Jedro

Prvostopenjsko sodišče stopnje opitosti tožnika ne ocenjuje samo, brez potrebnega strokovnega znanja, kot mu očita pritožba, ampak to oceno povzema iz ambulantnega kartona, z dne 30. 10. 2014 (priloga A4), iz katerega poleg avtoanamneze, v kateri je povzeta izpoved tožnika, da je šel v casino, kjer je na ruleti hotel pridobiti preostanek denarja, vendar je zapravil vse, izhaja tudi psihični status tožnika, ki je sicer imel v organizmu 1,45 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, vendar je bil po oceni zdravnika, specialista psihiatrije, luciden, orientiran, pogovorljiv, minimaliziral je nastalo situacijo, tako odvisnost od iger na srečo, kot tudi uživanje alkohola, odgovarjal je adekvatno, bil je koherentnega duktusa, brez pomembnejših odstopanj v razpoloženjski legi, ni bil psihotičen, imel je ohranjene realitetne kontrole, ni bil avto ali heteroagresiven ter popolnoma distanciran od suicidalnih misli in namenov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in tožena stranka sami krijeta nastale jima stroške v pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožniku 19.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2014 dalje do plačila ter mu v istem roku plačati stroške pravdnega postopka po odmeri sodišča, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan v 15 dneh toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.291,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku roka, določenega za izpolnitev obveznosti, do plačila.

2. Zoper takšno sodbo prvostopenjskega sodišča se po pooblaščencu pritožuje tožnik. Pritožbo vlaga iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke psihopatologom oziroma psihiatrom, ki bi lahko povedal, kakšno je bilo psihofizično stanje tožnika 29. 10. 2014 zvečer, v času, ko je nesporno vstopil in igral na igralnih avtomatih v igralnem salonu toženke ter kakšen je bil učinek popitega alkohola na njegovo zavedanje in obvladovanje lastnega ravnanja ter kako je bilo navzven zaznavno. Z njegovim angažiranjem bi tožnik lahko potrdil, da je bil že ob vstopu v C.J. močno opit, kar je bilo vidno zaznavno navzven tudi vsakemu povprečnemu človeku in vsekakor uslužbencem toženke, ki profesionalno dnevno preverjajo ljudi, ki vstopajo oziroma želijo vstopiti v igralni salon. Prvostopenjsko sodišče je tako neutemeljeno samo stopilo v vlogo izvedenca in brez potrebnega strokovnega znanja o vplivu alkohola na psihofizične sposobnosti posameznika ocenilo, da tožnik verjetno ni bil tako opit, kot sedaj trdi, če se je bil sposoben odpeljati z avtomobilom do C.J..

Prvostopenjsko sodišče je sledilo izpovedi prič F. in H., da so vsi trije, preden je tožnik odšel v C.J., spili najmanj steklenico 0,7 l žgane pijače in vsak najmanj 4 do 5 malih piv, upoštevalo pa je tudi dejstvo, da je imel še zjutraj, ko so ga našli, v krvi 1,45 promila alkohola, zato zaključek prvostopenjskega sodišča, ki za to nima ustreznega strokovnega znanja, da tožnik ob vstopu v igralnico ne bi kazal očitnih znakov opitosti, ne vzdrži niti laične presoje.

Prvostopenjsko sodišče je tudi povsem pavšalno, nedokazano in neutemeljeno kot neverodostojno ocenilo pričo Z., ki ga kot neverodostojnega ocenjuje zato, ker se tožnika iz igralnega salona spominja zgolj dne 29. 10. 2014, sicer pa ne, kljub temu, da sta oba tudi sicer zahajala tja. Toženka v zvezi s tem niti ni predložila dokazov, da bi naj njuni obiski časovno sovpadali. Tudi priča Ž. je zgolj pavšalno navedla, da bi se naj tožnik in priča Z. videvala kot redna gosta C.J. Zgolj zaradi dejstva, ker je priča Z. izpovedala, da tožnika iz igralnega salona ne pozna, njegove izpovedbe ni mogoče oceniti kot neverodostojne, po mnenju pritožbe je namreč pričanje te priče odločilno, saj je izpovedala, da je tožnik kazal očitne znake opitosti, da je bil očitno v vinjenem stanju, zelo glasen, ko je klical natakarico, ko je naročal in dajal napitnine natakaricam. Izpovedba te priče potrjuje dejstva, ki bi jih lahko potrdil tudi izvedenec medicinske stroke psihopatolog oziroma psihiater o vidnem in jasno zaznavnem opitem stanju tožnika že ob vstopu v igralnico, izvedbo tega dokaza pa je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno zavrnilo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na zakonitost sodbe sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je tako povsem neutemeljeno in nekritično sledilo trditvam toženke glede actio libera in causa, ni pa izvedlo vseh dokazov, ki jih je v potrditev svojih navedb predlagal tožnik, kot tudi ni celovito presodilo vseh izvedenih dokazov.

Tožnik zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in jo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnik od toženke zahteva odškodnino za nastalo mu premoženjsko škodo v višini 19.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2014 dalje do plačila, ker so mu dne 29. 10. 2014 v večernem času delavci toženke dovolili vstop v igralnico kljub očitnim znakom opitosti ter dejstvu, da je vstop vinjenim osebam prepovedan, kar je zapisano na vratih igralnega salona. Tožnik je v opitem in povsem nerazsodnem stanju zaigral denarni znesek v višini 19.300,00 EUR, za kar odgovarja toženka, ki glede na stanje tožnika ni ravnala v skladu s 1. členom Zakona o igrah na srečo (v nadaljevanju ZIS), ki koncesionarju nalaga, da zaščiti občutljive osebe pred škodljivimi vplivi čezmernega igranja iger na srečo, ter da varuje udeležence iger na srečo. 6. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da ne more slediti tožniku, da je zaigral zatrjevani denarni znesek v stanju nerazsodnosti, in da toženka ni storila ničesar, da bi mu to preprečila. Prvostopenjskega sodišča ni prepričal, da je bil v času drugega vstopa in igranja v igralnem salonu tako opit, da ni zmogel imeti pod nadzorom svojega voljnega ravnanja, in da je navzven kazal očitne znake alkoholiziranosti, zaradi česar mu delavci toženke ne bi smeli dopustiti vstopa v igralnico, mu točiti alkoholnih pijač oziroma bi ga morali odstraniti iz igralnice. Tožbeni zahtevek je zato v celoti zavrnilo.

7. Pritožba uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke psihopatologom oziroma psihiatrom, ki bi podal strokovno mnenje, kakšen je bil učinek popitega alkohola na tožnikovo zavedanje in obvladovanje lastnega ravnanja in kako je bilo to navzven zaznavno, kar je lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost prvostopenjske sodbe. Prvostopenjsko sodišče je samo stopilo v vlogo izvedenca in brez potrebnega strokovnega znanja o vplivu alkohola na psihofizične sposobnosti posameznika ocenilo tožnikovo opitost. Izvedba predlaganega dokaza tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni bila potrebna, saj je že izvedeni dokazni postopek pokazal, da tožnik ob drugem vstopu v igralnico ni bil tako opit, da bi ga osebje toženke ocenilo kot gosta, ki kaže očitne znake opitosti od alkohola, kot to opredeljuje peti odstavek 2. člena Zakona o omejevanju porabe alkohola v (v nadaljevanju ZOPA).1 Razloge za takšen zaključek prvostopenjsko sodišče navaja v točkah 23 in 24 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče povzema. Pri tem je bistveno, da se tožnik v igralnico ni napotil zato, ker je bil v nerazsodno opitem stanju, ampak povsem zavestno zato, kot je sam povedal, ker je za vrnitev dolga potreboval več denarja kot ga je imel in je na ruleti hotel pridobiti preostanek denarja.2 Prvostopenjsko sodišče stopnje opitosti tožnika ne ocenjuje samo, brez potrebnega strokovnega znanja, kot mu očita pritožba, ampak to oceno povzema iz ambulantnega kartona, z dne 30. 10. 2014 (priloga A4), iz katerega poleg avtoanamneze, v kateri je povzeta izpoved tožnika, da je šel v casino, kjer je na ruleti hotel pridobiti preostanek denarja, vendar je zapravil vse, izhaja tudi psihični status tožnika, ki je sicer imel v organizmu 1,45 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, vendar je bil po oceni zdravnika, specialista psihiatrije, luciden, orientiran, pogovorljiv, minimaliziral je nastalo situacijo, tako odvisnost od iger na srečo, kot tudi uživanje alkohola, odgovarjal je adekvatno, bil je koherentnega duktusa, brez pomembnejših odstopanj v razpoloženjski legi, ni bil psihotičen, imel je ohranjene realitetne kontrole, ni bil avto ali heteroagresiven ter popolnoma distanciran od suicidalnih misli in namenov.

8. Na tej podlagi, ob upoštevanju kot prič zaslišanih delavcev toženke o stanju tožnika kritičnega dne ob vstopu v igralnico in med igranjem iger na srečo (točka 20 obrazložitve izpodbijane sodbe), tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključuje, da tožnikovo psihofizično stanje ob vstopu v igralnico in med igranjem iger na srečo zaradi popitega alkohola ni bilo takšno, da bi pri njem obstojali očitni znaki opitosti, ki bi utemeljevali zaključek, da je tožnik oseba, ki jo je potrebno zaščititi kot udeleženca igre na srečo v smislu 1. člena ZIS tako, da bi mu vstop v igralnico preprečili oziroma mu igranje iger na srečo ne bi dopustili.

Prvostopenjsko sodišče zato z zavrnitvijo dokaznega predloga po postavitvi izvedenca medicinske stroke psihopatologa oziroma psihiatra,3 ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost prvostopenjske sodbe.

9. Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje je celostna in prepričljiva, zato ji sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje. Prvostopenjsko sodišče izpovedbo priče F.Z. ocenjuje kot neverodostojno zato, ker mu ne verjame, da je le sporni večer v igralnici videl tožnika, sicer pa ne, čeprav oba tja pogosto zahajata. Le zaradi tega razloga po oceni pritožbe prvostopenjsko sodišče te priče ne bi smelo oceniti za neprepričljivo, saj sicer njegova izpovedba potrjuje, da je bil tožnik glede na zaznave o njegovem obnašanju, opit. Vendar pa vprašanje zgolj dejstva opitosti tožnika samo po sebi ni odločilno dejstvo v zvezi z utemeljenostjo oziroma neutemeljenostjo tožbenega zahtevka, saj tudi prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da je tožnik užival alkoholne pijače. Odločilno je, da se tožnik v igralnico ni podal in iger ni srečo ni igral zato, ker je bil opit do nerazsodnosti, ampak zato, ker je želel pridobiti razliko denarja, ki mu je manjkala do zneska, ki ga je moral vrniti upniku.

10. Iz navedenih razlogov pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako je toženka dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo, saj navedbe odgovora na pritožbo k rešitvi te zadeve niso bistveno prispevale (155. člen ZPP).

1 Peti odstavek 2. člena ZOPA določa: Očitni znaki opitosti od alkohola so splošno prepoznavni znaki, ki se izražajo bodisi v splošnem videzu, vedenju, hoji, načinu govora in motnjah ravnotežja, ki jih prepozna tudi nestrokovnjak. 2 Glej avtoanamnezo v ambulantnem kartonu, z dne 30. 10. 2014 (priloga A4 spisovnega gradiva). 3 Izvedenec bi lahko realno oceno o tožnikovem psihofizičnem stanju zaradi zaužitega alkohola podal le, v kolikor bi razpolagal s točnimi in resničnimi podatki o količini in vrsti alkoholnih pijač, ki jih je zaužil tožnik ter o točnih urah njihovega zaužitja.