Jedro

Če sodišče spregleda, da taksa, ki je določena kot procesna predpostavka, ni bila (v celoti) plačana in vlogo presoja meritorno, to pomeni le, da domneva umika vloge iz 3. odstavka 105a. člena ZPP ne pride (več) v poštev, mogoča pa je izterjava neplačane takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožečih strank z dne 2. 10. 2014, vložen zoper plačilni nalog, ki ga je sodišče izdalo v obliki sklepa. Odločilo je še, da tožeči stranki sami krijeta stroške postopka z ugovorom.

2. Proti navedenemu sklepu sta se pravočasno pritožila tožnika, ki se ne strinjata, da sodišče od njiju terja plačilo razlike sodne takse po pravnomočno zaključenem postopku. Če bi sodišče smatralo, da sodna taksa 33,00 EUR ne zadošča za reševanje pritožbe tožnikov, bi ju nedvomno pozvalo k plačilu razlike sodne takse. Tudi sicer ni jasno, zakaj je sodišče tožnika pozvalo k plačilu premalo plačane sodne takse s sklepom in ne s plačilnim nalogom, saj ZST-1B tega ne predvideva. Tožnika še menita, da sodišče po pravnomočno zaključenem sodnem postopku ne more več odločati o tem, da morata tožnika plačati sodno takso. Zastaralni roki iz 9. člena ZST-1 se nanašajo na izterjavo neplačane sodne takse potem, ko je o sodni taki že odločeno. Kadar sodišče odloči o plačilu sodne takse preden se pritožba pošlje pritožbenemu sodišču, se s tem varujejo pravice strank v postopku, saj je opozorjena, da če sodne takse ne bo plačala, da se bo štelo, da je pritožba umaknjena in se potem, če bi bilo treba plačati sodno takso v tako visokem znesku stranka lahko odloči, da sodne takse ne bo plačala in se bo pritožba štela za umaknjeno, te možnosti pa sodišče tožnikoma ni dalo. Tudi sicer ni razlogov, da bi se sodna taksa plačala, kot da bi šlo za pritožbo zoper vsebinsko odločitev sodišča, kar je jasno iz pritožbenih navedb tožnikov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je 11. 2. 2014 izdalo sodbo na podlagi pripoznave, zoper katero sta se tožnika pritožila dne 24. 2. 2014. Tožnika sta bila s sklepom z dne 6. 3. 2014 pozvana, da predložita izpolnjeni in podpisani izjavi o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju družinskih članov zaradi odločitve o predlogu za taksno oprostitev, ki sta ga vložila hkrati s pritožbo. Iz podatkov spisa nadalje izhaja, da je drugi tožnik dne 19. 3. 2014 plačal 33,00 EUR sodne takse za postopek o pritožbi (list. št. 30). Pritožba je bila nato vročena tožencu v odgovor in kasneje predložena pritožbenemu sodišču, ki je o njej odločilo s sodbo II Cp 1429/2014 z dne 11. 6. 2014 in jo zavrnilo.

5. Sodišče je v nadaljevanju postopka tožnika s sklepom z dne 23. 9. 2014 pozvalo, da plačata še 906,00 EUR sodne takse, ker je celotna dolžna taksa 939,00 EUR in ne 33,00 EUR, kolikor sta plačala. Tožnika sta zoper tak sklep vložila ugovor iz istih razlogov, ki jih sedaj navajata v pritožbi, ugovor pa je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Ni res, da sodne takse za pritožbo ni mogoče odmeriti po tem, ko je bilo o njej že odločeno. Obveznost plačila sodne takse nastane ob vložitvi pravnega sredstva (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Neplačilo sodne takse samo po sebi ne preprečuje meritornega obravnavanja vloge. Če sodišče spregleda, da taksa, ki je določena kot procesna predpostavka, ni bila (v celoti) plačana in vlogo presoja meritorno, to pomeni le, da domneva umika vloge iz tretjega odstavka 105a. člena ZPP ne pride (več) v poštev, mogoča pa je izterjava neplačane takse(1). Ker je bilo o pritožbi že odločeno, je logično, da je sodišče prve stopnje glede manjkajočega zneska izdalo poseben sklep in ne plačilnega naloga, ki sicer v skladu s prvim odstavkom 34. člena ZST-1 obvezno vsebuje tudi opozorilo glede posledic, če taksa ne bi bila plačana pravočasno. Tožnikoma je omogočilo tudi ugovor zoper sklep, ki ima naravo plačilnega naloga, tako da njune pravice v ničemer niso bile prizadete.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi bile v primeru, če bi sodišče odločilo o plačilu sodne takse preden je pritožbo poslalo višjemu sodišču, njune pravice varovane, ker bi bila opozorjena, da se bo pritožba štela za umaknjeno, če taksa ne bo plačana, in bi imela tožnika možnost, da se odločita, da tako visoke takse ne plačata in bi se pritožba štela za umaknjeno. Taksa je kot procesna predpostavka (s posledico domneve umika, če niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo) predpisana zaradi zagotovitve procesne discipline s ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka. Taka ureditev ureditev sili stranke, da že pred vložitvijo pravnega sredstva(2) ocenijo možnosti za uspeh in jih odvrača od vlaganja očitno neutemeljenih pritožb, ni pa namenjena temu, da bi se stranke po vložitvi pritožbe glede na višino odmerjene sodne takse odločale, ali bodo takso sploh plačale. Poleg tega pa se je o višini sodne takse mogoče prepričati že pred vložitvijo pritožbe in ne šele na podlagi prejetega plačilnega naloga.

8. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnikov zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Glej N. Betetto, Pravdni postopek s komentarjem, 4. knjiga, stran 80. (2) Zato je določena tudi za napoved pritožbe in pritožbo ter predlog za dopustitev revizije in revizijo; prim. odločbo VS RS III Ips 97/2010 in v njej navedene vire.