Jedro

Tožeča stranka je navedla najmanj minimum dejstev, ki so potrebna za sklepčnost tožbe. Ali ta minimum zadošča, je odvisno tudi od ugovorov nasprotne stranke, ki jih v predmetni zadevi glede stroškov zapore ceste ni bilo. Sodišče prve stopnje je zato neutemeljeno zahtevalo od tožeče stranke, da bi morala za sklepčnost tožbe navesti še, koliko časa je trajala posamezna zapora in na kakšni podlagi je ovrednotila škodo zaradi cestišča.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v delu, v katerem se nanaša na plačilo 852,50 EUR (strošek varovanja vozišča) in glede pravdnih in izvršilnih stroškov razveljavi in zadeva v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru razveljavilo sklep o izvršbi še v 1. in 4. odstavku izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožeči stranki je naložilo v plačilo še 60 EUR pravdnih stroškov. Sodišče je ugotovilo, da je tožba nesklepčna, saj tožeča stranka ni podala ustreznih trditev glede višine škode, kljub izrecnim ugovorom tožene stranke.

2. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Najprej navaja, da tožba ni bila nesklepčna. Nesklepčnost je podana takrat, kadar iz trditev ne izhaja utemeljenost zahtevka, za kar v predmetni zadevi ne gre. Tudi sicer pa je sklicevanje na nesklepčnost nedopustno, saj mora na nesklepčnost sodišče paziti po uradni dolžnosti in tožečo stranko v okviru materialno procesnega vodstva pozvati na dopolnitev. Ker sodišče tožeče stranke ni pozvalo na popravo, je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ne glede na povedano pa je bila tožbena trditvena podlaga v zvezi z višino premoženjske škode povsem zadostna. Tožeča stranka se je namreč glede višine v celoti opredeljeno, konkretizirano in odločno sklicevala na zahtevek – račun št. 061-12-008, iz katerega izhaja, da vtoževana odškodnina sestoji iz stroška zavarovanja vozišča z zaporo K-1 v trajanju 1 ure (206,50 EUR) in stroška zavarovanja vozišča z zaporo V – 1 v trajanju 8 ur (8 x po 80,70 EUR) ter stroška zamenjave poškodovane ograje (1.408 EUR). Po drugi strani so bile navedbe tožene stranke povsem pavšalne in nekonkretizirane. Tožeča stranka je kot dokaz predlagala tudi zaslišanje D.Š., sodišče je dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo in s tem zagrešilo relativno bistveno kršitve postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti, kar po določbi 458. člena ZPP pomeni, da se sme sodba izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Z očitki relativnih bistvenih kršitev postopka zato pritožnica ne more uspeti. Tudi ne drži, da bi sodišče prve stopnje napačno razlagalo pojem nesklepčnosti. Nesklepčnost je namreč podana tudi takrat, kadar je življenjski primer opisan preveč pomanjkljivo, navedbe se presplošne (1). Vseeno pa se pritožbeno sodišče strinja s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo glede sklepčnosti tistega dela zahtevka, ki se nanaša na stroške zavarovanja vozišča. Tožeča stranka je namreč navedla, da je zaradi nesreče morala zapreti cesto z zaporo K -1 in z zaporo V – 1, kar vse izhaja iz zahtevka 061-12-0019 EUR (2), navedla je tudi skupno višino vtoževane škode. Na take navedbe je tožena stranka odgovorila le, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, kar ne drži, saj se je tožeča stranka, kot rečeno, sklicevala na zahtevek št. 061-12-0018, v drugi vlogi pa je predlagala tudi zaslišanje priče. Tožeča stranka je torej navedla najmanj minimum dejstev, ki so potrebna za sklepčnost tožbe. Ali ta minimum zadošča, je odvisno tudi od ugovorov nasprotne stranke, ki jih v predmetni zadevi glede stroškov zapore ceste ni bilo. Sodišče prve stopnje je zato neutemeljeno zahtevalo od tožeče stranke, da bi morala za sklepčnost tožbe navesti še, koliko časa je trajala posamezna zapora in na kakšni podlagi je ovrednotila škodo zaradi cestišča. Drugače pa velja za tisti del zahtevka, ki se nanaša na zamenjavo ograje. Glede ograje je tožena stranka podala konkretni ugovor, na katerega tožeča stranka ni reagirala. V tem delu (za plačilo 1.408 EUR) je zato odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka pravilna.

5. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo v delu, v katerem se nanaša na stroške zapore vozišča (852,50 EUR) in v posledici glede izvršilnih in pravdnih stroškov, razveljavilo, zadevo pa v razveljavljenem delu vrnilo v novo sojenje (354. člen ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in glede nerazveljavljenega dela potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi 165. člena ZPP.

op. št. 1: Primerjaj Zobec v: Ude in ostali: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2009, str. 127 in 128 op. št. 2: Tožeča stranka se je na listino sklicevala v tekstu, zato dejstvo, da ta dokaz ni še posebej naveden na koncu točke II kot „dokaz“, ni odločilno.