Jedro

Ker se občine v sporazumu niso zavezale, da bodo same iz svojih sredstev plačale odškodnino ob prenehanju delovnega razmerja tožniku, in niso bile pooblaščene za to, da bodo k plačilu zavezale četrtotoženo stranko, ta pa ni bila dolžna spoštovati njihove obljube, tožnik na podlagi podpisanega sporazuma do odškodnine zaradi prenehanja delovnega razmerja ni upravičen iz sredstev četrtotožene stranke.

V primeru četrtotožene stranke ni šlo za pravno osebo, ki ne bi bila vpisana v register. Šlo je za pravno osebo, ki je že bila registrirana, se je pa na podlagi zakona morala lastninsko preoblikovati, pri čemer lastnosti pravne osebe ni izgubila. Zato je lahko v pravnem prometu samostojno delovala in ni bilo potrebe po tem, da kdo nastopa v njenem imenu.

Delovno razmerje pri četrtotoženi stranki, kot izhaja iz izvedenih dokazov, ni prenehalo zaradi tega, ker bi tožnikovo delo postalo trajno nepotrebno, ampak zaradi sporazuma. Ker ni bil niti zatrjevan kakšen drugačen dogovor med tožnikom in četrtotoženo stranko in ker niso bile izpolnjene zakonske zahteve, da bi se ga obravnavalo kot delavca, katerega delo je postalo trajno nepotrebno, ni bil upravičen niti do 6 mesečnega roka iz 36. e člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.) niti do nadomestila plače ali odpravnine iz 36. f člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne. Četrtotožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine in odpravnine zaradi razrešitve direktorja in prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je bil 25.3.1995 med lastnicami četrtotožene stranke in tožnikom, kot (dosedanjim) direktorjem četrtotožene stranke, podpisan sporazum o prenehanju delovnega razmerja in da so se stranke dogovorile o izplačilu odškodnine po dogovoru o kriterijih za individualne pogodbe o zaposlitvi poslovodnih delavcev in delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi v gospodarstvu (dogovor o kriterijih - Uradni list RS, št. 23/95), ki naj bi jo izplačala četrtotožena stranka. Glede tega bi sodišče moralo uporabiti določbe ZGD, pa jih ni uporabilo, ob upoštevanju, da je bil sporazum sklenjen pred vpisom v sodni register. Napačna je tudi odločitev, da pogodba o opravljanju funkcije (23.12.1994) in sporazum o prenehanju delovnega razmerja pred iztekom 6 mesečnega roka (10.5.1995) nimata veljave. Ni pa tudi jasno, zakaj je sodišče zavrnilo celoten zahtevek za odpravnino, saj je bil tožnik do nje upravičen po določbi 36. f člena ZDR, ker je do prenehanja delovnega razmerja prišlo zato, ker je njegovo delo postalo trajno nepotrebno. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi ali pa podredno da razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo prizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizija uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi jih revident po določbi 371. člena ZPP revizije moral izrecno navesti in obrazložiti. Ker tega ni storil, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil revident 13.2.1991 imenovan za direktorja javnega podjetja K. (v spisu ni niti sklepa o imenovanju niti pogodbe o zaposlitvi). Z odlokom o preoblikovanju (odlok - Uradni list RS, št. 17/94), ki je veljal od 2.5.1994, se je podjetje statusno preoblikovalo v J.G. d.o.o., v lasti občine G. V tem odloku so določbe, da z dnem uveljavitve odloka preneha delovati delavski svet in da opravlja naloge direktorja z omejitvami dosedanji direktor do izteka mandata.

Kljub temu, da se je revidentu mandat direktorja iztekel 13.2.1995 (tudi brez posebnega sklepa), je opravljal funkcijo vsaj še do 20.3.1995, ko ga je nadzorni svet razrešil in imenoval zastopnika s pooblastili direktorja (vpis v sodni register). Ker v spisu ni sklepa nadzornega sveta, ni znan niti razlog razrešitve, niti morebitni drugi sklepi tega organa v zvezi z razrešitvijo, ki je bil edini pristojen za imenovanje in razreševanje direktorja.

S sporazumom z dne 25.3.1995 o prenehanju delovnega razmerja pri četrotoženi stranki, ki so ga sklenile tri tožene občine in tožnik kot "dosedanji direktor" četrtotožene stranke in ki je bil poslan tudi četrtotoženi stranki, ki ni bila podpisnica tega sporazuma, je bilo predvsem dogovorjeno, da revident ob podpisu sporazuma odpoveduje delovno razmerje pri četrtotoženi stranki. Dogovorjena je bila odškodnina zaradi prenehanja delovnega razmerja, ki naj bi jo plačala četrtotožena stranka.

Iz sklepa z dne 14.6.1995 o prenehanju delovnega razmerja je razvidno, da gre za prenehanje delovnega razmerja po sporazumu in da se tožniku izplača odpravnina v znesku 1,467.500,00 SIT v osmih dneh po dokončnosti sklepa. Zoper sklep tožnik ni vložil zahteve za varstvo pravic in je zato postal dokončen. Niti prenehanje delovnega razmerja niti odpravnina po sklepu nista predmet tega spora.

Sporni sta samo dve vprašanji. Ali je tožnik upravičen do odškodnine po določbah sporazuma z dne 25.3.1995 in ali je upravičen do odpravnine po določbi 36. f člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.).

Iz določb sporazuma z dne 25.3.1995 izhaja, da so jo podpisale tri tožene občine v imenu lastnika četrtotožene stranke in tožnik kot "dosedanji direktor", za plačilo odškodnine zaradi prenehanja delovnega razmerja pa so zadolžile četrtotoženo stranko, ki ni bila podpisnica sporazuma.

Četrtotožena stranka je bila z odlokom statusno preoblikovana po zakonu o gospodarskih javnih službah (ZGJS - Uradni list RS, št. 32/93) in (pred ustanovitvijo novih občin) kot ustanovitelj J. G. d.o.o. je bila določena občina G. Iz 26. člena ZGJD izhaja, da so pravice ustanovitelja, da določi posebne pogoje za izvajanje dejavnosti ter zagotavljanje in uporabo javnih dobrin, da odloča o cenah oziroma tarifah za uporabo javnih dobrin in da sprejme poslovno poročilo, obračun in zaključni račun podjetja. Ustanovitelj torej ni bil pooblaščen za odločanje o delovnih razmerjih v podjetju niti ni bil pooblaščen, da bi v imenu podjetja sprejemal kakšne obveznosti.

Tudi določbe zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.) niso bile take, da bi na podlagi njih ustanovitelji lahko zavezali četrtotoženo stranko k plačilu odškodnine. Gre za primer iz 153. člena ZOR, po katerem obljuba dana drugemu, da bo tretji nekaj storil, ne veže tretjega.

Ker se občine v sporazumu niso zavezale, da bodo same iz svojih sredstev plačale odškodnino ob prenehanju delovnega razmerja tožniku, niso pa bile pooblaščene za to, da bodo k plačilu zavezale četrtotoženo stranko, ta pa ni bila dolžna spoštovati njihove obljube, tožnik na podlagi podpisanega sporazuma do odškodnine zaradi prenehanja delovnega razmerja ni upravičen iz sredstev četrtotožene stranke.

Tožnik sicer nakazuje možnost, da bi tožene občine lahko odgovarjale, ker naj bi nastopale pred vpisom družbe v register (določba tretjega odstavka 3. člena zakona o gospodarskih družbah - ZGD - Uradni list RS, št. 30/93 in nadalj.), vendar pri tem spregleda, da v primeru četrtotožene stranke ni šlo za pravno osebo, ki ne bi bila vpisana v register. Šlo je za pravno osebo, ki je že bila registrirana, se je pa na podlagi zakona morala lastninsko preoblikovati, pri čemer pa lastnosti pravne osebe ni izgubila. Zato je lahko v pravnem prometu samostojno delovala in ni bilo potrebe po tem, da kdo nastopa v njihovem imenu. S tem je tudi odpadla odgovornost po določbah 3. člena ZGD. Zato je odločitev sodišča glede plačila odškodnine, ki jo uveljavlja tožnik na podlagi sklenjenega sporazuma, pravilna.

Revidentu delovno razmerje pri četrtotoženi stranki, kot izhaja iz izvedenih dokazov, ni prenehalo zaradi tega, ker bi njegovo delo postalo trajno nepotrebno, ampak zaradi sporazuma. Ker ni bil niti zatrjevan kakšen drugačen dogovor med tožnikom in četrtotoženo stranko in ker niso bile izpolnjene zakonske zahteve, da bi se ga obravnavalo kot delavca, katerega delo je postalo trajno nepotrebno, ni bil upravičen niti do 6 mesečnega roka iz 36. e člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.) niti do nadomestila plače ali odpravnine iz 36. f člena ZDR. Zato je odločitev sodišča tudi v tem delu materialnopravno pravilna in zato revidentovi reviziji ni mogoče ugoditi.

Zaradi povedanega je revizijsko sodišče revizijo na podlagi določb 378. člena ZPP zavrnilo.

O stroških revizije je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP.