Jedro

Storilec kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe, ki je sicer umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in otroke, je lahko kdorkoli (delictum commune). Ker gre za splošno kaznivo dejanje glede možnega storilca, je tudi v primeru zadrževanja mladoletne osebe možno sostorilstvo med osebo, ki je do skrbi za otroka sicer upravičena, ter osebo, ki teh lastnosti nima, je pa njeno ravnanje tako, da ustreza definiciji sostorilstva.

Vrhovno sodišče je že presodilo, da pri dejanju, ki je rezultat skupne izvršitve in kjer se tudi zavest in volja sostorilcev (naklep) nanašata na celotno skupno delovanje, konkretizacija posameznih prispevkov sostorilcev ni nujna. V obravnavani zadevi gre ravno za tak primer, zato identični opisi dejanj vseh sostorilcev ne pomenijo manka konkretizacije prispevka obsojenke h kaznivemu dejanju.

Vrhovno sodišče se je v dosedanji praksi že večkrat opredelilo do vpliva sprejema priznanj krivde soobdolžencev na predobravnavnem naroku na nepristranskost sodnika, ki sodi v poznejšem postopku drugim soobdolženim v isti kazenski zadevi. Presodilo je, da sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolženih sam po sebi ne predstavlja razloga za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali. Sodnik o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obdolženca posebej, pri tem pa glavni obravnavi na podlagi presoje vseh dokazov v skladu s 355. členom ZKP znova odloča o krivdi tistega soobdolženca, ki krivde na predobravnavnem naroku ni priznal.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 600,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo z dne 20. 10. 2017 obsojeno A. A. spoznalo za krivo, da je v sostorilstvu storila kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 190. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter ji na podlagi drugega odstavka 190. člena KZ-1 izreklo kazen dveh let zapora, v katero ji je v skladu s 56. členom KZ-1 vštelo čas, ki ga je prestala v priporu. Sodišče je obsojenki na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi 357. člena ZKP je sodišče zavrnilo obtožbo zoper obsojenko zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 160. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 ter odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obsojenke in njenega zagovornika v tem delu bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 22. 8. 2018 pritožbi obsojenkinega zagovornika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo ter je obsojenki na podlagi 58. člena v zvezi s 57. členom KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen dveh let zapora in preizkusno dobo dveh let. Čas, ki ga je obsojenka preživela v priporu, ji je sodišče vštelo v določeno kazen zapora. V ostalem je pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP vložil obsojenkin zagovornik. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP uveljavlja z navedbami, da dejanje, ki ga je storila obsojenka, v izreku sodbe ni konkretno opisano. Iz opisa dejanja ni razvidno, kaj in kdaj je obsojenka svetovala očetu deklice, da je ne izroči materi. Opis dejanja tudi ne daje podlage za sklepanje, da je obsojenka protipravno zadrževala deklico in preprečevala, da bi jo imel v varstvu in vzgoji tisti, ki je do nje upravičen. Ker sodba sodišča druge stopnje o teh navedbah nima razlogov, je podana tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obenem pa je bilo po stališču zagovornika v dokaznem postopku nesporno ugotovljeno, da obsojenka pri očitanih jih izvršitvenih dejanjih ni sodelovala. Storilec obsojenki očitanega kaznivega dejanja je lahko samo tisti, ki mu je otrok lahko dodeljen na zakonit način. Glede presoje v sodbi, da obsojenka skupaj z drugimi sostorilci otroka ni izročila materi, čeprav je bil s pravnomočno sodno odločbo v varstvo in vzgojo dodeljen njej, ter da je onemogočala uresničitev izvršljivih odločb, zagovornik trdi, da je le oče otroka imel takšno dolžnost, od obsojenke pa tudi nihče ni zahteval, da otroka izroči materi. Kot navaja, je bilo v zvezi z očitkom protipravnega zadrževanja otroka na neznanem kraju v postopku ugotovljeno, da obsojenka pri tem ni sodelovala. Kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP je po navedbah zagovornika podana, ker iz opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe ni razvidno, kaj naj bi obsojenka 10. 10. 2010 storila. Obsojenka je že v fazi neuspešne izvršbe in v času po pravnomočnosti sodbe o dodelitvi otroka materi dobila pojasnilo državne tožilke, da nespoštovanje pravnomočne odločbe o dodelitvi otroka materi ne predstavlja kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe, kar zanika obstoj direktnega naklepa pri obsojenki. Prav tako pa dejstvo, da je državni tožilec 18. 5. 2011, čeprav bi morala biti deklica po pravnomočni odločbi že od 18. 6. 2010 pri materi, zavrgel ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe zoper otrokovega očeta, nasprotuje presoji, da se je obsojenka že od 10. 10. 2010 zavedala protipravnosti očitanega ji dejanja. Tudi vsi postopki, ki jih je zaradi suma spolne zlorabe otroka v okolju, kjer je otrok živel pred tem, sprožil oče otroka, so potekali do 21. 10. 2011, ko je bil zavrnjen njegov tožbeni zahtevek za predodelitev otroka. Zato do tega datuma kaznivo dejanje ni moglo biti storjeno. V čem naj bi obsojenka po tem datumu odločilno prispevala k storitvi kaznivega dejanja, kako naj pri tem zavestno sodelovala in kaj naj bi po 16. 3. 2012 storila na lastno pest, pa v sodbi ni opisano oziroma obrazloženo. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno zgolj, da je bila odločitev, da se otroka ne vrne, očetova. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, ker je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do storitve kaznivega dejanja prišlo, ker se soobsojenci niso strinjali z ugotovitvami sodišča, v nasprotju z izvedenimi dokazi. Soobsojenci se namreč niso strinjali samo z nestrokovno izvedeno preiskavo spolne zlorabe na škodo deklice. Kršitev iz 4. točke 372. člena je potrditvah zagovornika podana, ker bi bilo obsojenki, če bi bilo njeno dejanje v sodbi konkretizirano, mogoče očitati kvečjemu pomoč pri kaznivem dejanju odvzema mladoletne osebe. Opis sostorilstva je namreč povsem abstrakten. Pa tudi sicer je dokazni postopek pokazal, da obsojenka pri dejanjih, ki se ji očitajo, ni sodelovala. Iz pregleda obsojenki zaseženih elektronskih naprav izhaja, da ni imela stikov, ki bi kazali na njeno udeležbo pri očitanem ji kaznivem dejanju. Zagovornik v zahtevi uveljavlja tudi več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Prvi sklop kršitev se nanaša na po zagovornikovem stališču nezakonito zavrnitev več dokaznih predlogov, ki so bili podani v obsojenkino korist, in sicer pridobitev spisa Okrožnega državnega tožilstva v Slovenj Gradcu in zaslišanje več prič v zvezi s sumom spolne zlorabe deklice, kar bi po eni strani ovrglo obstoj zavesti o protipravnosti ravnanja pri obsojenki, po drugi strani pa bi se izkazalo, da sum spolne zlorabe ni bil ustrezno raziskan. Drugi sklop kršitev obsega navedbe o napačni in nepopolni presoji izpovedb zaslišanih prič – M. in J. M. ter B. K. Zagovornik sodišču druge stopnje očita, da se ni opredelilo do vsebinsko enakih pritožbenih navedb. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da ni ocenilo mnenja izvedenke psihiatrične stroke, ki ga je podala v kazenskem postopku zoper B. K. Zagovornik trdi, da to izvedensko mnenje nasprotuje izpovedbi B. K. v tem postopku, da se je bal obsojenke ter ravnal pod vplivom njenih groženj. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da gre pri B. K. za osebo z lastnostmi, ki ga vodijo v nepopustljiv boj z institucijami in v boj za svoje pravice. Zagovornik v zahtevi uveljavlja tudi kršitve Ustave. Kršitev 24. člena je po njegovem stališču podana, ker je sodišče v nasprotju z Ustavo in ZKP v kazenskem postopku izključilo javnost. Od trenutka, ko je bilo javnosti ime deklice znano, bi moralo sodišče dati prednost načelu javnosti sojenja, pri čemer bi se lahko v postopku prikrilo zgolj osebne podatke oškodovane deklice. Ob odgovoru na identične pritožbene razloge je sodišče druge stopnje dopolnilo argumentacijo sodišča prve stopnje, kar je nedopustno. Pri tem pa je celo samo pritožbo obravnavalo na javni seji, s katere javnosti ni izključilo. Kršitev 23. člena Ustave pa je po navedbah zagovornika podana, ker je bodisi kot sodnica posameznica, ki je sprejela sporazum štirih sostorilcev o priznanju krivde, bodisi kot predsednica senata, ki je sodila dvema sostorilcema, tudi obsojenki, pri sojenju sodelovala sodnica – Valerija Matvos Jeromel, ki se je o obsojenkini krivdi opredelila že z izrekom sodbe na podlagi sporazuma o priznanju krivde soobdolžencev. V opisih dejanj teh sodb so ravnanja obsojenke opredeljena na enak način kot v opisu dejanja v izpodbijani prvostopenjski sodbi. Obenem se je sodnica seznanila z dokazoma, ki sta bila pridobljena nezakonito in ju je sama izločila iz spisa. Ker je šlo za dokaz, ki bi glede na vsebino terjal njeno izločitev po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP, je podana absolutna bistvena kršitev določbe kazenskega postopka. Šlo je namreč za uradni zaznamek o zbranih obvestilih od obsojenke z dne 22. 11. 2011, preden je bila poučena o svojih pravicah kot osumljenka očitanega ji kaznivega dejanja.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc, ki Vrhovnemu sodišču predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti, ker kršitve, ki jih uveljavlja vložnik zahteve, niso podane.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki in njenemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP je podana, če dejanje, zaradi katerega se obdolženca preganja, ni kaznivo dejanje, oziroma če dejanje, ki ga je storil obsojenec in je opisano v izreku pravnomočne sodbe, ni kaznivo dejanje. Gre za primere, ko opis dejanja v izreku sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Iz opisa dejanja mora biti jasno razvidno, s katerimi ravnanji je storilec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja oziroma uresničil njegovo bit. O razmejitvi med abstraktnim in konkretnim opisom kaznivega dejanja obstaja obsežna (ustavno)sodna praksa.1

6. Na abstraktni ravni se obsojenki očita, da je v sostorilstvu protipravno zadrževala in preprečevala, da bi imel mladoletnega otroka tisti, ki ima pravico do njega, zaradi česar se je poslabšalo duševno in telesno zdravje mladoletnega otroka ter ogrozil njegov razvoj (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 190. členaKZ-1). Obsojenka je bila spoznana za krivo očitanega ji kaznivega dejanja, ker v času od 10. 10. 2010 do 28. 3. 2012 v C. in D. otroka K. K. niso izročili materi A. T., čeprav je bila K. K. s pravnomočno sodbo dodeljena v vzgojo, varstvo in oskrbo materi A. T. Obsojenka in sostorilci so odklonili izročitev K. K. materi A. T. tudi potem, ko so bili seznanjeni, da je K. kazenska ovadba zaradi suma spolne zlorabe deklice bila zavržena in tudi potem, ko je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu zavrnilo zahtevo za preiskavo zoper osumljena B. T. in A. T., zaradi suma storitve vsak po enega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1. V vsem tem času so deklico zadrževali na neznanem kraju, ji tudi onemogočali vsakršne stike z vrstniki, saj deklica od 22. 11. 2010 dalje ni obiskovala vrtca, prav tako od 10. 10. 2010 onemogočali materi A. T. vsakršne stike z otrokom, deklice K. tudi niso vozili k zdravniku, onemogočili pa tudi stike otroka K. z delavci centra za socialno delo, prav tako so otroku onemogočili pomoč drugih strokovnih delavcev, ki bi morali biti vključeni pri razvoju otroka K. K. in tudi zavrnili, da bi se otrok K. K. skupaj z materjo A. T. namestila v varni hiši, kjer bi bila K. K.nudena vsa psihološka in vsa potrebna druga strokovna pomoč, oziroma morebitni pregledi s strani strokovnjakov. V mesecu marcu 2011 so deklico tudi odpeljali iz C., skupaj z najmanj eno neznano osebo, na neznan kraj, kjer so jo skrivali vse do 28. 3. 2012, ves ta čas pa je bila ob njej Z. K., ko pa je B. K. v decembru 2011 ali januarju 2012, od BB s.p., zahteval, da naj otroka pripeljejo nazaj na Koroško, tega niso storili, in z zadrževanjem deklice na neznani lokaciji nadaljevali, kljub izrecni volji očeta B. K. S tem so otroku K. K. povzročili socialno izolacijo in onemogočanje pridobivanja za starost pričakovanih in potrebnih izkušenj, kar pomeni kratenje njenih pravic do zagotavljanja okolja, ki otroku K. K. omogoča zdrav razvoj ter s tem K. z izločitvijo iz varnega in znanega družinskega življenja in brez stikov z materjo, socialno izolirali ter ji onemogočili pridobivanje za starost pričakovanih in potrebnih socialnih, čustvenih, govornih in kognitivnih izkušenj in tako ogrozili njen zdrav razvoj. Prav tako so povzročili zaradi iztrganosti iz domačega okolja in nevključenosti v širše socialno okolje, poslabšanje K. telesnega in duševnega zdravja, saj je bila izpostavljena izolaciji in postavljena v povsem odvisen položaj, preprečene so ji bile kakršne koli možnosti lastnega pridobivanja informacij in spoznavanja situacije ter preprečeni vsi stiki z ljudmi, od katerih bi lahko pridobila drugačne izkušnje, kot so ji bile predstavljene, saj je v tem obdobju bila poleg stikov z materjo A. T. in drugimi osebami, na katere je bila navezana, odrezana tudi od stikov z drugimi ljudmi. Onemogočena ji je bila vključenost v vrstniške odnose in odnose z drugimi odraslimi, možnost gibanja in igre ter spoznavanja okolja in učenja na osnovi lastnih izkušenj, pri čemer za njeno starost previsoka telesna teža in višina odražata pomanjkanje možnosti gibanja in kažeta na manj ustrezno prehranjevanje, prav tako pa je izkazovala jasne znake čustvene stiske oziroma znake posttravmatskega stresnega dogajanja in za starost nižjo stopnjo samostojnosti pri dejavnostih, ter neprimerna in moteča vedenja, tedaj skupaj z M. M., J. M. in Z. K. v sostorilstvu z B. K. storila kaznivo dejanje tako, da je zavestno sodelovala pri storitvi in tudi odločilno prispevala k storitvi, saj so bili M. M., J. M. in A. A., v funkciji svetovalcev očeta otroka B. K., v B. B., s. p., po K. preklicu pooblastila dne 16. 3. 2012, pa na lastno pest, Z. K. pa kot babica otroka K. K., seznanjeni z zgoraj navedenimi odločbami sodišč, po katerih bi otrok moral biti izročen materi A. T. 7. Zagovornik kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP uveljavlja s številnimi argumenti. Z navedbo, da je v konkretnem primeru storilec kaznivega dejanja po 190. členu KZ-1 lahko zgolj oče deklice, zagovornik v bistvu trdi, da gre za delictum proprium, torej kaznivo dejanje, ki ga lahko stori le oseba s točno določenimi lastnostmi. Iz besedila prvega odstavka 190. člena KZ-1, ki se glasi: „Kdor protipravno odvzame mladoletno osebo roditelju, posvojitelju, skrbniku, zavodu ali osebi, ki ji je zaupana, ali jo zadržuje in preprečuje, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje, ali kdor zlonamerno onemogoča, da bi se uresničila izvršljiva odločba glede mladoletne osebe, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.“ ne izhaja, da bi bil krog storilcev omejen na osebe, ki imajo do otroka določena starševska ali skrbniška upravičenja in dolžnosti. Storilec tega kaznivega dejanja, ki je sicer umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in otroke, je lahko kdorkoli (delictum commune).2 Ker gre za splošno kaznivo dejanje glede možnega storilca, je tudi v primeru zadrževanja mladoletne osebe možno sostorilstvo med osebo, ki je do skrbi za otroka sicer upravičena, ter osebo, ki teh lastnosti nima, je pa njeno ravnanje tako, da ustreza definiciji sostorilstva. Čeprav je bil prvenstveno oče tisti, ki bi moral mladoletnega otroka vrniti materi, ni mogoče pritrditi navedbam zagovornika, da obsojenka posledično ne more biti storilka očitanega ji kaznivega dejanja. Kot izhaja iz izpodbijane pravnomočne sodbe, oče mladoletnega otroka te svoje dolžnosti ni izpolnil tudi zaradi dejanj sostorilcev, še posebej obsojenke. Ne nazadnje je v tretjem odstavku 190. člena KZ-1 določeno, da sodišče ob izreku pogojne obsodbe lahko naloži storilcu, da mora mladoletno osebo izročiti upravičencu ali omogočiti uresničitev izvršljive odločbe glede mladoletne osebe. Iz enakega izhodišča, da je vsakdo lahko storilec tega kaznivega dejanja, izhaja tudi določba četrtega odstavka 190. člena KZ-1. 8. Storilec kaznivega dejanja je vsak, ki skupaj z drugim stori kaznivo dejanje, tako da zavestno sodeluje pri storitvi ali kako drugače odločilno prispeva k storitvi (drugi odstavek 20. člena KZ-1). Iz opisa dejanja izhaja, da je obsojenka zavestno sodelovala in odločilno prispevala k storitvi kaznivega dejanja, saj so bili sostorilci v funkciji svetovalcev očeta (od dne 16. 3. 2012 pa so delovali na lastno pest) seznanjeni z odločbami sodišč, na podlagi katerih bi deklica morala biti izročena materi. Zagovornik ima sicer prav, ko trdi, da navedba golega dejstva, da je obsojenka svetovala očetu B. K., ne zadosti stopnji konkretizacije kaznivega dejanja, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Vendar pa je treba gledati na opis dejanja kot celoto. V preostalih delih opisa dejanja so izvršitvena ravnanja obsojenke konkretno opisana. Določno je opisano, s katerimi ravnanji je obsojenka uresničila zakonski znak „zadrževanja mladoletne osebe“ oziroma v čem je bil njen (odločilni) prispevek k storitvi kaznivega dejanja. Ker je obsojenka onemogočala stike deklice z drugimi osebami in jo skrivala na različnih krajih, deklica ni bila izročena materi, ki je bila do nje upravičena na podlagi pravnomočne sodne odločbe. In to je za obstoj tega kaznivega dejanja odločilno. Obsojenki se v opisu dejanja ne očita odvzema mladoletne osebe, ampak njeno zadrževanje. Pri tej izvršitveni obliki je mladoletna oseba pri storilcu sprva zakonito, kasneje, ko bi jo moral vrniti drugi osebi, pa tega ne stori. Nasprotno gre pri odvzemu otroka za položaj, ko je otrok zakonito pri drugi osebi in ga storilec tej drugi osebi odvzame. V primeru obeh izvršitvenih oblik oseba, ki je do otroka (vsaj v določenem časovnem obdobju) upravičena, zanj zaradi ravnanja storilca ne more skrbeti. Storilec s svojimi ravnanji preprečuje, da bi mladoletno osebo imel tisti, ki mu je zaupana, oziroma kar je bistveno, otrok ni deležen vzgoje in varstva, ki mu je v največjo korist. 9. Navedbam zagovornika, da bi v obsojenkinem primeru lahko šlo zgolj za pomoč pri storitvi kaznivega dejanja, zato ni mogoče pritrditi. V opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je dejanje, ki ga je storila obsojenka, konkretno opisano in vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 190. člena KZ-1 ter v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Vrhovno sodišče je že presodilo,3 da pri dejanju, ki je rezultat skupne izvršitve in kjer se tudi zavest in volja sostorilcev (naklep) nanašata na celotno skupno delovanje, konkretizacija posameznih prispevkov sostorilcev ni nujna. V obravnavani zadevi gre ravno za tak primer, zato identični opisi dejanj vseh sostorilcev ne pomenijo manka konkretizacije prispevka obsojenke h kaznivemu dejanju. Ker ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih in je notranje skladna, tudi zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

10. Vprašanje zavesti o protipravnosti ravnanja je dejansko vprašanje, ki je v izpodbijani pravnomočni sodbi ustrezno obrazloženo. V sodni praksi je bilo že večkrat pojasnjeno, da je pri presoji, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje po 190. členu KZ-1, treba skladno s 56. členom Ustave upoštevati tudi koristi otroka. V obravnavani zadevi je dokazni postopek pokazal, da obsojenke oziroma storilcev že od 10. 10. 2010 dalje niso vodile koristi otroka. Pri tem pa je, kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, glavno besedo imela prav obsojenka, ki je z zadrževanjem deklice stran od matere ter neupoštevanjem pravnomočnih sodnih odločb, deklici povzročala škodo. Preiskava suma spolne zlorabe in drugi postopki, ki jih je sprožil oče deklice, ob ugotovljenih dejstvih in okoliščinah ne morejo nadomestiti ravnanja skladno s pravnomočno sodno odločbo.

11. V luči povedanega v predhodnem odstavku se kot neutemeljena izkaže tudi zagovornikova navedba o nezakoniti zavrnitvi izvedbe dokaznih predlogov obrambe. Dokazovanju nestrokovnosti izvedene preiskave suma spolne zlorabe deklice, je bil namenjen postopek, ki se je zaključil z ugotovitvijo, da do spolne zlorabe ni prišlo.

12. Zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je o obtožbi odločala sodnica Valerija Matvos Jeromel, ki bi zaradi seznanitve z nedovoljenim dokazom morala biti izločena. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je sodnica vpogledala v uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, ki jih je od obsojenke pridobil kriminalist, ne da bi jo poučil o pravicah, ki jih je imela kot osumljenka kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe.4 Gre za dokaz, ki se mora na podlagi drugega odstavka 83. člena ZKP izločiti iz spisa. V obravnavani zadevi je sodnica navedeni uradni zaznamek, potem ko ga je v postopku odločanja o zahtevi obsojenkinega zagovornika za izločitev dokazov prebrala, skladno z določbo drugega odstavka 83. člena ZKP izločila iz spisa. Predsednica okrožnega sodišča je zahtevo zagovornika za izločitev sodnice zavrnila z utemeljitvijo, da dokaz ne more vplivati na nepristranskost odločanja sodnice.

13. 2. točka drugega odstavka 39. člena ZKP določa, da če se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju sodnik seznanil z dokazom, ki se mora po določbah ZKP izločiti iz spisov (83. člen ZKP), potem ne sme odločati o obtožbi, razen, če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev. V obravnavani zadevi je torej pri presoji zatrjevane kršitve odločilna vsebina dokaza – ali je le-ta takšna, da očitno ni mogla vplivati na odločitev sodnice v obravnavani zadevi oziroma z drugimi besedami, ali je bila sodnica zaradi seznanitve z vsebino uradnega zaznamka pri psihološko okužena. Zato je senat Vrhovnega sodišča na podlagi pooblastila iz četrtega odstavka 83. člena ZKP pregledal izločeni uradni zaznamek z dne 22. 11. 2011. 14. Kot je razvidno iz vsebine uradnega zaznamka, obsojenka kriminalistu v razgovoru ni povedala nič takšnega, s čimer javnost in sodišče že pred tem ne bi bila seznanjena. Iz uradnega zaznamka predvsem izhaja, da je obsojenka vedela, kje se deklica nahaja in da sodeluje pri zadrževanju deklice stran od matere, kar je bilo splošno znano in na nepristranskost odločitve sodnice v obravnavani zadevi očitno ni moglo vplivati. Katerikoli sodnik bi sodil v tej zadevi, bi bil s tema dejstvoma, neodvisno od uradnega zaznamka, seznanjen, kar potrjuje presojo, da seznanitev z vsebino kasneje izločenega uradnega zaznamka na odločitev sodnice ni mogla vplivati.

15. Zagovornik je že v postopku na prvi stopnji zahteval izločitev okrožne sodnice svétnice Valerije Matvoz Jeromel tudi na podlagi 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, a je predsednica prvostopenjskega sodišča njegovo zahtevo za izločitev zavrnila. Po stališču zagovornika je zaradi kršitve določb o nepristranskosti sodnika podana bistvena kršitev določbe kazenskega postopka.

16. Sodnica Valerija Matvos Jeromel je sodila tudi v zadevi zoper obsojenega B. K., očeta deklice, in ga s sodbo III K 30794/2011 spoznala za krivega kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 190. člena KZ­1, ki ga je storil v sostorilstvu z najmanj eno neznano osebo. Kasneje se je izkazalo, da je šlo za več sostorilcev, ki so vsi (Z. K., Z. K., M. M. in J. M.), razen obsojenke, v sporazumu z državnim tožilcem priznali krivdo (450.a člen ZKP) ter bili obsojeni storitve istega kaznivega dejanja kot obsojenka, pri čemer sodbe v njihovem primeru nimajo obrazložitve, opisi dejanj pa so za vse sostorilce, vključno z obsojenko, identični. Sodišče glede krivde obsojenke v predhodnih kazenskih postopkih zoper preostale soobdolžence ni uporabilo pogojnika, temveč trdilno obliko.

17. Vrhovno sodišče se je v dosedanji praksi že večkrat opredelilo do vpliva sprejema priznanj krivde soobdolžencev na predobravnavnem naroku na nepristranskost sodnika, ki sodi v poznejšem postopku drugim soobdolženim v isti kazenski zadevi. Presodilo je, da sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolženih sam po sebi ne predstavlja razloga za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali. Sodnik o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obdolženca posebej, pri tem pa glavni obravnavi na podlagi presoje vseh dokazov v skladu s 355. členom ZKP znova odloča o krivdi tistega soobdolženca, ki krivde na predobravnavnem naroku ni priznal5. 18. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 44091/2016 z dne 16. 7. 2020 na podlagi temeljite analize sodne prakse Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice glede vsebine zgodnejših sodb, ki so bile ob sodelovanju istega sodnika izdane zoper druge soobdolžence, poudarilo, da je slovenska (ustavno)sodna praksa že sprejela stališče, da je objektivni vidik sodnikove nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolženca vsebuje presojo konkretnih ravnanj obdolženca, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega.6 Pri tem je po judikaturi ESČP ključno vprašanje, ali sodba zoper soobdolžence vsebuje ugotovitve, ki dejansko prejudicirajo vprašanje krivde konkretnega pritožnika (obdolženca).

19. Enako kot v zgoraj navedeni zadevi I Ips 44091/2016, je tudi v obravnavani zadevi iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da zgodnejše sodbe zoper preostale sostorilce, razen B. K., glede na šesti odstavek 285.č člena ZKP ne vsebujejo obrazložene presoje konkretnih ravnanj soobtoženih, s tem pa tudi ne prejudiciranja obsojenkinih ravnanj. Vložnik zahteve trdi, da se vsebina očitkov soobtoženih prepleta z očitki obsojenki, kar drži, vendar zgolj prepis opisov kaznivih dejanj iz obtožnega akta v prejšnjih sodbah še ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom v nepristranskost sodišča, kar je bilo razsojeno že v sodbiI Ips 11811/2014 z dne 20. 12. 2018. 20. Še preden je izdalo sodbo v obravnavani zadevi, je sodišče B. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 190. člena KZ-1 v rednem kazenskem postopku. V obrazložitvi sodbe je sodnica Valerija Matvos Jeromel povzela izpovedbo obsojenke ter navedla, da v zvezi z odvzemom mladoletne osebe obsojenka ni vedela oziroma hotela kaj povedati. Tak zaključek ne vsebuje nikakršne (vnaprejšnje) vrednostne ocene o krivdi obsojenke, kar želi v zahtevi prikazati obsojenkin zagovornik.

21. Pri presoji sodnikove nepristranskosti ni relevantno samo njegovo zgodnejše odločanje in vsebina sodb, ki so bile izdane zoper soobdolžence, temveč je odločilnega pomena tudi obrazložitev sodbe, ki je izdana zoper konkretnega obdolženca v kasnejšem sojenju – v obravnavani zadevi obrazložitev sodbe, ki jo z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija obsojenkin zagovornik. Razpravljajoča sodnica v izpodbijani prvostopenjski sodbi ravnanj oziroma krivde obsojenke ni utemeljevala s predhodnimi sodbami zoper preostale sostorilce, ampak je opravila neodvisno in celovito presojo vseh dokazov v tem kazenskem postopku. Zato kršitev nepristranskosti sojenja ni podana.

22. Sodišču tudi ni moč očitati kršitve ustavnega procesnega jamstva iz 24. člena Ustave, ki določa, da so sodne obravnave javne. Čeprav drži, da so bili določeni podatki o deklici predhodno že znani, saj je deklico tudi z javno objavo njene fotografije ter imena in priimka iskala policija, pa to še ne pomeni, da se na podlagi tega lahko javnost seznani tudi z drugimi podatki iz osebnega življenja deklice, za katere javnost ni vedela. To velja še toliko bolj, ker je šlo za štiriletno deklico. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da zaradi varovanja osebnega in družinskega življenja javnost z glavne obravnave izključi, kar je tudi ustrezno obrazložilo (točka 3 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Kršitev iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

23. Po stališču zagovornika je kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana, ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na določene pritožbene navedbe. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da v primerih, ko sodišče druge stopnje ne odgovori na vse pritožbene navedbe, ne gre za omenjeno kršitev, temveč za kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, kar pomeni, da mora vložnik zahteve izkazati tudi vpliv zatrjevane kršitve na zakonitost izpodbijane sodbe. V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe, zato kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP ni podana.

24. Z navedbami o napačni presoji verodostojnosti nekaterih prič in zmotni oceni o odločilni vlogi obsojenke zagovornik uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati. Enako velja za navedbo, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo ugotovitev izvedenke psihiatrične stroke iz kazenske zadeveIII K 30794/2011 zoper B. K. V točki 81 obrazložitve izpodbijane prvostopenjske sodbe je sodišče ugotovilo, da so popolnoma vsi vpleteni (ne zgolj obsojeni B. K.) potrdili angažiranost obsojenke in njeno vlogo ter aktivnosti pri izvršitvi kaznivega dejanja. Ugotovitev izvedenke, da ima obsojeni B. K. lastnosti, ki ga vodijo v nepopustljiv boj z institucijami in v boj za svoje pravice, na vlogo obsojenke pri kaznivem dejanju ne more vplivati. Ne nazadnje iz izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je prav ona spodbujala obsojenega B. K. pri njegovih ravnanjih.

C.

25. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenkinega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

26. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pri čemer sodna taksa temelji na tarifnih številkah 7113, 71113 in 7152 Taksne tarife. Pri izračunu je Vrhovno sodišče upoštevalo podatke o premoženjskem stanju obsojenke, razvidnem iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanje in zapletenost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

1 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 22697/2011 z dne 29. 5. 2014, I Ips 14666/2014 z dne 13. 9. 2018, I Ips 61928/2013 z dne 31. 1. 2019, I Ips 14666/2014 z dne 5. 3. 2020 in druge. Odločba Ustavnega sodišča RS Up-879/14 z dne 20. 4. 2015. 2 Gl. tudi Damjan Korošec et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS, 2018, str. 248. 3 Gl. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 322/2005 z dne 20. 4. 2006 in I Ips 26606/2016 z dne 10. 10. 2019. 4 Obsojenka je bila sicer na policijsko upravo vabljena kot osumljenka drugega kaznivega dejanja in v tistem postopku je kriminalist sestavil uradni zaznamek o izjavi osumljenke. 5 Sodbe I Ips 14015/2013-96 z dne 6. 11. 2014, I Ips 5961/2013-1144 z dne 14. 4. 2016,I Ips 26166/2010 z dne 27. 10. 2017 in I Ips 11881/2014 z dne 20. 12. 2018. 6 Odločba Ustavnega sodišča Up-57/14 z dne 26. 1. 2017.