Jedro

Toženec je tožnici očital kriminalne povezave in izsiljevanja, da izvaja organiziran državni kriminal v ..., da njena ravnanja v postopku denacionalizacije predstavljajo primer dejanja denacionalizacijske mafije, ki temelji na ropanju toženčeve družine.

Nobenega dvoma ni, da je toženec z žaljivimi izjavami v zvezi z delom tožnice, ki je bila takrat načelnica upravne enote, grobo posegel v njeno dostojanstvo, čast in dobro ime. Vsebina dopisov kaže na namen toženca, da na žaljiv, nedostojen, zaničevalen in škodljiv način očrni čast in dobro ime tožnice posebej na njenem poklicnem področju. Žaljivi očitki o tožnici, ki mora biti kot načelnica upravne pri svojem delu s strankami in podrejenimi vzor verodostojnosti, nepristranskosti in poštenosti, predstavljajo intenziven poseg v njene osebnostne pravice.

Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica vsaj štirinajst dni, zaradi teh dveh dopisov, trpela zelo intenzivne duševne bolečine in nato občasne, ki so bile povezane s sodelovanjem v kazenskem postopku, ki je bil voden zoper toženca. Prisojena ji je bila odškodnina v višini 3.000,00 EUR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime v višini 3.000,00 EUR, ki jo je dolžan plačati z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 4. 4. 2013 dalje do plačila (točka I). Višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, je sodišče prve stopnje zavrnilo (točka II). Odločilo je še, da je toženec dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v višini 818,55 EUR v roku petnajstih dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III).

2. Toženec vlaga pritožbo zoper 1. in 3. točko izreka sodbe. V pritožbi predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec v pritožbi zatrjuje, da je tožnica utemeljevala tožbeni zahtevek na obsodilni sodbi Okrajnega sodišča v Kranju II K 97138/2010 z dne 22. 5. 2012 in ne na desetih do dvajsetih dopisih, ki jih je toženec poslal tožnici. Sodišče prve stopnje v sodbi ugotavlja, da je imela tožnica zaradi teh dopisov duševne bolečine. Ker tožnica ni zatrjevala obstaja duševnih bolečin zaradi teh dopisov, se o teh dejstvih toženec ni mogel izjasniti. Iz analize obvestil zdravnika izhaja, da je bila tožnica na kontrolnih pregledih zaradi utrujenosti in depresivnega stanja. Pri tožnici je bila ugotovljena bolezen bipolarne motnje tipa II, ki se odraža kot manično depresivno stanje in ne zaradi zatrjevanih duševnih bolečin v zvezi s spornima dopisoma. Sodišče prve stopnje bi moralo ločiti duševne bolečine, ki so bile povzročena iz različnih razlogov. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela tožnica zelo intenzivne duševne bolečine štirinajst dni, kasneje pa le občasno v zvezi s pismoma povezanima s kazenskih postopkom, niso podprte z dokazi. Tožnica je izpovedala, da je imela zasebne težave, kar pomeni, da so bile s tem povezane duševne bolečine, ki jih sodišče prve stopnje ni razmejilo. Tožnica se ni odtujila od družine le zaradi spornih dveh dopisov toženca, marveč zaradi zasebnih in službenih težav. Če bi bila z dopisoma tožnici prizadeta čast in dobro ime, dela načelnice upravne enote ne bi več opravljala. Tožnica je bila v obdobju 2008 do 2011 imenovana za načelnico upravne enote, ker je dobila pozitivno oceno dela. Glede na opisane okoliščine primera je sodišče prve stopnje tožnici priznalo previsoko odškodnino. Pri odmeri pravdnih stroškov sodišče ni upoštevalo, da je toženec s pritožbo uspel. 3. Tožnica je odgovorila na pritožbo. V odgovoru predlaga, da se pritožba zavrne in da se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku(1), pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje.

6. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika(2), ki določa, da za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje, to opravičujejo, pravično denarno odškodnino, neodvisno od plačila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. Pri višini odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje upoštevalo pomen prizadete dobrine in namena te odškodnine, kakor tudi, da priznana odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, kot to določa drugi odstavek 179. člena OZ.

7. Toženec je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju spoznan za krivega kaznivega dejanja razžalitve iz prvega odstavka 158. člena Kazenskega zakonika(3) v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1, ker je v dopisih, ki ju je poslal na Ministrstvo za javno upravo Republike Slovenije in na Upravno enoto ..., navajal žaljive navedbe o tožnici(4). Ker temelj tožbenega zahtevka tožnice temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno o kazenskem postopku, je bilo sodišče prve stopnje vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, ki je bila izdana v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti toženca (14. člen ZPP). Toženec je tožnici očital kriminalne povezave in izsiljevanja, da izvaja organiziran državni kriminal v ..., da njena ravnanja v postopku denacionalizacije predstavljajo primer dejanja denacionalizacijske mafije, ki temelji na ropanju toženčeve družine. Nobenega dvoma ni, da je toženec z žaljivimi izjavami v zvezi z delom tožnice, ki je bila takrat načelnica upravne enote grobo posegel v njeno dostojanstvo, čast in dobro ime. Vsebina dopisov, kaže na namen toženca, da na žaljiv, nedostojen, zaničevalen in škodljiv način očrni čast in dobro ime tožnice posebej na njenem poklicnem področju. Žaljivi očitki o tožnici, ki mora biti kot kot načelnica upravne pri svojem delu s strankami in podrejenimi vzor verodostojnosti, nepristranskosti in poštenosti, predstavljajo intenziven poseg v njene osebnostne pravice, zato pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica vsaj štirinajst dni, zaradi teh dveh dopisov, trpela zelo intenzivne duševne bolečine in nato občasne, ki so bile povezane s sodelovanjem v kazenskem postopku, ki je bil voden zoper toženca. Sodišče prve stopnje je v sodbi podrobno opisali duševne bolečine, ki jih imela tožnica zaradi drugih dopisov toženca, upoštevalo je njene težave v osebnem življenju in diagnosticirane bolezni, ki jih ima tožnica, na ta način pa je lahko ocenilo, kakšne škodne posledice so nastale pri tožnici zaradi dopisov, zaradi katerih je bil toženec pravnomočno obsojen v kazenskem postopku. Pritožbene navedbe, da dopisa nista mogla povzročiti pri tožnici takšnih duševnih bolečin, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ker tožnica delo načelnice še naprej opravljala, pa so neutemeljene iz razloga, ker če tožnica zaradi dopisov ne bi več opravljala navedene funkcije, bi bile njene duševne bolečine lahko le večje, s tem pa bi bila tudi upravičena do višje odškodnine, kot ji je priznana v sodbi.

8. Toženec v pritožbi zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov moralo upoštevati, da je uspel s pritožbo z dne 27. 7. 2015. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo uspeh v pravdi. Tožnica ni uspela s tožbenim zahtevkom le v delu, ki se nanša na začetek teka obresti od priznane nepremoženjske škode, zato ji je toženec dolžan povrniti vse pravdne stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP). Iz teh razlogov ni pomembno, kakšne stroške je imel toženec v pravdnem postopku.

9. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (352. člen ZPP).

10. Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (3): V nadaljevanju KZ-1. Op. št. (4): Podrobneje glej opis kaznivega dejanja iz kazenske sodbe, ki ga je povzelo sodišče prve stopnje v 22. tč obrazložitve sodbe stran 10.