Jedro

Vlogo za pridobitev državljanstva mora organ obravnavati v skladu s postavljenim zahtevkom. Toda stranka ima le pravico zaprositi za državljanstvo, katero ob pogojih, določenih z zakonom, lahko pridobi, ali pa tudi ne.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 29.3.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvvo po 13. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 - ZDS). V obrazložitvi navaja, da je Vlada Republike Slovenije podala mnenje, da ne obstoja interes Slovenije za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije. Zato na tej pravni podlagi tožnik ne more pridobiti državljanstva Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da je z izpodbijano odločbo kršena njegova pravica do pridobitve državljanstva. V prošnji za sprejem v državljanstvo je navedel vsa potrebna dejstva in predložil dokaze za sprejem v državljanstvo po 10. in 2. odstavku 12. člena zakona. Tožnik je v Sloveniji delal od leta 1977 dalje neprekinjeno vse do leta 1985. Sedaj je zaposlen v Avstriji, kamor se vozi na delo. Stalno prebiva v Sloveniji, v stanovanju, na katerem ima stanovanjsko pravico oziroma sedaj najemno pravico. Leta 1986 je sklenil zakonsko zvezo s slovensko državljanko in obvlada tudi slovenski jezik. Zato meni, da izpolnjuje vse pogoje za sprejem v državljanstvo po 10. in 12. členu zakona. Po nasvetu občinskega upravnega organa je dodatno še vložil prošnjo za državljanstvo z izredno naturalizacijo po 13. členu zakona. Ta napotek je bil očitno neprimeren, saj bi upravni organ moral vedeti, da pri tožniku ne gre za izjemo, ko bi njegov sprejem v državljanstvo narekovale koristi države zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o zadevi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik nima absolutne pravice do pridobitve državljanstva. Pristojni organ ugotavlja ali so izpolnjeni pogoji za pridobitev državljanstva, na podlagi česar odloči o vlogi. V postopku je ugotovljeno, da tožnik ne prebiva v Sloveniji, na kar kaže tudi dejstvo, da je že leta 1986 sklenil zakonsko zvezo v Avstriji, v Sloveniji pa ni stalno niti začasno prijavljen. Ker tožnik ni izpolnjeval pogojev za pridobitev državljanstva po 2. odstavku 12. člena zakona, mu je bilo svetovano, da ima možnost zaprositi za državljanstvo z izredno naturalizacijo po 13. členu zakona. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena iz spodaj navedenih razlogov.

Zmotno je sicer stališče tožeče stranke, da je z izpodbijano odločbo bila kršena njena pravica do pridobitve državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo. Tožnik ima le pravico zaprositi za državljanstvo, ki ga ob pogojih, določenih z zakonom lahko pridobi, ali pa tudi ne.

Toda po oceni sodišča tožena stranka tožnikove vloge za sprejem v državljanstvo ni obravnavala v skladu s postavljenim zahtevkom. Tožena stranka sicer pravilno ugotavlja, da je tožnik najprej zaprosil za državljanstvo na podlagi določbe 2. odstavka 12. člena zakona, vendar v podatkih poslanih upravnih spisov ni podlage za nadaljnji sklep, da je tožnik zahtevek spremenil in zaprosil za izredno naturalizacijo po 13. členu zakona. V vlogi z dne 26.1.1993 namreč tožnik le delno dopolnjuje podatke prve vloge z dne 10.2.1992, na kar izrecno predlaga, "da prosi za sprejem v slovensko državljanstvo po 12. členu oziroma po izredni naturalizaciji." Tako oblikovan predlog, po mnenju sodišča, ni mogoče šteti kot spremembo prvotno postavljenega zahtevka samo v zahtevek po 13. členu zakona. Zato bi tožena stranka morala tožnikovo vlogo prvenstveno obravnavati kot prošnjo za pridobitev državljanstva po 2. odstavku 12. člena zakona. V ponovnem postopku bo zato tožena stranka morala izvesti vse predlagane dokaze in ugotoviti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po 2. odstavku 12. člena zakona in nato v skladu s pooblastilom v zakonu odločiti o njegovi prošnji.

V odgovoru na tožbo tožena stranka sicer navaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po 2. odstavku 12. člena. Toda tega ni mogoče upoštevati, saj z odgovorom na tožbo ni mogoče dopolnjevati dejanskega stanja, ki je lahko podlaga za odločitev o zahtevku, o katerem ni bilo odločeno.

Sodišče pa se strinja s sprejetim stališčem v izpodbijani odločbi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za sprejem v državljanstvo po 13. členu zakona. S tem se očitno strinja tudi tožnik, saj glede tega v tožbi ne navaja nobenih ugovorov.

Ker so bila kršena pravila postopka, kar je vplivalo na odločitev, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih.

Predlogu tožeče stranke, da o zadevi meritorno odloči, sodišče ni ugodilo. Sodišče samo ugotavlja dejansko stanje le ob pogojih določenih v 3. odstavku 39. člena ZUS. Tožeča stranka ne zatrjuje, da bi bili ti pogoji izpolnjeni in tudi iz podatkov spisa ne izhaja, da bi šlo za tak primer, ko bi lahko sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje.

Skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče pravila ZUS smiselno uporabilo kot republiški predpis.