Jedro

Član organa vodenja mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Člani organa vodenja so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti.

Pravdni stranki sta s Sporazumom sklenili poravnavo, saj sta obe navajali, da so bili določeni spori. Zmota lahko predstavlja razlog za izpodbojnost Sporazuma, in sicer je upoštevna le bistvena zmota, tega pa tožeča stranka ne uveljavlja. Sporazuma namreč ne izpodbija, kar pomeni, da ta še vedno velja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v povrniti 970,56 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 27.170,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2011 do plačila (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 1.514,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15-dnevnega plačilnega roka (II. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prva in druga točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži v plačilo vse stroške postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrže, podredno pa naj jo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je bila pritožba vložena po odvetniški družbi, kateri naj bi bilo pooblastilo s strani tožeče stranke preklicano, saj jo je na zadnjem naroku za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje zastopala odvetniška družba K. o.p., d.o.o., ki je tudi vložila pooblastilo v spis, s čimer naj bi bilo prvotno pooblastilo družbi A. preklicano. Višje sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko na zadnjem naroku zastopala druga odvetniška pisarna na podlagi substitucijskega pooblastila (priloga A17), ki pa ne preklicuje prvotnega pooblastila. Pooblastilo odvetniški družbi, preko katere je bila vložena pritožba, je zato še vedno veljavno (priloga A1), zato te navedbe tožene stranke niso utemeljene.

6. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji trdila, da naj bi tožena stranka kot takratni družbenik in direktor brez soglasja drugih dveh takratnih družbenikov in v nevednosti tožeče stranke 21. 7. 2008 z računa družbe nakazala znesek v višini 27.170,52 EUR. Šlo naj bi za pogodbeno kazen v zvezi s šolnino, ki jo je bila tožena stranka dolžna plačati bivšemu delodajalcu v primeru prekinitve delovnega razmerja. Za nakazilo naj bi izvedela šele kasneje, ko je vodenje družbe prevzel novi direktor T. B., ki je bil v sodni register kot zakoniti zastopnik vpisan dne 21. 1. 2010. Tožena stranka je v postopku navajala, da je bilo nakazilo izvedeno z vedenjem in soglasjem ostalih družbenikov, terjatev pa je zastarana. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je tožena stranka plačilo izvedla brez njenega soglasja in vednosti.

7. Tožeča stranka je družba z omejeno odgovornostjo, tožena stranka pa je njen nekdanji direktor. Za poslovodjo družbe z omejeno odgovornostjo se smiselno uporabljajo določbe drugega odstavka 255. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) in 263. člena ZGD-1 (šesti odstavek 515. člena ZGD-1), torej določila, ki se uporabljajo za delniško družbo. Za obravnavano zadevo drugi odstavek 255. člena ZGD-1 ni pomemben, pomemben je le 263. člen ZGD-1. Ta določa (višje sodišče povzema le tista določila, ki so pomembna za obravnavano zadevo), da mora član organa vodenja pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (prvi odstavek 263. člena ZGD-1), člani organa vodenja pa so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek).

8. Očitki glede domnevne zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z določili Sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi (priloga B4, v nadaljevanju: Sporazum) in Pogodbe o odplačnem prenosu poslovnega deleža (priloga B5, v nadaljevanju: Pogodba), pri čemer naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo dejstva, da je tožeča stranka za izplačilo izvedela šele kasneje, so neutemeljeni. Sporazum sta sklenili pravdni stranki in v njem med drugim določili, da sporazumno ugotavljata, da druga drugi iz naslova delovnega razmerja ne dolgujeta ničesar, razen tistega, kar je dogovorjeno s samim sporazumom, oziroma da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da ni odprtih zadev na strani delodajalca niti na strani delavca. Pogodba pa med drugim določa, da se pogodbeni stranki strinjata, da bo prevzemnik prevzel delež družbe po stanju družbe na dan sklenitve te pogodbe, saj prevzemnik to stanje pozna in so mu na razpolago vsi podatki, ki se na to stanje nanašajo (tretji odstavek 2. člena Pogodbe). Ob tem so bila nakazila J. izvršena z računa tožeče stranke 21. 7. 2008 za plačilo šolnine, ki jo je J. plačal za toženo stranko, kar med pravdnima strankama ni sporno.

9. Navedeno pomeni, da sta pravdni stranki s Sporazumom uredili vsa medsebojna razmerja iz naslova delovnega razmerja in da druga drugi ne dolgujeta več ničesar, pri čemer je bil ta sporazum sklenjen 4.9.2009; za tožečo stranko je ta Sporazum sklenil S. K. kot njen zastopnik, ki je bil takrat že skoraj eno leto zastopnik tožeče stranke. Pogodba o odplačnem prenosu poslovnega deleža pa je bila 29. 10. 2009 sklenjena med M. P. – tožencem kot odsvojiteljem in S. K. kot prevzemnikom, pri čemer je prevzemnik tudi izjavil, da stanje družbe na dan sklenitve te pogodbe pozna in so mu na razpolago tudi vsi podatki, ki se nanašajo na to stanje.

10. To pa pomeni, da sta s Sporazumom pravdni stranki sklenili poravnavo v smislu 1050. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), saj sta obe navajali, da so bili določeni spori. Z navedbami, da sta prevzemnik poslovnega deleža in tretji družbenik (P. K.) za izplačilo J., za katerega naj ne bi bilo dogovora, zvedela šele v letu 2010, pa tožeča stranka uveljavlja zmoto pri sklenitvi Sporazuma. Taka zmota pa lahko predstavlja razlog za izpodbojnost Sporazuma (94. člen OZ), in sicer je upoštevna le bistvena zmota (46. člen OZ), tega pa tožeča stranka ne uveljavlja. Sporazuma namreč ne izpodbija, kar pomeni, da ta še vedno velja. Že zato ni podlage, da bi tožeča stranka smela zahtevati vračilo zneska, ki je bil izplačan za povračilo šolnine, ki jo je tožencu plačal J. Tudi rok za izpodbijanje Sporazuma je potekel že pred vložitvijo tožbe, saj pravica zahtevati razveljavitev izpodbijane pogodbe (v konkretnem primeru Sporazuma) preneha s potekom enega leta od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti (1. odstavek 99. člena OZ). Že iz navedb tožeče stranke je namreč razvidno, da je T. B. pred vpisom v sodni register (vpisan je bil kot direktor 21.1.2010) opravil skrben pregled poslovanja tožeče stranke in zaznal ti plačili v korist J., o čemer je obvestil družbenika K. Tožba je bila vložena 15. 11. 2011, torej več kot eno leto kasneje, zaradi česar je rok za izpodbijanje Sporazuma tako ali tako potekel že pred vložitvijo tožbe.

11. Pri tem višje sodišče tudi ugotavlja, da je imel tudi S. K. na razpolago vso dokumentacijo, da bi že pred sklenitvijo Sporazuma in Pogodbe pregledal poslovanje tožene stranke kot direktorja tožeče stranke v času, ko je bilo sporno plačilo izvedeno. Iz navedb, da je tožeča stranka šele kasneje po T. B. opravila skrben pregled poslovanja, pa izhaja, da te svoje pravice S. K. ni izvršil pred podpisom obeh pogodb, pa je kljub temu podpisal izjavo, da je v popolnosti seznanjen s stanjem in da nima tožeča stranka nobenih zahtevkov do tožene stranke več (v Sporazumu kot zastopnik tožeče stranke, v Pogodbi pa kot prevzemnik poslovnega deleža).

12. Glede na navedeno tožbeni zahtevek ni utemeljen že iz tega razloga in je odveč razpravljanje, kdaj sta družbenika izvedela za nakazilo J. Ob tem višje sodišče izpostavlja še dejstvo, ki ga je navedlo že sodišče prve stopnje, da je A. Č. izpovedala, da nikoli ni imela občutka, da se želi kaj prikriti. Ob tem sta bila oba preostala družbenika tudi zastopnika tožeče stranke, približno eno leto pred sklenitvijo Sporazuma in Pogodbe, zato je tudi nelogično, da bi ti dve pogodbi, ki ju ni pripravil toženec, vsebovali določilo (predvsem to velja za Sporazum, ki je v tej zadevi bistven), da so s tem urejena vsa razmerja med pravdnima strankama, če to ne bi držalo. Pri tem je tožena stranka kot direktor plačila izvršila pri opravljanju svoje delovne dolžnosti. Nenazadnje pa bi morala ostala dva družbenika ravnati odgovorno – če poslovanja nista pregledala pred sklenitvijo sporazuma, se zdaj niti ne moreta sklicevati na to, da sta šele kasneje zvedela za sporno nakazilo.

13. Višje sodišče se sicer strinja s pritožbo, da v izpodbijani sodbi dokazi niso ustrezno ocenjeni, vendar pa to na pravilnost odločitve ni vplivalo, čeprav je ta pravilna iz drugih razlogov in ne teh, na katerih je sodišče prve stopnje temeljilo svojo odločitev.

14. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbi, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Dogovor oziroma poravnava je veljavno sklenjena in Sporazum velja. Pri tem je potrebno poudariti, da ni pomembno, da naj bi S. K. ravnal v zaupanju v pravilnost ravnanja tožene stranke. Tako iz navedb kot iz izpovedi je namreč tudi razvidno, da so bili med družbeniki nesporazumi, kar bi še dodatno zahtevalo preveritev pred podajo izjave, da so s Sporazumom urejena vsa medsebojna razmerja med pravdnima strankama. Tožeča stranka tega sporazuma ni izpodbijala; tudi če bi ga, pa zmota, do katere je lahko prišlo zaradi neskrbnosti družbenika, ki je bil ob sklepanju sporazuma tudi zastopnik tožeče stranke, niti ne more biti upoštevna dejanska zmota.

15. Glede na navedeno je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka svoje stroške pritožbenega postopka nosi sama, saj s pritožbo ni uspela, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Tožena stranka je priglasila strošek odgovora na pritožbo, za kar ji gre po tar. št. 3201 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 27.170,52 EUR 788,80 EUR in pavšalni znesek 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT, kar skupaj z 20% DDV znaša 970,56 EUR.