Jedro

1. Ko gre za verzijske zahtevke začne teči zastaranje od konca ekonomske skupnosti, v kateri je prihajalo do premikov premoženja oz. od dne ko je odpadla podlaga za takšen premik premoženja. 2. Izvedenec sodišču le posreduje manjkajoče znanje o pravilih znanosti, stroke in izkušnje. Sodišče pa mora samo uporabiti omenjena pravila. Predvsem pa je dokazna ocena predloženih dokazov naloga sodišča, ne pa izvedenca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. in 3 točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1./ toženkam naložilo, da so dolžne v 15 dneh tožnici nerazdelno plačati 7.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe in 3./ 725.116,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe ter 2./ zavrnilo zahtevek po plačilu obresti za čas od vložitve tožbe do dneva izdaje sodbe. Sodišče je zaradi umika s sklepom ustavilo postopek glede primarnega tožbenega zahtevka. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99) pravočasno pritožujejo toženke. V pritožbi navajajo, da je bilo zemljišče na Krku pridobljeno na podlagi kupne pogodbe z dne 5.10.1985; gradbeno dovoljenje pa je bilo izdano 7.4.1986. Iz obeh navedenih listin ni razvidno, da bi bila tožnica investitorka. Takšnega zahtevka v zapuščinskem postopku tudi ni postavila. Ni sporno, da tožnica in pokojni M. K. nista sklenila pogodbe o soinvestitorstvu. Tožnica pa tudi ni predložila nobenih listin ali dokazov o tem, da je v nepremičnino vlagala denarna sredstva. Predvsem pritožnice menijo, da manjka časovna opredelitev posamičnih vlaganj. Zastaralni rok namreč teče od vsakega vložka dalje, nikakor pa od zaključka gradnje, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Tožnica mora tudi dokazati, da je bil vložen njen denar in ne denar M. K. in njegove družine. Od začetka uporabe nepremičnine do smrti M. K. je minilo pet let, tako da je tožbeni zahtevek v vsakem primeru zastaral. Tožnici ni bilo treba počakati na zaključek zapuščinskega postopka, saj je ves čas vedela kdo so dedinje po pokojnem M. K.. Ker pa dedovanje predstavlja univerzalno nasledstvo, ne more vplivati na potek zastaralnega roka. Tožnica bi morala svoj zahtevek postaviti v zapuščinskem postopku. Poleg tega toženke menijo, da vlaganj tožnice v sporno nepremičnino dejansko ni bilo, kar je bilo pojasnjeno že v odgovoru na tožbo. Šlo je za vlaganje sredstev iz obrti tretjetoženke, saj je bila tožničina obrt le fiktivna (ni imela poslovnih prostorov, niti zaposlenih, kot frizerka pa tožnica za dejavnost ni bila usposobljena). Tožnica v tožbi zatrjuje, da je v nepremičnino vložila 7.000.000,00 SIT; glede na njen podredni zahtevek naj bi to predstavljalo vrednost polovice objekta. Sodišče prve stopnje pa ni niti ocenilo vrednosti celotnega objekta, niti sprejelo zaključka o tem kakšni so bili deleži vlaganj tožnice in kakšni M. K.. Sodišče bi moralo ločiti investicije obeh zatrjevanih investitorjev. Toženke tudi poudarjajo, da sam priliv denarja na račun tožnice (listina LB z dne 10.12.1992) še ne pomeni, da so bila sredstva vložena v sporno nepremičnino. Tožnica svojih vlaganj ni opredelila časovno, niti po višini. Pritožnice opozarjajo, da je tretjetoženka imela uspešno obrt 14 let. Njen pokojni mož je sredstva iz te obrti, ki jo je vodil, vlagal v sporni vikend. Sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo kakšen je delež tretjetoženke na nepremični, saj gre za premoženje zgrajeno v ekonomski in življenjski skupnosti med tretjetoženko in njenim pokojnim možem. Delež tretjetoženke se skriva v zapuščini oz. premoženju pokojnega moža. Zato tožnica s tožbenim zahtevkom posega v premoženje tretjetoženke, ki ji poleg dela na skupnem premoženju, ki je njena izključna last, pripada še delež iz naslova dedovanja. Sodišče prve stopnje o teh vrednostih nima zaključkov. Tožnica je tudi zatrjevala, da je vlagala v stanovanje na H. 1, v avtomobile in v zemljišče parc. št. 1244/149 k.o. ..., ki je bilo prodano za 83.000,00 DEM. Tožnica torej ni mogla vložiti 100.000,00 DEM še v sporno nepremičnino na Krku. Tako velike vsote tudi objektivno ni mogla zaslužiti. Tožnica po prepričanju toženk ni predložila nobenih listin, ki bi izkazovale njena vlaganja v objekt na Krku. Pritožnice še menijo, da je izvedensko mnenje pomanjkljivo, saj je izdelano v tuji valuti, za kar ni nobene podlage. Tožnica je v cenitev vključila tudi premičnine in neka opravila, kar ne sodi v tožbeni zahtevek, saj zatrjuje vlaganja v nepremičnino. Cenitev je zato neuporabna. Prav bi bilo tudi, da se oceni vrednost, ki jo je tožnica pridobila, ko je vikend uporabljala po devet mesecev v letu in sicer devet let. Zaradi devetletne rabe je treba upoštevati tudi manjšo stopnjo amortizacije objekta. Sodišče bi moralo po prepričanju toženk vrednost nepremičnine oceniti po kriterijih, ki veljajo na Hrvaškem, saj je pri cenitvi treba upoštevati krajevne razmere. Vrednosti tudi niso bile določene po času investicij, kar bi bilo pravilno, ampak v DEM po sedanjem času in po kriterijih v Sloveniji. Iz sodbe ni razvidno, da bi bila cenitev opravljena na dan vlaganj. Cenitev, kot da bi bila vlaganja opravljena danes, ni sprejemljiva. Pritožnice še poudarjajo, da so dela opravili priložnostni delavci in ne obrtniki, torej brez poravnave davčnih obveznosti. Po prepričanju toženk zaključki sodišča prve stopnje nimajo podlage v dejanskem stanju. Sodišče je odločalo brez točnih podatkov o vlaganjih, torej podatkov o času in višini investicij. Tožnica tudi ni dokazala, da bi sploh vlagala svoja sredstva. Ni tudi jasno v kakšnem obsegu in kakšni višini naj bi bile toženke obogatene. Zaradi vsega navedenega toženke predlagajo spremembo sodbe in zavrnitev tožebenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Pritožba je bila v skladu z določbo 344. člena ZPP vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je določba četrtega odstavka 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89), po kateri nastane obveznost vrnitve oz. nadomestitve vrednosti, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Ugovor zastaranja, ki ga toženke v pritožbi ponovno podajajo, ni utemeljen. Pritožnice zmotno menijo, da je zastaranje v obravnavani zadevi teklo že od vsake posamezne investicije oz. vložka dalje. Zastaranje namreč začne (po določbi 361. člena ZOR) teči šele prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Ko gre za verzijske zahtevke začne teči zastaranje od konca ekonomske skupnosti, v kateri je prihajalo do premikov premoženja oz. od dne, ko je odpadla podlaga za takšen premik premoženja. Tožnica in M. K. sta v sporni vikend vlagala z namenom skupne uporabe in zaradi medsebojne zveze. Zato v obravnavani zadevi trenutek, ko je odpadla podlaga za premik premoženja, predstavljala smrt sovlagatelja in tožničinega prijatelja M. K. - dne 6.8.1992. V času vložitve tožbe (19.5.1993) obravnavani zahtevek torej ni zastaral, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, čeprav je zmotno štelo, da je bistven trenutek, ko je bilo odločeno, da sporni vikend postane last toženk. Pritožnice tudi zmotno poudarjajo, da bi morala tožnica svoj zahtevek postaviti v zapuščinskem postopku. Tožnica ni bila dedinja po pokojnem M. K. in ni bila stranka zapuščinskega postopka. 175. člen Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 - 23/78) namreč določa da so udeleženci zapuščinskega postopka tiste osebe, ki jim na katerikoli dednopravni podlagi pripada dedna pravica ali pravica iz volila. Tožnica ne uveljavlja zahtevka na dednopravni podlagi, zato v zapuščinskem postopku ni mogla sodelovati, obravnavani zahtevek pa lahko uveljavi v pravdnem postopku. Pritožbeno sodišče zaenkrat nima nobenega načelnega pomisleka v zvezi z načinom izračuna vrednosti vlaganj (to je z uporabo DEM). Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje oceniti vrednost celotnega objekta in ugotoviti kolikšen je delež tretjetoženke na sporni nepremičnini. Sodišče je ugotavljalo le ali in kakšna sredstva je tožnica vložila v obravnavani vikend, zato je povsem nepomembno kakšna je celotna vrednost le-tega in kakšen je delež tretjetoženke, kot žene pokojnega sovlagatelja. Vendar pa pritožnice utemeljeno grajajo zaključek sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo vrednosti toženkinih vlaganj v sporno nepremičnino. Sodišče prve stopnje je v tem delu napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. V obravnavani zadevi je namreč tožnica tista, ki mora dokazati, da je vložila denar in delo v sporno nepremičnino ter kakšna sredstva in koliko dela je vložila. Golo zatrjevanje dejstev v tej smeri ne zadošča. Sodišče prve stopnje pa je napačno prevalilo dokazno breme na toženke, ko je zaključilo, da niso uspele omajati trditev tožnice o vloženih sredstvih. Predvsem pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je izvedenec tisti, ki je dolžan "preveriti predložene račune, odbrati in upoštevati tiste, ki so povezani z gradnjo vikenda ter ugotovi, koliko dela je lahko pri gradnji opravila tožnica kot ženska". Opisano namreč predstavlja izvedbo dokazne ocene, ki je vselej pridržana sodišču. Sodišče po določbi 243. člena ZPP izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga. Izvedenec torej sodišču le posreduje manjkajoče znanje o pravilih znanosti, stroke in izkušnje. Sodišče pa mora samo uporabiti omenjena pravila. Predvsem pa je dokazna ocena predloženih dokazov, kot je bilo omenjeno, naloga sodišča, ne pa izvedenca. Sodišče mora namreč v skladu z določbo 8. člena ZPP vestno in skrbno presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, nato pa po svojem prepričanju odločiti katera dejstva šteje za dokazana. V obravnavani zadevi bi tako lahko sodišče izvedencu naložilo le, da oceni kakšna je vrednost dela, ki ga je tožnica po lastnem zatrjevanju opravila pri gradnji spornega vikenda; eventuelno pa tudi, da oceni, ali se predloženi računi nanašajo na gradbeni material oz. material, ki se potrebuje (oz. se je potreboval) pri gradnji vikenda. Nato pa bi moralo sodišče prve stopnje ob skrbni presoji trditev tožnice in natančnem pregledu predloženih listinskih dokazov ugotoviti kakšna sredstva je tožnica vložila v gradnjo spornega vikenda ter koliko dela je opravila pri gradnji. Ker je sodišče prve stopnje pri vprašanju višine vloženih sredstev enostavno sledilo izračunu izvedenca in ni ocenilo tožničinih trditev ter predloženih dokazov, v tem obsegu izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, podan je torej pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, v izpodbijanem delu sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva zgoraj navedene pripombe ter kritično oceni katere od v pripravljalni vlogi tožnice (list. št. 86) navedenih finančnih investicij je tožnica dejansko izkazala ter koliko dela je pri gradnji vikenda opravila. Nato bo moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku ponovno odločiti. Pri tem se bo moralo kritično opredeliti do izvedenskega mnenja, ne pa enostavno povzeti ugotovitev izvedenca; moralo pa bo tudi razjasniti trditve pritožnic, da predstavljajo vložena sredstva le sredstva pokojnega M. K., da tožnica ob ostalih zatrjevanih investicijah ni mogla vlagati tudi v sporni vikend in da je bilo plačilo delavcem manjše, ker so delo opravljali lokalni priložnostni delavci in ne obrtniki. Pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP na ostale od obsežnih pritožbenih navedb ne odgovarja, saj v tej fazi postopka niso odločilnega pomena. Razveljavitev odločitve o stroških postopka je posledica delne razveljavitve sodbe. Odločitev o pritožbenih stroških pa temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.