Jedro

Ni sporno, da registracijskega lista prevajalec ni podpisal in da takrat tožniku prevajanje ni bilo zagotovljeno. Zato ni mogoče šteti, da je bil ta dokument tožniku preveden in da je bil ustrezno seznanjen z opozorilom glede posledic samovoljne zapustitve azilnega doma pred podajo prošnje.

Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode, kar je dovolj za dopolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Hkrati pa sodišče meni, da z izdajo začasne odredbe tudi z ničemer ne bi bila prizadeta javna korist.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-4917/2022/6 (1222-05) z dne 20. 10. 2022 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se takoj po prejemu te sodne odločbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce na podlagi sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-4917/2022/6 (1222-05) z dne 20. 10. 2022 in mora tožena stranka tožnika nemudoma po prejemu te sodne odločbe izpustiti iz Centra za tujce.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je pridržala tožnika, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito. Sklenila je namreč, da jih drugače ne bo mogla pridobiti in da obstaja nevarnost, da bi tožnik pobegnil (točka 1. izreka izpodbijanega sklepa - druga alineja prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti – v nadaljevanju: ZMZ-1). Ukrep omejitve gibanja je odredila na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44/z, Postojna, od 19. 10. 2022 od 11.00 ure do prenehanja razloga, najdlje do 19. 1. 2023 do 11.00 ure, z možnostjo podaljšanja za 1 mesec (točka 2. izreka izpodbijanega sklepa).

2. Po ilegalnem prehodu meje je tožnika dne 12. 10. 2022 prejela slovenska policija. Navedel je, da je izvorno d,ržavo zapustil zaradi slabih ekonomskih in političnih razmer in da je njegova ciljna država Italija, ker ima tam več prijateljev. Iz Senegala je legalno z letalom odpotoval v Istanbul, nato pa je skupaj s prijatelji pot nadaljeval peš po gozdu čez ozemlja Grčije, Severne Makedonije, Srbije, Bosne in Hercegovine in Hrvaške. Po prečkanju bosansko-hercegovske meje so se z avtobusom odpeljali do Zagreba, kjer so v parku srečali večjo skupino tujcev s katerimi so skupaj potovali proti Sloveniji oz. Italiji. Iz Zagreba so se 11. 10. 2022 z avtobusom odpeljali v Reko, kjer so kupili vozovnice za vlak za relacijo Reka-Lupoglav. Iz Lupoglava so pot nadaljevali v Buzet in nato dalje po železniških tirih. Hrvaško-slovensko mejo so prečkali po železniški progi iz smeri Buzeta proti Rakitovcu in kmalu po prečkanju državne meje so jih prijeli slovenski policisti. Iz registracijskega lista s 13. 10. 2022 izhaja, da je bil prosilec v francoskem jeziku seznanjen tudi s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov Azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejetjem prošnje za mednarodno zaščito, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom. Prisoten je bil tudi tolmač. Prosilec je bil istega dne, to je 13. 10. 2022 odpeljan v Azilni dom, kjer je bil do podaje prošnje za mednarodno zaščito nastanjen v sprejemnih prostorih Azilnega doma.

3. Tožnik je 17. 10. 2022 samovoljno zapustil sprejemne prostore Azilnega doma in ni počakal na podajo prošnje za mednarodno zaščito. S tem je na podlagi podpisane izjave na registracijskem listu odstopil od namena podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in se ga je obravnavalo po Zakonu o tujcih. Iz zaznamka Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana z dne 17. 10. 2022 izhaja, da je prosilec po samovoljni zapustitvi Azilnega doma istega dne ob 20.01 v Ljubljani na Tivolski ulici 30 ponovno izrazil namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito, zato je bil ponovno pripeljan v sprejemne prostore Azilnega doma v Ljubljano.

4. Tožnik je 19. 10. 2022 podal prošnjo za mednarodno zaščito, kjer je navedel, da je senegalske narodnosti in da pripada diolski etnični ali plemenski skupini. V kraju Casamase je hodil v osnovno šolo, ki pa je ni dokončal. Vojaškega roka ni služil, ni član kakšne politične stranke ali organizacije, prav tako ni bil kaznovan kot tudi ni prestajal zaporne kazni. Iz izvorne države je odšel leta 2019 legalno (s potnim listom) v Gambijo, kjer je ostal približno leto, nato pa odšel legalno v Turčijo, kjer je ostal 2 leti. Preko Grčije in Makedonije, Srbije, Bosne in Hercegovine in Hrvaške je 12. 10. 2022 prišel po kopnem v Slovenijo, kjer ga je prijela policija. Želel je oditi v Evropo. Na vprašanje, ali bo do konca postopka počakal v Sloveniji je odgovoril, da bo. Povedal je, da je potni list in osebno izkaznico izgubil v Grčiji, ko ga je lovila policija. Mogoče ima doma rojstni list, povezal se bo s svojo starejšo sestro in poskušal dobiti sliko.

5. Po podani prošnji je bil prosilcu ustno na zapisnik izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Vsebina razgovora je razvidna iz zapisnika z dne 19. 10. 2022. Sprva je na vprašanje, zakaj je zapustil sprejemne prostore Azilnega doma še preden je podal prošnjo za mednarodno zaščito odgovoril, da je bil v Azilnem domu pet dni, nato pa se je slišal s prijateljem, ki prihaja iz Slonokoščene obale, ki mu je dejal, da naj gre, saj je za mednarodno zaščito še čas. Odšel je, nato je ugotovil, da je naredil napako. Ko je zapustil sprejemne prostore Azilnega doma je bil namenjen v Novo Gorico, vendar jih je na avtobusu ujela policija. V Novo Gorico je bil namenjen, da bi vstopil v Italijo. Ob soočenju z dejstvom, da je bil na policijski postaji informiran o posledicah samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov Azilnega doma je povedal, da na policiji ni razumel vsega. Morda so ga o tem opozorili, vendar vsega ni razumel. Nadalje je bil soočen, da iz registracijskega lista izhaja, da je bil v predhodnem postopku na policiji informiran, kar je potrdil tudi s svojim podpisom. Tožnik je povedal, da ne more reči, da je razumel, čeprav je registracijski list podpisal, kar je potrdil tudi na zapisnik. Če bi mu to povedali, ne bi zapustil Azilnega doma. Pred podajo prošnjo v Sloveniji ni zaprosil za mednarodno zaščito še v kakšni drugi državi. Na vprašanje, ali bi zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, če ga 13. 10. 2022 in 17. 10. 2022 ne bi obravnavala slovenska policija je odgovoril, da bi zaprosil, saj so prvič sami poklicali policijo. Ker je pri podaji prošnje navedel, da ga je pri prečkanju meje prijela policija, sedaj pa trdi, da je sam poklical policijo, je pojasnil, da so po prečkanju meje vstopili v manjšo vas, da bi poiskali policijo. Mimoidočemu vozniku so dejali, da naj pokliče policijo, policija pa jih je potem prijela.

6. Po zaključenem razgovoru je uradna oseba prosilcu ustno naznanila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena v povezavi z drugim odstavkom istega člena ter drugo alinejo 84.a člena ZMZ-1, in sicer zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki ji brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, saj je predhodno že poskusil samovoljno zapustiti Slovenijo. Povedal je, da je vse razumel in da nima kaj dodati.

7. Toženka je v izpodbijanem sklepu povzela, da glede na prosilčeva pretekla dejanja in izjave upravičeno dvomi, da bo prosilec počakal, da se ugotovijo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Na podlagi dejanskega stanja je nedvomno, da je prosilec želel zapustiti Slovenijo in oditi dalje v Italijo, kar izhaja že iz uradnega zaznamka o izjavi tujca z dne 13. 10. 2022. Tožnik je po tem, ko je bil 13. 10. 2022 pripeljan v sprejemne prostore Azilnega doma in bil pred tem opozorjen, da sprejemnih prostorov Azilnega doma ne sme zapustiti, bil dne 17. 10. 2022 prijet na avtobusu za Novo Gorico v smeri Italije. Zato toženka utemeljeno sklepa, da bo tožnik poskušal ponovno zapustiti sprejemne prostore Azilnega doma, s čimer bi toženi stranki onemogočil ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, ki ji brez izrečenega ukrepa omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Zato toženka ugotavlja, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 8. Za prosilca je razpisan tudi osebni razgovor, na katerem bo imel možnost dodatno pojasniti, zakaj zaproša za mednarodno zaščito, nato pa bo o njegovi prošnji tudi odločeno. Brez osebnega razgovora namreč vsebinske odločitve v skladu z določbami ZMZ-1 ni mogoče izdati. Čeprav je prosilec v policijskem postopku in v lastnoročni izjavi navedel, da uveljavlja ekonomske razmere, ki načeloma ne zadostujejo za priznanje mednarodne zaščite, pa je prosilec pri podaji prošnje navajal, da so mu zločinci ubili starša in da je zaradi žalosti odšel. Z vidika tožene stranke je torej nujno potrebno izvesti osebni razgovor, saj bo s pridobitvijo zadostnih podatkov, kar se lahko doseže zgolj s sodelovanjem prosilca, ustvarjena celotna slika obravnavanega primera in bo lažje pripraviti odločitev.

9. Glede na to, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil nemudoma, njegova dejanja pa nakazujejo na to, da namerava oditi naprej v Italijo, poleg tega je Azilni dom enkrat že zapustil še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, obstaja utemeljena verjetnost, da bi prosilec ozemlje Republike Slovenije samovoljno zapustil preden bi z njim bil izveden osebni razgovor in ugotovljena dejstva, ki so pomembna za odločitev. Zato je toženka presodila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi z drugo alinejo 84.a člena ZMZ-1. 10. Toženka je v izpodbijanem sklepu tehtala tudi odločitev o tem, ali naj se izvede ukrep pridržanja prosilca na azilni dom ali odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Ker pa okoliščine, v katerih je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja pa kažejo na utemeljen sum, da bi prosilec v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom, kar je že enkrat tudi storil, še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito in onemogočil zaključek postopka, je za nadaljevanje postopka za to nujno potrebno prosilcu omejiti gibanje. Ob tem toženka ugotavlja, da bo le s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji. Ob tem toženka še doda, da možnosti zavarovanja oseb, ki jim je odrejen ukrep zadrževanja na območju Azilnega doma niso ustrezne, ker gre v osnovi za nastanitev odprtega tipa, ki jo lahko v okviru hišnega reda prosilci prosto zapuščajo in se vračajo.

11. Tožnik izpodbija sklep iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) in navaja, da je ob podaji namere vložitve prošnje za mednarodno zaščito dne 13. 10. 2022 res povedal, da je njegova ciljna država Italija, vendar si je zdaj premislil in bi zelo rad ostal v Sloveniji do konca azilnega postopka. Želi bivati zopet v Azilnem domu na Viču in nikakor ne v Centru za tujce Postojna. Poudarja, da sedaj, ko mu je bila natančno obrazložena veljavna zakonodaja Slovenije, nima več namena zapustiti Slovenijo.

12. Nadalje tožnik v tožbi navaja, da je bil prijet s strani policije dne 12. 10. 2022 ob 19.01 uri, od koder je bil odpeljan na PP Koper. Poudarja, da so mejo prečkali že podnevi, saj so imeli namen najti najbližjo državno institucijo, da se pozanimajo, kako ravnati, saj so prvič prečkali mejo v Schengensko področje, kamor je hotel priti. Tožnik se ni skrival, s pomočjo nekega slovenskega državljana so poklicali najbližjo policijsko postajo in počakali na prihod policije. Na PP Koper je bil tožnik zaslišan s strani policistov, ki pa jih ni razumel. Zaslišanja ni prevajal noben tolmač, kar je razvidno iz registracijskega lista z dne 13. 10. 2022, saj na mestu, kjer bi moral biti podpis tolmača, podpisa ni. Pomena stavka na registracijskem listu, ki se glasi v francoskem jeziku (njegov drugi jezik, katerega malo razume) „s svojim podpisom potrjujem, da sem v jeziku, ki ga razumem, seznanjen s tem, da zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da bom obravnavan po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji“, pa tožniku sploh niso policisti dali v branje (stran 2 zapisnika o omejitvi gibanja z dne 19. 10. 2022). Kljub temu se je tožnik podpisal, ker je bil v stresu in ga je bilo strah policistov. Na razgovoru o omejitvi gibanja dne 19. 10. 2022 je tožnik pojasnil, da ni razumel tistega na policiji, morda so ga na to opozorili, ampak ni razumel ter da je res registracijski list podpisal, vendar ne more reči, da je razumel, če mu je to policija sploh povedala. Če bi mu to povedali, ne bi zapustil Azilnega doma. Rekli so mu, naj podpiše papir, tega papirja pa ni dobil, zato ga ni prebral. 13. Res je bil dne 17. 10. 2022 prijet v centru Ljubljane na avtobusu za Novo Gorico iz katere bi potem odšel v Italijo, kot mu je svetoval po telefonu prijatelj iz Nemčije. Ni pa tega dne vedel, da ne sme sprejemnih prostorov Azilnega doma zapustiti, dokler ne bo vložil prošnje za mednarodno zaščito, niti ni vedel, da ne sme zapustiti Slovenije, dokler ne bo zaključen njegov postopek za mednarodno zaščito. Niti v azilnem domu ob sprejemu mu nobena uradna oseba ni pojasnila, da azilnega doma oziroma Slovenije ne sme zapustiti, dokler ne bo obravnavana njegova prošnja za mednarodno zaščito. Ker so vsi prosilci odhajali iz azilnega doma, je odšel tudi on z njimi. Teh tožnikovih okoliščin pa tožena stranka ni raziskala in upoštevala v času izdaje izpodbijanega sklepa. Izvedla je zgolj površen ugotovitveni postopek, navedenih okoliščin pa ni vključila v dokazni postopek, čeprav bi jih morala.

14. Ker tožnik ni bil seznanjen s tem, da ne sme zapustiti azilnega doma, saj mu ob vstopu v Slovenijo na PP Koper to ni bilo pojasnjeno v francoskem jeziku, je menil, da lahko prosto potuje znotraj Schengena. Če bi se tega zavedal, ne bi odšel odkrito vsem na očeh v skupini z drugimi prosilci, temveč bi skrivoma odšel po ilegalnih poteh do meje z Italijo. Zato njegova dejanja ne utemeljujejo njegove begosumnosti, temveč ravno obratno, utemeljuje njegovo nebegosumnost. Tudi ob nastanitvi v azilnem domu dne 13. 10. 2022 vse do dne 19. 10. 2022 nobena uradna oseba tožniku ni zagotovila informacije o postopkih po ZMZ-1, o njegovih pravicah in dolžnostih ter možnih posledicah neupoštevanja obveznosti, ne v njegovem maternem jeziku „poularju“, ali vsaj v francoskem jeziku, ki ga razume, ter mu tako tudi v Azilnem domu na Viču ni bilo obrazloženo, da ne sme zapustiti Slovenije pred koncem azilnega postopka. S tem pa tožena stranka ni uspela izkazati tožnikove begosumnosti, na kar opozarja tudi sodba naslovnega sodišča v primerljivi zadevi opr. št. I U 1341/2022 z dne 11. 10. 2022. 15. V nadaljevanju tožbe tožnik navaja, da je napačno sklicevanje tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da je izpolnjen tudi razlog za omejitev gibanja s tem, ker s tožnikom še ni bil opravljen osebni razgovor, na katerem je treba podrobno ugotoviti zaradi katerih medetičnih napetosti v regiji in podrejenosti ter suženjskega izkoriščanja njegove etnične skupine je vložil prošnjo za mednarodno zaščito (te zadnje navedbe se očitno ne nanašajo na obravnavan primer, očitno gre za prepis iz tožbe v upravnem sporu v drugi zadevi - op. sodišča). Tožnik je namreč ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 19. 10. 2022 in takoj za tem istega dne na razgovoru v zvezi z omejitvijo gibanja povedal vse, kar je tožena stranka potrebovala za odločanje o njegovi prošnji za mednarodno zaščito oz. ni bilo nobene ovire, da mu ne bi postavila še kakšnega drugega vprašanja. Kljub temu je uradna oseba izrekla ukrep omejitve gibanja tožniku na Center za tujce, kar pravzaprav predstavlja nedopustno raztegovanje pogojev za odvzem prostosti druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 16. Tožnik še navaja, da da je ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce poseg v pravico do osebne svobode in ni v skladu z načelom sorazmernosti. Tožnik navaja, da se v Centru za tujce lahko giblje le po svoji sobi in hodniku do stranišča, pri čemer ga izven njegove sobe vseskozi nadzoruje policija, dostop do interneta ima omejen, prav tako do telefona in do gibanja na svežem zraku, odvzete so mu bile osebne stvari. Nadaljnje tožbene navedbe, ki se začnejo „poleg tega je po veroizpovedi hindu in je zato večkrat v sporu z drugimi Indijci, ki so Sikhi...“ (se verjetno nanaša na drug primer omejitve gibanja in se ne nanaša na tožnika- op. sodišča). Dodatno navaja še, da gre za poseg v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave RS in omejitev gibanja iz 32. člena Ustave RS, zato je treba uporabiti načelo sorazmernosti, ki se je že uveljavilo v upravno-sodni praksi.

17. V konkretnem primeru ni podan razlog za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj tožena stranka pri ugotavljanju obstoja nevarnosti pobega ni pravilno uporabila objektivnega kriterija iz druge alineje 84.a člena ZMZ-1 (nevarnost pobega). Ker je tožnik prvič do sedaj in to zaradi očitnega nerazumevanja slovenske zakonodaje na področju mednarodne zaščite samovoljno zapustil Slovenijo, je toženka napačno ugotovila, da v obravnavanem primeru obstoji utemeljena nevarnost, da bo tožnik (spet) pobegnil. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi oz. podredno, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

18. Tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, in sicer najprej odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, ker tožniku že nastaja težko popravljiva škoda oziroma, da sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in da do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Tožnik se v Centru za tujce slabo počuti, kar vpliva na njegovo poslabšano psihično in splošno zdravstveno stanje. Tožniku zaradi odvzema prostosti nastaja težko popravljiva škoda, saj mu odvzete prostosti ne bo mogel nihče povrniti. Če bi tožnik s predmetno tožbo uspel pa mora toženka že na podlagi neposredne uporabe določil drugega pododstavka člena 9(3) Recepcijske direktive nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

19. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanemu sklepu kot zakonitem ter prereka vse navedbe tožnika. tožnik je vse do podaje prošnje razumel postopke in pravila. Res je, da na registracijskem listu ni podpisa tolmača, vendar iz uradnega zanamka št. 2253-735/2022/8 (3B691-092) s 13. 10. 2022, ki je prav tako del policijske dokumentacije izhaja, da je tožena stranka podala obširno izjavo glede poti in razlogov zapustitve izvorne države. Če tožeča stranka ne bi razumela pomena postopka, potem ne bi mogla povedati svoje razloge ali obširno opisati poti, po kateri je potovala. Tožnik je na zapisnik št. 2142-4917/2022/4 (1222-08) s 19. 10. 2022 sam izjavil, da je s tem, ko je zapustil sprejemne prostore Azilnega doma storil napako, kar pomeni, da se je svojega nedovoljenega ravnanja zavedal. Opozarja, da se v Azilnem domu nahaja ogromno gradiva z osnovnimi informacijami v zvezi s postopkom mednarodne zaščite tudi v francoskem jeziku, ki vsebujejo tudi prepoved zapustitve sprejemnega prostora Azilnega doma. Tožena stranka nasprotuje tudi izdaji začasne odredbe. Sklepno sodišču predlaga, da tožbo kot zavrne kot neutemeljeno.

20. Tožeča stranka je poslala pripravljalno vlogo, ki je bila posredovana toženi stranki.

21. Dne 2. 11. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je vpogledalo predmetne spise, ki se nanašajo na zadevo ter zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

22. Tožba je utemeljena.

23. Izpodbijani sklep temelji na stališču, da se v obravnavanem primeru podani razlogi iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, v povezavi z drugo alinejo 84. a člena ZMZ-1. 1 za izdajo ukrepa o omejitvi gibanja tožniku. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, da če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov - med drugim tudi zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki je brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in ker obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se mu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Kdaj se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo osebna pobegnila, določa 84. a člen ZMZ-1, med drugim tudi, če je predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-1).

24. V zvezi z jezikom v postopku ZMZ-1 določa, da je v postopkih po tem zakonu vsaki osebi zagotovljen prejem odločitve v postopku v pisni obliki in s prevodom bistvenih delov v jezik, ki ga oseba razume (tretja alineja 4. člena ZMZ-1) ter se v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (drugi v povezavi s prvim odstavkom 5. člena ZMZ-1) ter da se osebi, če ne razume uradnega jezika za spremljanje postopkov po tem zakonu zagotovi tolmač za jezik, ki ga razume (prvi odstavek 6. člena ZMZ-1). Pomoč tolmača je zagotovljena pri sprejemu prošnje in pri osebnih razgovorih, v drugih utemeljenih primerih pa po odločitvi pristojnega organa (drugi odstavek 6. člena ZMZ-1).

25. Pravilnik o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Pravilnik) v 2. členu ureja postopek s policijo. V drugem odstavku tega člena določa, da obravnava v predhodnem postopku poteka ob sodelovanju tolmača v jeziku, ki ga vlagatelj namere razume. Tolmač pisno prevede izjavo v slovenski jezik.

26. V policijski depeši z dne 13. 10. 2022 (pod zap. št. 49) je zabeleženo, da tožnik govori angleško, opozorilo2 glede posledic samovoljne predčasne zapustitve azilnega doma (v nadaljevanju opozorilo) na registracijskem listu z istega dne pa je prevedeno v francoski jezik. Na prošnji za mednarodno zaščito je tožnik pod točko 10 navedel, da je njegov materni jezik Diola, drugi jezik je wolof, malo pa govori tudi angleško in francosko.

27. Tožnik pove, da je registracijski list sicer podpisal, vendar ni razumel, kaj v registracijskem listu piše, saj tolmač ni bil prisoten. Na naroku za glavno obravnavo je tožnik tudi povedal, da registracijskega lista ni prebral kljub temu, da ga je podpisal to pa zato, ker so bili prisotni policisti in so mu naročili, naj registracijski list podpiše in ga je bilo strah, kaj bi bilo, če tega ne bi storil. Sodišče to tožnikovo izpoved sprejema kot verodostojno, saj je iz policijske depeše z dne 13. 10. 2022 razvidno, da je takrat policija zaradi ilegalnega prečkanja državne meje obravnavala kar 52 oseb. Na naroku je tožnik tudi izpovedal, da je bil pridržan v skupini tujcev, od katerih so nekateri govorili angleški jezik, vendar tudi ti ljudje niso prevajali policistom, kar so tujci povedali. Vztraja, da mu nihče na policiji in v azilnem domu ni povedal, da azilnega doma ne sme samovoljno zapustiti, prav tako pa ga nihče ni seznanil s posledicami takšnega ravnanja. Če bi mu bile te znane bi ostal v azilnem domu in ne bi odšel nikamor. To je prepričljivo potrdil tudi na zaslišanju. Šele ko je podajal prošnjo za mednarodno zaščito, to je dne 19. 10. 2022, torej po tem, ko so ga policisti dne 17. 10. 2022 ob 20.01 uri na avtobusu, ki je bil namenjen v Novo Gorico na Tivolski ulici v Ljubljani ponovno pridržali, je bil seznanjen s svojimi pravicami v svojem jeziku in tako da jih je razumel tudi ob pomoči filmskega gradiva, ki je bil prikazan na televizijskem zaslonu.

28. Ni sporno, da registracijskega lista prevajalec ni podpisal in da takrat tožniku prevajanje ni bilo zagotovljeno. Zato ni mogoče šteti, da je bil ta dokument tožniku preveden in da je bil ustrezno seznanjen z opozorilom glede posledic samovoljne zapustitve azilnega doma pred podajo prošnje.

29. V skladu z 19. členom Ustave RS ima vsakdo pravico do osebne svobode. Nikomur se ne sme vzeti prostost razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Vsakdo, ki mu je odvzeta prostost mora biti v maternem jeziku ali v jeziku, ki ga razume tako obveščen za odvzem prostosti. V skladu z drugim odstavkom 32. člena Ustave RS se pravica do gibanja sme omejiti z zakonom vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red ali če to zahtevajo interesi obrambe države. Tožnik je samovoljno zapustil azilni dom, zato ga je tožena stranka pridržala na prostore centra za tujce, s tem pa posegla v njegovo svobodo.

30. Ker ni izkazano, da je bil tožnik pred samovoljno zapustitvijo azilnega doma v jeziku, ki ga razume seznanjen s posledicami svojega ravnanja, to predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 5. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zato je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti, saj v obravnavni zadevi niso podani pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Glede na navedeno se sodišče ni opredeljevalo do preostalih navedb strank v postopku.

**K točki II izreka:**

31. Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

32. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

33. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme. Tožnik meni, da bi mu izvrševanje ukrepa pridržanja povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce zelo slabo počuti s težavo prenaša omejitev osebne svobode.

34. V obravnavni zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre v obravnavni zadevi za tak primer. Potrebno izdaje začasne odredbe je izkazana že zato, ker je sodišče izrek ukrepa v tej zadevi (1. točka izreka te sodbe) odpravilo iz razloga, ker niso bili podani razlogi določeni v Dublinski uredbi torej zato, ker je sklep nezakonit. Nezakonita omejitev gibanja glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve pomeni nedopusten poseg v pravico do osebne svobode, kar je dovolj za dopolnitev standarda težko popravljive škode, ki tožniku nastaja. Hkrati pa sodišče meni, da z izdajo začasne odredbe tudi z ničemer ne bi bila prizadeta javna korist. 35. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe.

1 Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja so določeni v 8. členu Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev, v nadaljevanju recepcijska Direktiva II), ki je v tem delu v pravni red RS prenesena z določbami 84. člena in naslednjimi ZMZ-1 2 Da vlagatelj namere s svojim podpisom potrjuje, da je v jeziku, ki ga razume, seznanjen s tem, da samovoljna zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito, pomeni, da bo obravnavan po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji. V tem primeru se namera šteje za umaknjeno,vlagatelja namere pa se lahko pridrži skladno z zakonom, ki ureja mednarodno zaščito.