Jedro

Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki za določen čas enega meseca na delovnem mestu vodja projektov, pri čemer razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, v pogodbi ni bil naveden. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena za čas vpeljave določnega sistema in je bil v času izteka pogodbe o zaposlitvi projekt zaključen, tako da je bilo delo v enem mesecu tudi dejansko narejeno. Zato je sodišče pravilno štelo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena iz razloga po 12. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1, saj je šlo za delo, potrebno v času uvajanja novih programov, nove tehnologije ter drugih tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa. ZDR-1 v 31. členu, ki ureja sestavine pogodbe o zaposlitvi, v peti alinei res na novo določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati poleg ostalih sestavin tudi razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer prejšnji ZDR navedenega določila ni imel. Vendar navedeno ne more pomeniti, da v primeru, ko pogodba o zaposlitvi ne vsebuje razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, avtomatično pride do transformacije delovnega razmerja, ne da bi tožena stranka mogla v sodnem postopku dokazovati razlog sklenitve pogodbe za določen čas.

Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo zahtevek za transformacijo tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki iz določenega v nedoločen čas in s tem v zvezi reintegracijski in reparacijski zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in toženo stranko dne 25. 9. 2013, ni prenehala veljati 25. 10. 2013 in še vedno traja ter se šteje, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas (I/1. točka izreka). Posledično je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna pozvati tožnico nazaj na delo, v roku 8 dni, pod izvršbo (I/2. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico za čas od 26. 10. 2013 do poziva nazaj na delo prijaviti v obvezna zavarovanja, ji obračunati mesečno plačo, ki bi jo tožnica prejela, če bi delala, od te plače plačati davke in prispevke ter plačati tožnici mesečno neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. v naslednjem mesecu do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I/3. točka izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila, pod izvršbo (I/4. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo (pravilno: izpodbijani del sodbe) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter prizna tožnici pravico do povračila priglašenih pravdnih stroškov. Navaja, da razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbi o zaposlitvi ni bil naveden. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) določa v 4. alineji prvega odstavka 31. člena, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, v 56. členu ZDR-1 pa je določeno, da če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je opredeljena v 54. členu ZDR-1 in sledečih. Že omenjena 5. alineja prvega odstavka 31. člena ZDR je za delavca kot šibkejšo stranko izjemnega pomena. Praviloma se sklepajo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, izjema od tega pravila pa je pogodba o zaposlitvi za določen čas. Sodišče je v celoti poklonilo vero toženi stranki z obrazložitvijo, da je bil razlog začasno povečan obseg dela, projektno delo in celo uvajanje novih programov, da je delo na A. in B. spadalo v okvir C.. Tožnica je delala na projektu C. nekje 20 % celotnega delovnega časa, to delo je prevzela od sodelavca D.D.. Zakoniti zastopnik tožene stranke E.E. je izjavil, da če bi bil po vpeljavi sistema C. odziv uporabnikov dober, bi bil to lahko razlog za podaljšanje pogodbe o zaposlitvi s tožnico, odziv pa ni bil dober. Sodišče ne verjame tožnici, da večino časa ni delala z C.. Dejanski razlog zaposlitve tožnice za določen čas je bil, kot je to pogosto, preizkus tožnice, da se neformalno opravi poskusno delo. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži stroške pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila. Tožnica vztraja na stališču, da bi bilo potrebno ugoditi tožbenemu zahtevku zgolj zato, ker v pogodbi o zaposlitvi, ki je bila izrecno sklenjena zgolj za določen čas, ni naveden razlog, zaradi katerega se je pogodba sklenila za določen čas. ZDR-1 nikjer ne predvideva posledice oziroma sankcije za primer, da v pisni pogodbi o zaposlitvi sklenjeni za določen čas stranki nista (pisno) opredelili razloga za časovno omejitev trajanja delovnega razmerja. Člen 12 ZDR-1 v drugem odstavku določa domnevo, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas, to pa določa le v primeru, ko delodajalec z delavcem ni sklenil pisne pogodbe o zaposlitvi oziroma če čas trajanja pogodbe ni bil pisno določen. Konkretni primer ni takšen, saj sta tožnica in delodajalec sklenila pisno pogodbo, v kateri sta tudi izrecno navedla čas trajanja pogodbe. Smisel določbe 56. člena ZDR-1 še vedno ohranja cilj, da se prepoveduje sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas izven zakonsko predvidenih primerov. Namen določbe 12. člena ZDR-1 je v razrešitvi dvomljive situacije. V primeru 56. člena ZDR-1 zakon ne postavlja domneve in ne razrešuje dvomljivih - neopredeljenih razmerij, temveč določa sankcijo za primer, ko se ne spoštujejo pravila o tem, kdaj se sme pogodba o zaposlitvi skleniti za določen čas. Novi ZDR-1 z opredelitvijo, da se v pisno pogodbo navede tudi razlog, zaradi katerega se sklepa pogodba o zaposlitvi za določen čas (31. člen), ni posegel v vprašanje zakonitosti tako sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zato konkretni primer ne odgovarja na vprašanje spremembe sodne prakse zaradi spremembe 12. člena ZDR-1, saj predmet tega postopka ni dejanski stan v smislu 12. člena ZDR-1, temveč dejanski stan v smislu 56. člena ZDR-1, ki pa se ni spremenil. Tožnica nadalje izpodbija zmotno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer je sodišče svojo odločitev prepričljivo obrazložilo. Tožnica se je najprej morala uvesti in spoznati z vsebino strani A.com in B.si, nato pa je pričela s konkretnim delom na projektu. Dejstvo, da je tožnica zadnje dneve delala še druge stvari, ne spremeni ničesar, četudi je projekt dejansko bil zaključen kakšen dan pred iztekom pogodbe o zaposlitvi, je tožena stranka morala spoštovati dogovorjeni čas zaposlitve in logično je od tožnice zahtevala, da v tem času izpolnjuje določene delovne naloge. Trditev, da naj bi tožena stranka dejansko zasledovala cilj poskusnega dela in da pogodbe ni podaljšala, ker se tožnica ni izkazala, je neresnična in absurdna. Zakon namreč ne preprečuje sklepanja pogodb s poskusnim delom za en mesec, in če bi to dejansko bila želja tožene stranke, bi to tudi storila. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter je ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izvedlo dokaze s prečitanjem pogodbe o zaposlitvi tožnice za določen čas in zaslišalo tožnico ter zakonitega zastopnika tožene stranke E.E.. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki za določen čas enega meseca od 25. 9. 2013 do 25. 10. 2013 na delovnem mestu vodja projektov. Sodišče je ob navedenem ugotovilo, da razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, ni naveden.

7. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) v 54. členu določa, da se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas iz razlogov, določenih v zakonu, pri čemer se s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti lahko določi, da manjši delodajalec lahko sklepa pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ne glede na omejitve iz zakona. ZDR-1 v 56. členu določa posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas in določa, da če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, pri čemer pa ZDR-1 v 54. členu taksativno našteva razloge, iz katerih se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas.

8. Tožnica je zaslišana izpovedala, da je bilo testiranje C. le ena izmed zadolžitev, ki jo je imela pri toženi stranki, sicer pa je to delo prevzela od sodelavca D.D., ki je bil odsoten zaradi koriščenja starševskega dopusta. Zakoniti zastopnik tožene stranke je pojasnil delo v zvezi s pogodbo o zaposlitvi in povedal, da je tožnica morala predhodno spoznati spletno stran, s katere je vzela podatke iz baze uporabnikov za pošiljanje elektronske pošte v sistem C., konkretno sta bili to spletni strani A. in B.. Sistem C. je bil uveden v enem mesecu, kolikor je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki, pri čemer pa odziv na sistem C. ni bil dober. Sodišče je ob tem ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena za čas vpeljave sistema C., v času izteka pogodbe o zaposlitvi je bil projekt zaključen, tako da je bilo delo v enem mesecu tudi dejansko narejeno. Tako je sodišče pravilno štelo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena iz razloga po 12. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1, saj je šlo za delo, potrebno v času uvajanja novih programov, nove tehnologije ter drugih tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa. Dejstvo, da je pri toženi stranki šlo za vpeljevanje sistema C., predstavlja sicer lahko tudi povečan obseg dela, torej razlog po 3. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR.

9. Glede na podane pritožbene navedbe pritožbeno sodišče navaja, da ZDR-1 v 31. členu, ki ureja sestavine pogodbe o zaposlitvi v peti alinei res na novo določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati poleg ostalih sestavin tudi razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer prejšnji ZDR navedenega določila ni imel. Vendar navedeno po oceni pritožbenega sodišča ne more pomeniti, da v primeru, ko pogodba o zaposlitvi navedenega določila ne vsebuje, pride avtomatično do transformacije delovnega razmerja, ne da bi tožena stranka mogla v sodnem postopku dokazovati razlog sklenitve pogodbe za določen čas. Pritožba se sklicuje na 12. člen ZDR-1, ki določa, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas, če s tem zakonom ni drugače določeno. Vendar je potrebno po oceni pritožbenega sodišča pri tem upoštevati, da drugi odstavek 12. člena ZDR-1 določa, da če s pogodbo o zaposlitvi čas trajanja ni pisno določen oziroma, če pogodba o zaposlitvi za določen čas ni sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela, se domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Torej se domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas le v primeru, ko čas trajanja (ne pa razlog) ni pisno določen in če pogodba za določen čas ni sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela. V konkretnem primeru pa je čas, za katerega se sklepa pogodba, določen v 4. členu, in sicer gre za čas enega meseca od 25. 9. 2013 do 25. 10. 2013. Prav tako je pogodba o zaposlitvi sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela (25. 9. 2013). Določba 12. člena ZDR-1 je identična z določbo 10. člena ZDR, kar po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da mora sodišče tudi po uveljavitvi novega ZDR-1, zadeve obravnavati upoštevaje dosedanjo ustaljeno sodno prakso. Tako se po dosedanji sodni praksi, temelječi na ZDR, za zakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni izrecno zahtevalo, da je v pogodbi naveden razlog, pač pa so lahko stranke v sodnem postopku razlog dokazovale. Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je potrebno enako ravnati tudi po uveljavitvi novega ZDR-1, pri čemer ocenjuje, da glede na besedilo 31. člena ZDR-1, ki sicer določa, katere sestavine mora pogodba o zaposlitvi vsebovati, ni mogoče šteti, da če pogodba o zaposlitvi nima sestavine na primer kraj opravljenega dela, določila o dnevnem ali tedenskem delovnem času in razporeditvi delovnega časa, dolžini odpovednih rokov, zagotovo ne bi prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sestavine iz 5. alineje 31. člena ZDR-1, ki na novo določa razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče kvalitativno obravnavati drugače kot vse ostale alineje navedenega člena.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določbi 353. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določbah 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom in 155. členom ZPP.