Jedro

Nasprotje v izreku sodbe in nerazumljivost sodbenega izreka se morata nanašati na odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja, ali na katerih temelji kazenska odgovornost obsojenca, to je na dejanski temelj sodbe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega M.C. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 583/2009 ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o kazenski sankciji ter obsojencu z uporabo omilitvenih določil izreklo kazen devetih mesecev zapora. Obsojenec je bil oproščen plačila stroškov kazenskega in pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi, pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitvi zakona, ki ju uveljavlja, nista podani.

4. Odgovor državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovorniku. Zagovornik se je o njem pisno izjavil. 5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zagovornik zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je izrek izpodbijane sodbe sam s seboj v nasprotju, ker obsojencu očita da je iz blagajne trafike N. skupaj z mladoletnim sostorilcem vzel več bankovcev po 10 in 20 EUR ter kovancev po 2 EUR, v nadaljevanju pa je zapisano, da sta si z ravnanjem prilastila znesek 617,71 EUR. Že enostavna matematična operacija pokaže, da poljubni seštevek bankovcev po 10 in 20 EUR ter kovancev po 2 EUR ne more dati seštevka 617,71 EUR, zaradi česar je izrek sodbe tudi nerazumljiv. Čeprav sicer drži, da seštevek bankovcev po 10 in 20 EUR ter kovancev po 2 EUR ne privede do vsote 617,71 EUR, pa se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da je zaradi navedenega izrek pravnomočne sodbe sam s seboj v nasprotju ali celo nerazumljiv. Nasprotje v izreku sodbe in nerazumljivost sodbenega izreka se morata nanašati na odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja, ali na katerih temelji kazenska odgovornost obsojenca, to je na dejanski temelj sodbe (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, komentar k 371. členu ZKP, stran 793). Odločilna dejstva v opisu dejanja v sodbenem izreku za kaznivo dejanje ropa so uporaba sile in grožnje z namenom pridobiti si tujo premično stvar (kaznivo dejanje ropa je sestavljeno iz prisiljenja in tatvine, sila ali grožnja sta sredstvo za storitev tatvine). Nasprotje, na katerega se sklicuje vložnik zahteve, ni nasprotje o odločilnem dejstvu, o protipravni prilastitvi tuje premične stvari (denarja). Zato pomanjkljivost v sodbenem izreku ni niti bistvena sestavina očitka v opisu dejanja niti ne predstavlja pomanjkljivosti pri opisu odločilnega dejstva. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da zagovornik ni uspel utemeljiti, da je podana citirana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

7. Neutemeljene so tudi zagovornikove navedbe, da je z odločbo o kazenski sankciji, izrečeni zaporni kazni, kršen kazenski zakon, ker je sodišče druge stopnje kot podlago za svojo odločitev o spremembi kazenske sankcije uporabilo konstitutivne elemente obsojenemu očitanega kaznivega dejanja. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik ne pojasni kateri konstitutivni elementi kaznivega dejanja so bili uporabljeni. V izjavi o odgovoru državnega tožilca pa navaja, da je višje sodišče kot argument za spremembo odločbe o kazenski sankciji uporabilo dejstvo, da je obsojeni oškodovanko prijel za glavo in jo tiščal v tla ter vpil kje ima denar, kar predstavlja uporabo sile, kar je element kaznivega dejanja ropa. Kršitev kazenskega zakona je podana takrat, ko je z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu, oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). O navedeni kršitvi v zvezi z izrečeno kaznijo je tako mogoče govoriti le, če je sodišče postopalo nezakonito, ker je kazen izreklo zunaj predpisanih zakonskih okvirov. Sodišče druge stopnje tega z izpodbijano pravnomočno sodbo ni storilo. Z izrekom omiljene kazni pod z zakonom določenim minimumom za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ, ni bila obsojencu izrečena nezakonita kazen in s tem ni bila prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Sodišče druge stopnje je v sodbi ob upoštevanju okoliščin, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje kot olajševalnih okoliščin, upoštevalo tudi da je obsojenec pokazal veliko mero odločnosti in vztrajnosti pri kaznivem dejanju ropa in je oškodovanko še prijel za glavo in jo z roko tiščal v tla ter nanjo vpil kje ima denar (ob predhodni zagrozitvi s pištolo, ko je v oškodovanko najprej uperil pištolo ter zahteval od nje da stopi stran od blagajne in leže na tla). Upoštevalo je tako okoliščine, ki so pomembne za odmero kazni, to je okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno. Vložnik zahteve zato z navedbami, da naj bi sodišče uporabilo konstitutivne elemente kaznivega dejanja kot obteževalno okoliščino kršitve kazenskega zakona ni uspel utemeljiti. Z navedbami zagovornik tako ne uveljavlja vprašanja zakonitosti izrečene kazni, ampak vprašanje primernosti izrečene kazenske sankcije, ali so bile ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, pravilno upoštevane.

8. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, je zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

9. Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi določbe 98. a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, ob upoštevanju njegovih premoženjskih razmer, ugotovljenih v pravnomočni sodbi.