Jedro

Delo, ki ga je opravljala tožnica, tj. spravilo oziroma grabljenje košenine, samo po sebi sicer ni nevarno, vendar pa je to delo v danih okoliščinah na terenu (zaradi brežine ter visokega in izpostavljenega opornega zidu) pomenilo nevarno dejavnost, saj se je opravljalo na višini. Tožnica je padla z opornega zidu, ki je bil na mestu padca visok več kot 3 metre. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da opravljanje dela, pri katerem lahko (tudi iz nezakrivljenih razlogov) pride do padca z višine več metrov, pomeni opravljanje nevarne dejavnosti, za katero obratovalec objektivno odgovarja.

Pri presoji soprispevka oškodovanca je odločilno tehtanje med stopnjo povečane nevarnosti in morebitnimi neskrbnimi ravnanji delodajalca ter delavca.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo rente v višini 141,29 EUR, saj je pravilno ugotovilo, da ni bodočega prikrajšanja oziroma izgube na dohodku. Tožnica od invalidske upokojitve, tj. od 25. 5. 2019 dalje, prejema višji mesečni dohodek, kot ga je imela v času pred poškodbo, ko je v povprečju 7 mesecev na leto delala pri prvi toženki kot sezonska delavka, sicer pa je prejemala socialne transferje.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v celoti na novo glasi:

"I. Toženi stranki sta solidarno dolžni tožeči stranki v roku 15 dni plačati 23.366,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2019 do plačila.

Kar tožnica zahteva več (to je znesek 33.709,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2019 do plačila) ali drugače (zakonske zamudne obresti za čas od 21. 8. 2019 do 3. 9. 2019 od zneska 23.366,20 EUR) se zavrne.

Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo denarne rente v višini 241,29 EUR z obrestmi.

II.Tožeča stranka je dolžna povrniti toženima strankama 59 % stroškov postopka, toženi stranki pa sta tožeči stranki solidarno dolžni povrniti 41 % stroškov postopka in plačati 41 % sodne takse. Prva tožena stranka nosi stroške izvedencev medicinske stroke. Sklep o višini stroškov bo izdan po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari."

II.V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba toženih strank zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III.Toženi stranki sta solidarno dolžni tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 58,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženkama naložilo, da tožnici solidarno plačata odškodnino v znesku 20.347,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2019 do plačila, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (prvi odstavek I. točke izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v presežku (za znesek 36.727,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2019 do plačila in zakonske zamudne obresti za čas od 21. 8. 2019 do 3. 9. 2019 od zneska 20.347,60 EUR) ter za plačilo denarne rente v višini 241,29 EUR z obrestmi (drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženkama povrniti 66,50 % stroškov zastopanja, toženki pa tožnici 33,50 % stroškov zastopanja in 33,50 % sodne takse, da prva toženka nosi stroške izvedencev medicinske stroke in bo sklep o višini stroškov izdan po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe stranki.

3.Tožnica se ne strinja z ugotovitvijo, da je k škodnemu dogodku delno prispevala in uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi katerih dejstev je njen soprispevek ocenilo na 20 %. Za deljeno odgovornost mora biti ravnanje delavca neskrbno oziroma malomarno. Toženki nista dokazali, da bi bilo njeno ravnanje do takšne mere neskrbno, da bi odstopalo od skrbnosti povprečnega ustrezno usposobljenega delavca. Ni ji mogoče očitati soprispevka, če je naloge opravljala v skladu z navodili nadrejenih. Dejstvo, da je ograja, ki omejuje dostop na oporni zid, na fotografiji vidna, in da je jasen namen ograje, pri presoji soprispevka tožnice ni relevantno. Prisojeni zneski odškodnine po posameznih postavkah so prenizki in niso skladni s standardom pravične denarne odškodnine. Tožničino zdravljenje in trenutno stanje utemeljuje višjo odškodnino, najmanj v višini vtoževane. Pred poškodbo ni imela nikakršnih težav, sedaj pa je njeno življenje bistveno spremenjeno. Tožnica se je svojega padanja v globino zavedala in pri tem doživljala močan strah. Zato ji pripada odškodnina tudi za primarni strah, ki ga je čutila vsaj v času padanja, dokler ni zaradi posledic padca padla v nezavest in izgubila spomin. Glede skaženosti se sodišče prve stopnje ni izjasnilo, ni je upoštevalo pri odmeri višine odškodnine. Izvedenec je zmotno ocenil, da je tožnica potrebovala tujo pomoč le prvi mesec po odpustu iz Inštituta A. dve uri na dan. Potreba po tuji pomoči takoj po odpustu iz rehabilitacije je ugotovljena prenizko. Predlagala je zaslišanje svojega moža in otrok, ki so ji pri tem nudili pomoč, vendar se sodišče prve stopnje do tega dokaznega predloga ni opredelilo, s tem pa zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede rente zaradi izgube dohodka je zmoten zaključek, da tožnica od upokojitve dalje prejema višji mesečni dohodek kot pred nezgodo, ki je tedaj znašal povprečno 671,86 EUR, v kar je že upoštevano obdobje, v katerem ni bila zaposlena v posameznem letu. Zaradi invalidske upokojitve so bili in bodo njeni prihodki nižji, kot če bi še naprej delala. Sodišče prve stopnje je nepravilno odločilo o stroških postopka. Njen uspeh v sporu ni zgolj 33,5 %. Nepošteno je, da bi tožnica trpela tudi stroške povezane z ugotavljanjem temelja, če pa je v tem delu v celoti (ali v pretežnem delu) uspela. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4.Toženki navajata, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotovilo obstoj objektivne odgovornosti prve toženke za nastalo škodo. Grabljenje košenine z brežine nad opornim zidom samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti. Takšna dejavnost postane nevarna šele, če jo delavec izvaja na tak način - za nevarno gibanje po zunanjem/spodnjem izpostavljenem delu dvonivojskega opornega zidu se je odločila tožnica sama. Zmoten je zaključek, da tožnica spodnjega opornega zidu ne bi mogla očistiti, če bi stala na brežini nad zgornjim zidom, saj je sodišče prve stopnje pri tem spregledalo, da je tožnica spravilo košenine opravljala s pomočjo orodja, tj. grabelj z dolgim ročajem (najmanj 1,5 m). S takšnimi grabljami bi zagotovo lahko segla z brežine in z zgornjega dela zidu preko spodnjega dela košenino potisnila z brežine. Tožnici ni bilo treba stati na najbolj izpostavljenem delu opornega zidu oziroma se po njem sploh ne bi smela gibati. Pri ugotavljanju soprispevka je sodišče prve stopnje zanemarilo dejstvo, da je bila tožnica primorana za dostop do brežine nad opornim zidom iti mimo ograje, ki se je nahajala na začetku opornega zidu. Tožnica se je glede na svojo izpoved zavedala nevarnosti, vendar kljub temu ni ravnala drugače. Višine deleža soprispevka sodišče prve stopnje ni zadosti pojasnilo, zato je sodba pomanjkljiva in je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Soprispevek v deležu 20 % je ocenjen prenizko, znašati bi moral najmanj 30 %. Vsak povprečno skrben posameznik bi lahko predvidel, da je gibanje po najbolj izpostavljenem delu zidu nevarno. Sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo valorizacije že izplačanih zneskov odškodnine. Zmotno jih je valoriziralo na dan 3. 9. 2019, ne na dan izdaje sodbe. Zmotna je stroškovna odločitev, sodišče prve stopnje odstotka uspeha strank ni obrazložilo. Toženki pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, kot izhaja iz obrazložitve, podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata stroške pritožbe.

5.Stranki sta podali odgovora na pritožbi, s katerima prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi izpodbijani del sodbe. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

6.Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženk ni utemeljena.

7.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8.Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku tožnice za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi poškodbe v nesreči pri delu (dne 20. 6. 2017 je pri grabljenju oziroma spravilu košenine z brežine padla z zunanjega dela opornega zidu) na podlagi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v povezavi s prvim in drugim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

9.Neutemeljene so pritožbene navedbe toženk, da v obravnavanem primeru ni podana objektivna odgovornost prve toženke kot delodajalca, ki je imela v času nastanka škode svojo civilno odgovornost zavarovano pri drugi toženki. Delo, ki ga je opravljala tožnica, tj. spravilo oziroma grabljenje košenine, samo po sebi sicer ni nevarno, vendar pa je treba pritrditi presoji sodišča prve stopnje, da je to delo v danih okoliščinah na terenu (zaradi brežine ter visokega in izpostavljenega opornega zidu) pomenilo nevarno dejavnost, saj se je opravljalo na višini. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica padla z opornega zidu, ki je bil na mestu padca visok več kot 3 metre. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da opravljanje dela, pri katerem lahko (tudi iz nezakrivljenih razlogov) pride do padca z višine več metrov, pomeni opravljanje nevarne dejavnosti, za katero obratovalec objektivno odgovarja. To objektivno predvidljivo posledico oziroma nevarnost lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjša, a je kljub vsemu ne more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Pri objektivni odgovornosti mora odgovorna oseba dokazati, da nevarna dejavnost ni bila vzrok škode, torej da je vzrok za nastalo škodo ravnanje oškodovanca, ki je zunaj sfere odgovorne osebe in ki ga ni mogla predvideti pa tudi ne preprečiti škodljivih posledic tega dogodka oziroma ravnanja (prvi in drugi odstavek 153. člena OZ). Breme zatrjevanja in dokazovanja nepričakovanosti oziroma neizogibnosti dejanja tožnice je na strani toženk, ki pa nista zadostili trditveni podlagi v tej smeri.

10.Objektivne odgovornosti za nastalo škodo se toženki ne moreta razbremeniti s pritožbenim izpostavljanjem, da se je tožnica dela lotila na nevaren način oziroma da je delo postalo nevarno zaradi načina izvedbe, ker se je tožnica z gibanjem po izpostavljenem opornem zidu, na katerem za spravilo košenine z brežine ni bilo nujno potrebno stati, sama izpostavila nevarnosti. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da prva toženka delavcem ni dala natančnih in jasnih navodil za delo, tj. kako in kje naj se grabi košenina, da jih ni poučila o varnem delu na spornem območju brežine in opornega zidu ter da na terenu ni izvajala nadzora nad delom, ki sicer utemeljujejo krivdno odgovornost in jim toženki v pritožbi niti ne oporekata, namreč v konkretnem primeru izključujejo utemeljenost očitka tožnici, da se je dela lotila na nepravilen oziroma nevaren način. Pritožbeno sodišče pri tem sicer ne dvomi v prvostopenjski dokazni zaključek, da tožnica ne bi mogla očistiti spodnjega oziroma zunanjega opornega zidu, če bi stala na brežini nad zgornjim oziroma notranjim opornim zidom ali na njem, saj bi se v tem primeru morala skloniti za več kot 0,80 m, kar ni bilo možno. Pritožbene navedbe toženk, ki temu nasprotujejo, in sicer da bi s pomočjo grabelj z dolgim ročajem zagotovo lahko segla z brežine nad opornim zidom oziroma z zgornjega opornega zidu in iz te pozicije potisnila košenino preko roba, so upoštevaje ugotovljeno odsotnost navodil neutemeljene, poleg tega pa so kot nedovoljene pritožbene novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11.Pri presoji soprispevka oškodovanca je odločilno tehtanje med stopnjo povečane nevarnosti in morebitnimi neskrbnimi ravnanji delodajalca ter delavca. Tožnica nasprotuje prvostopenjskemu zaključku, da je tudi sama prispevala k nastanku škode, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je upoštevalo delavčevo obveznost varnega opravljanja dela ter varovanja lastnega življenja in zdravja (drugi odstavek 12. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1), ki jo je tožnica kršila. Pri tem je kot odločilno izpostavilo dejstvo, da je vedela, da je stanje in gibanje po izpostavljenem, nezaščitenem opornem zidu (širine 0,80 m in višine 3,10 m), na katerem je bila pokošena trava, nevarno, kar izhaja tudi iz njene izpovedi. Kljub zavedanju nevarnosti je bila premalo pazljiva, saj je bil tudi po prepričanju pritožbenega sodišča spodnji oziroma zunanji zid v širini 80 cm dovolj širok, da je omogočal, da bi tožnica stala in se gibala bolj stran od njegovega roba, torej bližje zgornjemu oziroma notranjemu zidu, s čimer bi padec z zidu lahko preprečila. Tako gre pritrditi sodišču prve stopnje, da je delo na izpostavljenem opornem zidu opravljala z manjšo skrbnostjo, kot se pričakuje od povprečnega delavca. Nasprotne pritožbene navedbe tožnice niso utemeljene.

12.Prav tako se pritožba toženk neutemeljeno zavzema za povišanje tožničinega prispevka k škodnemu dogodku. Obstoj zaščitne ograje, ki naj bi opozarjala na prepovedanost oziroma nevarnost gibanja po opornem zidu, za oceno (višjega) soprispevka ni relevanten. Izpovedi sodelavcev B. B. in C. C., da na brežino nista prišla mimo igraje in da se je ne spomnita, namreč ne dajeta podlage za zaključek, da ograje ni bilo mogoče spregledati in da jo je tožnica pri dostopu na oporni zid preplezala oziroma šla preko nje, kot izpostavljata toženki. Ob ugotovljeni objektivni in krivdni odgovornosti prve toženke, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ tožničin prispevek k nastanku škode materialnopravno pravilno ocenilo na 20 %. Ker je sodišče v 16. in 17. točki obrazložitve sodbe svojo odločitev, zakaj šteje, da je tožnica soprispevala k nastali škodi, zadovoljivo obrazložilo z razlogi, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju, je neutemeljen v obeh pritožbah uveljavljani očitek, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

13.Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo prvi odstavek 179. člena OZ, ki kot merilo za odmero odškodnine postavlja pravni standard pravične denarne odškodnine, ki ga je sodna praksa napolnila glede na temeljni načeli: načelo individualizacije ter načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Tožnici, ki je v nesreči pri delu utrpela več hudih telesnih poškodb (politravmo), in sicer kompleksno poškodbo glave in možganov, odprt zlom spodnjega končnega dela desne koželjnice, serijski zlom reber na desni strani ter izpah ključnice, je ob upoštevanju 20 % soprispevka priznalo 22.400,00 EUR za telesne bolečine, 3.120,00 EUR za strah in 30.400,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar je skupaj 55.920,00 EUR. Tožnica v pritožbi graja takšno odmero in sodišču prve stopnje očita, da ni ustrezno ovrednotilo vseh poškodb in njihovih posledic, ki jih je utrpela.

14.Utemeljeno je pritožbeno uveljavljanje tožnice, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisojena v prenizkem znesku (28.000,00 EUR oziroma 22.400,00 EUR ob upoštevanju 20 % soprispevka). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica zaradi poškodbe glave in možganov takoj intubirana in umetno ventilirana, v možgansko votlino so ji vstavili sondo za merjenje tlaka v možganski votlini. Tožnica je trpela hude telesne bolečine skupno 30 dni (od tega 15 v umetni komi), srednje hude telesne bolečine 3 mesece, ki jih občasno še čuti in jih bo tudi v bodoče, ter lahke telesne bolečine ves preostali čas zdravljenja, to je 21 mesecev. Hospitalizirana je bila skupno 69 dni, trpela pa je tudi ostale nevšečnosti: 12-krat je bila izpostavljena ionizirajočemu sevanju, trikrat je bila operirana v splošni anesteziji, imela je po eno MRI, EMG in EEG preiskavo, jemala je analgetike in antibiotike, dobivala je infuzije in injekcije proti strjevanju krvi, imela je številne fizioterapije ter preglede pri osebnem zdravniku in specialistih. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodna praksa ne zajema enakih primerov, obstajajo pa podobni primeri. Glede sorodnosti narave poškodb je primerljiva zadeva II DoR 211/2016 (VS002650), v kateri je tožnik med drugim prav tako utrpel poškodbo glave in možganov, njegova hospitalizacija je bila krajša (50 dni), zdravljenje je trajalo krajši čas kot pri tožnici v obravnavani zadevi, posledično je bilo krajše tudi trajanje bolečin, preiskave so bile izvajane v podobnem obsegu kot pri tožnici, sodišče pa mu je iz naslova telesnih bolečin prisodilo 35.000,00 EUR (35 takratnih povprečnih neto plač). Navedeno utemeljuje zvišanje prisojene odškodnine na način, da je ustrezno upoštevano razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Tožnica iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti zahteva 37.000,00 EUR (24 povprečnih neto plač), kar po presoji pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino. Ob upoštevanju soprispevka v višini 20 % tako tožnici prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znaša 29.600,00 EUR.

15.Neutemeljeno je tožničino pritožbeno izpodbijanje prisojene odškodnine za strah. Pri odmeri odškodnine iz tega naslova je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izvedensko mnenje sodnega izvedenca travmatologije in tožničino izpoved. Zaključilo je, da tožnica v posledici nezavesti primarnega strahu ni trpela. Izpovedala je namreč, da se dogodka nesreče ne spominja. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je primarni strah občutila ob samem padanju z zidu na tla, ker se je padca zavedala, pri čemer sicer pravilno izpostavlja, da je podlaga za prisojo odškodnine za kratkotrajen primarni strah lahko podana v primerih, kadar je zaradi tega dalj časa porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje, vendar to v konkretnem primeru ni bilo dokazano. Sodni izvedenec travmatologije je namreč pojasnil, da se poškodovanci, ki izgubijo zavest, nesreče in strahu ne spomnijo. Trenutek padca je bil zelo kratek, zato tožnica, tudi ob hipnem (kratkotrajnem) doživljanju primarnega strahu od trenutka padca in do izgube zavesti, ni mogla utrpeti takšnega hudega strahu, ki bi dosegel pravni standard primarnega strahu, tj. porušenje oškodovančevega duševnega ravnovesja za dalj časa. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo tudi, da je trpela intenziven in dolgotrajen sekundarni strah. Pri tem se je oprlo na izvedensko mnenje, iz katerega izhaja objektivizirana ocena, da je tožnica dva dni hudega strahu trpela ob dveh operacijah, srednje intenziven strah vse do odpusta iz Inštituta A., ki je ob razsežnosti relativno hudih in dolgotrajnih težav zaradi posledic vseh poškodb občasno trajal še tri mesece, ter lažje intenziven strah še nadaljnjih 20 mesecev vse do konca zdravljenja. Glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča odškodnina v znesku 4.400,00 EUR (oziroma 3.120,00 EUR ob upoštevanju 20 % soprispevka) predstavlja pravično denarno odškodnino za prestani strah.

16.Utemeljeno pritožba tožnice izpodbija višino prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 38.000,00 EUR (oziroma 30.400,00 EUR ob upoštevanju 20 % soprispevka). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca travmatologije pravilno ugotovilo, da so poškodbe na tožnici pustile anatomske in funkcionalne trajne posledice: kognitivne motnje, motnje spomina in koncentracije, postkontuzijski sindrom zaradi udarnine možganov, trajno atrofično možgansko tkivo v levem senčnem predelu, vrtoglavice, slabši sluh na desno uho, v katerem je namesto slušnih koščic vstavljena proteza, popoškodbena obraba desnega ključnično-lopatičnega sklepa, vstavljena ploščica in vijaki v spodnjem delu desne koželjnice, zmanjšana gibljivost v desnem zapestju za 41-42 %, zmanjšana groba mišična moč desne roke za 1/3, manjša kapaciteta pljuč, prisotnost lažjih bolečin na desni strani prsnega koša pri fizičnih aktivnostih ter potreba po pomoči druge osebe pri težjih in dalj časa trajajočih lažjih fizičnih opravilih. Iz tožničine izpovedi izhaja, da se izogiba hrupu, da ne vozi več, da ima težave z orientacijo, zato ne kolesari in ne hodi več na dolge sprehode, ima slabšo motoriko in omejeno gibanje desne roke, gospodinjska in vsakodnevna opravila opravlja počasneje in s prilagoditvami, da se je zelo spremenila, nima več potrpljenja, najraje se zadržuje doma, ker si težko zapomni stvari in ljudi, zapira se vase. Zaradi posledic poškodbe - zmanjšane in slabše mentalne sposobnosti - ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela in je invalidsko upokojena. Glede na ugotovljene trajne posledice z invalidnostjo in ob primerjanju podobnih primerov v sodni praksi, v katerih je bila oškodovancem za prav tako ugotovljeno zmanjšano zmožnost za fizično aktivnost in vsakodnevna opravila ter zmanjšano umsko storilnost zaradi težav s koncentracijo, prisojena višja odškodnina za to obliko škode kot tožnici, je utemeljen pritožbeni očitek o prenizki odškodnini. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da pravična denarna odškodnina znaša 43.000,00 EUR (28 povprečnih neto plač), kar je toliko, kot je zahtevala. Zaradi soprispevka tožnici pripada za 20 % zmanjšana odškodnina v višini 34.400 EUR.

17.Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovitev sodnega izvedenca travmatologije, da je tožničina zunanjost prizadeta, ter na njegovo oceno, da ne gre za skaženost, ker se zaradi teh posledic ne izogiba pojavljanju v javnosti, v tem postopku niso relevantne. Tožnica namreč odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ni uveljavljala in zato sodišče prve stopnje o tem ni odločalo.

18.Poleg povrnitve nepremoženjske škode je tožnica od toženk zahtevala povrnitev stroškov, namenjenih za tujo pomoč, stroškov zdravljenja, potnih stroškov, nastalih v zvezi z zdravljenjem, odškodnino za izgubo dohodka ter rento iz tega naslova.

19.Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu in trajanju potrebne tuje pomoči, ki temeljijo na izpovedi tožnice in izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca travmatologije, ki je potrebno pomoč objektiviziral. Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje je ocenil, da je tujo pomoč potrebovala prvi mesec zdravljenja po odpustu iz Inštituta A., ko je bila še zelo okorna pri gibanju z desno roko, kasneje pa samo občasno pri težjih fizičnih opravilih in pri dalj časa trajajočih lažjih fizičnih opravilih, ki jo potrebuje še sedaj. Sodišče prve stopnje ni imelo razlogov za dvom v njegove ugotovitve in je utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju, saj je bilo podano jasno, strokovno izčrpno in prepričljivo. Tudi za pritožbeno sodišče so izvedenčeve ugotovitve povsem sprejemljive in pravilne, njegova ocena ni niti prenizka niti premalo konkretizirana, kot skuša zmotno prikazati tožnica. V pritožbi ne navaja ničesar, s čimer bi uspela prepričati, da so bile potrebe po pomoči ob odpustu iz rehabilitacije dejansko večje. Ob tem velja dodati, da se odškodnina za tujo pomoč odmerja glede na standard povprečnega človeka in ne na morebitne specifične težnje konkretnega oškodovanca.

20.Neutemeljen je tožničin pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje glede obsega tuje pomoči ni zaslišalo njenega moža in otrok. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni dokazni predlog ni bil substanciran, saj v tožbi ni bilo določno opredeljeno, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi oziroma kaj se s tem dokazuje, iz prve pripravljalne vloge tožnice pa konkretizirano izhaja le, da bodo lahko mož in otroka izpovedali o drugih dejstvih, tj. nastalih stroških zdravljenja, razvidnih iz računov.

21.Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno priznalo potne stroške v zvezi z zdravljenjem, in sicer kilometrino po postavki 0,37 EUR za prevoženi kilometer, kot je zahtevala in kar ustreza 30 % javno objavljene cene neosvinčenega 95‑oktanskega bencina v obravnavanem obdobju. Ob upoštevanju navedene višine postavke in 20 % delež soprispevka, je sodišče prve stopnje tožnici za opravljenih 1.617 km utemeljeno priznalo odškodnino v višini 478,60 EUR.

22.Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo rente v višini 141,29 EUR, saj je pravilno ugotovilo, da ni bodočega prikrajšanja oziroma izgube na dohodku. Tožnica od invalidske upokojitve, tj. od 25. 5. 2019 dalje, prejema višji mesečni dohodek, kot ga je imela v času pred poškodbo, ko je v povprečju 7 mesecev na leto delala pri prvi toženki kot sezonska delavka, sicer pa je prejemala socialne transferje. Tožničina invalidska pokojnina znaša 530,57 EUR neto na mesec, v primeru, da škodnega dogodka ne bi bilo, pa bi po normalnem teku stvari njen povprečni mesečni dohodek znašal 475,30 EUR, kot je pravilno izračunalo sodišče prve stopnje. Pri tem je upoštevalo ustvarjen dohodek iz plač v sedmih mesecih skupaj s prejetimi socialnimi transferji, kot izhaja iz obrazložitve v 32. točki izpodbijane sodbe. Tožnica zato v pritožbi neutemeljeno vztraja pri trditvah, da bi njen povprečni mesečni dohodek znašal 671,86 EUR, saj ne upošteva, da po normalnem teku stvari dela pri prvi toženki ne bi opravljala celo leto za nedoločen čas, temveč enako kot v preteklih šestih letih za določen čas v trajanju 7 mesecev na leto. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica v obdobju od julija do avgusta 2017 ter v obdobju od oktobra 2017 do 25. 5. 2019 zaradi škodnega dogodka utrpela izgubo na dohodku v skupni višini 1.381,10 EUR (oziroma 1.104,28 EUR ob upoštevanju 20 % soprispevka). Razlogi za to so v 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obširno in ustrezno navedeni, in jim pritožbeno sodišče, glede na vsebino pritožbe tožnice, ki zgolj pavšalno ponavlja svoje stališče o povprečnem mesečnem neto dohodku v višini 671,86 EUR, nima kaj dodati. V izogib ponavljanju se na te razloge zato sklicuje.

23.Utemeljen je pritožbeni očitek toženk, da bi sodišče prve stopnje moralo odškodnino, ki je bila tožnici s strani druge toženke že izplačana pred pravdo, upoštevati v valoriziranem znesku na dan sojenja oziroma izdaje sodbe (20. 6. 2024), in ne na dan 3. 9. 2019, ko je drugi toženki kot solidarni dolžnici zapadel rok za izpolnitev obveznosti po vloženi dopolnitvi odškodninskega zahtevka z dne 14. 8. 2019, kot izhaja iz obrazložitve v izpodbijani sodbi. Pravno podlago za valorizacijo pred ali med pravdo že plačanega dela odškodnine predstavlja drugi odstavek 168. člena OZ. Z odmero odškodnine po cenah ob izdaji sodne odločbe se zagotavlja ohranitev njene realne vrednosti, zato se z valorizacijo upošteva realna vrednost že izplačanega zneska. Revalorizirani zneski akontacij odškodnine, ki so bili tožnici s strani druge toženke že izplačani pred pravdo (2.500,00 EUR dne 11. 7. 2018, 10.000,00 EUR dne 5. 11. 2018 in 24.858,26 EUR dne 21. 10. 2019), tako na dan 20. 6. 2024 pravilno znašajo 3.085,00 EUR, 12.350,00 EUR in 30.277,36 EUR, skupaj 45.712,36 EUR. Glede na celotno dosojeno odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo (69.078,40 EUR), zmanjšano za že prejete in valorizirane zneske, sta toženki dolžni tožnici solidarno plačati še 23.366,20 EUR odškodnine.

Nebistvena za odločitev o utemeljenosti pritožbe je pritožbena navedba toženk, da je druga toženka tožnici delno že izplačala odškodnino in zakonske zamudne obresti, kar naj bi izhajalo iz obvestila o nakazilu in potrdil o plačilu, priloženih k pritožbi. Do tega izplačila (kolikor je bilo dejansko izvedeno) je prišlo po izdaji izpodbijane sodbe, zato to izplačilo na njeno pravilnost in zakonitost nima nikakršnega vpliva. To dejstvo oziroma ugovor delnega plačila pa bosta lahko toženki kot dolžnici uveljavljali v morebitnem izvršilnem postopku.

25.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožnici prisodilo odškodnino v skupnem znesku 23.366,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4. 9. 2019 do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženk zavrnilo⁶ ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP), saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti.

26.Zaradi delnega uspeha tožnice v pritožbenem postopku se je spremenil končni uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, in sicer tožnica je glede na razmerje med prisojenim in zahtevanim zneskom odškodnine uspela v deležu 41 %, toženki pa v deležu 59 %, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

27.Tožničino zavzemanje za vrednotenje uspeha ločeno po temelju in po višini glede na okoliščine primera ni utemeljeno. Tožnica za dokazovanje temelja ni vložila nesorazmerno več napora kot za dokazovanje višine, prav tako ne gre za situacijo, ko ob nizki prisojeni odškodnini in delnem uspehu tožnice odločitev o stroških izniči odločitev o odškodnini,⁷ zlasti ob upoštevanju, da je sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) prvi toženki naložilo, da v celoti krije stroške izvedencev medicinske stroke.

28.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Toženki sami krijeta svoje stroške pritožbe, saj z njo nista uspeli. Tožnica pa je s pritožbo uspela v deležu 9 %, zato ji glede na pritožbeni predmet (vrednost izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe - 36.727,80 EUR) pripada povračilo 875 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 16/4 Odvetniške tarife - OT) in 2 % oziroma 17,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke znaša skupaj z 22 % DDV 653,31 EUR. Glede na 9 % pritožbeni uspeh sta ji toženki dolžni solidarno povrniti 58,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

29.Stranki krijeta sami vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim nista bistveno prispevali k odločanju pritožbenega sodišča, zato ne gre za strošek, ki bi bil potreben za postopek (155. člen ZPP).

30.S popravnim sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 173/2025 z dne 8. 8. 2025 je bila popravljena I. točka izreka sodbe in 23. ter 25. točka obrazložitve. S tem prepisom se nadomesti prejšnji prepis sodbe Pdp 173/2025 z dne 18. 6. 2025 (tretji odstavek 328. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. zadeve VIII Ips 196/2017, Pdp 610/2017, Pdp 143/2018, Pdp 955/2013 in VSL II Cp 986/2011.

2Nasprotno celo izrecno navajata, da s pritožbo ne nasprotujeta ugotovljenemu obstoju krivdne odškodninske odgovornosti prve toženke za nastali škodni dogodek.

3Prim. II Ips 481/2006 oz. VS001939 (za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojenih 55 povprečnih neto plač), II DoR 297/2016 oz. VS002659 (46 povprečnih neto plač), II DoR 211/2016 oz. VS002650 (49 povprečnih neto plač).

4Prim. s sodbo VSL II Cp 1670/2014 z dne 3. 9. 2014.

5Revalorizirani zneski ugotovljeni na spletni strani Statističnega urada RS: https://www.stat.si/inflacija#/revalorisation

6Kljub uspešnemu uveljavljanju ugovora v zvezi z revalorizacijo, pritožbi toženk ne gre ugoditi, saj je končni prisojeni znesek odškodnine s strani pritožbenega sodišča višji, kot ga je tožnici prisodilo sodišče prve stopnje.

7Prim. Pdp 24/2023 in Pdp 62/2023 idr.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 179, 179/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 153, 154/1, 153/2, 171, 171/1, 179, 179/1 Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 12, 12/2 Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 38, 38/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 358, 358-5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.