Jedro

Veljavnost sklica skupščine (občnega zbora) društva se presoja po temeljnem aktu društva. Skupščina, ki ni sklicana v skladu z določbami temeljnega akta društva, ne more sprejemati pravno zavezujočih aktov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Iz predloženih upravnih spisov in odločbe tožene stranke, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, je razvidno, da je tožena stranka s to odločbo odpravila odločbo Upravne enote A z dne 5. 10. 2001, s katero je bila v register društev pod zaporedno številko 64, kjer je vpisana AAA Zveza Slovenije, vpisana sprememba zastopnika s tem, da je novi zastopnik Zveze AA, izvoljen na izredni skupščini Zveze dne 17. 9. 2000. Hkrati je tožena stranka odločila, da se zahteva za vpis spremembe zastopnika, ki jo je v imenu AAA Zveze Slovenije, s sedežem v A, G 21, vložil AA, zavrne. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožena stranka odločila o gornjem na podlagi pritožbe, ki jo je zoper navedeno odločbo Upravne enote A vložil BB kot predsednik AAA Zveze Slovenije, ponovno izvoljen na redni volilni skupščini Zveze dne 24. 6. 2000. Pritožnik je v upravnem postopku uveljavljal, da izredne skupščine Zveze dne 17. 9. 2000 sploh ni bilo, ker se je tega dne zbralo le 15 predstavnikov klubov, članov Zveze, sklic izredne skupščine pa ni bil veljaven, zato so tudi vsi sklepi "izredne skupščine" z dne 17. 9. 2000 neveljavni, prav tako pa tudi dejanja, ki jih je opravil od navedenega dne dalje v imenu Zveze AA. Tožena stranka v razlogih izpodbijane odločbe ugotavlja, da tožnik v upravnem pritožbenem postopku ni izkazal, da so pogoji, ki jih določa 15. člen veljavnega statuta AAA zveze Slovenije za sklic izredne skupščine Zveze, bili glede izredne skupščine z dne 17. 9. 2000 izpolnjeni. Drugi in tretji odstavek 15. člena statuta namreč določata, da izredno skupščino Zveze skliče predsednik bodisi na lastno pobudo ali na zahtevo najmanj tretjine članov Zveze ali na zahtevo nadzornega oziroma izvršnega odbora. Če predsednik ne skliče izredne skupščine, jo lahko skliče predlagatelj. Po teh določbah bi morala zahtevo za sklic izredne skupščine podati ena tretjina predstavnikov članov Zveze in tako izraziti svojo voljo za sklic izredne skupščine. Čeprav je tožnik v vabilu na izredno skupščino navedel, da se skupščina sklicuje na podlagi soglasja 24 klubov - članov Zveze, pa ni priložil dokazil, iz katerih bi bilo to razvidno. Tožena stranka dalje ugotavlja, da je na podlagi dokumentacije, ki jo je tožnik priložil odgovoru na pritožbo, mogoče zaključiti, da je zahtevo podal le tožnik kot predsednik kluba BBB, kar pa ni bilo v skladu z določbami statuta Zveze. Ker v upravnem postopku ni bilo dokazano, da je bila izredna skupščina veljavno sklicana, le-ta dne 17. 9. 2000 ni veljavno sklepala, s tem pa tudi niso bili veljavni sklepi o razrešitvi starega in izvolitvi novega vodstva Zveze. Tožena stranka je v razlogih dalje zavrnila pritožbeno stališče tožnika, da imajo določbe o temeljnih pravicah in dolžnostih članov in o javnosti delovanja Zveze večjo pravno veljavo od "administrativnih" določb o načinu sklica skupščine Zveze. Navedla je, da upravni organ ki vodi register društev, ne nadzira delovanja društev, pač pa v postopku spremembe temeljnega akta oziroma zastopnika društva presoja, ali so zahtevi za vpis v register priložene listine, na podlagi katerih je mogoče registrirati spremembo zastopnika društva. V obravnavanem primeru pa priložene listine ne izpolnjujejo tega pogoja. Ker dejstvo glede načina sklica izredne skupščine Zveze ter določbe statuta Zveze, ki urejajo sklic izredne skupščine, med strankama v upravnem postopku ni sporno, tožena stranka ni uporabila določbe 4. odstavka 18. člena Zakona o društvih, na podlagi katere bi bila v primeru, če bi bilo predhodno vprašanje med udeleženci sporno, dolžna odločbo odpraviti, organu prve stopnje pa naložiti, da postopek prekine in upravnega pritožnika za rešitev tega vprašanja napoti na pravdo. Tožena stranka je po navedenem o stvari odločila sama potem ko je ugotovila, da je pritožba BB utemeljena.

Tožbo zoper navedeno odločbo tožene stranke je vložil AA kot pooblaščenec Odbora za ureditev razmer v AAA zvezi Slovenije. Sodišče je tožbo obravnavalo kot tožbo AA in ne kot tožbo Odbora za ureditev razmer v AAA zvezi Slovenije, kajti na podlagi listin, ki jih je AA predložil po zahtevi sodišča za dopolnitev tožbe, sodišče ugotavlja, da pravna subjektiviteta navedenega Odbora ni izkazana, ter da tudi pravni interes predstavnikov klubov, ki so bili do sporne izredne skupščine Zveze člani te Zveze, kasneje pa iz nje izključeni, za vlaganje tožbe v tem upravnem sporu ni izkazan, saj je predmet tega upravnega spora le akt, s katerim je bilo odločeno o (ne)vpisu spremembe zastopnika AAA zveze Slovenije in ne o kateremkoli drugem vprašanju, ki je morda v okviru AAA zveze Slovenije bilo sporno in zaradi katerega so navedeni ustanovili dne 2. 2. 2001 Odbor. Pravni interes za izpodbijanje odločbe tožene stranke po listinah upravnega in sodnega spisa po presoji sodišča izkazuje samo AA kot oseba, ki je bila na podlagi odločbe Upravne enote A z dne 5. 10. 2000 vpisana v register društev kot zastopnik AAA zveze Slovenije, ta vpis pa je bil na podlagi izpodbijane odločbe tožene stranke odpravljen in zahteva AA za vpis zavrnjena.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge kršitve pravil postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka izpodbijano odločbo izdala 13. 11. 2000, čeprav sta tožnik in nasprotna stranka v upravni zadevi vlagala dopolnitve in odgovore nanje še po tem datumu. Dalje navaja, da je tožena stranka vso pozornost pri odločbi osredotočila na razlago določb statuta AAA zveze Slovenije, ki urejajo sklic izredne skupščine, ni pa se ozirala na hude kršitve določb statuta Zveze in posledice, ki so iz teh kršitev izhajale in izhajajo še med trajanjem spora. Poudarja, da je za razlago statuta po 41. členu statuta pristojna izključno skupščina Zveze. V zvezi z razlago 15. člena statuta Zveze tožnik navaja, da v njem ni določeno, da mora pobuda najmanj 1/3 članov Zveze vsebovati pisno zahtevo za sklic izredne skupščine, ter da take zahteve ne sme podati predstavnik 1/3 članov Zveze. V spornem primeru se je 1/3 članov Zveze odločila za ustno zahtevo za sklic izredne skupščine preko tožnika kot predstavnika, ker so tako ravnanje narekovale okoliščine. Tožnik je predlog za sklic izredne skupščine posredoval predsedniku Zveze na podlagi ustnega soglasja. V upravnem postopku je tožena stranka dobila na razpolago dokumentacijo, ki vsebuje o tem jasne in nedvoumne navedbe, pa tudi izčrpno razlago okoliščin, ki so narekovale tako ravnanje. Tožena stranka zato napačno navaja, da tožnik ni predložil dokazil, iz katerih bi bilo razvidno, da je bila izredna skupščina sklicana na podlagi soglasja 24 klubov, članov Zveze. Tožena stranka je ravnala nepravilno tudi s tem, ko ni upoštevala dvakratnega tožnikovega predloga, naj v zvezi z okoliščinami zahteve in sklica izredne skupščine opravi ustno obravnavo, na kateri bi tožnik dejstva dokazoval s pričami. Tožnik dalje kot nepravilno graja stališče tožene stranke, po katerem je za presojo zadeve pomembnejše tehtanje veljavnosti sklica izredne skupščine, kot pa možnost uveljavljanja pravic in dolžnosti članov Zveze. Če tožena stranka stoji na stališču, da upravni organ, ki vodi register društev, ne nadzira delovanja društev, potem se upravni organ pač ne bi smel spuščati v vsebino listin, ki so bile priložene zahtevi za vpis spremembe v register, pač pa samo v pristnost le-teh. Tožnik meni, da je v tem pogledu ravnal pravilno upravni organ prve stopnje, tožena stranka pa napačno, saj vse listine, ki so bile predložene za vpis spremembe zastopnika Zveze, izpolnjujejo predpisane pogoje. Po mnenju tožnika je dalje nepravilna ugotovitev tožene stranke, da "dejstvo o načinu sklica izredne skupščine Zveze ter o določbah statuta Zveze, ki ureja sklic izredne skupščine" med strankami v postopku ni sporno. Po mnenju sodišča je med strankami sporno ravno "dejstvo o načinu sklica izredne skupščine", nesporno pa je samo to, da se je izredne skupščine dne 17. 9. 2000 udeležilo 15 delegatov s poverilnicami, vsi drugi pa so se skupščine udeležili brez poverilnic. O tem, ali je 15 delegatov dovolj za veljavno sklepanje in o tem, ali je bil sklic navedene skupščine veljaven, pa v primeru spora odloča izključno skupščina Zveze na podlagi 41. člena statuta Zveze. Ker tožena stranka pri svojem odločanju ni upoštevala kršitev statuta ter temeljnih pravic in dolžnosti članov zveze, pač pa se je poudarjeno pozorno ukvarjala le z "morebitno kršitvijo" 15. člena statuta Zveze tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in toženi stranki naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo obširno ponavlja dejstva in pravne določbe, ki so bile podlaga njeni odločitvi, v zvezi s tožbenim očitkom, da ni upoštevala vseh vlog, ki so bile predložene v upravnem pritožbenem postopku, pa pojasnjuje, da je bila izpodbijana odločba izdana 13. 1. 2001 in ne 13. 11. 2000, kot se je napačno glasil datum odločbe, preden je to očitno pomoto odpravila s sklepom z dne 6. 5. 2001. Ker meni, da je v sporni zadevi ravnala pravilno, predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Iz listin, ki jih je predložila kot upravne spise tožena stranka, in listin, ki jih je s tožbo in dopolnitvijo tožbe predložil tožnik, izhaja, da je v AAA zvezi Slovenije prišlo v letu 2000 do notranjega spora v zvezi z rezultati redne volilne skupščine Zveze, ki je bila 24. 6. 2000, na kateri je bil za predsednika Zveze ponovno izvoljen BB, dotedanji štiriletni predsednik Zveze. Tožnik, ki je sicer predsednik kluba BBB, in predstavniki nekaterih drugih klubov, tedanjih članov Zveze, so namreč menili, da navedena skupščina ni bila izvedena v skladu z določbami statuta in da določb statuta novo izvoljeno vodstvo ne spoštuje. Očitno je bilo takšno stališče razlog za sklic izredne skupščine Zveze, ki naj bi bila dne 17. 9. 2000 in na kateri naj bi bil poleg drugih organov Zveze po mnenju tožnika veljavno izvoljen tudi tožnik kot novi predsednik Zveze.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila le o tem, ali je zahteva tožnika kot zatrjevanega novega predsednika AAA zveze Slovenije za vpis tožnika kot zastopnika Zveze v register društev utemeljena ali ne. Glede na določbe veljavne zakonodaje je po mnenju sodišča lahko predmet tega upravnega spora le vprašanje, ali je bila njena odločitev v zvezi z zahtevanim vpisom v register društev zakonita ali ne. Po presoji sodišča je zato napačno tožbeno stališče, da bi morala tožena stranka pri svojem odločanju upoštevati vse okoliščine stanja v Zvezi, zlasti pa tudi domnevne kršitve pravic članov Zveze. Po 3. členu Zakona o društvih (ZDru, Uradni list RS, št. 60/95, 49/98-odl. US in 89/99) namreč društvo poleg drugega tudi samostojno določi način delovanja s svojim temeljnim aktom, kar pomeni, da se niti upravni organ prve stopnje niti tožena stranka v spore, ki nastanejo v zvezi z delovanjem organov ali članov kakega društva (za zvezo društev, kar je tudi AAA zveza Slovenije, pa se določbe tega zakona smiselno uporabljajo na podlagi 11. člena ZDru), ne more spuščati. Tožbeni ugovori in tožbena stališča, s katerimi tožnik izpodbija odločbo tožene stranke zato, ker navedenih vprašanj ni razčiščevala oziroma upoštevala, so po mnenju sodišča za odločitev v tem upravnem sporu pravno irelevantni. Za vpis zastopnika društva v register društev je namreč pomembno le, ali je bil zastopnik izvoljen v skladu s temeljnim aktom društva, v spornem primeru s statutom AAA zveze Slovenije kot temeljnim aktom, na podlagi katerega je bila Zveza vpisana v register društev z odločbo Upravne enote A z dne 22. 5. 1996. Podatki, vpisani v register društev, so namreč po 2. odstavku 7. člena ZDru javni, kar pomeni, da vpisi v registru služijo varnosti pravnega prometa v zvezi s poslovanjem društev kot pravnih oseb zasebnega prava. Za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe je torej, in v tem ima tožena stranka po mnenju sodišča popolnoma prav, pomembno le ali je bila skupščina z dne 17. 9. 2000 veljavno sklicana (in če bi bila, ali je bil tožnik izvoljen za predsednika s potrebno večino). Ker namreč društvo način delovanja ureja s svojim temeljnim aktom, pod načinom delovanja pa je treba razumeti tudi način oblikovanja in delovanja organov društva, ne more biti dvoma o tem, da neveljavno sklicana skupščina, ki je sicer po določbah statuta Zveze najpomembnejši organ Zveze, ne more sprejemati pravno upoštevnih aktov, med drugim tudi ne akta o izvolitvi predsednika. Prvi odstavek 3. člena ZDru namreč tudi določa, da društvo določi način delovanja v skladu s pravnim redom Republike Slovenije. Pomemben element pravnega reda v demokratični družbi so tudi pravila, ki urejajo sklicevanje oziroma oblikovanje najvišjih predstavniških organov posameznih pravnih entitet, vključno države. Statut Zveze v 15. členu določa, da skupščina Zveze zaseda najmanj enkrat letno, da jo skliče predsednik izvršnega odbora Zveze s pisnim vabilom vsem članom Zveze najmanj 15 dni pred zasedanjem, z navedbo dnevnega reda in pisnim gradivom (1. odstavek tega člena). Dalje določa, da predsednik skliče izredno skupščino na lastno pobudo ali na zahtevo najmanj 1/3 članov Zveze ali na zahtevo nadzornega odbora, ali na zahtevo izvršnega odbora (2. odstavek tega člena). Dalje je v tem členu določeno, da lahko skupščino skliče predlagatelj, če je ne skliče predsednik, in da izredna skupščina sklepa le o zadevi, zaradi katere je sklicana (3. odstavek tega člena). Iz navedenih določb po mnenju sodišča izhaja, da je izredna skupščina veljavno sklicana, če sklic zahteva od predsednika IO Zveze najmanj 1/3 članov Zveze, pri čemer mora imeti po mnenju sodišča predsednik IO Zveze možnost, da skupščino skliče najmanj 15 dni pred zasedanjem (1. odstavek 15. člena). Skupščina je dalje po mnenju sodišča lahko veljavno sklicana tudi z vabilom predlagatelja (v primeru zahteve članov Zveze torej z vabilom najmanj 1/3 članov Zveze), če je ne skliče predsednik pod preje navedenimi pogoji. Tudi glede tako sklicane izredne skupščine velja 1. odstavek 15. člena, po katerem mora biti skupščina sklicana s pisnim vabilom vsem članom Zveze najmanj 15 dni pred njenim zasedanjem. Iz podatkov v upravnih spisih in tudi iz listin, ki jih je tožnik priložil tožbi, ni razvidno, da je sklic izredne skupščine, ki naj bi zasedala 17. 9. 2000, zahtevala najmanj 1/3 članov Zveze. Niti v zahtevi za sklic izredne skupščine, ki jo je tožnik poslal nadzornemu odboru (datirana s 3. 7. 2000), niti v zahtevi za sklic izredne skupščine, ki jo je tožnik poslal predsedniku Zveze (datirana s 4. 9. 2000) niso navedeni člani Zveze, ki zahtevo podpirajo, še manj pa je takšna podpora izkazana s sočasnimi listinami. Tožnik je po mnenju sodišča v zmoti, ko meni, da takšno podporo oziroma obstoj zahteve najmanj 1/3 članov Zveze lahko izkazuje s pričami ali pa s kasnejšimi listinami. Kot mora biti namreč po 1. odstavku 15. člena statuta skupščina sklicana pisno, tako mora biti po mnenju sodišča tudi zahteva za sklic izredne skupščine postavljena pisno, in sicer s strani vseh subjektov, ki so takšno zahtevo po statutu pooblaščeni postaviti, pri čemer mora biti spoštovan tudi statutarni rok 15 dni med sklicem in zasedanjem skupščine. Zahteva predsedniku Zveze za sklic izredne skupščine za dne 17. 9. 2000 pa je datirana s 4. 9. 2000, kar pomeni, da predsednik Zveze izredne skupščine ne bi mogel sklicati v skladu s statutarnimi določbami za 17. 9. 2000, tudi če bi bila zahteva izkazana in podprta tako, kot določa statut oziroma, kot je treba po mnenju sodišča določbe statuta razlagati. Izredna skupščina, ki naj bi dne 17. 9. 2000 izvolila tožnika kot predsednika Zveze, ni bila sklicana na navedeni način, oziroma tožnik ni niti v upravnem niti v sodnem postopku izkazal, da je bila sklicana tako. Zato je po presoji sodišča pravilno stališče tožene stranke, da je bila izredna skupščina sklicana neveljavno. Kot je bilo obrazloženo že zgoraj pa neveljavno sklicana skupščina ne more sprejemati pravno učinkujočih aktov. Tožena stranka je torej po presoji sodišča odločila pravilno, ko je odločbo organa prve stopnje odpravila in tožnikovo zahtevo za vpis novega zastopnika Zveze v register društev zavrnila.

Ne glede na določbo 41. člena statuta Zveze, po kateri je za "avtentičnost razlage" tega statuta kompetentna Skupščina Zveze, sodišče meni, da tožnik toženi stranki neutemeljeno odreka pristojnost za razlago oziroma uporabo določb statuta. Statut Zveze je temeljni akt društva v smislu 3. člena ZDru, zato v razmerju do tretjih oseb in državnih organov velja takšen, kot je zapisan in deponiran pri pristojnem upravnem organu. "Avtentičnost razlage" se lahko nanaša samo na razlago določb statuta v morebitnih sporih znotraj Zveze, ne more pa navedeni člen pomeniti obveznosti državnega organa, da mora za razlago določb statuta povprašati skupščino Zveze.

Po navedenem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).