Jedro

Ni krajevno običajno, da voda iz večjega asfaltiranega zemljišča odteka na tuje zemljišče, če jo lastnik na svojem prepustnem zemljišču lahko usmeri v podtalnico.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba spremeni tako, da se glasi: „1. Nasprotna tožena stranka S., d. d., je dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima nasprotni tožnik A. A., na nepremičnini parc. št. 4/21 k. o. X, še posebej pa je dolžna opustiti odtekanje meteornih in vseh drugih voda iz njej lastne nepremičnine parc. št. 4/15 k. o. X tako, da uredi odvodnjavanje na parc. št. 4/15 k. o. X tako, da ne bo odtekala na nepremičnino parc. št. 4/21 k. o. X, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

Nasprotno toženi stranki S., d. d., se tudi v bodoče prepoveduje kakršnokoli poseganje v lastninsko pravico nasprotno tožeče stranke na nepremičnini 4/21 k. o. X. 2. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: Tožena stranka je dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičnini parc. št. 4/15 k. o. X ter prenehati z vznemirjanjem te lastninske pravice ter vzpostaviti prejšnje stanje tako, da odstrani nasip zemlje s kamenjem, ki se nahaja na meji med parcelama št. 4/15 in 4/21, obe k. o. X, v dolžini 126,69 m in v tem delu izravnati višinski nivo zemljiške parcele 4/21 z zemljiško parcelo 4/15 k. o. X, na način, ki bo v času padavin onemogočal zastajanje oz. zajezitev meteorne vode na južnem delu parcele št. 4/15 k. o. X. Toženi stranki se prepoveduje nadaljnje vznemirjanje tako, da se prepovedo nadaljnji posegi na nepremičnini parc. št. 4/21 k. o. X, s katerimi se v času padavin onemogoča odlivanje meteornih voda z južnega dela nepremičnine parc. št. 4/15 k. o. X.“

II. Tožeča stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna toženi stranki plačati 3.469,60 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve in druge stopnje, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je toženi stranki naložena obveznost vzpostavitve prejšnjega stanja z odstranitvijo 126,69 m dolgega nasipa na meji med parcelama št. 4/15 in št. 4/21, obe k. o. X, in z izravnavo nivoja obeh zemljišč tako, da voda na južnem delu parc. št. 4/15 k. o. X ne bo zastajala. Toženi stranki je v bodoče prepovedano na parc. št. 2/21 k. o. X izvajati posege, s katerimi bi se onemogočalo odlivanje meteornih voda z južnega dela parc. št. 4/15 k. o. X na parc. št. 4/21 k. o. X (2. točka izreka). Zahtevek tožene stranke (nasprotni tožbeni zahtevek), da je tožeča stranka dolžna urediti odvodnjavanje na parceli št. 4/15 k. o. X in opustiti odtekanje meteornih in drugih voda iz tega zemljišča na parc. št. 4/21 k. o. X, pa je zavrnjen (1. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v znesku 1.661,20 EUR (3. točka izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka. Sodbo izpodbija v celoti. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, zahtevku iz nasprotne tožbe pa ugodeno. Podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Zatrjuje procesno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP in navaja, da se nasip ne nahaja na meji med parcelama 4/15 in 4/21, obe k. o. X, ampak se je v dokaznem postopku potrdilo, da je na toženčevem zemljišču parc. št. 4/21 k. o. X. Opozarja, da se v zahtevku navaja dolžina nasipa 126,69 m, čeprav za to ni niti trditvene podlage niti dokazov. Zmotno ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje s citiranjem pisnega in ustno podanega mnenja izvedenca B. B. Povzema tudi izpoved gradbenega inšpektorja C. C., da dva žlebova meteorne vode iz šotorov nista speljana v jarek. Za napačen označuje zaključek, da ima parc. št. 4/15 k. o. X urejeno odvodnjavanje. Zaključuje, da zemljišče tožeče stranke nima urejenega odvodnjavanja in da se voda nezakonito izliva na toženčevo zemljišče, pri čemer ne gre za naravni pretok meteorne vode. Opozarja tudi na odpadne vode, ki se iz parc. št. 4/15 k. o. X zlivajo na parc. št. 4/21 k. o. X. Opozarja na fotografije, ki dokazujejo pranje avtomobilov. Sklicuje se na mnenje izvedenca B. B. o tem, da bi morali biti nameščeni lovilci olj. Materialno pravo je nepravilno uporabljeno, ker ne gre za naraven tek vode, ampak bi tožeča stranka morala urediti odvodnjavanje. Da to ni urejeno, je ugotovil izvedenec B. B. Ker se na zemljišče tožene stranke izliva večja količina meteorne in odpadne vode, gre za prepovedano emisijo, kateri se je toženec zakonito uprl. 3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja na dolgotrajnost sedanjega stanja. Toženec in njegova pravna prednica sta ob pridobitvi nepremičnine vstopila v zatečeno stanje odtekanja vode na zemljišče, ki sta ga pridobila. Zanika pranje avtomobilov na dvorišču. Trdi, da je tudi pred postavitvijo šotorov voda tekla na toženčevo zemljišče. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Dejstvo, da je nasip zemljine s kamenjem lociran na toženčevi parceli št. 4/21 k. o. X, je nesporno. Pritožba pravilno navaja, da to dejstvo v sodbi povzema in torej upošteva tudi sodišče prve stopnje. Za pritožnico je moteča v izreku sodbe vsebovana, na sledeč način podana, opredelitev lokacije nasipa: „ … nasip zemlje s kamenjem, ki se nahaja na meji med parcelama 4/15 in 4/21, obe k. o. X ...“. Ker je meja zgolj ločnica med parcelama in ne zemljišče, na njej nasip ne more biti lociran. Citirani zapis zato opisuje mejno črto, ob kateri se nasip nahaja in ne zemljišča, na katerem je lociran. Navedeni zapis je razumljiv in podrobnejši opis lokacije nasipa ni potreben. Tožencu ni bilo očitano, da bi z nasipom kakorkoli posegel izven meja svoje nepremičnine parc. št. 4/21 k. o. X. 6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da dolžina nasipa (126,69 m) ni bila preverjena po sodišču. Dolžino nasipa je tožeča stranka opredelila v zahtevku, postavljenem v tožbi. Tožena stranka dolžini nasipa ni oporekala, zato gre za nezanikano dejstvo, ki se šteje za priznano (drugi odstavek 214. čl. ZPP). Toženi strani je dolžina nasipa znana, zato bi se do tega dejstva lahko opredelila v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa tega ni storila.

7. Že ob prvem odločanju je pritožbeno sodišče izpostavilo za odločitev pomembno dejstvo, ali gre pri odtekanju vode s parc. št. 4/15 k. o. X na parc. št. 4/21 k. o. X za naravno prelivanje padavinske vode, kakršno je tožena stranka dolžna tolerirati (dovoljeno imisijo – 73. čl. Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), ali za prelivanje vode, katere odtekanje bi tožeča stranka morala preprečiti (nedovoljena imisija – 75. čl. SPZ in 87. čl. SPZ).

8. Pritožba v nasprotju z razlogi prvostopenjske sodbe navaja, da je sodišče zaključilo, da ima parc. št. 4/15 k. o. X urejeno odvodnjavanje. Takega zaključka v prvostopenjski sodbi ni. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da količina vode, ki se iz streh šotorov izlije na dvorišče, enako pa tudi padavinska voda iz dvorišča, ne predstavlja prepovedane imisije, ampak imisijo, ki jo je toženec dolžan trpeti, ker mu škoda ne nastaja. Opredelilo se je torej, da gre za dovoljeno imisijo (73. čl. SPZ).

9. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da škoda tožencu ne nastaja in da mu tudi pred izdelavo nasipa ni nastajala. Kakšna škoda naj bi mu nastajala, toženec ni navedel. Takó toženec v svoji izpovedbi, kot izvedenec D. D., univ. dipl. inž. v izvedenskem mnenju, sta govorila zgolj o potencialni nevarnosti nastanka škode zaradi premočenja balirane trave. Ta škoda se očitno nikoli ni uresničila, saj toženec ne zatrjuje, da bi kdaj v preteklosti voda na njegovem zemljišču zastajala ali zalila balirano travo. Izvedenec D. D., univ. dipl. inž. je ugotovil, da voda na toženčevem zemljišču ne zastaja; ker je zemljišče propustno, ponikne v podtalnico. Tudi dejstvo, na katerega tožeča stranka opozarja v odgovoru na pritožbo – da gre za zatečeno, več deset let trajajoče stanje – pritožbeno sodišče sprejema.

10. Kljub obstoju vseh teh okoliščin niti padavinske vode iz dvorišča, še manj pa regulirane vode iz streh šotorov, ni mogoče šteti za dovoljeno imisijo, kakršno kot pravno dopustno opredeljuje 73. čl. SPZ. Izvedenec B. B., gradb. ing. je ugotovil, da na 15,15 m široko in 136 m dolgo dvorišče, torej na površino 2.060,40 m2, ob običajnem dežju pade 41,50 l vode na sekundo, v primeru večjega naliva pa 115,50 l vode na sekundo. Gre za sorazmerno veliko količino vode, ki pa, kolikor gre za padavinsko vodo iz dvorišča, na toženčevo zemljišča priteka po veliki dolžini (136 m) in enakomerno (iz 15,15 m široke površine). Ni mogoče spregledati, da je dvorišče tožene stranke asfaltirano, kar pomeni, da je tožeča stranka v naravni režim pretakanja vode že posegla. Voda na njenem zemljišču namreč zaradi gradbenega posega (asfaltiranja) ne pronica v zemljo oz. gre za zanemarljivo pronicanje. Izvedenec je ugotovil, da je propustnost asfalta zgolj cca 5 – 10 % (ustno podano mnenje, list. št. 215). Tudi v primeru asfaltiranega dvorišča gre torej za gradbo, zaradi katere je režim odtekanja vode spremenjen. Lahko zaradi niveliranja zemljišča, kar v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno, vsekakor pa zaradi bistveno slabše prepustnosti terena oz. podlage. V takem primeru mora lastnik storiti vse potrebno, da meteorne padavine ne odtekajo na tujo nepremičnino. Pritožbeno sodišče meni, da bi takó morala ravnati tudi tožeča stranka (87. čl. SPZ). S prvostopenjskim zaključkom, da gre pri odtekanju vode iz povprečno 15,15 m širokega in 136 m dolgega asfaltiranega dvorišča za naravno prelivanje vode, ki ne predstavlja imisije, kakršna je v 75. čl. SPZ opredeljena kot nedovoljena imisija, torej pritožbeno sodišče ne soglaša. 11. Izvedenec B. B. je izpostavil možnosti, da bi tožeča stranka odtekanje vode iz njenega zemljišča lahko preprečila. Na sedmi strani svojega pisnega mnenja je navedel vgradnjo robnikov ali kanalet ter ureditev odvodnjavanja. Na osmi strani je izpostavil vgradnjo ponikovalnic v potrebnih dimenzijah in številu. Ker tožeča stranka torej ima možnost, da meteorno vodo iz svojega asfaltiranega zemljišča odvede v podtalnico oziroma poskrbi, da le-ta ne bo odtekala na toženčevo zemljišče, odtekanja vode na toženčevo zemljišče ni mogoče opredeliti za dovoljeno imisjo. V takih okoliščinah ni krajevno običajno, da voda odteka na tuje zemljišče; zlasti ker jo je na prepustnem terenu mogoče usmeriti v podtalnico. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da odtekanje meteornih voda iz parc. št. 4/15 k. o. X (dvoriščnega dela, pa tudi iz šotorov, kolikor tudi meteorna voda s streh šotorov odteka na toženčevo zemljišče) na toženčevo parc. št. 4/21 k. o. X, predstavlja nedovoljeno imisijo. Kljub temu, da tožencu škoda zaenkrat ne nastaja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za bistveno imisijo, saj kultura zemljišča ob meji (neplodno) ni stalnica, ki je ne bi bilo mogoče spremeniti. Z nasipom, ki ga toženec namerava razgrniti po svojem zemljišču, je s spreminjanjem kulture svojega zemljišča že začel – zaenkrat z nasipanjem zemljine s kamenjem, kar pa je mogoče prekriti s humusom.

12. Ker z nasipom, lociranim na skrajnem robu njegovega zemljišča, toženec preprečuje protipravno dotekanje vode na njegovo zemljišče, njegovo ravnanje ni protipravno. Legitimno se je uprl vznemirjanju s strani tožeče stranke, ki za meteorne vode iz asfaltiranega dvorišča (možno pa, da tudi iz postavljenih šotorov) ni poskrbela tako, da voda ne bi odtekala na sosednje (tuje oz. toženčevo) zemljišče (drugi odstavek 139. čl. Obligacijskega zakonika). Kljub temu, da tožencu škoda še ni nastala, potencialna nevarnost njenega nastanka obstaja. Da toženčevo preprečevanje nedovoljene imisije v danih okoliščinah ne bi bilo ustrezno, tožeča stranka ni zatrjevala. Tehnične možnosti za ureditev odvodnjavanja zemljišča tožeče stranke obstajajo. Za odtok meteornih vod s svojega zemljišča tožeča stranka lahko poskrbi s sorazmerno enostavnim gradbenim posegom na svojem zemljišču – izgradnjo mulde oz. kanalete s ponikovalnico.

13. Ker toženčevo ravnanje ni protipravno, tožeča stranka ni upravičena zahtevati varstva, kakršno je predvideno z 99. čl. SPZ. Ker sodišče na podlagi ugotovljenih dejstev materialnega prava ni pravilno uporabilo, je odločitev o tožbenem zahtevku spremenjena (358. čl. ZPP). Zahtevek je zavrnjen. Takó zahtevek za niveliranje (znižanje nivoja) toženčeve parc. št. 4/21 k. o. X, kot zahtevek za prepoved bodočih podobnih ravnanj, s katerim bi se preprečevalo odtekanje vode iz parc. št. 4/15 k. o. X na parc. št. 4/21 k. o. X. 14. Po sodišču prve stopnje ugotovljena dejstva omogočajo tudi zaključek, da je zahtevek iz nasprotne tožbe utemeljen. Enako kot za meteorno vodo iz dvorišča, velja za meteorno vodo, ki se nateče iz streh dveh velikih šotorov, da je tožeča stranka ni upravičena odvajati na sosednje – toženčevo – zemljišče. Natančna količina vode, ki se iz streh šotorov izliva na dvorišče, od tod pa na toženčevo zemljišče, sicer ni ugotovljena. Ali se meteorna voda iz streh šotorov izliva na toženčevo zemljišče, ni odločilno, saj toženec z nasprotno tožbo upravičeno zahteva ureditev odvodnjavanja zemljišča tožeče stranke tako, da voda (sploh) ne bo pritekala na njegovo zemljišče. Enako utemeljeno kot dovajanju vode na njegovo zemljišče iz tožničinega dvorišča, nasprotuje dovajanju s streh šotorov (začasnih objektov) zbrane vode. Za meteorne vode iz zgradb je s 87. čl. SPZ izrecno predpisano, da mora lastnik poskrbeti, da ne padajo na tujo nepremičnino.

15. Ker tožeča stranka z odvajanjem vode iz svojega zemljišča parc št. 4/15 k. o. X toženca – lastnika parc. št. 4/21 k. o. X – protipravno vznemirja, toženec z nasprotno tožbo utemeljeno postavlja zahtevek, da tožeča stranka odvodnjavanje svojega zemljišča uredi tako, da voda iz tega zemljišča na njegovo zemljišče ne bo več pritekala. Utemeljeno torej zahteva prenehanje vznemirjanja in tudi prepoved tovrstnega vznemirjenja v bodoče (99. čl. SPZ). Z nasipom spremenjen režim odtekanja meteorne vode (voda počasi pronica skozi nasip) ni razlog, zaradi katerega bi tožencu lahko odrekli pravno varstvo z negatorno tožbo. Toženec je navedel, da je nasip začasna rešitev, po zaključku tega postopka pa namerava nasip (zemljino s kamenjem) razgrniti po svojem zemljišču. Ker je lastninska pravica absolutna pravica in njene omejitve lahko določi samo zakon (prvi odstavek 37. čl. Stvarnopravnega zakonika), toženca ni mogoče siliti, da svoje zemljišče uporablja za varstvo pred meteornimi vodami iz sosednjega zemljišča (z vzdrževanjem nasipa na severnem robu svojega zemljišča), ampak svoje zemljišče lahko uporablja tako, kot je po družbenem planu predvideno. Njegov zahtevek za varstvo pred nedovoljenimi imisijami iz sosednjega zemljišča je zato utemeljen. Tudi odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku je zato zaradi nepravilne uporabe materialnega prava spremenjena in sicer tako, da je temu zahtevku ugodeno (358. čl. ZPP).

16. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni, odloči o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. čl. ZPP). Tožena stranka se je uspešno uprla tožničinemu zahtevku in uspela z zahtevkom iz nasprotne tožbe. V celoti je uspela tudi v tem pritožbenem postopku, saj sta na osnovi njene pritožbe spremenjeni odločitvi o obeh zahtevkih – zahtevku iz tožbe in zahtevku iz nasprotne tožbe. Uspela je tudi v pritožbenem postopku II Cp 1634/2012. Tožeča stranka je zato toženi stranki dolžna povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in stroške dveh pritožbenih postopkov (prvi odstavek 154. čl. ZPP). Toženi stranki so nastali sledeči potrebni pravdni stroški: nagrada za postopek pred sodiščem prve stopnje v zadevi, ki se je vodila z opravilno številko P 9/2011 in v nadaljevanju s št. P 23/2013 ter v zadevi, ki se je vodila z opravilno številko P 24/2011 (tar. št. 3100 Odvetniške tarife) 253,50 EUR in 253,50 EUR; v obeh zadevah materialni stroški (tar. št. 6002) 20,00 EUR in 20,00 EUR, nagrada za narok (tar. št. 3102) 234,00 EUR, fotokopiranje listin (tar. št. 6000) 6,00 EUR, nagrada za pritožbeni postopek II Cp 1634/2012 312,00 EUR in v tem postopku nastali materialni stroški (tar. št. 6002 odvetniške tarife) 20,00 EUR; nagrada za pritožbeni postopek II Cp 3082/2015 312,00 EUR in v tem postopku nastali materialni stroški (tar. št. 6002 odvetniške tarife) 20,00 EUR; materialni stroški za pristop pooblaščenca na tri naroke 15,54 EUR, 22 % DDV 322,74 EUR; plačilo sodnih taks: za nasprotno tožbo 240,00 EUR, za prvo pritožbo 240,00 EUR, za drugo pritožbo 285,00 EUR; izvedenina 915,32 EUR, skupaj 3.469,60 EUR.