Jedro

Pogoji za izdajo začasne odredbe zadržanja učinkovanja redne odpovedi PZ iz krivdnega razloga po 3. odstavku 85. člena ZDR niso podani, čeprav je sindikat odpovedi nasprotoval, saj delavec ni predhodno zahteval zadržanja učinkovanja prenehanja PZ zaradi odpovedi pri delodajalcu po 1. odstavku 85. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9.1.2001, št. 2.2.-990/2/05 APK, z dne 10.5.2005 in da začasna odredba velja do pravnomočne rešitve tega spora.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka s predlogom, da pritožbeneo sodišče ugodi njeni pritožbi, izpodbijani sklep pa nadomesti z novim, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje in v obeh primerih naloži toženi stranki plačilo dodatnih pravdnih stroškov z obrestmi.

V pritožbi navaja, da terjatev tožeče stranke obstoji. Navedla je, kako je bila odpoved "vročena". Kot dokaze je predlagala tudi svoje zaslišanje in pridobitev celotnega spisa, ki se nanaša na odpoved. Zato bi lahko sodišče prve stopnje vpogledalo v spis in z zaslišanjem tožeče stranke ugotovilo, kako je prišlo do vročanja. Namreč zakon nikjer ne prepoveduje, da sodišče pred izdajo začasne odredbe ne bi smelo zaslišati strank in vpogledati v predlagane dokaze ene ali druge stranke.

V kolikor bi sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke, bi lahko v spisu tudi zasledilo, da sta sindikat in delavec nasprotovala odpovedi in k pritožbi vlaga tudi nasprotovanje sindikata, št. 29/05, z dne 18.4.2005. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s

366. členom ZPP. Na podlagi tega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno izhajalo iz določbe 1. odst. 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS št. 51/98 - 16/2004), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje terjatev. Po 1. odst. prej citiranega člena, kjer so opredeljeni pogoji, glede zavarovanja nedenarne terjatve, za kar gre v tej zadevi, je določeno, da lahko sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji oz. da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, ki so naštete v 2. odst. tega člena in sicer nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala upniku; glede na 3. in 4. odst. 270. člena tega zakona, pa tudi, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo ter še, da se šteje, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, kar pa tožnik - upnik ni izkazal. O predlogu za izdajo začasne odredbe odloča sodišče na podlagi trditev tožeče stranke v predlogu in v okviru teh presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Pri tem sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožeča stranka ni dokazala, da je njena vtoževana terjatev verjetno izkazana. Iz predloženih dokazov v spisu, označenih pod A, kaj takega zaenkrat ne izhaja.

Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga št. 2.2.-990/2/05 APK z dne 8.4.2005 (dokaz B/25) izhaja, da je bila delavcu vročena 14.4.2005. Prav tako je bil delavcu - tožniku

11.3.2005 omogočen zagovor, kar je razvidno iz zapisnika o zagovoru, ki je bil dne 18.2.2005 na prošnjo delavca predložen zaradi nege otroka. Na zagovoru je zagovornik tožnika Roman Jakopič predložil pisni zagovor, ki mu pa zagovornik kot tudi delavec - tožnik nista ničesar dodala. O nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je bil na zahtevo tožnika obveščen tudi sindikat, katerega član je - SSPDS.

Sindikat v svojem mnenju ponovi bistvene elemente iz njegovega zagovora in zatrjuje, da razlog ni resen in utemeljen ter onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Iz te odpovedi pogodbe iz krivdnega razloga izhaja, da je tožnik - delavec s svojim ravnanjem kršil pogodbene in druge obveznosti ter da so navedeni razlogi dovolj resni in utemeljeni ter onemogočajo kakršnokoli nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Iz tega jasno sledi, da zaenkrat ni verjetno dokazana vtoževana terjatev tožeče stranke, kar je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ugotovilo. Verjetnost vtoževane terjatve pa tudi ni izkazana glede na razloge, ki so navedeni v predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožnik je s predlaganim predlogom predlagal začasno odredbo, da se naj zadrži učinkovanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do pravnomočne odločitve tega spora. Tak predlog pa je v nasprotju z določbo 85. člena ZDR/2002, pa čeprav je sindikat nasprotoval redni odpovedi iz krivdnega razloga, kot je to v konkretnem primeru, vendar delavec ni pri delodajalcu zahteval zadržanje učinkovanja prenehanje odpovednega roka zaradi odpovedi. V primeru, da bi tožnik zahteval zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, prenehanje pogodbe o zaposlitvi ne bi učinkovalo do poteka za arbitražno oz. sodno varstvo. Delavec je v sodnem postopku uveljavljal nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ob vložitvi tožbe predlagal začasno odredbo, se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi ni podaljšalo do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, ker ni to zadrževanje prej zahteval tožnik pri toženi stranki - delodajalcu (1. odst. 85. člena ZDR/2002). Poleg tega predlog za izdajo začasne odredbe ni tudi utemeljen, ker je ob vložitvi tožbe in predloga za začasno odredbo že nastopilo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Zato pritožbeno sodišče soglaša s pravnim stališčem sodišča prve stopnje glede zavrnitve predloga za izdajo začasne odredbe in ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo take začasne odredbe; lahko pa predlaga vselej začasno odredbo iz drugih razlogov.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da ni pritožba tožene stranke utemeljena, in sicer, da sta sindikat in delavec nasprotovala odpovedi, saj taka pritožbena navedba ni bistvena za zakonito izdajo te sodne odločbe, ker bi bila utemeljena začasna odredba le v primeru, če bi delavec vložil zahtevo za zadržanje učinkovanja odpovedi o zaposlitvi pri delodajalcu, kar pa ni storil (1. odst. 85. člena ZDR), ob predhodnem nasprotovanju sindikata in tožnika. Zato ugotavlja pritožbeno sodišče, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje materialno pravno pravilen in zakonit. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena v zvezi s 366. členom ZPP), kot to izhaja iz izreka tega sklepa.