Jedro

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zavzelo stališča, da bi šlo pri dnevnem in tedenskem počitku za enovito pravico. Pri izračunu prikrajšanja tožnika je pravilno izhajalo iz vrednosti urne postavke na način, da je plačo delilo s 174 za povprečno 174 ur, kot se obračuna plača pripadnika za opravljanje vojaške službe izven države. Pri dnevnem počitku je že tožnik pri postavitvi zahtevka upošteval le tiste ure, ko je delo opravljal, in mu je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo v celoti. Prav tako v celoti je ugodilo zahtevku iz naslova nezagotovljenega tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati znesek v višini 6.030,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2022 do plačila in pravdne stroške v višini 1.800,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje toženka v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da Republiko Slovenijo zavezuje pravni red Evropske Unije in tako tudi direktive, ki omogočajo določena odstopanja na obrambnem področju (C-742/19). Sodelovanje pri operacijah, ki vključujejo vojaško posredovanje oboroženih sil držav članic, pomeni opravljanje dejavnosti, ki je že po svoji naravi izključena s področja uporabe Direktive o določenih vidikih organizacije delovnega časa. To velja tudi za mednarodne operacije in misije. Na tožniku je bilo trditveno in dokazno breme. Glede dela, ki ga je opravljal, bi moral podati navedbe in jih dokazati, česar ni storil. Sodišče prve stopnje bi moralo zahtevek zavrniti. Upoštevaje novejšo sodno prakso pravica do tedenskega počitka ni kršena, če delavec opravlja neefektivno delo oziroma je odrejena povišana pripravljenost (VIII Ips 21/2018), in pri pravici do dnevnega in tedenskega počitka ne gre za enovito pravico, ampak je bistveno, koliko dela je delavec opravil. Tega sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo. Mesečni načrti dela se pripravijo vnaprej in se lahko razlikujejo od evidenc obremenjenosti, iz katerih je razvidno, katere dni je bil tožniku tedenski počitek zagotovljen. Tožnik je v zvezi s tem navedel le delo posameznega dne, ne pa prejšnjega in naslednjega dne, čeprav se delo na mednarodni misiji lahko začne ob različnih urah. Pri izračunu odškodnine bi bilo treba izhajati iz tega, da je plača na mednarodni misiji določena za ves čas, ne le za 174 ur. Sodna praksa je sicer drugačna, kot ji je sledilo sodišče prve stopnje, vendar pri dnevnem počitku ni upoštevalo, da je tožnik lahko upravičen do plačila le za tiste ure, ko je delo opravljal. Tako pri dnevnem kot tedenskem počitku bi bilo treba upoštevati tudi, da se zagotavljata kot povprečje v določenem časovnem obdobju. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek zavrne, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče sledi podanim razlogom sodišča prve stopnje in glede na pritožbene navedbe dodaja, kot sledi:

5. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na pravni red Evropske Unije in s tem v zvezi poudarja možnost odstopanja od Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL L 299; 18. 11. 2003). Ta direktiva je bila prenesena v pravni red Republike Slovenije, pri čemer je pravica do dnevnega in tedenskega počitka določena z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; 155. in 156. člen ZDR-1), za delavce na obrambnem področju pa še specialno z drugim odstavkom 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), ki ga je pri odločanju pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. V zvezi z dnevnim in tedenskim počitkom delavcev na obrambnem področju (na mednarodnih misijah) je sodna praksa tako Vrhovnega sodišča Republike Slovenije kot Višjega delovnega in socialnega sodišča obsežna, pri čemer ni bilo zavzeto stališče, da bi šlo za drugačno ureditev ali izjemo od pravice do dnevnega in tedenskega počitka.

6. Toženka je pred sodiščem prve stopnje prvenstveno zatrjevala, da je tožniku na mednarodni misiji v Maliju, ki je trajala od 7. 5. 2018 do 20. 11. 2018, tedenski počitek zagotovila. V odgovoru na tožbo je navedla, da mu je zagotovila 25 dni tedenskega počitka, v pripravljalni vlogi z dne 2. 11. 2022 pa, da mu jih je zagotovila 22; te dneve je datumsko opredelila, pri čemer gre večinoma za nedelje (le 19. 5. 2018 in 20. 10. 2018 sta soboti, pri čemer je 20. 10. 2018 naveden za 21. 10. 2018; v predloženi evidenci obremenjenosti, B6, je označen 28. 10. 2018, kar je nedelja).

7. Njene navedbe, ki jih ponavlja v pritožbi, da tožnik glede dela, ki ga je opravljal na mednarodni misiji oziroma na dneve, ki jih je toženka opredelila kot dneve tedenskega počitka, in v urah, ko bi izrabil dnevni počitek, ni podal trditvene podlage, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Tožnik je v tožbi podal konkretne navedbe o delu, ki ga je opravljal na posamezni dan v tednu, trajanju tega dela ter vožnjah na letališče v Bamako, ki so trajale do 22.00, 23.00, 24.00 ali 1.00 ure. Predlagal je izvedbo dokazov, in sicer zaslišanje strank in prič A. A. ter B. B. (toženka je za svoje drugačne navedbe – da je bil tožniku na določene dneve tedenski počitek zagotovljen; v zvezi z dnevnim počitkom konkretnih navedb ni podala – predložila le evidence obremenjenosti, ne pa tudi mesečnih načrtov dela, ki jih omenja v pritožbi).

8. Sodišče prve stopnje je tako pri zagotavljanju dnevnega kot tedenskega počitka utemeljeno verjelo pretežno skladnim izpovedim tožnika in priče A. A.; glede dnevnega počitka oziroma voženj na letališče v Bamako toženka navedb tožnika sploh ni konkretizirano prerekala, kar je ustrezno upoštevalo v izpodbijani sodbi. Glede tedenskega počitka je pravilno ugotovilo, da je bila na te dneve (ob nedeljah) obremenjenost tožnika sicer nekoliko manjša, kot na druge dneve, kar pomeni le, da je imel eno uro več časa po kosilu (tožnik in priča A. A. sta izpovedala o delu tožnika v avtoparku, katerega delovnik je bil ob nedeljah od 8.00 do 8.30 in od 18.00 do 18.30 ure, venomer presežen za uro in pol, udeležbi na obveznih delovnih sestankih, ki so trajali do dve uri, tedenskem usklajevanju, vsakodnevnemu poročanju, polnjenju zalog, pregledom streliva in oborožitve, medicinskem usposabljanju, kar vse je trajalo dodatne tri ure, kot je sodišče prve stopnje povzelo v izpodbijani sodbi).

9. Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dela, ki ga je tožnik opravil na dneve opredeljenega tedenskega počitka, utemeljeno ni upoštevalo tistih opravil, ki odražajo režima dela in bivanja na mednarodni misiji (kot so omejitev gibanja izven baze, nošenje uniforme, čiščenje prostorov; toženka v pritožbi uporablja izraz „neefektivno delo“), niti ni štelo, da bi bil tožniku tedenski ali dnevni počitek kršen zaradi pripravljenosti, kot mu neutemeljeno očita toženka v pritožbi in se s tem v zvezi sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki jo je v izpodbijani sodbi citiralo in sprejeta stališča upoštevalo pri odločitvi.

10. Toženka v pritožbi izpostavlja, da bi tožnik moral navesti tudi delo prejšnjega in naslednjega dne po dnevu opredeljenega tedenskega počitka, kar je storil, pri čemer sama navedb v smeri, da bi mu tedenski počitek zagotovila delno na en in delno na drug dan sploh ni podala. Prav tako ni podala navedb, da bi se tožniku dnevni in tedenski počitek zagotovila kot povprečje v določenem časovnem obdobju, pri čemer za dnevni počitek tega zakonodaja niti ne predvideva, v zvezi s tedenskim počitkom pa sodišče prve stopnje zahtevku tožnika ni ugodilo, ker sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo zagotavljanja tedenskega počitka v tekočem ali naslednjem mesecu, ampak ker je ugotovilo, da je tožnik na dneve, ki jih je toženka opredelila kot proste, opravljal delo.

11. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zavzelo stališča, ki mu sicer utemeljeno oporeka toženka v pritožbi, da bi šlo pri dnevnem in tedenskem počitku za enovito pravico. Pri izračunu prikrajšanja tožnika je pravilno izhajalo iz vrednosti urne postavke na način, da je plačo delilo s 174 za povprečno 174 ur, kot se obračuna plača pripadnika za opravljanje vojaške službe izven države (drugi odstavek 98.c člena ZObr; prvi odstavek 3. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami; Ur. l. RS. št. 67/08 in nadalj.), pri čemer že toženka sama v pritožbi navaja, da je s takšnim izračunom sledilo sprejeti sodni praksi. Pri dnevnem počitku je že tožnik pri postavitvi zahtevka upošteval le tiste ure, ko je delo opravljal, in mu je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo v celoti. Prav tako v celoti je ugodilo zahtevku iz naslova nezagotovljenega tedenskega počitka, pri čemer toženka prisojenega zneska v pritožbi konkretizirano ne izpodbija.

12. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tisti, ki jih uveljavlja toženka, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev, da toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.