in pravnimi elementi. Če tak pogoj šteje za nedovoljen, ga ne uporabi, razen če potrošnik temu nasprotuje. 5 Kar med pravdnima strankama ni sporno. 6 US RS U-I-27/17 z dne 18. 2. 2021. 7 US RS odločba U-I-178/12 z dne 16. 10. 2013, tč. 13. 8 Sodba C-484/08 z dne 3. 6. 2010, tč. 27. 9 VSRS sodba II Ips 5/2020 z dne 19. 6. 2020. 10 Sodba C-125/18 z dne 3. 3. 2020, tč. 47. 11 99. točka sklepnih predlogov generalnega pravobranilca Macieja Szpunarja v zadevi Gomez del Moral Guasch: »v zvezi z zahtevo, da je pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku v skladu s členom 4(2) Direktive 93/13, je v skladu z ustaljeno sodno prakso, da je na to zahtevo opozorjeno tudi v členu 5 te direktive ( 67 ) in je zato, kot je Komisija poudarila v pisnih stališčih, nadzor nad preglednostjo pogoja sestavni del ocene nepoštenosti v smislu člena 3(1) navedene direktive.« 12 Odločba US RS Up-14/21 z dne 13. 1. 2022. 13 Zadeva C-186/16 z dne 20. 9. 2017, 47. točka. 14 Zadeva C-186/16 z dne 20. 9. 2017, 49. točka , zadeva C-51/17 z dne 20. 9. 2018, 74. točka. 15 Zadeva C-186/16 z dne 20. 9. 2017, 51. točka in zadeva C-125/18, z dne 10. 9. 2019 , 51. točka. 16 Zadeva C-51/17 z dne 20. 9. 2018, 75. točka. 17 Zadeva C-51/17 z dne 20. 9. 2018, 75. točka, zadeva C-609/19 z dne 10. 6. 2021, 48. točka. 18 Zadeva C-609/19 z dne 10. 6. 2021, 48. točka. 19 Zadeva C-609/19 z dne 10. 6. 2021, 51. točka. 20 Zadeva C-609/19 z dne 10. 6. 2021, 52. točka. 21 Zadeva C-51/17 z dne 20. 9. 2018., 74. točka. 22 Ustavna odločba Up-14/21 z dne 13. 1. 2022. 23 Glej točko 4 izpodbijanega sklepa. 24 O nepristranskosti tudi ustavna odločba Up-217/15 z dne 7. 7. 2016: Tudi po stališču ESČP sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, pri katerem gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom o njegovi nepristranskosti. Pomembno je tudi to, da se mora nepristranskost sojenja odražati tudi navzven, t. i. videz nepristranskosti sojenja.