Jedro

Načeloma drži, da otroški dodatek ne nadomešča primarne zakonske dolžnosti preživljanja s strani staršev. Ker pa je v konkretnem primeru premoženjsko stanje preživninskih zavezancev slabo (mati je brez zaposlitve, oče pa prejema nizke dohodke), mora otroški dodatek v tem primeru predstavljati korektiv slabšega premoženjskega stanja obeh staršev in ga je zato treba upoštevati pri odmeri preživnine.

Oddih in razvedrilo sta gotovo pomembna za celostni otrokov razvoj, vendar pa je treba hkrati upoštevati tudi finančne možnosti obeh staršev. Kadar so le-te slabe, se prikrajšanje najprej odrazi pri stvareh, ki niso nujne za preživetje, kamor nedvomno sodita razvedrilo in dopust.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank ter mladoletne otroke dodelilo v vzgojo, varstvo in oskrbo tožnici. Določilo je režim stikov med tožencem in mladoletnimi otroki ter tožencu naložilo, da je za preživljanje hčerke D. dolžan plačevati mesečno preživnino v znesku 120,00 EUR, za hčerko L. 90,00 EUR, za hčerko S. 70,00 EUR in za sina Se. 70,00 EUR. Višji preživninski tožbeni zahtevek pa je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2. Zoper odločitev o višini preživnine (točka III in IV izreka izpodbijane sodbe) se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju: ZPP). Poudarja, da je preživnina določena prenizko, saj tožencu ne nalaga obveznosti, kot jih glede dolžnosti preživljanja določa Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR), s čimer je prišlo do kršitve materialnega prava. V izpodbijani sodbi določena preživnina komaj pokriva najnujnejše materialne stroške, ki zadoščajo za golo preživetje. Otroci se ne udejstvujejo v raznih prostočasnih aktivnostih, ker za to ni finančnih sredstev, vendar pa to ne pomeni, da si tega ne želijo. Prvostopenjsko sodišče je po mnenju pritožnice nepravilno upoštevalo otroški dodatek pri izračunu višine preživninske obveznosti. Namen otroškega dodatka ni nadomestilo preživninske obveznosti roditeljev, temveč prispevek k izboljšanju slabšega socialnega položaja otroka, v katerem se mladoletni otroci pravdnih strank nahajajo. Graja tudi izračun stroškov za preživljanje otrok, ki je po njeni oceni nepravilen. Pri določitvi preživnine za D. prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo vseh stroškov, saj se ni opredelilo glede stroškov v zvezi s čistili, pralnimi sredstvi, higieno in kozmetiko, upoštevati pa bilo treba tudi že omenjene strošek razvedrila in oddiha. Zaradi trenutnih finančnih omejitev so bili ti stroški s strani tožnice res zelo konservativno specificirani, vendar takšno stanje ne more biti merilo za oceno otrokovih dejanskih potreb. V obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi pri ostalih otrocih posamezni stroški niso konkretizirani, zato tožnica niti ne more argumentirano prerekati odločitve sodišča. Izpodbijana sodba tako nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

3. Toženec v pritožbi izpostavlja, da ima s svojim preživljanjem precej višje stroške od tožnice, ki prebiva v materinskem domu. Po odbitku zneska mesečne preživnine in plačilu mesečnih fiksnih stroškov v višini 250,00 EUR mu ne bo ostalo nič več ter bo celo zapadel v dolgove. Na drugi strani pa na tožnico odpade le 133,60 EUR mesečne preživnine za otroke, kar pomeni, da ji bo po odbitku mesečnih fiksnih stroškov v višini 80,00 EUR ostalo kar 258,56 EUR sredstev, ki jih bo lahko porabila za zadovoljevanje svojih neeksistencialnih potreb. Preprost matematični izračun pokaže, da izpodbijana sodba sili v dodatno delo samo toženca, ki se za razliko od tožnice že sedaj trudi po svojih najboljših močeh, da bi pridobil čim več sredstev za preživljanje otrok. Meni, da bi morala oba starša prispevati enak delež k preživljanju mladoletnih otrok.

4. Pritožbi sta bili vročeni pravdnima strankama, ki pa odgovora nanju nista podali.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Starši imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok. Zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo imajo starši pravico in dolžnost, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj in koristi svojih mladoletnih otrok. Preživljanje otroka je zakonska dolžnost roditeljev, ki je omejena na njihove sposobnosti in zmožnosti (prvi odstavek 123. člena ZZZDR).

K pritožbi tožnice

7. Pritožba pravilno opozarja, da prisojena preživnina komaj pokriva najnujnejše materialne potrebe otrok, vendar pa pritožnica zmotno meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pri določitvi preživnine upoštevati tudi stroške oddiha in razvedrila ter drugih posebnih potreb otrok. Tožnica stroškov iz tega naslova niti ni zatrjevala niti jih ni z ničemer izkazala. Oddih in razvedrilo sta gotovo pomembna za celostni otrokov razvoj, vendar pa je treba hkrati upoštevati tudi finančne možnosti obeh staršev. Kadar so le-te slabe, kar velja tudi za obravnavani primer, se prikrajšanje najprej odrazi pri stvareh, ki niso nujne za preživetje, kamor nedvomno sodita razvedrilo in dopust. 8. Pritožbeno sodišče v zvezi z očitki glede upoštevanja otroškega dodatka v celoti pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča. Načeloma drži, da otroški dodatek ne nadomešča primarne zakonske dolžnosti preživljanja s strani staršev. Ker pa je v konkretnem primeru premoženjsko stanje preživninskih zavezancev slabo (mati je brez zaposlitve, oče pa prejema nizke dohodke), je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da mora otroški dodatek v tem primeru predstavljati korektiv slabšega premoženjskega stanja obeh staršev in ga je zato treba upoštevati pri odmeri preživnine.

9. Prvostopenjsko sodišče se je v zadostni meri opredelilo do stroškov, ki nastajajo s preživljanjem otrok, zato ne drži pritožbeni očitek, da je izračun stroškov za preživljanje nepravilen. Izhodišče za oceno stroškov preživljanja je prvostopenjsko sodišče najprej našlo v trditvah tožnice, ki so sicer zelo skope; prvostopenjsko sodišče pa jih je v celoti obravnavalo skupaj s tožničino izpovedbo. Pri ugotavljanju stroškov preživninskih upravičencev ne gre za natančen matematičen izračun, marveč za njihovo oceno, kar je v konkretni zadevi pravilno naredilo tudi prvostopenjsko sodišče. Upoštevalo je, da toženec prejema nizke dohodke (približno 590,00 EUR), enako pa velja za tožnico (ki je brezposelna), kar se posledično odraža tudi na nižjem standardu preživninskih upravičencev. Tožnica je glede higienskih potrebščin navedla, da znaša mesečni strošek 20,00 EUR. Ta strošek je prvostopenjsko sodišče upoštevalo pri določitvi preživnine za mladoletno L.. Tožnica ni posebej opredelila stroškov v zvezi s higienskimi potrebščinami za mladoletno D., marveč so le-ti, kot smiselno izhaja iz spisovnega gradiva, vključeni v že prej navedeni znesek 20,00 EUR (glej pripravljalno vlogo tožnice na list. št. 21 - 22). Stroškov za nakup čistil pa tožnica sploh ni navajala; le-ti predstavljajo pritožbeno novoto, poleg tega pa tudi v pritožbi pritožnica teh stroškov ni konkretizirala.

10. Neutemeljen je tudi očitek o tem, da sodba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih, ker posamezni stroški v obrazložitvi izpodbijane sodbe niso konkretizirani. Prvostopenjsko sodišče je tudi stroške za L., S. in Se. ustrezno ocenilo glede na podano trditveno podlago in izvedene dokaze. Pri L. je za prehrano, obleko in obutev, šolske potrebščine, stroške, ki nastajajo med šolskim letom, pa tudi za prosti čas, upoštevalo znesek v višini 180,00 EUR, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča nizek znesek, vendar ustrezen glede na premoženjske zmožnosti staršev. S. je za pokrivanje stroškov v zvezi z obleko in obutvijo, nabavo šolskih potrebščin in drugih stroškov, povezanih s šolo, ter za preživljanje prostega časa določilo znesek 120,00 EUR, ki je glede na njeno starost ter možnosti staršev povsem realen. Za nakup obleke in obutve, prehrane ter igrač Se. pa je po oceni sodišča mesečni strošek 75,00 EUR, ki ga pritožbeno sodišče glede na starost otroka in zmožnosti staršev prav tako ocenjuje za ustreznega.

11. Prvostopenjsko sodišče je stroške dovolj določno opredelilo, pri čemer ni treba, da bi posebej zneskovno navajalo vsako zatrjevano postavko. Pomembno je, da je podana splošna ocena izdatkov glede na potrebe preživninskih upravičencev, pri čemer morajo biti ob bok potrebam postavljene tudi zmožnosti preživninskih zavezancev, kar pa je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi tudi storilo.

K pritožbi toženca

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek v zvezi s fiksnimi stroški pravdnih strank. Višji fiksni stroški, ki naj bi jih imel toženec v primerjavi s tožnico, ne morejo biti edina relevantna okoliščina za določitev nižjega preživninskega zneska. Premoženjske zmožnosti obeh preživninskih zavezancev je treba upoštevati celostno, na drugi strani pa tudi potrebe otrok, kar je prvostopenjsko sodišče storilo; ne pa izpostavljati le enega od stroškov. Preživninske obveznosti staršev do otrok ne morejo biti odraz zgolj neke računske operacije. Upoštevati je treba vse elemente, ki vplivajo na normativno konkretizacijo pravnega standarda zmožnosti staršev. Prvostopenjsko sodišče je zaradi zelo nizkih dohodkov staršev tako ugotavljalo le minimalne preživninske potreb otrok, ki jih je glede na trditve in predložene dokaze povsem ustrezno ocenilo.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pravdnima strankama naložiti preživninsko obveznost v enakem deležu. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema stališče prvostopenjskega sodišča, da je treba pri določitvi preživnine upoštevati tudi dejstvo, da mati ni zaposlena ter skrbi za varstvo, vzgojo in oskrbo štirih otrok. To pa je delo, ki ga ni mogoče ovrednotiti v denarju; predstavlja pa pomemben prispevek za zdravo rast otrok. Zaradi skrbi za otroke ima tožnica v primerjavi s tožencem bistveno manj časa, da bi si poiskala dodatno delo in zagotovila otrokom višji standard, zato je povsem neutemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba sili v dodatno delo samo toženca.

14. Ker pritožbi pravdnih strank nista utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami nosita stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).

(1) Ur. list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami.