Jedro

Izraz tihotapljenje v očeh povprečnega bralca (sam po sebi) ne more biti žaljiv. Gre za splošen oziroma običajen ljudski izraz, ki obstaja bistveno dlje od kazenskih kodifikacij (oziroma njihovih definicij tega pojma) in označuje nedovoljen vnos stvari čez državno mejo oz. izogibanje carinskim ukrepom.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov spremeni tako, da se znesek 677,64 EUR nadomesti z zneskom 1.302,35 EUR.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške nastale z vložitvijo pritožbe zoper stroškovno odločitev v višini 116,6 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku roka za izpolnitev do plačila.

IV. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške nastale z vložitvijo pritožbe, tožena pa z vložitvijo odgovora nanjo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 11.10.2013 zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke zahtevala, da ji v 15 dneh plača 21.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6.3.2012 dalje, da v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča prve stopnje s spletne strani www....si v celoti odstrani članek, objavljen dne 6.3.2012 z naslovom "X", odstrani tožničino fotografijo ter vsebine ali druge informacije, ki so kakorkoli povezane z omenjenim člankom, in da v roku 3 dni po izdaji sodbe, na istem mestu in v enaki obliki, kot je bil objavljen, umakne izjavo - članek z dne 6.3.2012 z naslovom "X", ki je bil objavljen v časopisu Y in na spletni strani www.....si, in se zanj javno opraviči tako, da umik izjave in opravičilo ter sodbo objavi v časopisu Y in na spletnem naslovu www....si Hkrati je sodišče prve stopnje tožnici naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov v višini 677,64 EUR.

2. Zoper odločbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnica se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek (vse s stroškovno posledico). Poudarja, da bi se moralo sodišče prve stopnje ukvarjati s spornim vprašanjem, ali je prišlo do posega v osebnostne pravice tožnice (in če bi bil odgovor pritrdilen), ali je bil poseg dopusten ali ne. Vendar pa tega ni storilo. Prav tako ni v celoti in pravilno razdelalo vprašanj povezanih s tehtanjem posega v zasebnost in pravico javnosti do obveščenosti o nekem dogodku. To je pripeljalo tako do kršitev pravil postopka (saj ni zaslišalo vseh prič oz. izvedlo drugih dokazov) kot tudi do napačne uporabe materialnega prava. Sama obrazložitev sodbe naj bi bila preveč „razmetana“, nepovezana, notranje neskladna in v nasprotju s pravili odločanja v tovrstnih primerih. Pritožnica v nadaljevanju v zvezi z vprašanjem pravilne uporabe materialnega prava navaja, da sama ni relativna javna oseba, da je članek napisan žaljivo in obrekljivo ter da sodišče prve stopnje ni opravilo tehtanja pravice javnosti do obveščenosti v povezavi s pravico do zasebnosti in drugimi osebnostnimi pravicami. V zvezi s prvim elementom naj bi sodišče napravilo napačen zaključek, da je tožnica relativna oseba iz javnega življenja, ki je za javnost zanimiva. Poudarja, da je bila 4 leta (in sicer do leta 2008) članica nadzornega sveta, da je bila vodja kabinskega osebja v posadki kot tudi članica sveta delavcev. Vendar pa bi zgolj pri njeni funkciji članice nadzornega sveta lahko govorili o relativni osebi iz javnega življenja, medtem ko drugi dve odpadeta oziroma sta nerelevantni že na prvi pogled. Tudi sicer funkcija članice nadzornega sveta ni pomenila, da je bila tožnica relativna oseba iz javnega življenja. V nadaljevanju razlaga, kaj naj bi ta njena funkcija konkretno pomenila in poudarja, da ugled te funkcije dejansko ne seže preko okvirov podjetja. Poudarja, da že več kot 5 let ni članica nadzornega sveta. Četudi bi lahko govorili o neki strokovno javni funkciji v času mandata, to ne more segati v nedogled. Tako je bila v času objave spornega članka zgolj še vodja kabinskega osebja. Objava spornega članka nikakor ni bila povezana z njeno vlogo v katerikoli funkciji, kar vnaša dodaten dvom v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Absurden naj bi bil zaključek sodišča, da je zaradi ponavljanja tožničinega imena v 15-ih člankih evidentno, da je imela kot članica nadzornega sveta pomembno funkcijo. Nepomembno je tudi dejstvo, da tožnica objavam v člankih ni nasprotovala. Sodišče ni pojasnilo, zakaj naj bi to dejstvo v konkretnem primeru sploh bilo pomembno. Prav tako predhodno ne ugotovi, kako so novinarji vsak posamezen članek napisali in ali so sploh kontaktirali tožnico. Pred vsem tem pa bi sodišče sploh moralo dejansko pogledati vsebino teh člankov in jih kritično ovrednotiti, da bi nato lahko sklepalo na to, v zvezi s čim se je ime tožnice pojavljalo v njih. Nepomembno za postopek je tudi sklicevanje sodišča, da naj bi tožnica štela za pomembne informacije posredovane javnosti. Sodišče se tudi ne opredeli do tega, ali so v člankih sploh omenjene kakšne informacije, ki bi bile posredovane, prav tako ne pove, katere informacije konkretno naj bi to bile. Na nobenem dokazu niso podprte navedbe sodišča, da se imena ostalih stevardes zaposlenih pri A. niso pojavljala v medijih. Nepodprte so tudi ugotovitve, da stališča priče D. S. (stevardese pri A.) niso bila objavljena v medijih in da slednja ni imela vidnejših funkcij. Slednja se je večkrat pojavljala v medijih tudi s svojim imenom in priimkom. Zgrešena je tudi ocena sodišča, da tožnica ob izdaji članka ni bila zgolj delavka stevardesa. Delo na VIP letih naj bi bilo pomenilo samo to, da je bila med najboljšimi člani kabinskega osebja po pravilih internega ocenjevanja, kar pa z javnostjo oziroma interesom javnosti, da to izve, nima popolnoma nobene zveze. Tudi prej omenjene funkcije oziroma položaji so bile ugledne izključno znotraj pravil delodajalca oziroma so predstavljale motivacijo in stimulacijo zaposlenih. Glede na stališče sodišča, da naj bi bila tožnica kljub temu, da ji je članstvo v nadzornem svetu prenehalo, še vedno relativno javna oseba, se postavlja vprašanje, do kdaj naj bi to bila. Sodišče je nadalje zavzelo napačno stališče, da članek ni žaljiv. Ne strinja se z stališčem sodišča, da izraz tihotapljenje še ne kaže, da je bil zapis v očeh povprečnega bralca žaljiv. Pritožnica meni nasprotno in se v zvezi s tem sklicuje na Komentar kazenskega zakonika iz leta 2002 (str. 180 do 181), avtorja Mitje Deisingerja, ki navaja, da uporaba žaljivih izrazov, če ravno resničnih, predstavlja žalitev. Sodišče naj bi potegnilo napačno analogijo, da gre za pretiravanje. Izraz tihotapec je še kako žaljiv (čeprav je resnično, da je Carinska uprava ugotovila nezakonitosti pri vnosu cigaret). Predvsem gre pri nezakonitem vnosu za prekršek in še to cigaret, ki so daleč od nekega kriminaliziranja, kar pojem tihotapec nesporno izkazuje. Sklicuje se na 250. člen KZ, ki opredeljuje tihotapstvo in poudarja, da gre za pomembno razliko med prekrškom in kaznivim dejanjem in da naj bi bilo splošno znano, da je tihotapljenje hudo kriminalno dejanje. Ker je ugotovilo, da ni objektivne žaljivosti (glej 13. točko sodbe), naj bi napačno uporabilo materialno pravo. Napako naj bi zagrešilo tudi v 22. točki, ko je navedlo in primerjalo 160. člen KZ-1, ki določa resničnost trditve in dejstvo, da je imela oseba upravičen razlog verjeti v resničnost. Prezrlo naj bi, da ni bilo resničnosti, da bi bila tožnica tihotapec, ampak zgolj (če že) storilka prekrška nezakonitega vnosa cigaret. Tudi v tem delu je napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica meni (in nasprotno ni bilo dokazano), da ob objavi članka ni bilo podatkov o tem, ali je odločba o prekršku pravnomočna (šele kasneje so se ta dejstva izkazala za resnična). Že sam naslov članka naj bi povprečnemu bralcu ustvarjal vtis, da je tožnica tihotapila (torej zagrešila kaznivo dejanje). Žalitev naj bi v danem primeru nastala tudi z negativno vrednostno sodbo in z izrekanjem trditev, ki škodijo posameznikovi časti, to je njegovemu osebnemu občutku o lastni vrednosti ali dobremu imenu (to je družbenemu ugledu). Ob pravilni uporabi materialnega prava in upoštevaje trditev tožeče stranke, da škodni dogodek predstavlja tudi poseg v njeno osebnostno pravico do zasebnosti, je zato za odločitev o temelju odškodninske odgovornosti v obravnavani zadevi nepomembno ugotavljanje, ali je informacija v članku resnična ali ne (v zvezi s tem se sklicuje na sklep VSL I Cp 1289/2000). Sodišče naj bi tudi napačno razlagovalo, da je članek treba presojati kot celoto in da ni moč razbrati podlage za zaključek, da je tožnica storila kaznivo dejanje (točka 24. sodbe). V zvezi s tem je napačno interpretiralo nasprotno situacijo. Pritožnica se sklicuje na sodbo VSRS II Ips 120/98 z dne 15.7.1999, iz katere naj bi bilo razvidno, da, če posamezni članek ali celo serija člankov niso po besedah ali sklopih žaljivi, celoten članek ali cela serija člankov pa je, gre tak članek jemati kot celoto. Ne velja pa v nasprotni smeri, da, če članek v celoti nakazuje na neko drugo drugo vsebino, kot izhaja iz naslova ali posameznih besed sklopov, to ne bi bilo žaljivo. S tem, ko je sodišče zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju Z. W., je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka, saj bi navedena priča lahko izpovedala oz. odgovorila na vprašanja, kakšno vlogo je imel omenjeni članek na njeno odločitev, da ne zaposli tožnice. Nenazadnje bi ona in ostale priče lahko izpovedale tudi o tem, kakšno splošno reakcijo je članek povzročil. Sodišče tudi ni opravilo tehtanja pravice javnosti do obveščenosti v povezavi s pravico do zasebnosti in drugimi osebnostnimi pravicami. V zvezi s tem pritožnica opozarja na napako, razvidno iz 22. točke sodbe, in sicer na ugotovitev sodišča, da z omenjenimi zapisi tožena stranka ni posegla v čast in dobro ime. To ne drži, saj članek kot celota še kako vpliva na dobro ime tožnice, njen ugled in lastno podobo. Po mnenju tožnice je najbolj pomembno vprašanje, ali je sodišče prve stopnje opravilo temeljito tehtanje osebnostnih pravic. Tega pa ni opravilo oz. ga je opravilo pogojno (navidezno) v enem kratkem odstavku (28. točka sodbe). Pritožnica izhaja iz predpostavke, da ni relativno javna oseba. Zato seveda ni moč govoriti, da je bil poseg v njeno zasebnost dopusten. Četudi bi bila relativna oseba iz javnega življenja, pa to ne pomeni, da je v njej dopustno objavljati stvari, ki niso bile povezane z njenim nastopanjem v javnosti in njeno funkcijo. Članek v ničemer ni kritiziral njenega dela v nadzornem svetu ali drugih funkcijah, ki so uvodoma predstavljene, ampak njeno osebno zasebno zadevo (in sicer prekršek nedovoljenega vnosa cigaret). Tožnica je v posledici svojega ravnanja izgubila službo, ne pa članstvo v nadzornem svetu, saj takrat tudi ni bila članica, kar bi bilo potencialno zanimivo za javnost. Če pa bi tožnica kadarkoli nastopala na nekih drugih javnih funkcijah, bi lahko javnost imela pravico biti seznanjena z njenim dejanjem.

4. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

5. Toženka se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje zoper stroškovno odločitev in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožeči stranki naloži plačilo njenih pravdnih stroškov v višini 1.302,35 EUR (vse s stroškovno posledico). Poudarja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje priznati tudi povrnitev stroškov za nagrado za narok za dne 4.10.2012 v višini 502,80 EUR ter priznati DDV v višini 22% in ne zgolj 20%, kot je to storilo. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe prvega odstavka 154. člena ter 155. člena ZPP, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

6. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke pa je utemeljena.

V zvezi s pritožbo tožnice:

8. Zaključek sodišča prve stopnje, da s spornim člankom ni bilo poseženo v tožničino čast in dobro ime oz. njene osebnostne pravice, je pravilen, hkrati pa tudi prepričljivo obrazložen. Sodišče se je v tem okviru opredelilo prav do vseh relevantnih trditev tožeče stranke, zaradi česar očitki o pomanjkljivi oz. nezadostni argumentaciji ne držijo. Prav tako ne očitki, da naj bi v posledici prišlo do procesnih kršitev oz. opustitve izvedbe predlaganih dokazov (očitek neizvedbe predlaganih dokazov je tudi sicer pavšalen). Enako velja za očitek o napačni uporabi materialnega prava oz. „razmetanosti“, nepovezanosti (notranji neskladnosti) obrazložitve ter njenem nasprotovanju pravilom odločanja v tovrstnih primerih. Gre za presplošno in posledično (samo po sebi) neprepričljivo (pa tudi neprimerno) navajanje. Neobstoj (pravno) prepričljive argumentacije je moč ugotoviti kvečjemu za samo pritožbo.

9. Pritožbeno sodišče nima prav nobenega dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje (29. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), da je tožnica relativno javna oseba (oz. je to bila v času objave članka). Vse potrebne (zadostne) razloge je sodišče prve stopnje navedlo. Navajanje, češ da bi bila to lahko (hipotetično) zgolj zaradi svoje funkcije članice nadzornega sveta, ki ji je prenehala 2008, je zgrešeno in neprepričljivo. Skupek vseh funkcij, ki jih je tožnica v zvezi s svojo zaposlitvijo pri A. opravljala tako v samem obdobju objave članka kot tudi v času pred tem, je upravičen vzrok ugotovitvi, da je bila v obravnavanem obdobju (relativna) javna oseba, saj se je zaradi njih pojavljala v javnosti oz. (pravilneje) različnih medijih. Da je (tudi) sama te svoje funkcije doživljala kot (nedvomno) pomembne, pa najbolj dokazuje njena lastna tožbena trditev, ki jo je podala v pravdi Pd 66/2012, ki je tekla pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju (sodba v prilogi B5), in sicer da je v A. d.d. opravljala vrsto uglednih funkcij (pri čemer ni omenjala le svojega članstva v nadzornem svetu). Navedbe podane v obeh pravdah so torej očitno protislovne, kar meče močno senco neverodostojnosti, hkrati pa zato ne gre verjeti, da tožnica ne bi »vedela«, da je (vsaj v obravnavanem obdobju) bila (relativna) javna oseba. Zaradi funkcij, ki jih je opravljala, se je po lasti volji izpostavila javnosti. Ta njena odločitev pa je pomenila, da takrat, ko ji to ni po godu (kot je to v konkretnem primeru), ne more zgolj za potrebe postopka (prepričljivo) trditi, da ni (bila) relativna javna oseba, to je oseba glede katere ima javnost pravico izvedeti določene informacije. Okoliščina, da naj bi ji funkcija članice nadzornega sveta prenehala pet let pred spornim člankom, zato ni relevantna.

10. Prav tako je (najmanj) nenavadna trditev, da ugled nobene od teh njenih funkcij ni presegel okvirov podjetja. Kot je bilo omenjeno, je v pravdi Pd 66/2012 sama menila bistveno drugače. Tudi sicer ni jasno, zakaj naj bi v zvezi s funkcijami, ki ne presegajo »okvirov podjetja«, nastopala v medijih (torej zakaj bi bila zanimiva za kogarkoli izven podjetja). Da objava spornega članka ni bila povezana z vlogo v katerikoli od njenih funkcij, je prav tako nerelevantno. Glede na predhodno navedeno oziroma njen položaj (relativne) javne osebe je imela javnost nedvomno pravico biti obveščena o takem dogodku (oziroma postopanju) (1). Neprimeren pa tudi sicer napačen je očitek absurdnosti sodišču prve stopnje v zvezi zaključkom, da je imela tožnica zaradi pojavljanja svojega imena v 15-ih člankih evidentno pomembno funkcijo. Omenjeno je glede na trditve, ki jih je sama podala v pravdi Pd 66/2012, prej možno reči za njene trditve podane v tem postopku. Relevantno je tudi s strani sodišča prve stopnje izpostavljeno dejstvo, da tožnica objavam v člankih ni nasprotovala. Več kot očitno je torej dopuščala (se strinjala), da se njeno ime v njih pojavlja. V konkretnem primeru, ko se s tem pojavljanjem ne strinja oz. ko ji to ni po godu, pa ne more upravičeno pričakovati, da do tega ne bi prišlo. Neutemeljen je nadalje očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje preverjati, ali so novinarji, ki so predmetne članke pisali, pred tem tožnico kontaktirali. Kot je razvidno iz dokaznega sklepa, je sodišče vpogledalo članke, ki jih je v zvezi s pojavljanjem tožničinega imena v medijih predložila toženka. Do nekaterih od njih (glej npr. 32. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) pa se je tudi izrecno opredelilo. Očitki, ki jih je tožnica glede omenjenih člankov v pritožbi postavila, so za samo pravilnost odločitve ne le brezpredmetni, ampak tudi sicer (nedopustno) novi (prvi odstavek 337. člena ZPP (2)). Ko je namreč toženka te članke na naroku dne 4.10.2013 predložila, tožnica ni prav nič ugovarjala, kaj naj bilo glede njih spornega oz. kaj naj bi bilo v zvezi z njimi potrebno ugotavljati (preveriti). Za predmetno odločitev je nadalje povsem nerelevantno tudi, da se je in na kakšen način D. S. (stevardesa pri A.) pojavljala v medijih. S svojimi zaključki (podanimi v 36. točki obrazložitve v zvezi s pojavljanjem/nastopanjem D. S.) se je sodišče prve stopnje zgolj opredelilo do tožničine izpovedbe o tem, da naj bi številne stevardese predavale na temo varnosti, in v tem okviru pravilno poudarilo, da to (torej takšna izpovedba) sama po sebi ne zadostuje. Iz tožničine trditvene podlage tudi sicer ni razvidno, da bi glede tega kdaj karkoli konkretno navajala (zaradi česar ti pritožbeni očitki niti ne morejo biti upoštevni). Kot je bilo predhodno poudarjeno, tudi sicer ni bistveno, na kakšen način so se v javnosti (in ali sploh) pojavljale druge stevardese, ampak le na kakšen način se je v medijih (javnosti) pojavljala tožnica.

11. Povsem pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ob izdaji spornega članka ni bila zgolj delavka – stevardesa. Razlaga, kaj naj bi pomenilo delo na VIP letih, je brezpredmetna. Tožnica je bila (kot je bilo predhodno poudarjeno) zaradi vseh svojih funkcij, ki jih je opravljala pred tem oziroma v času objave članka, (relativna) javna oseba. Da se je zavedala, da opravlja pomembne funkcije (3) (zaradi katerih se je pojavljala v javnosti/medijih), navsezadnje izhaja iz njenih trditev podanih v zadevi Pd 66/2012. Vse kar v zvezi s tem navaja v tej pravdi, zato ne deluje prepričljivo (verodostojno). Taka je npr. navedba (4), češ da naj bi funkcije oz. položaji, ki jih je zasedala, bili ugledni izključno znotraj pravil delodajalca oz. da naj bi predstavljali motivacijo in stimulacijo zaposlenih. Iz omenjenih razlogov je zgrešeno tudi pritožbeno spraševanje, do kdaj naj bi bila (glede na svoje funkcije) relativna javna oseba. Da je to bila v času, ko je izšel sporni članek (kar je edino pomembno), pa ni moč dvomiti.

12. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da izraz tihotapljenje v očeh povprečnega bralca (sam po sebi) ne more biti žaljiv. Z ozirom na to je napačno tudi pritožbeno sklicevanje na Komentar Kazenskega zakonika iz leta 2002. Enako velja za »vztrajanje«, da gre pri tihotapstvu lahko le za kaznivo dejanje in da ta ne more predstavljati prekrška. Od kje tako, ni jasno. Gre za splošen oziroma običajen ljudski izraz, ki obstaja bistveno dlje od kazenskih kodifikacij (5) in označuje nedovoljen vnos stvari čez državno mejo oz. izogibanje carinskim ukrepom. Razlika med kaznivim dejanjem in prekrškom pa je tudi sicer zgolj v vrednosti (pretihotapljenega) blaga. Skratka izraz tihotapljenje le na krajši pogovorni (običajni) način pove to, kar se v pravnem oziru lahko pojavlja bodisi kot kaznivo dejanje bodisi kot prekršek (6). Povsem zmoten je zato pritožbeni zaključek, da tega izraza ni možno uporabljati v zvezi z nezakonitim vnosom cigaret. Slovar slovenskega knjižnega jezika, DZS, Ljubljana (l. 1994) pri izrazu (pojmu) tihotapka kot primer izrecno omenja prav »tihotapka cigaret«. Od kje naj bi bilo torej splošno znano, da tihotapljenje lahko predstavlja le hudo kriminalno dejanje (kaznivo dejanje), zato ni jasno. Tožnica se na to sicer sklicuje, vendar tudi približno ne prepriča. 13. Vsebina spornega članka se je izkazala za točno, prav tako pa drži tudi (prepričljivo) obrazložena ugotovitev sodišča prve stopnje (razvidna iz točk 22 do 24), da sta imeli novinarki upravičen razlog verjeti v resničnost tistega, kar sta zapisali. Ker obenem uporabljeni izraz (sam po sebi) ni žaljiv, niti ni razvidno, da bi ga novinarki uporabili z namenom zaničevanja (ali drugim nesprejemljivim/zavržnim namenom), je zaključek, da ni prišlo do posega v čast in dobro ime, pravilen. Okoliščina, ali so ob objavi članka že bili podatki o pravnomočnosti odločbe o prekršku izdane zoper tožnico, je nerelevantno. Dejstvo je, da sta lahko novinarki na podlagi informacij, ki sta jih skrbno preverili, upravičeno verjeli v to, kar sta zapisali. Odločba o prekršku, ki je bila v zvezi s z dogodkom izdana zoper tožnico in je postala pravnomočna dne 20.3.2012 (glej prilogo B4), je to samo dokončno potrdila. Povsem pavšalno in neprepričljivo je tudi navajanje, češ da naj bi žalitev v danem primeru nastala z negativno vrednostno sodbo in izrekanjem trditev, ki škodijo posameznikovi časti. Te pritožbene trditve so v nasprotju z zaključki sodišča prve stopnje, ki so za razliko od njih prepričljivo obrazloženi. Kot je bilo poudarjeno, v članku ni nobenega sledu o kakršnikoli negativni vrednostni sodbi (zaničevanju oziroma zlonamernosti). Uporabljen pa je bil tudi zgolj izraz, ki je splošen (ljudski) slovenski izraz za ravnanje, kot je bilo pri tožnici uradno ugotovljeno. Z ozirom na to pritožnica (čeprav iz napačnih razlogov) upravičeno trdi, da je v obravnavanem primeru ugotavljanje, ali je informacija v članku resnična ali ne, pravzaprav nerelevantno. V konkretnem primeru sta novinarki opravljali svoje (to je časnikarsko) delo, pri čemer z ničemer nista presegli dovoljenih okvirov oziroma nista nedovoljeno posegli v tožničine osebnostne pravice. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na to, da je bilo poseženo v njeno (osebnostno) pravico do zasebnosti. Kot je bilo poudarjeno, se tožnica kot (relativna) javna oseba oz. kot oseba, ki se je (preko medijev) prostovoljno izpostavila javnosti, pač ne more sklicevati na absolutno učinkovanje omenjene pravice (7). Javnosti je bilo sporočeno zgolj njeno ravnanje, ki je bilo povezano z njenim delovnim mestom, katero je bilo razlog za funkcije, zaradi katerih se je pojavljala v javnosti (medijih) (8). Zato je imela ta v konkretnem primeru pravico izvedeti to, kar je bilo v spornem članku zapisano.

14. Povsem pravilna je tudi (načelna) ugotovitev sodišča prve stopnje, da je potrebno vsakega (in torej tudi konkreten članek) presojati kot celoto in da v njem ni moč razbrati razlogov za zaključek, da naj bi tožnica storila kaznivo dejanje (24. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Konkretni članek tudi ne nakazuje na neko drugo vsebino, kot naj bi to izhajalo iz njegovega naslova (ali posameznih besed oz. sklopov). Z ozirom na to je brezpredmetno tudi sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 120/98 z dne 15.7.1999 oz. očitek sodišču prve stopnje, da naj bi si v zvezi s svojimi zaključki karkoli napačno razlagalo. Med naslovom spornega članka in samo njegovo vsebino ni prav nobenih razhajanj (žaljiv ni niti v posameznem segmentu niti kot celota). Neprepričljivo je tudi navajanje, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati Z. W. ter druge predlagane priče (v zvezi s tem kakšno splošno reakcijo naj bi povzročil članek oz. kakšno vlogo naj bi imel na odločitev W., da ne zaposli tožnice). Ker članek ne predstavlja nedovoljenega posega v čast in dobro ime tožnice (oz. njene osebnostne pravice), so omenjene okoliščine brezpredmetne. Tožnica nadalje spregleda, da je sodišče prve stopnje v okviru celotne obrazložitve opravljalo tehtanje med pravico javnosti do obveščenosti ter njenimi osebnostnimi pravicami (v tem sklopu pa tudi pravico do zasebnosti). Tudi, če pri tem ni uporabilo točno teh izrazov, to seveda ne pomeni, da tega ni opravilo. Nasprotno. Iz obrazložitve je jasno razvidno, da je to storilo.

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženka sama krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o tožničini pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

V zvezi s pritožbo toženke:

16. Toženka se upravičeno pritožuje zoper stroškovno odločitev(9). Kljub temu, da je to ustrezno priglasila in da ji ta nagrada tudi gre, ji sodišče prve stopnje ni prisodilo povračila odvetniške nagrade za narok (po Tar. št. 3102 ZOdvT (10)). Prav tako bi ji moralo (kot je to zahtevala) odmeriti DDV v višini 22% in ne zgolj 20%. V tem smislu je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano stroškovno odločitev spremeniti (358. člen ZPP) tako, da se znesek stroškov (upoštevaje tudi nagrado za narok in DDV v višini 22%) ustrezno poveča. Skupni znesek stroškov postopka na prvi stopnji, do povračila katerega je toženka upravičena, tako znaša 1.302,35 EUR.

17. Ker je toženka s pritožbo zoper stroškovno odločitev uspela, ji je dolžna tožnica povrniti z njo nastale stroške, in sicer nagrado za postopek v višini 50,00 EUR(11) materialne stroške v višini 20,00 EUR (oboje vključno z 22% DDV) ter sodno takso (za pritožbo) v znesku 31,20 EUR, kar skupaj znaša 116,6 EUR.

(1) Ki se ni pripetilo v njeni zasebni sferi, ampak v zvezi z njeno zaposlitvijo, s katero so bile povezane funkcije (ki jih je opravljala prav v posledici te zaposlitve).

(2) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(3) Ki jih je v zadevi Pd 66/2012 opredelila kot ugledne.

(4) Podobna trditvi, da njene funkcije niso presegale okvirov podjetja.

(5) Oziroma njihovih definicij tega pojma.

(6) Kot je razvidno iz sodbe Pd 66/2012 z dne 6.2.2013 (priloga B5), naj bi A. A. člane svojih posadk opozorila na spoštovanje določil OM, Part A 1.8.8 in 1.8.8.1 Violations of Customs or Currency Regulations (in Violations of Customs or Currency Regulations), ki prav tako uporabljajo izraz tihotapljenje blaga.

(7) Tožnica kot (relativna) javna oseba je bila dolžna pričakovati, da se bodo glede nje objavljale tudi okoliščine, ki se njenih funkcij (zaradi katerih se je pojavljala v javnosti) sicer neposredno ne tičejo.

(8) Zato pritožbeno sklicevanje na VSL sklep I Cp 1289/2000 ni ustrezno.

(9) Sodišče prve stopnje je brez razloga o stroških v okviru končne odločbe odločilo s sklepom.

(10) Zakon o odvetniški tarifi, Uradni list RS, št. 67/2008, s kasnejšimi spremembami

(11) Po Tar. št. 3220 ZOdvT