Jedro

Tožnik je že predčasno vložil prošnjo v Nemčiji, kar je ob podaji prošnje v Sloveniji zanikal. Zato se šteje, da je zlorabil postopek in je njegova prošnja očitno neutemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Ur. l. RS, št. 134/2003) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.11.2004; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da mora državo zapustiti v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka.

Sodišče v izpodbijani sodbi navaja, da je tožnik prvo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji vložil že 8.10.2003, nato pa je 1.3.2004 ponovno podal prošnjo za azil in kot razlog za zapustitev A. navedel, da se je vrnil v izvorno državo, ker je želel skupaj s somišljeniki pripraviti upor za odstranitev predsednika A. V prošnji za priznanje azila z dne 1.3.2004 je na vprašanje, ali je še v kakšni drugi državi zaprosil za azil, odgovoril, da ni. Tožena stranka je skladno z Uredbo (ES) št. 2725/2000 z dne 11.12.2000 o vzpostavitvi sistema "Eurodac" za primerjavo prstnih odtisov za učinkovito uporabo Dublinske konvencije (Uredba št. 2795/2000) ugotovila, da je tožnik dne 31.10.2003 zaprosil za azil v K. v Nemčiji. Te ugotovitve tožnik ne zanika in ne izpodbija, zato je po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka pravilno odločila o stvari, ko je tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrnila. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na 1. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 4. alineo 36. člena ZAzil. Tudi po presoji prvostopnega sodišča je tožnik toženi stranki prikril, da je dne 31.10.2003 zaprosil za azil v Nemčiji, pravilnost tega podatka pa s tožbo niti ne izpodbija.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da se je potem, ko je v Nemčiji vložil vlogo za azil, vrnil v izvorno državo, ker je dobil informacijo, da se tam razmere izboljšujejo. Po prihodu domov pa je prišlo do drastičnega poslabšanja razmer. Tožnik se je udeležil demonstracij za odstranitev oblasti, vendar je bil vodja opozicijskega gibanja ubit, sam pa je moral ponovno zbežati, da si je rešil življenje. Med podajo prošnje v Nemčiji in sedanjo prošnjo za azil v Sloveniji ne vidi povezave, saj je prišel v Slovenijo sedaj direktno iz G. Zlorabo azilnega postopka bi mu moral organ dokazati. Njegov namen pri vložitvi vloge ni zloraba postopka, temveč pridobitev zaščite v Republiki Sloveniji. O zadevi bi moral pristojni organ vsebinsko odločati, saj bi imela zanj vrnitev v A. nepopravljive posledice in bi pomenila resno grožnjo osebni varnosti, kar predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic - načela nevračanja. Ta pravica je varovana z Ustavo RS in mednarodnimi konvencijami, je absolutna in je država ne more omejiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče odpravi izpodbijano sodbo in odločbo tožene stranke, ter ugodi njegovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji, podrejeno pa, da se zadeva vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil lahko pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja za azil temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Po 4. alinei 36. člena ZAzil se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje prikritje, da je prosilec za azil že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi državi, še posebej, če pri tem uporablja napačno istovetnost. V obravnavanem primeru je tožena stranka tožnikovo vlogo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno ter svojo odločitev oprla na 1. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi s 4. alineo 36. člena ZAzil. Ugotovila je namreč, da tožnik namerno zavaja oziroma zlorablja azilni postopek s tem, da je ob podaji vloge za azil prikril, da je že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi državi, in sicer Nemčiji. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tožena stranka je tudi po mnenju pritožbenega sodišča natančno ugotovila dejanske okoliščine, na podlagi katerih je prepričljivo utemeljila svoje preudarke, ki so jo vodili k sklepanju, da je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena. Podatki v upravnih spisih namreč potrjujejo, kar je pravilno presodilo tudi prvostopno sodišče, da je tožnik pri podaji svoje druge vloge dne 1.3.2004 za priznanje azila v Republiki Sloveniji na izrecno vprašanje, če je že v kateri državi zaprosil za azil, izjavil, da ne. Ker je bilo v postopku primerjave prstnih odtisov skladno z Uredbo št. 2725/2000 ugotovljeno, da je tožnik dne 31.10.2003 za azil že zaprosil v Nemčiji, je tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru podan dejanski stan iz 4. alinee 36. člena ZAzil in sta prvostopno sodišče ter pred njim že tožena stranka pravilno presodila, da je v obravnavanem primeru tožnik namerno zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. Po presoji pritožbenega sodišča je postopek, v katerem pristojni organ o stvari odloči takoj in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, uveden v skladu z namenom pospešitve azilnega postopka. V tako imenovanem pospešenem postopku ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, pač pa za ugotavljanje razlogov, ko je prošnja za azil očitno neutemeljena, kar je tožniku pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Ker so po presoji pritožbenega sodišča za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja katerega od razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil, tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moral pristojni organ ugotavljati, ali bi se tožnik mogel brez škode za svojo osebno varnost vrniti v izvorno državo.

Pritožbno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor o kršitvi načela nevračanja. Načelo nevračanja iz zakonsko določenih razlogov samo po sebi ne pomeni, da je prosilcu za azil dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji. Ob pravilno uporabljenem materialnem pravu, kar je v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča tudi bilo, to načelo zaradi izvršitve pravnomočne sodbe ne more biti kršeno. Zato ne drži pritožbena navedba, da so bile zaradi neupoštevanja tega načela kršene določbe notranjega in mednarodnega prava.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) sodišča prve stopnje.