Jedro

Če je prosilcu odobrena nujna brezplačna pravna pomoč, se pogoji za odobritev preverjajo naknadno in če je v postopku naknadnega preverjanja ugotovljeno, da prosilec ne izpolnjuje finančnega pogoja za odobritev brezplačne pravne pomoči iz 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, je prosilec dolžan vrniti neupravičeno prejeto pomoč.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.11.2005. S to odločbo je tožena stranka po uradni dolžnosti ugotovila, da je bila tožnici z odločbo Predsednika Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani z dne 31.1.2005 neupravičeno odobrena nujna brezplačna pravna pomoč ter odločila, da je tožnica dolžna vrniti neupravičeno prejeto brezplačno pravno pomoč v znesku 66.000,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje odločbe do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Sodišče prve stopnje soglaša tako z odločitvijo tožene stranke kot tudi z razlogi za odločitev. Tožena stranka je na podlagi 4. odstavka 36. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP-UPB1, Uradni list RS, št. 96/2004) preverila, ali so bili izpolnjeni pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči tožnici. Brezplačna pravna pomoč je bila tožnici odobrena z odločbo tožene stranke z dne 31.1.2005 na podlagi 1. odstavka 36. člena ZBPP - nujna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred Upravnim sodiščem RS za vložitev tožbe zoper odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Pri ugotavljanju lastnega dohodka je tožena stranka skladno z določbo 15. člena ZBPP upoštevala tožničine povprečne mesečne dohodke za obdobje šestih mesecev pred vložitvijo prošnje za dodelitev BPP, to je za obdobje od 1.7.2004 do 13.12.2004, ter na podlagi podatkov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) ugotovila, da je tožnica v tem obdobju prejela nadomestilo v višini 1.039.455, 21 SIT bruto, kar znaša povprečno 171.240,00 SIT mesečno, s čemer je presegla znesek, določen v 2. odstavku 13. člena ZBPP, to je minimalno plačo, ki je v navedenem obdobju znašala 117.500,00 SIT. Na tej podlagi je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 13. člena ZBPP in pravilno uporabila določbo 4. odstavka 36. člena ZBPP.

Tožnica v pritožbi navaja, da je prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložila pri Okrožnem sodišču v Ljubljani dne 12.1 2005. Dne 13.1 2005 je pridobila vse zahtevane podatke o višini njenih dohodkov, ki jih je priložila prošnji. Dne 24.1 2005 se je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom izreklo za nepristojno za odločanje o njeni prošnji. Ta sklep tožnici ni bil vročen, ampak jo je dne 28.1.2005 po telefonu poklicala uradna oseba tega sodišča in zadevo poslala Upravnemu sodišču RS v Ljubljani ter jo pozvala, da dvigne spis. Zadeva je bila poslana upravnemu sodišču brez dokumentacije, ker se je ta izgubila. Da ne bi zamudila roka za pritožbo, ji je sodišče odobrilo nujno brezplačno pravno. Navaja, da če bi ji že takoj, ko se je zaradi Bpp zglasila pri Okrožnem sodišču, pojasnili, da ji ta, glede na višino dohodkov ne pripada, prošnje sploh ne bi vložila. Navaja še, da prejema neto znesek pokojnine 109.000,00 SIT, od tega plačuje kredit v višini 30.000,00 mesečno, ter stroške v višini 40.000,00 do 50.000, 00 SIT mesečno. Zato upoštevanje bruto zneska ni utemeljeno.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, ki jih navaja so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbah ZBPP, na katere se pravilno sklicuje prvostopno sodišče. Iz podatkov spisa izhaja in tudi ni sporno, da je bila tožnici z odločbo tožene stranke dodeljena nujna brezplačna pravna pomoč na podlagi določbe 1. odstavka 36. člena ZBPP. Ta določba omogoča takojšnjo odobritev brezplačne pravne pomoči za dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam, če tega dejanja ne bi opravil - zamuda roka za kakšno dejanje, kar bi imelo za posledico izgubo pravice opraviti to dejanje. Da gre za tak primer, izhaja iz tožničine prošnje z dne 12.1.2005, v kateri je navedla, da prosi za Bpp za vložitev tožbe zoper dokončno upravno odločbo z dne 24.12.2004 in da rok za vložitev tožbe poteče dne 30.1.2005, ter kot obliko zahtevane Bpp navedla nujno Bpp. Ta oblika Bpp se po določbi 1. odstavka 36. člena ZBPP odobri, ne glede na določbe tega zakona o pogojih in postopku za odobritev Bpp. To pomeni, da se prosilcu nujna Bpp odobri, ne da bi organ, pristojen za odobritev preverjal, ali prosilec izpolnjuje pogoje za odobritev. Edini pogoj za odobritev nujne Bpp je, da prosilec izkaže nastop okoliščin, zaradi katerih je dodelitev Bpp nujna. Seveda pa to ne pomeni, da prosilcu, ki mu je bila odobrena nujna Bpp, ni treba dokazati, da izpolnjuje z zakonom določene pogoje za odobritev Bpp in da jih pristojni organ ni dolžan preverjati. Le da jih, drugače kot pri redni obliki Bpp, ko pristojni organ pogoje preveri že pred odločitvijo na podlagi predloženih dokazil, ki jih je prosilec dolžan priložiti prošnji, preveri naknadno, na podlagi dokazil, ki jih je prosilec dolžan predložiti takoj, ko mu je Bpp odobrena ali najkasneje v 8 dneh po odobritvi (3. odstavek 36. člena ZBPP). Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka s tem, ko je naknadno preverjala pogoje, pod katerimi je prosilec upravičen do Bpp, ravnala skladno z določbo 36. člena ZBPP. In ker je na podlagi podatkov ZPIZ ugotovila, da so tožničini dohodki v obdobju šestih mesecev pred vložitvijo prošnje znašali mesečno 173.240,50 SIT bruto in da živi sama ter nima družinskih članov, kar vse izhaja iz podatkov spisa in tem ugotovitvam tožnica niti ne ugovarja, navedeni znesek pa presega minimalno plačo, ki je v navedenem obdobju znašala 117.500 SIT mesečno, je pravilen sklep tožene stranke, da tožnica finančnega pogoja za odobritev Bpp iz 13. člena ne izpolnjuje. Ta člen namreč določa, da je upravičenec do Bpp oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka.(1. odstavek). Šteje se, da bi bilo socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) ne presega višine minimalne plače (2. odstavek). Ker je bilo v postopku naknadnega preverjanja ugotovljeno, da tožničini dohodki presegajo znesek 79.436,00 SIT, ki ga je tožnica navedla v prošnji, je tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabila določbe o neupravičeno prejeti Bpp (43. člen ZBPP).

Glede na navedeno, na drugačno odločitev ne more vplivati sklicevanje tožnice, da ji ob vložitvi prošnje ni bilo pojasnjeno, da ji glede na višino dohodkov Bpp ne pripada. Prosilec je namreč dolžan sam navesti pravilne podatke o svojih dohodkih in premoženjskem stanju in o tem predložitvi ustrezna dokazila. Če le teh ne predloži ali navede podatke, za katere pristojni organ ugotovi, da niso resnični, nosi v zakonu predpisane posledice. Tožnica se tudi moti, ko meni, da je pri ugotavljanju lastnega dohodka neutemeljeno upoštevana višina njenih dohodkov v bruto znesku. Ker zakon, ki določa minimalno plačo govori o plači, njena višina predstavlja bruto znesek. Iz navedenega razloga je potrebno dohodke prosilca upoštevati v bruto zneskih, saj je le ob takšni primerjavi mogoče pravilno uporabiti navedeni kriterij.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.