Jedro

Onesnaževalec, ki obremenjuje okolje z emisijami iz posameznega vira v okolje, je dolžan izvajati spremljanje stanja okolja. Zato mora opraviti meritve teh emisij.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, Oddelka v Novi Gorici, št. U 2108/97-7 z dne 18.6.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS), zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.6.1997. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo inšpektorice za varstvo okolja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Inšpekcije za okolje, Enote v N.G. z dne 30.4.1997, s katero je bilo odločeno, da mora tožnik opraviti meritve emisij prašnih delcev in amoniaka na vseh izpuhih vzrejnega objeta na parceli št. 298 k.o. D. po vselitvi nove jate jarkic, in sicer v starosti od 30 do 120 dni ter meritve hrupa v istem obdobju v življenjskem okolju stanovalcev hiše Š..

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS sledilo utemeljitvi tožene stranke in ni ponovno navajalo razlogov za svojo odločitev. Dodalo pa je, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko ni sledila navedbam tožnika, da meritve niso potrebne, ker so bile v preteklosti že enkrat opravljene. Te so bile res opravljene v letu 1976 (meritve emisij prašnih delcev in amoniaka) in v letu 1990 (meritve hrupa). Po mnenju sodišča prve stopnje pa je treba poudariti, da so bile te meritve izvedene v skladu s tedaj veljavno zakonodajo. Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in 5/96, v nadaljevanju ZVO) je postavil nove temelje za varstvo okolja, med drugim tudi predpisovanje novih standardov kakovosti okolja, ki so upoštevani v Uredbi o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja (Uradni list RS, št. 73/94 in 68/96), Pravilniku o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja ter o pogojih za njegovo izvajanje (Uradni list RS, št. 70/96) in v drugih predpisih. V danem primeru je treba tudi meritve hrupa opraviti po sedaj veljavnem predpisu. Za opravljanje meritev so bile podeljene koncesije in bile pooblaščene organizacije za izvajanje meritev emisije snovi v zrak, oziroma merjenja hrupa. Tožeča stranka bi zato morala v skladu z inšpekcijsko odločbo opraviti naložene meritve po vselitvi nove jate jarkic v njihovi starosti od 30 do 120 dni.

V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje tožnik predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v nov postopek. V času vložitve tožbe v uradnem listu ni bil objavljen naslov koncesionarja za izvajanje meritev, določenih v odločbi prvostopnega organa in zato je tudi vložil tožbo. Sodišče pa mu ni odgovorilo, kdo je bil prijavitelj in tudi ni naložilo toženi stranki, da se v primeru meritev določijo nove možne lokacije meritev. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni posredovala naslova koncesionarja v času izdaje izpodbijane odločbe, sicer pa tudi dvomi, da je bila meritev obremenjevanja okolja odrejena zakonito.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje o zadevi odločilo pravilno in za svojo odločitev navedlo razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih, da bi se izognilo ponavljanju, ne navaja ponovno.

Onesnaževalec, ki obremenjuje okolje z emisijami (izpuščanjem oziroma oddajanjem snovi v tekočem, plinastem ali trdnem stanju ali z oddajanjem energije, kamor sodi tudi hrup) iz posameznega vira v okolje ali ki s svojo dejavnostjo povzroča obremenjevanje okolja, je dolžan izvajati njihov monitoring (spremljanje stanja okolja), kot to določa 70. člen ZVO. Povzročitelj obremenitve okolja pa mora po določbi 1. odstavka 106. člena ZVO tudi uskladiti svoje delovanje z obveznostmi, ki mu jih nalaga ZVO, in sicer v rokih, ki so bili določeni s podzakonskimi predpisi. Predpisi, ki jih pravilno navajata upravna organa in sodišče prve stopnje, so bili sprejeti pred izdajo odločbe prvostopnega organa in bi zato moral tožnik opraviti naložene meritve emisij svoje farme, ne glede na opravljene meritve, izvedene v letu 1976 in 1990. V navedenih zakonskih določbah in predpisih je imel zato inšpektor za varstvo okolja tudi po mnenju pritožbenega sodišča zakonito podlago za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 96. člena ZVO.

Upravna organa in sodišče prve stopnje so svojo odločitev utemeljili z ugotovitvijo, da je po sprejetju nove zakonodaje uveljavljeno tudi predpisovanje novih standardov kakovosti okolja in da je prišlo v tožnikovi farmi tudi do spremembe vzrejnega programa. Tem ugotovitvam tožnik izrecno ne ugovarja, pač pa le navaja, da mu tožena stranka ni poslala naslova koncesionarja, ki bi sicer moral biti naveden tudi v uradnem listu. S takšnim ugovorom pa tožnik v tem upravnem sporu ne more uspeti, saj se ne nanaša na pravno in dejansko podlago izpodbijane sodbe. Sicer pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi navedlo naslov pooblaščene organizacije za tožniku naložene meritve ter tudi navedlo, da je tožena stranka še pred vselitvijo nove jate jarkic v tožnikovo farmo izdala 9 pooblastil za meritve emisij hrupa.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.