Jedro

Tožnik bi glede na pogodbo in svojo kupoprodajno pogodbo, sklenjeno s prodajalko, lahko izposloval vknjižbo lastninske pravice do 9/100 tudi na parc. št. 1/8 (in s tem na pozneje nastali parc. št. 1/43) še pred njeno parcelacijo v letu 2006. Ker tožnik ni poskrbel za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi, ga lahko zadanejo tudi morebitne škodljive posledice njegove opustitve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se V. točka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožene stranke so nerazdelno dolžne povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 927,48 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu (IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo med drugim zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, da je prva toženka dolžna izstaviti tožniku zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na parc. št. 1/43 k. o. X do 9/100 (IV. točka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka).

2. Zoper odločitev o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je napačno stališče sodišča, da se pri solastnini na skupnih delih objekta v etažni lastnini ne vpišejo posamezni solastniki, temveč se podatek o idealnem deležu vpiše v korist vsakokratnega lastnika posameznega dela objekta. Ta določba velja za etažno lastnino, ki pa v konkretnem primeru ni vknjižena v zemljiški knjigi, saj gre za nedokončano etažno lastnino. V tem primeru se solastnina na skupnih delih stavbe še vedno vpisuje po splošnih pravilih, to je po idealnih deležih. Zato ni ovir, da se glede na stanje v zemljiški knjigi vpiše v korist tožnika idealni delež. Vtoževani delež 9/100 se sklada z deležem, ki ga je na solastnini tožnik pridobil s pogodbo. Odločitev o stroških je napačna tudi v primeru, če tožnik ne bo uspel z izpodbijanjem IV. točke sodbe prvega sodišča. Tožnik je v sporu v tem primeru uspel z večjim odstotkom uspeha kot pa toženci. V primeru potrditve izpodbijanega dela sodbe je tožnik uspel v sporu v obsegu 2/3, toženci pa z 1/3, zato bi moralo prvo sodišče v tem obsegu vsaki stranki odmeriti pravdne stroške ter po pobotanju tožencem naložiti plačilo razlike v tožnikovo korist. 3. Toženci niso odgovorili na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Odločitev o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka je pravilna, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov. Tožnik je v VIII. točki pripravljalne vloge z dne 14. 3. 2014 sicer trdil, da prva toženka ni izpolnila svoje obveznosti prodajalca prenesti lastninsko pravico (na sedanji parc. št. 1/43) na kupca stanovanja (katerega lastnik je danes tožnik) oziroma njegovega pravnega naslednika (nazadnje Z. V., ki je stanovanje prodala tožniku), ob tem pa je tudi trdil, da je prva toženka sklenila s sedanjo lastnico stanovanja Z. V. pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem z dne 21. 5. 2004 (priloga A15), v kateri je prva toženka izstavila Z. V. vknjižbeno dovoljenje (zemljiškoknjižno dovolilo) za vknjižbo lastninske pravice do 9/100 tudi na parc. št. 1/8 (iz katere je na podlagi parcelacije pozneje nastala parc. št. 1/43 – obvestilo GURS z dne 3. 2. 2006, v zvezi z odločbo z dne 3. 2. 2006 o spremembah v evidenci zemljiškega katastra). Iz pogodbe A 15 je razvidno, da je prva toženka tudi overila svoj podpis (podpis svojega direktorja) na pogodbi.

6. Z izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila v pogodbi A 15 je pogodbena obveznost prve toženke kot prodajalca izstaviti zemljiškoknjižno dovoljenje kupcu oziroma njegovemu pravnemu nasledniku (ob sklenitvi pogodbe A 15 je bila to Z. V.) prenehala zaradi izpolnitve (270. člen OZ), ne glede na poznejšo parcelacijo parc. št. 1/8, na podlagi katere je nastala tudi današnja parc. št. 1/43. Zato tožnik na tej pogodbeni podlagi ne more več terjati od prve toženke, da ponovno izda zemljiškoknjižno dovolilo (za parc. št. 1/43 kot del nekdanje parc. št. 1/8). Tožnik bi glede na pogodbo A 15 in svojo kupoprodajno pogodbo z dne 26. 5. 2004, sklenjeno z Z. V. kot prodajalko, lahko izposloval vknjižbo lastninske pravice do 9/100 tudi na parc. št. 1/8 (in s tem na pozneje nastali parc. št. 1/43) še pred njeno parcelacijo v letu 2006. Ker tožnik ni poskrbel za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi, ga lahko zadanejo tudi morebitne škodljive posledice njegove opustitve (drugi odstavek 8. člena ZZK-1).

7. Navedeno pomeni, da tožba v tem delu (izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi prodajne pogodbe, ki jo je kot prodajalka sklenila prva toženka) ni bila sklepčna, saj utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka ne izhaja iz trditev tožeče stranke. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila po podrejenem tožbenem zahtevku glede na povedano po materialnem pravu ni bil utemeljen. Zato je odločitev prvega sodišča v IV. točki izreka pravilna.

8. Pritožba utemeljeno graja odločitev o pravdnih stroških. Pri tem tožnik v pritožbi ne trdi, da je tudi v primeru neuspešnega izpodbijanja IV. točke sodbe prvega sodišča v celoti uspel v pravdi v obsegu zoper drugega toženca in tretjo toženko (ter v večjem delu proti prvi toženki), ampak trdi, da je v tem primeru uspel v sporu le delno (v obsegu zoper vse tožence), to pa v večjem delu (2/3), kot so uspeli toženci (1/3). Glede na to, upoštevajoč odločitev prvega sodišča, pritožbeno sodišče soglaša, da je tožnik v sporu uspel v obsegu 2/3, toženci pa v obsegu 1/3, saj je tožnik od treh sklopov tožbenega zahtevka uspel z dvema. Sorazmerno uspehu gredo pravdnim strankam pravdni stroški. V mejah stroškovnih zahtevkov (pravdni stranki sta v svojih stroškovnikih glede posameznih storitev uveljavljali nižje nagrade od tistih, ki bi jima glede na vrednost spora šle po določilih tarife ZOdvT) je pritožbeno sodišče odmerilo pravdnim strankam naslednje stroške. Tožniku gredo nagrada za postopek (510,90 EUR), nagrada za narok (471,60 EUR), stroški po tar. št. 6002 (20,00 EUR), 22% DDV (220,55 EUR), taksa za postopek (615,00 EUR) in izvedenina (488,05 EUR), skupno 2.326,10 EUR, glede na uspeh pa 1.550,73 EUR. Tožencem gredo nagrada za postopek (544,70 EUR), povečanje po tar. št. 1200 (163,41 EUR), nagrada za narok (502,80 EUR), povečanje po tar. št. 1200 (301,68 EUR), stroški po tar. št. 6002 (20,00 EUR) in 22% DDV (337,17 EUR), skupno 1.869,76 EUR, glede na uspeh pa 623,25 EUR. Po pobotu so toženci nerazdelno dolžni (upoštevajoč obseg pritožbenega izpodbijanja stroškovne odločitve prvega sodišča) povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 927,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (drugi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in 161. člen ZPP).

9. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških, kot je razvidno iz izreka (358. člen in drugi odstavek 165. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP). Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožnik ni priglasil.